VSRS Sklep VIII Ips 66/2019

Jedro

Glede pritožbenih zatrjevanj, da so bili prav vsi razlogi, zaradi katerih je tožnica dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, znani toženi stranki že pred 15. 5. 2017 in da je zato izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 6. 2017 prepozna, je sodišče druge stopnje navedlo le, da se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je bila tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi ob uporabi materialnega prava. Ker s takšno obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi, je storilo bistveno kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnice zoper prvi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in na odločitev o pravdnih stroških (četrti odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo tožnice k toženi stranki in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo k toženi stranki (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi njen zahtevek, na podlagi katerega naj bi se toženi stranki prepovedalo nadaljnje izvajanje mobinga in diskriminacije tožnice (drugi odstavek I. točke izreka), zahtevek za plačilo odškodnine zaradi preteklih prepovedanih ravnanj v višini 10.000 EUR, za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust v bruto višini 8.408,92 EUR z odvodom davkov in prispevkov (tretji odstavek I. točke izreka) in za povrnitev tožničinih stroškov (četrti odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da tožena sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v znesku 8.408,92 EUR razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka), odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in s sklepom VIII DoR 107/2019 z dne 18. 6. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči zagrešili bistveno kršitev v zvezi s presojo pravočasnosti podane odpovedi.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, zaradi bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožena stranka zamudila rok iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj; ZDR-1) v zvezi z očitkoma iz 1. in 3. točke izredne odpovedi. Izredna odpoved je bila tožnici podana 14. 6. 2017, zato bi v njej lahko navajala le dejstva, s katerimi se je seznanila po 15. 5. 2017. Iz dokazov izhaja, da je bila tožena stranka s prvim očitkom tožnici seznanjena v dneh od 10. 4. 2017 do 28. 4. 2017, s tretjim očitkom pa 20. 4. 2017. Tem datumom tožena stranka ni ugovarjala, niti ni navajala, da se je z očitki seznanila kasneje. Glede na te ugotovitve je tožena stranka zamudila tridesetdnevni subjektivni rok, saj je bila izredna odpoved podana 14. 6. 2017. Napačno in v nasprotju s sodno prakso je implicitno stališče prvostopenjskega sodišča, da prične subjektivni rok teči z zagovorom tožnice, saj se je tožena stranka z vsemi bistvenimi elementi očitkov seznanila že pred vabilom na zagovor z dne 19. 5. 2017. Sodna praksa je enotna, da je zamuda tridesetdnevnega subjektivnega roka iz 109. člena ZDR-1 bistvena kršitev, saj je ta rok prekluzivne narave. Na ta problem je tožnica opozorila že v pritožbi in se pri tem sklicevala na sklep Pdp 1020/2015 in sodbo Pdp 743/2015, do tega pritožbenega očitka in do teh judikatov pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo. S tem je na škodo tožnice kršilo 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj,. Ustava RS). Navaja, da predstavlja glede na to, da je tožena stranka vse očitke poznala že v aprilu 2017, izredno odpoved pa je podala 14. 6. 2017, zavrnitev tožbenega zahtevka glede nezakonitosti takšne izredne odpovedi kršitev materialnega prava, ki je v nasprotju tako z zakonodajo kot tudi z enotno sodno prakso. Zato je potrebno takšno sodbo razveljaviti. V nadaljevanju povzema dele obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje, v katerih sta se sodišči opredeljevali do utemeljenosti očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in opozarja na neskladja med ugotovljenimi dejstvi in razlogovanjem napadenih sodb glede očitanih kršitev iz izredne odpovedi.

5. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem navaja, da tožnica ni podala nobenih navedb v smeri dopuščenega revizijskega vprašanja, podredno pa revizijske navedbe tudi vsebinsko prereka in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče je zato preizkušalo le odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo in reparacijo, ne pa tudi odločitev v zvezi s prepovedjo nadaljnjega izvajanja mobinga in diskriminacije ter z izplačilom vtoževane odškodnine.

8. Revizijsko sodišče se ni opredeljevalo do revizijskih navedb tožnice, ki se nanašajo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, saj glede tega revizija ni bila dopuščena (tretji odstavek 374. člena ZPP), niti do njenih revizijskih navedb, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožnica (podobno kot v predlogu za dopustitev revizije) v sicer skopih revizijskih navedbah uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Navaja, da je sodišče druge stopnje v njeno škodo kršilo 22. člen Ustave RS (ki zagotavlja enako varstvo pravic) in 25. člen Ustave RS (ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva) s tem, ko ni odgovorilo na njene pritožbene očitke, v katerih je opozarjala na to, da ji je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z očitki iz 1. in 3. točke te odpovedi podala po izteku 30-dnevnega roka iz 109. člena ZDR-1 in s tem, ko se ni opredelilo do odločb sodišča druge stopnje, ki jih je v zvezi z nepravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnica navajala v pritožbi.

10. Kršitev pravice do izjavljanja izvira iz z Ustavo RS zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Posledica strankine pravice do izjavljanja pa je obveznost sodišča, da njene navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli¹. To pravilo velja tudi za obrazložitev sodne odločbe, ki jo izda sodišče, ki odloča o rednem pravnem sredstvu zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. Kršitev pravice do izjave je sankcionirana v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

11. Sodišče druge stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na presojo prvostopenjskega sodišča, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tako je tožnica med drugim v pritožbi navajala, da so bili prav vsi razlogi, zaradi katerih je dobila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, znani toženi stranki že pred 15. 5. 2017 in da je zato izpodbijana izredna odpoved z dne 14. 6. 2017 prepozna². Pri tem se je med drugim sklicevala tudi na sklep sodišča druge stopnje Pdp 1020/2015.

12. Glede teh pritožbenih zatrjevanj je sodišče druge stopnje navedlo, da se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je bila tožena stranka prekludirana glede izredne odpovedi ob uporabi materialnega prava (13. točka obrazložitve), v nadaljevanju pa je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili kršitvi pogodbenih obveznosti po 1. in 3. točki odpovedi izkazani in da jih je tožnica storila najmanj iz hude malomarnosti. S takšno obrazložitvijo pa sodišče druge stopnje dejansko sploh ni odgovorilo na tožničine pritožbene navedbe v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (to je tudi odgovor na dopuščeno vprašanje)³.

13. Ker je bil v reviziji uveljavljeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339 člena ZPP utemeljen, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost in se opredeliti tudi do pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Npr. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2005.
² Iz njenih revizijskih navedb sicer izhaja, da je bila tožena stranka z očitkom iz 1. točke izredne odpovedi seznanjena v dneh od 10. 4. 2017 do 28. 4. 2017, z očitkom iz 3. točke te odpovedi pa 20. 4. 2017.
³ Dopuščeno vprašanje se je nanašalo tudi na to, ali je bistveno kršitev določb postopka storilo tudi sodišče prve stopnje, vendar je tožnica v reviziji uveljavljala bistveno kršitev določb postopka le v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče lahko odločalo le v tem okviru.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 48/2017
• VSRS sklep VIII Ips 107/2016
• VDSS sklep Pdp 352/2014