<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 9731/2020

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2020:XI.IPS.9731.2020
Evidenčna številka:VS00032806
Datum odločbe:26.03.2020
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - materialna izčrpanost pravnih sredstev - ponovitvena nevarnost - domneva nedolžnosti - predkaznovanost - nujnost pripora

Jedro

Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je trditev zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo obdolženčevo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Dežurna preiskovalna sodnica je povzela aktivnosti policije iz predkazenskega postopka ter med drugim navedla, da je policija ugotovila, da je bil obdolženec v preteklosti že obravnavan za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Kot že rečeno, pa sodišče v obravnavanem primeru obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na ta podatek ni oprlo, temveč je izrecno upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 9731/2020 z dne 16. 2. 2020 zoper obdolženega Ž. K. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 9731/2020 z dne 20. 2. 2020 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb ZKP ter kazenskega zakonika. V obrazložitvi zahteve trdi, da ni podan obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja „da so v celoti zmotno in pavšalno presojene okoliščine ponovitvene nevarnosti“, ter da je pripor v obravnavanem primeru nesorazmeren ukrep, ki ni neogibno potreben in bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - odreditvijo hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep v celoti razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor nadomesti z odreditvijo hišnega pripora.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče konkretno in zelo podrobno predstavilo dokazno gradivo, iz katerega je razviden obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da so iz očitka obdolžencu razvidni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, da je sodišče obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, prepričljivo obrazložilo, ter da ne drži navedba zagovornice, da „ni bilo tehtanja sorazmernosti in da bi bil na mestu izrek milejšega ukrepa“.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Očitek zahteve, da v obravnavanem primeru ne obstoji utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (8. in 9. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 8. točka sklepa zunajobravnavnega senata) je razvidno, da je sodišče obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, oprlo predvsem na izsledke hišnih preiskav, ki so bile opravljene na različnih naslovih, poročila o kriminalističnotehničnih ugotovitvah, analize pri hišnih preiskavah zaseženih snovi ter podatke družbe Elektro Celje, d. d., o mesečni porabi električne energije. Doslej zbrani dokazi, ki jih sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni le naštelo, temveč je podrobno povzelo njihovo vsebino, dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v stanovanjski hiši na naslovu bivanja proizvajal prepovedano drogo konopljo, hranil posušene rastlinske delce konoplje, konopljin ekstrakt in prepovedano drogo kokain, posušene delce konoplje pa je hranil tudi v lesenem objektu na naslovu ..., skupaj z obdolženim S. M. pa je v opuščeni stanovanjski hiši, ki sta jo nabavila in opremila zaradi proizvodnje konoplje, proizvajal in hranil prepovedano drogo konopljo. Obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne more omajati trditev zahteve, „da obdolžencu očitek ni dokazan na stopnji utemeljenega suma“. Po vsebini ta trditev pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti1.

7. Kadar je, kot v obravnavani zadevi, formalni pogoj izpolnjen - zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica (list. št. 124 do 127 spisa) - mora Vrhovno sodišče še presoditi, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sklepa zunajobravnega senata Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obdolženčeva zagovornica pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora vložila, kot navaja v uvodu pritožbe, „iz vseh pritožbenih razlogov“, v obrazložitvi pritožbe pa je trdila, da v konkretni zadevi ni podan obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je zmotno sklepanje sodišča o izvoru obdolžencu zasežene gotovine, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, da je odrejeni ukrep nesorazmeren, ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V pritožbi obdolženčeva zagovornica kršitve kazenskega zakona v smislu, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov, ter da bi „lahko šlo kvečjemu za prekršek“ ni uveljavljala niti z navedbo, da uveljavlja takšno kršitev, niti po vsebini, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja tega dela zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnjen.

8. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi trdi, da v obravnavanem primeru ne obstaja obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljilo s s težo, načinom in okoliščinami storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je predpisana kazen od enega do desetih let zapora, gre za eno najtežjih kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, obdolženec naj bi sam in skupaj s S. M. gojil in hranil večjo količino prepovedane droge konoplja, iz rastlin konoplje pridelal ekstrakt, prav tako pa naj bi hranil tudi prepovedano drogo kokain) ter okoliščinami, da naj bi gojenje konoplje obdolžencu predstavljalo način življenja, dodaten vir zaslužka, pri izvrševanju kaznivega dejanja pa naj bi izkazal veliko mero vztrajnosti, odločnosti in predrznosti. Poleg tega je sodišče obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti utemeljilo tudi z navedbo, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za utečeno in dobro organizirano proizvodnjo prepovedane droge konoplje, z vsemi potrebnimi pripomočki, organizirano dejavnost pa naj bi obdolženec izvrševal v daljšem časovnem obdobju. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem obdolženčeve ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi, ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj.

9. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga, da je obdolženec redno zaposlen, da prejema „lep mesečni dohodek“, da živi z zunajzakonsko partnerko in dvema mladoletnima otrokom, da doslej še ni bil kaznovan, da obdolžencu zaseženega zneska gotovine ni mogoče povezati s prodajo prepovedane droge „da brez prodaje prepovedane droge življenje drugih ne more biti ogroženo“, ter da je bila obdolžencu zasežena vsa oprema za gojenje konoplje, vložnica ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je tudi trditev zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo obdolženčevo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Vložnica kršitev utemeljuje z navedbo, da se je sodišče sklicevalo na prejšnje življenje obdolženca z navedbo, da je bil že obravnavan za istovrstno kaznivo dejanje, čeprav je obdolženec nekaznovan in ni v drugem kazenskem postopku.

11. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji obdolženčeve ponovitvene nevarnosti upoštevalo, da je obdolženec doslej nekaznovan. Sodišče je tudi utemeljeno presodilo, da predkaznovanost ni nujni pogoj za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti.

12. V 8. točki sklepa je dežurna preiskovalna sodnica povzela aktivnosti policije iz predkazenskega postopka ter med drugim navedla, da je policija ugotovila, da je bil obdolženec v preteklosti že obravnavan za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Kot že rečeno, pa sodišče v obravnavanem primeru obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na ta podatek ni oprlo, temveč je izrecno upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan.

13. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da pripor v obravnavanem primeru ni neogibno potreben za varnost ljudi, da je nesorazmeren, ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora (11. in 12. točka sklepa dežurne preiskovalne sodnice, 11. točka sklepa zunajobravnavnega senata) presodilo, da izvrševanje kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu, predstavlja veliko nevarnost za življenje in zdravje ljudi, da odreditev pripora odtehta poseg v obdolženčevo svobodo gibanja, ter da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo pripora in njegovo nenadomestljivostjo z milejšim ukrepom je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti (obdolžencu naj bi bilo samo v stanovanjski hiši, v kateri prebiva, zaseženih kar 187 rastlin konoplje, poleg tega naj bi na tem naslovu hranil še 1.907,09 gramov posušenih delcev konoplje, 52,74 gramov konopljine smole, 53,25 gramov konopljinega ekstrakta in 0,61 gramov kokaina, konopljo naj bi z namenom nadaljnje prodaje prideloval in hranil tudi na drugih lokacijah, ukvarjanje z gojenjem konoplje pa naj bi mu predstavljalo način življenja), ki omogočajo razumen sklep, da življenja in zdravja ljudi ni mogoče zavarovati drugače, kakor z odreditvijo pripora.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in deloma v nasprotju z določilom petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

-------------------------------
1 Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 42687/2015 z dne 1. 3. 2018 in XI Ips 30559/2018 z dne 30. 8. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 27.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1-3, 420, 420/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTYy