VSRS Sodba VIII Ips 53/2019

Jedro

Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Zato nima zakonske podlage stališče druge stopnje, da bi bilo mogoče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožniku, sindikalnemu zaupniku, le v primeru, če bi dejansko storil očitano kršitev, pa bi bila izredna odpoved ugotovljena za nezakonito iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. zaradi nepravočasnosti).

Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, kršitve, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni storil, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o predlogu stranke za sodno razvezo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2017 in jo razveljavilo. Pogodbo o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno za nedoločen čas, je sodno razvezalo z dnem zadnje glavne obravnave, to je z 22. 2. 2018, tožniku za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, mu prisodilo denarno povračilo v višini 15 mesečnih plač, v preostalem pa je njegov zahtevek (za reintegracijo in za priznanje pravic od 23. 2. 2018 do vrnitve na delo) zavrnilo. S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za obračun in plačilo odškodnine v višini petih izplačanih povprečnih plač pri toženi stranki v obdobju od septembra 2016 do januarja 2017. Poleg tega je odločilo tudi, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnika reintegriralo k toženi stranki in mu prisodilo vse pravice iz delovnega razmerja tudi za obdobje od 23. 2. 2018 do vrnitve na delo k toženi stranki (o denarnem povračilu ni odločalo), pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne njegove pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo in sklepom VIII DoR 50/2019 z dne 2. 4. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so delavci, ki uživajo posebno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, varovani tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločbe sodišča druge stopnje, na katere se to sodišče sklicuje v obrazložitvi, temeljijo na drugačnem dejanskem stanju. Zakon o delovnih razmerjih¹ ne določa, da bi bili delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, varovani tudi pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Varstvo predstavnikov delavcev pred odpovedjo iz 112. člena ZDR-1 predstavlja omejitev, ki je naložena delodajalcu. Nobena določba ZDR-1 ne omejuje sodišča, da bi uporabilo institut sodne razveze tudi pri sindikalnem zaupniku, če bi bilo to utemeljeno z okoliščinami in interesi pogodbenih strank. Zakon ne daje podlage za stališče sodišča druge stopnje, da je mogoče uporabiti 118. člen ZDR-1 pri sindikalnemu zaupniku le, če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi postopkovnih napak, ker bi to v nasprotnem primeru pomenilo obid zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče zaradi porušenega zaupanja, sodišče druge stopnje pa se je zmotno postavilo na drugačno stališče. Napačen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je bil vpogled v računalnik, ki ga je pri toženi stranki uporabljal tožnik in v katerem so našli pornografsko gradivo, nezakonit. Pri tem se sodišče druge stopnje napačno sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Barbulescu v. Romania, saj je ta odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni več vreden zaupanja opravljati kakršno koli delo v srednji šoli, saj si je na službeni računalnik, ki ga je imel v uporabi v prostorih šole in za potrebe dela v šoli, nalagal pornografske vsebine. Iz sklepa ODT izhaja, da so bili med njimi tudi posnetki spolne zlorabe mladoletne osebe, že posest takih posnetkov pa predstavlja kaznivo dejanje.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Poleg tega je podal tudi dopolnitev odgovora na revizijo, ki pa je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena prepozno (383. člen Zakona o pravdnem postopku² v zvezi z drugim odstavkom 344. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi na poslovnem papirju tožene stranke sestavil oziroma dopolnil oceno delovne uspešnosti kot odgovor na dopis MIZŠ, tako predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval MIZŠ, na podlagi te listine pa mu je MIZŠ podelilo naziv svetovalec.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, temu pa je sledilo tudi sodišče druge stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik očitanih kršitev ni storil. Kljub temu, da je bil tožnik v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in tudi v času odločanja sodišča prve stopnje) sindikalni zaupnik pri toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Ob tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, vključno z dejstvom, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, je presodilo, da zaradi porušenega zaupanja med strankama nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri tem je poudarilo tudi pomen medsebojnega zaupanja med zaposlenimi in vodstvom na področju vzgoje in izobraževanja.

10. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi spremenilo in tožnika reintegriralo k toženi stranki (posledično pa mu je priznalo tudi vse pravice iz delovnega razmerja do dneva vrnitve na delo k toženi stranki). Ugotovilo je, da bi bilo možno pri sindikalnem zaupniku uporabiti 118. člen ZDR-1 le v primeru, če bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. če bi bila prepozna, če tožena stranka tožniku neupravičeno ne bi omogočila zagovora), ne pa tudi, ko se v sodnem postopku ugotovi, da sindikalni zaupnik ni storil kršitev, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru bi po zaključku sodišča druge stopnje sodna razveza pomenila obid zakonske določbe 112. člena ZDR-1.

