VSRS Sklep I Ips 47234/2018

Jedro

Utemeljene so vložnikove navedbe, da vročitev prvostopenjske sodbe ni bila pravilno opravljena. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenka, ki je državljanka Republike Srbije, kjer tudi živi, ne razume in ne govori slovenskega jezika. Izročitve pisnega odpravka sodbe v slovenskem jeziku zato ni mogoče šteti kot pravilnega načina vročitve sodbe. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena s tem, ko je bila obsojenki sodba takoj po razglasitvi ustno prevedena v srbski jezik. Obsojenkini izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda sodbe pa glede na določbo tretjega odstavka 8. člena ZKP ni mogoče pripisati pravno upoštevnih učinkov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18. 4. 2019 V. M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen sedem mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas, prestan v priporu od 9. 10. 2018 dalje. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 ji je izreklo stransko denarno kazen v znesku 1.120,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 ji je izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz države za čas dve leti. Odločilo je, da je obsojenka na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov za prevajanje in sodne takse. Nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, je po prvem odstavku 97. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2. Z odločbo z dne 15. 7. 2019 je Okrožno sodišče v Kopru na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) odločilo, da se obsojenkina prošnja za odlog izvršitve kazni zapora zavrne. Višje sodišče v Kopru je z odločbo z dne 31. 7. 2019 pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper navedeno odločbo zavrnilo ter odločilo, da je obsojenka dne 26. 8. 2019 dolžna nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig.

3. Zoper navedeno odločbo Višjega sodišča v Kopru v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik, kot navaja v njenem uvodu, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter zaradi kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kršitev 14., 22., 25., 27. in 62. člena Ustave. V zvezi z obsodilno sodbo in sodnim postopkom, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje, zagovornik uveljavlja več kršitev procesnih in ustavnih pravic. Poleg tega trdi, da izpodbijana sodba sploh še ni postala pravnomočna, ker sodišče obsojenki, ki je srbska državljanka, sodbe ni vročilo v pisnem prevodu, temveč ji je bila sodba zgolj ustno prevedena v srbski jezik na naroku za razglasitev sodbe. Obsojenkino soglasje, da ji sodbe ni treba pisno prevajati, četudi bi ga podala, česar pa se po vložnikovih navedbah obsojenka ne spominja, po stališču vložnika ne bi smelo biti pravno upoštevno, saj na tak način ni mogoče doseči namena pravice do vložitve pravnega sredstva. Navaja, da si je obsojenka po šestih mesecih pripora želela le čimprejšnje vrnitve domov v Srbijo, zato bi tedaj podpisala vse, da bi le čimprej lahko odšla domov. S tem, da ji sodbe ni treba pisno prevajati, se obsojenka gotovo ne bi strinjala, če bi vedela, da je takrat začel teči rok za vložitev pritožbe. Sodišče pa bi moralo tudi samo, že na podlagi tega, da je obsojenka ves čas postopka želela uporabljati svoj jezik, sklepati, da se pravici do pisnega prevoda sodbe v resnici ni hotela odpovedati. Sodbo bi po vložnikovem mnenju moralo sodišče pisno prevesti tudi v primeru, če se je obsojenka dejansko odpovedala pravici do pisnega prevoda, saj ZKP ne predvideva (osebnega) vročanja sodbe na glavni obravnavi. Takšen način vročanja je nezakonit in protiustaven, saj onemogoča pravico do vložitve pravnega sredstva. Vročitev pa je v obravnavanem primeru nezakonita tudi zato, ker je obsojenka za pot z avtobusom v Srbijo potrebovala skoraj 24 ur, kar pomeni, da je imela za vložitev pritožbe dejansko na razpolago manj kot petnajst dni. Ob tem vložnik meni, da bi moralo sodišče tudi njemu, glede na to, da je bil navzoč pri razglasitvi sodbe, vročiti sodbo in zapisnik o glavni obravnavi, česar ni storilo niti po tem, ko je dan po razglasitvi sodbe predložil obsojenkino pooblastilo za zastopanje. Glede na vse navedeno izpodbijana sodba po vložnikovem stališču ni pravnomočna. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijane odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. Ker je bil zagovornik po razglasitvi sodbe zaradi odprave pripora razrešen, s čimer so prenehali razlogi za obvezno obrambo, mu sodišče sodbe ni bilo dolžno vročiti. Po tožilčevi oceni je bila pravilna in zakonita tudi vročitev sodbe obsojenki.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.- I.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena, le zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

