VSRS Sodba I Ips 61321/2011

Jedro

Pravica obdolženca je, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, še posebej če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, da se izjavi tako o izvedenskih mnenjih in da seveda z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom, to je strokovnjakom, izpodbija pravilnost in logičnost ter strokovnost mnenja odrejenega izvedenca oziroma odrejenih izvedencev.

Čeprav je strokovnjak, ki ga angažira stranka, strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic, pa zagovornica utemeljeno uveljavlja, da je bila kršena obramba obsojenke, ker sodišče obeh strokovnjakinj ni neposredno zaslišalo, saj je njuno strokovno mnenje bilo za obrambo ključno in razbremenilni dokaz, zato samo pisna izmenjava mnenj med izvedenci in obema strokovnjakinjama, ne da bi sodišče na glavni obravnavi dalo obrambi možnost, da strokovnjakinji tudi neposredno zasliši, pomeni kršitev obsojenkine pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu spremeni za dejanje pod točko I/3a izreka tako, da se zoper obsojeno B. K. iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a ,

da kot odvetnica pri zastopanju premoženjske koristi N. A. zavestno ni izpolnila svoje obveznosti delati v njeno korist ter je tako za pridobitve premoženjske koristi sebi izrabila dano ji pooblastilo s tem, da je kot njena pooblaščenka v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 160/2006 vse od 10. 4. 2008, ko je družba S., d. o. o., kot tožena stranka po pravnomočni sodbi opr. št. P 160/2006 z dne 6. 3. 2008 plačala na račun obdolženke kot pooblaščenka oškodovanke, oškodovanki prisojeno odškodnino v znesku 8.326,42 EUR, do dne 19. 7. 2010 v Ž. na sedežu njene odvetniške pisarne na ..., z namenom pridobitve premoženjske koristi vztrajno zatrjevala, da pravdni postopek P 160/2006 še ni končan in da še vedno traja, pri tem pa je kot njene pooblaščena odvetnica vedela, da je bil pravdni postopek že pravnomočno končan in da je tožena stranka S., d. o. o., že dne 10. 4. 2008 na njen transakciji račun št. SI56 ..., odprt pri PBS, d. d., nakazala prisojeno odškodnino v znesku 8.326,42 EUR, ta znesek pa je obdolženka zadržala zase in si je v navedenem znesku pridobila protipravno premoženjsko korist,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice obremenjujejo proračun.

II. V ostalem se sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je obsojeno B. K. s sodbo z dne 24. 11. 2017 pod I spoznalo za krivo pod točkama 1/a in 1/b dveh kaznivih dejanj izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko 1/c kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; pod točkama 2/a in 2/b dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1; pod točkama 3a in 3b dveh kaznivih dejanj izneverjenja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1 in pod točkama 4/a in 4/b dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po določitvi posamičnih kazni za vsako dejanje je obsojenki po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Na podlagi določbe drugega odstavka 75. člena KZ-1 ji je naložilo v plačilo 8,65 EUR pridobljene protipravne premoženjske koristi na škodo družbe N., d. o. o. Odločilo je, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 655,66 EUR in sodno takso ter da se ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti; dolžna pa je plačati potrebne izdatke oškodovancev in nagrado in potrebne izdatke njihovih pooblaščencev. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek I. M. v celoti, delno je premoženjskopravni zahtevek dosodilo družbi N., d. o. o., s presežkom jo je napotilo na pravdo, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom je na pravdo napotilo N. A. Pod II je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), dveh kaznivih dejanj izneverjenja po prvem odstavku 215. člena KZ-1, kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem in prvem odstavku 220. člena KZ. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 22. 8. 2018 delno ugodilo pritožbi obsojenkine zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi ter za dejanje pod točko I/1a na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 220. člena KZ; za kaznivo dejanje pod točko I/2a je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 v manjšem obsegu kot sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da je za del dejanja (sprememba prave javne listine) kazenski pregon zastaral; za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1, opisano pod točko I/3b, je obsojenko oprostilo obtožbe. Sodbo je spremenilo še v odločbi o kazenski sankciji ter obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo posamične kazni zapora in nato na podlagi določb o steku enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. Odločilo je, da se obsojenki premoženjska korist ne odvzame. Sodbo je zaradi spremembe odločbe o krivdi spremenilo še v odločbi o stroških postopka in o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je stroške postopka znižalo na 129,92 EUR, oškodovanca gospodarsko družbo N., d. o. o. in I. M. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. V zvezi z zavrnilnim in oprostilnim delom sodbe je o stroških kazenskega postopka odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP. V preostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke in potrdilo izpodbijani del zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe pod točko II/5.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno. Zagovornica je vložila najprej zahtevo za varstvo zakonitosti, nato pa njeno popravo. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pravočasno, poprava zahteve za varstvo zakonitosti pa že po izteku trimesečnega roka, v katerem je mogoče vložiti zahtevo. Ker je zagovornica navedla, da ni popravila le očitnih pisnih pomot, ampak da je popravila tudi nekatere stavke in zaradi preglednosti v spis vložila popravljen tekst celotne zahteve za varstvo zakonitosti, pa takšna poprava po izteku roka za vložitev izrednega pravnega sredstva ni dopustna. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.

5. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornica pisno izjavila.

B.

6. Zagovornica je dne 5. 2. 2019 (priporočeno po pošti) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 13. 2. 2019 pa popravo te zahteve. Obe vlogi sta bili vloženi pravočasno, v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe zagovorniku oziroma obdolžencu (tretji odstavek 421. člena ZKP). Zagovornici je bila sodba sodišča druge stopnje vročena dne 21. 11. 2018, obsojenki pa dne 5. 12. 2018.

B.-1

7. Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem izneverjenja po tretjem, prvem in drugem odstavku 215. člena KZ-1, opisanem pod točko I/3a izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona in da je do zastaranja prišlo v pritožbenem postopku, zaradi česar bi moralo pritožbeno sodišče tudi za to dejanje zavrniti obtožbo. Tezo o zastaranju kazenskega pregona veže na opis dejanja v sodbi sodišča prve stopnje o prejemu denarja dne 10. 4. 2008 in obveznosti izročitve, kar pomeni, da je 10. 4. 2018 nastopilo zastaranje kazenskega pregona (še pred odločitvijo sodišča druge stopnje).

8. V dejanju pod točko I/3a je opisano, da obsojenka ni izpolnila svoje obveznosti delati v korist svoje stranke kot odvetnica, ter je izrabila dano ji pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi. Časovni okvir, v katerem je obsojenka pridobila premoženjsko korist, je opisan: „da je vse od 10. 4. 2008, ko je družba S., d. o. o. kot tožena stranka po pravnomočni sodbi plačala na račun obdolženke kot pooblaščenke oškodovanke, oškodovanki prisojeno odškodnino v znesku 8.326,42 EUR do dne 17. 9. 2010, z namenom pridobitve premoženjske koristi vztrajno zatrjevala svoji stranki, to je oškodovanki, da pravdni postopek še ni končan in da še vedno traja, čeprav je že 10. 4. 2008 bila nakazana odškodnina, znesek nakazane odškodnine pa si je obsojenka zadržala zase in v tem znesku tudi pridobila protipravno premoženjsko korist.“ Po opisu dejanja je bila 10. 4. 2008 nakazana odškodnina, ki je obsojenka kot odvetnica oziroma pooblaščenka ni nakazala svoji stranki, ampak je to premoženjsko korist zadržala. Glede na časovni okvir dejanja od 10. 4. 2008 do 19. 7. 2010 je treba šteti obsojenki v korist, da je pridobila protipravno premoženjsko korist že 10. 4. 2008. Namreč opis dejanja zajema celotno obdobje od 10. aprila 2008 pa do 19. julija 2010 in navaja, da je obsojenka ravnala z namenom pridobitve premoženjske koristi. Pridobitev premoženjske koristi je trenutno ravnanje in ne dejanje trajanja. V opisu dejanja v pravnomočni sodbi ni opisano obsojenkino dalj časa ponavljajoče se ravnanje, ki naj bi trajalo v navedenem obdobju in ni opisano, da je pridobivala premoženjsko korist. Njeno izvršitveno ravnanje ni trajalo v celotnem navedenem obdobju, tako da ni mogoče šteti, da je bilo obsojenkino ravnanje dokončano šele 19. 7. 2010, ter da je bilo takrat storjeno kaznivo dejanje. Gre za enkratno ravnanje v izrabi danega pooblastila zaradi pridobitve premoženjske koristi. S pridobitvijo premoženjske koristi je za oškodovanko nastala posledica, to je neizročitev odškodnine, ki bi jo obsojenka oškodovanki morala nakazati kot odvetnica, ki jo je oškodovanka pooblastila za zastopanje v pravdni zadevi. Opis kaznivega dejanja, da je obsojenka izrabila dano ji pooblastilo za pridobitev premoženjske koristi oziroma, da je ravnala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kot je navedeno v nadaljevanju opisa, pomeni, da ne gre za trajajoče ravnanje, ampak za trenutno dejanje oziroma kaznivo dejanje stanja – dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice. Vzdrževanje tega protipravnega stanja, torej neizročitev odškodnine oškodovanki, pa ni več mogoče šteti kot del kaznivega dejanja izneverjenja po prvem odstavku 215. člena KZ-1, kot je pravno opredeljeno kaznivo dejanje. Iz opisa dejanja ni razvidno, da naj bi se obsojenkin namen izrabiti dano ji pooblastilo zaradi pridobitve premoženjske koristi porodil kasneje kot 10. 