11. Poleg tega je sodišče druge stopnje svojo odločitev o reintegraciji tožnika k toženi stranki utemeljilo tudi s tem, da je ugotovilo (drugače kot sodišče prve stopnje), da je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče nadaljevati.

12. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog (vsaj) ene od strank pogodbe o zaposlitvi sodno razveže to pogodbo, ki je sicer prenehala nezakonito, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

13. Predpogoja za to, da sodišče uporabi institut sodne razveze iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, sta predlog stranke za uporabo tega instituta in ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če sta ta predpogoja izpolnjena, mora sodišče glede na zatrjevanja strank in ugotovljena dejstva pretehtati, ali ugotovljene relevantne okoliščine in interes pogodbenih strank utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (kljub morebitnemu nasprotovanju ene od njih) zaradi tega, ker prav zaradi obstoja teh okoliščin in interesov ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

14. Razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 je lahko objektivne narave (npr. delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela, ker takega dela nima več na razpolago) ali pa subjektivne narave (ker je odnos med delavcem in delodajalcem porušen)³. Delovno razmerje ima namreč tudi značilnosti osebnega razmerja, ki zahteva določeno medsebojno pripadnost in varovanje interesov druge pogodbene stranke⁴, saj temelji tudi na medsebojnem zaupanju pogodbenih strank.

15. Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank⁵. Zato nima zakonske podlage stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo mogoče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožniku, sindikalnemu zaupniku, le v primeru, če bi bil podan odpovedni razlog iz prve ali druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (torej, če bi tožnik dejansko storil očitano kršitev), pa bi bila izredna odpoved ugotovljena za nezakonito iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. zaradi nepravočasnosti). Sodišče druge stopnje je s takšnim stališčem in mimo zakona ustvarilo novo pravno pravilo. Takšno pravilo bi tudi v praksi onemogočalo, da sodišče v sporih upošteva različne okoliščine posameznih primerov, ki kljub temu, da gre za sindikalnega zastopnika, dejansko onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Nadaljevanje delovnega razmerja namreč ni odvisno le od tega, ali sodišče ugotovi neobstoj očitanih kršitev ali relevantne kršitve „postopka“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je odvisno od številnih okoliščin primera, ki nenazadnje lahko nastopijo tudi po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob tem ne drži niti tožnikova trditev, da bi moral glede na 112. člen ZDR-1 k uporabi instituta sodne razveze po 118. členu ZDR-1 dati soglasje sindikat, saj ZDR-1 v primeru sodne razveze tega ne določa.

16. Z drugimi besedami to pomeni, da mora sodišče tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, kršitve, ki mu je očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni storil, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o predlogu stranke za sodno razvezo.

17. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, niso varovani tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

18. Kot je bilo že ugotovljeno (11. točka obrazložitve), je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o sodni razvezi in reintegriralo tožnika k toženi stranki tudi na podlagi ugotovitve, da iz vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče⁶. Ker revizija v zvezi s tem razlogom za reintegracijo tožnika k toženi stranki ni bila predlagana niti dopuščena, Vrhovno sodišče te odločitve sodišča druge stopnje v okviru presoje dopuščenega revizijskega vprašanja ni smelo preizkusiti. Zato na revizijske navedbe tožene stranke v zvezi s to ugotovitvijo sodišča druge stopnje ne odgovarja. Iz istega razloga ne odgovarja na revizijske navedbe o višini denarnega povračila, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje.

19. Sodba sodišča druge stopnje torej temelji na dveh enakovrednih razlogih – podlagah za odločitev o reintegraciji tožnika. Revizijsko sodišče je ugotovilo le neutemeljenost prvega od razlogov, na katerega se je sklicevalo sodišče druge stopnje, zaradi omejene presoje pa ni moglo in smelo presojati tudi utemeljenosti drugega razloga za reintegracijo tožnika. To je imelo za posledico zavrnitev revizije (378. člen ZPP).

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni bila uspešna, je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo 450 točk po tarifni št. 15/6 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015), 2% materialnih stroškov (11. člen OT) in 22% DDV (13. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 335,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP
³ Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019.
⁴ ZDR-1; Zakon s komentarjem, druga posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 471.
⁵ Do dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je sicer Vrhovno sodišče opredelilo že v sodbi in sklepu VIII Ips 86/2017 z dne 21. 11. 2017 in v sodbi VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019.
⁶ Odločitev sodišča druge stopnje, da je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank možno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zakaj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče nadaljevati, sicer lahko vprašljiva.

Datum zadnje spremembe:

15.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 237/2017
• VDSS Sodba Pdp 717/2019
• VDSS sodba Pdp 498/2015