B.- II.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva v delu, v katerem izpodbija odločbo, izdano na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1, s katero je bila zavrnjena obsojenkina prošnja za odložitev izvršitve zaporne kazni, ni dovoljena. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah¹ sprejelo stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo, izdano v postopku izvrševanja kazenskih sankcij, ni dopustna. Odločbe, s katero sodnik, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, odloči o prošnji za odložitev izvršitve zaporne kazni, ni mogoče šteti za t. i. drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP. Ta odločba namreč ni izdana v kazenskem postopku, po določbah ZKP, ampak v postopku izvršitve pravnomočno izrečene kazenske sankcije, po določbah ZIKS-1. Zahteva zato v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP.

B.- III.

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti graja tudi postopek vročanja sodbe, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Bistven očitek zahteve v tej zvezi je, da zaradi nepravilnosti pri vročanju sodba (še) ni postala pravnomočna, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni.

9. Pravnomočnost je skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP temeljna procesna predpostavka za izpodbijanje sodne odločbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali je v obravnavani zadevi ta predpostavka izpolnjena.

10. Glede na očitke, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnik, Vrhovno sodišče izpostavlja naslednja procesno relevantna dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa:

− Obsojenko je v postopku pred sodiščem prve stopnje do odprave pripora po uradni dolžnosti zagovarjal odvetnik P. D. Takoj po razglasitvi sodbe je sodišče na naroku sprejelo sklep, da se pripor zoper obsojenko odpravi. Sodišče je zatem razrešilo zagovornika, ki je (ob 16.00 uri) zapustil razpravno dvorano. Iz zapisnika o razglasitvi sodbe je nadalje razvidno, da je sodišče na naroku obsojenki vročilo pisni odpravek sodbe z že izdelano obrazložitvijo na 11. straneh, sklep o odpravi pripora in sklep o razrešitvi zagovornika. Navedene odločbe je sodna tolmačka obsojenki ustno prevedla v srbski jezik, nakar je obsojenka izjavila, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda odločb, da želi čimprej domov in da ji pisnega prevoda sodbe ni treba pošiljati;

− Obsojenkin zagovornik je dne 6. 6. 2019 po tem, ko ga je obsojenka obvestila, da je prejela poziv na prestajanje zaporne kazni, pri sodišču vložil vlogo, v kateri je trdil, da sodba še ni postala pravnomočna, in sicer iz razlogov, ker: 1) sodba in zapisnik o glavni obravnavi nista bila vročena zagovorniku; in 2) sodba obsojenki ni bila pisno prevedena v njen materni jezik. Podredno je zagovornik predlagal odlog izvršitve zaporne kazni zaradi slabega zdravstvenega stanja obsojenkine matere;

− Okrožno sodišče v Kopru se je v odločbi z dne 15. 7. 2019 v zadevi izvršitve zaporne kazni izreklo le o predlogu za odlog kazni, ne pa tudi o navedbah, da sodba še ni postala pravnomočna. O tem vprašanju se je prvostopenjsko sodišče izreklo v dopisu z dne 10. 7. 2019, v katerem je zavrnilo te očitke. Navedlo je, da obsojenka ob vročanju pisnega odpravka sodbe ni imela zagovornika, da ji je bila sodba vročena na naroku za razglasitev sodbe, da ji je bila sodba ustno prevedena, obsojenka pa se je pisnemu prevodu sodbe odpovedala, da je zagovornik pooblastilo za zastopanje obsojenke predložil šele dan po razglasitvi sodbe (19. 4. 2019), in da je rok za pritožbo potekel, ker pritožba do izteka petnajstdnevnega roka ni bila vložena;

− V dopisu z dne 19. 7. 2019 in pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega sodišča z dne 15. 7. 2019 je zagovornik vztrajal, da mora sodišče o vprašanju pravnomočnosti sodbe odločiti s (formalno) odločbo;

− Višje sodišče v Kopru je z odločbo z dne 31. 7. 2019 zavrnilo zagovornikovo pritožbo. Ugotovilo je, da v postopku vročanja sodbe ni prišlo do zatrjevanih kršitev, in zavrnilo vse očitke, povezane z vprašanjem (ne)pravnomočnosti sodbe. Po oceni sodišča je bila sodba s tem, ko jo je sodna tolmačka na naroku ustno prevedla v obsojenkin materni jezik, obsojenka pa se je pravici do vročitve pisnega prevoda sodbe odpovedala, pravilno vročena. Presodilo je tudi, da niso izkazani razlogi za odlog zaporne kazni.

11. Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali bila vročitev sodbe obsojenki s tem, ko ji je bila na naroku za razglasitev ustno prevedena v srbski jezik, obsojenka pa je nato izjavila, da se pravici do pisnega prevoda sodbe odpoveduje, pravilno opravljena. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na navedeno vprašanje nikalen.

12. Pravica do uporabe svojega jezika v postopku pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave). V času oprave procesnih dejanj veljaven 8. člen ZKP, ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-M), s katerim je bila v naš pravni red implementirana Direktiva 2010/64/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (v nadaljevanju Direktiva), je določal, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik.² Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, kar za obdolžence in osumljence vključuje bistvene dokumente, kot so: obtožni akti, vabila, vse odločbe o odvzemu prostosti, sodbe, odločbe sodišč o izločitvi dokazov, o zavrnitvi dokaznih predlogov in o izločitvi sodnikov (prvi odstavek 8. člena ZKP). O pravici do prevajanja in tolmačenja je treba osebe iz prvega odstavka tega člena poučiti; te se lahko le prostovoljno in izrecno odpovedo prevajanju ali tolmačenju določenega preiskovalnega in drugega sodnega dejanja ali dela glavne obravnave ali določenih sodnih ali drugih pisanj, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile (tretji odstavek). Pravici do prevajanja se torej stranka oziroma drug procesni udeleženec lahko odpove samo, če zna jezik, v katerem teče postopek.³

13. V kazenskem postopku ima vročanje sodnih odločb za obdolženca velik vsebinski pomen, saj s sabo prinaša pomembne pravne posledice. Z vročanjem sodnih pisanj se obdolžencem zagotavlja pravica do sodelovanja v postopku kot tudi pravica do pravnega sredstva. Obdolženec se z vročitvijo sodbe seznani z vsebino odločitve in potekom postopka, z vročitvijo sodbe pa začne teči tudi rok za vložitev pritožbe. Na pravilno vročitev sodbe je vezan tudi institut pravnomočnosti. Dokler sodna odločba ni vročena, ne more postati pravnomočna. Sodba po prvem odstavku 129. člena ZKP postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo. Pravnomočnost pa je bistvena predpostavka za izvršljivost sodbe. Ker je torej na vročitev sodbe vezan nastanek različnih pravnih posledic, je še posebej pomembno, da je vročitev sodbe kot najpomembnejše odločbe, izdane v kazenskem postopku, opravljena lege artis, v predpisani obliki ter na način in po postopku, ki ga predvideva zakon.

14. Utemeljene so vložnikove navedbe, da v konkretni zadevi vročitev prvostopenjske sodbe ni bila pravilno opravljena. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojenka, ki je državljanka Republike Srbije, kjer tudi živi, ne razume in ne govori slovenskega jezika. Izročitve pisnega odpravka sodbe v slovenskem jeziku zato ni mogoče šteti kot pravilnega načina vročitve sodbe. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena s tem, ko je bila obsojenki takoj po razglasitvi ustno prevedena v srbski jezik. Obsojenkini izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda sodbe pa glede na določbo tretjega odstavka tedaj veljavnega 8. člena ZKP ni mogoče pripisati pravno upoštevnih učinkov.

15. Pri razlagi 8. člena ZKP je, izhajajoč iz doktrine lojalne razlage nacionalnih določb pravu Evropske unije, treba upoštevati tudi že omenjeno Direktivo, ki je bila podlaga za sprejem predhodno citiranih določb o uporabi jezika v kazenskem postopku. Direktiva določa minimalna pravila, ki jih je treba uporabljati pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih z namenom krepitve medsebojnega zaupanja med državami članicami (dvanajsti odstavek preambule). Njen cilj je osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali razumejo jezika, v katerem teče kazenski postopek, zagotoviti pravico do tolmačenja in prevajanja z namenom zagotovitve njihove pravice do poštenega sojenja ter jim omogočiti, da v polni meri uveljavljajo pravico do obrambe, in jim zagotoviti pravičen postopek (štirinajsti in sedemnajsti odstavek preambule). Skladno s prvim odstavkom 3. člena Direktive države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka. Bistveni dokumenti, med ostalim, vključujejo tudi sodbo (drugi odstavek 3. člena). Direktiva v sedmem odstavku 3. člena sicer predvideva izjemo, skladno s katero se lahko namesto pisnega prevoda zagotovi ustni prevod ali ustni povzetek bistvenih dokumentov, vendar le pod pogojem, da to ne ogroža pravičnosti postopka. V osmem odstavku istega člena Direktiva še določa, da je odpoved pravice do prevoda dokumentov iz tega člena pogojena z zahtevami, da so osumljenci ali obdolženci prejeli predhodni pravni nasvet ali da so bili kako drugače popolnoma seznanjeni s posledicami odpovedi tej pravici ter da je bila odpoved dana nedvoumno in prostovoljno. Šteje se, da je prevod dovolj kakovosten, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so osumljenci ali obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe (deveti odstavek 3. člena).

16. Ob upoštevanju doktrine lojalne razlage je Vrhovno sodišče citirane določbe 8. člena ZKP razlagalo tudi v duhu Direktive, pri tem pa presojalo, ali je bil z opisanim načinom vročanja obsojenki v konkretni zadevi zagotovljen pravičen in pošten postopek. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je bila obsojenki z izpodbijano sodbo izrečena zaporna kazen. Obsojenka se pravici do pritožbe ni odpovedala, kar pomeni, da je bilo sodbo, kljub njeni izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda, mogoče izpodbijati s pritožbo (iz vseh pritožbenih razlogov). Pri tem je treba izpostaviti določbo petega odstavka 368. člena ZKP, skladno s katero se sme obtoženec, ki mu je bila izrečena zaporna kazen, pravici do pritožbe odpovedati šele, ko mu je bila sodba z obrazložitvijo⁴ vročena. Odpoved pravici do pritožbe v primeru izreka zaporne kazni je torej vezana na predhodno vročitev sodbe. Ta pa mora biti opravljena na način in po postopku, kot ga določa zakon. V konkretnem primeru z vročitvijo pisnega prevoda sodbe z obrazložitvijo v srbskem jeziku. Poleg navedenega je treba izpostaviti, da je izjavo o odpovedi pisnemu prevodu sodbe obsojenka podala v nenavzočnosti zagovornika. Ob tem pa iz zapisnika ne izhaja, da je pred podajo te izjave prejela pravni nasvet ali da je bila kako drugače popolnoma seznanjena s posledicami odpovedi tej pravici (osmi odstavek 3. člena Direktive).

17. Ker obdolženki sodba sodišča prve stopnje ni bila pravilno vročena, je sodišče s tem kršilo ne samo določbe o vročanju in uporabi jezika v kazenskem postopku, temveč, kot na to upravičeno opozarja vložnik, tudi njeno ustavno pravico do pritožbe. Z vročitvijo sodbe se, kot navedeno, zagotavlja in varuje tudi obdolženčeva pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), katere smisel je v tem, da lahko obdolženec učinkovito brani in varuje svoj pravni položaj, pravice in pravne interese v kazenskem postopku. To pa pogojuje, da se obdolženec (predhodno) popolnoma seznani z vsebino razlogov sodbe. Šele vročitev pisnega odpravka sodbe, prevedenega v njen (srbski) jezik, bi obdolženki omogočil učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do pravnega sredstva, še posebej upoštevaje, da obrazložitev sodbe v obravnavani zadevi obsega več strani, zaradi česar ni razumno pričakovati, da bi lahko obdolženka že zgolj na podlagi ustne predstavitve vsebine razlogov sodbe v njenem jeziku sestavila vsebinsko kvalitetno pritožbo in s tem imela možnost učinkovito uveljavljati pravico do pravnega sredstva.

18. Ob vsem pojasnjenem po presoji Vrhovnega sodišča obdolženki v postopku vročanja, ob celokupnem upoštevanju vseh izpostavljenih okoliščin, ni bil zagotovljen pravičen in pošten postopek. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vročitev sodbe obdolženki s tem, ko ji je bila na naroku za razglasitev sodbe ustno prevedena v materni jezik, kljub njeni izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda sodbe, v obravnavanem primeru ni bila pravilno opravljena, to pomeni, da sodba še ni postala pravnomočna. Posledično za obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem vložnik izpodbija obsodilno sodbo, niso izpolnjeni pogoji.

C.

19. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem izpodbija odločbo, izdano v postopku izvršitve zaporne kazni, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo v tem delu na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

20. Pogoj iz prvega odstavka 420. člena ZKP pa ni izpolnjen niti v delu, kjer zahteva izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, saj ta še ni pravnomočna. ZKP nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je po zakonu nedovoljena. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugo pravno sredstvo. Vrhovno sodišče je zato, ob smiselni uporabi 390. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nepravnomočno obsodilno sodbo zavrglo tudi v tem delu. Ker pa je ugotovilo, da je pri vročanju sodbe prišlo do nepravilnosti, bo moralo sodišče prve stopnje skladno z razlogi, ki izhajajo iz tega sklepa, le-te odpraviti in odrediti, da se sodba pisno prevede v srbski jezik, nato pa pisni prevod sodbe vročiti obdolženki. Šele z vročitvijo pisnega prevoda sodbe obdolženki bo začel teči pritožbeni rok. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri vročanju sodbe, Vrhovno sodišče ostalih očitkov ni presojalo.

-------------------------------
¹ Na primer I Ips 338/2000 z dne 7. 2. 2001, I Ips 225/2007 z dne 6. 3. 2008, I Ips 397/2008 z dne 6. 1. 2008, I Ips 239/2010 z dne 20. 1. 2011, I Ips 123/2011 z dne 8. 9. 2011 in I Ips 11622/2012-234 z dne 19. 5. 2016.
² Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki se uporablja od 20. 10. 2019, je bil 8. člen ZKP na novo urejen. Vendar ta novela vsebinskih sprememb, pomembnih za presojo očitkov v tej zadevi, ni prinesla.
³ Tako mag. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 30.
⁴ Po četrtem odstavku 368. člena ZKP mora biti pisno izdelana sodba v primeru, da je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, vselej obrazložena.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 269/2012
• VSRS Sodba I Ips 31496/2012-115
• VSL sklep I Cp 838/99