4. 2008, zato je treba šteti, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno tega dne. Zagovornica ima prav, da je glede na predpisano kazen pet let zapora (za kaznivo dejanje izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1) kazenski pregon ni več dovoljen, ker je poteklo več kot deset let od storitve kaznivega dejanja. Sodišče je uporabilo določbo 215. člena KZ-1, zato je potrebno presojati tudi določbe o zastaranju kazenskega pregona po KZ-1. Za kaznivo dejanje izneverjenja je po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 predpisana kazen pet let zapora. Po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (do vključno petih let), zato kazenski pregon zoper obsojenko ni več dopusten. Do zastaranja kazenskega pregona je prišlo, kot pravilno navaja zagovornica v pritožbenem postopku, pred odločitvijo višjega sodišča oziroma pred pravnomočnostjo sodbe, ki je nastopila dne 19. 11. 2018. Sodišče druge stopnje je odločilo po opravljeni seji senata. V tem primeru nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP).

9. Ker zagovornica utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 4. točke 357. člena ZKP, obtožbo zavrnilo.

10. Ker je Vrhovno sodišče izreklo zavrnilno sodbo, za dejanje pod točko I/3a je skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu obremenjujejo proračun.

B.-2

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da je prišlo do kršitve 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom (2. točka drugega odstavka) 285.f člena ZKP. Po navedeni določbi se lahko obtoženec, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne prizna, odpove določenim pravicam, ki jih ima po ZKP, med drugim tudi, da mu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Zagovornica se ne strinja z odgovorom pritožbenega sodišča, s katerim je v točki 14 sodbe sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in meni, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da mora izjavo o odpovedi določenim pravicam podati obtoženec osebno, česar obsojenka ni storila. Zato zapis, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, da stranki soglašata, da se glavna obravnava opravi pred sodnico posameznico, ne zadosti pogoju iz drugega odstavka citiranega člena. V zapisniku o predobravnavnem naroku je šele po navedbi, da stranki soglašata, da sodi v zadevi sodnik posameznik, naveden pouk obsojenki, da se lahko odpove svojim določenim procesnim pravicam. Obsojenka ni podala izrecne izjave, da se odpoveduje procesnim pravicam, ne na predobravnavnem naroku ne kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izjava obsojenke, da se odpoveduje senatnemu sojenju, bi morala biti jasna in nedvoumna. Zagovornica se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 55582/2011 z dne 27. 11. 2014.

12. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da poleg upravičenja obdolženca, da razpolaga z nekaterimi svojimi procesnimi pravicami iz določbe 285. f člena ZKP, izhaja tudi dolžnost sodišča, da obdolženca pouči o tem, kakšne so njegove procesne pravice in kakšne procesne pravice sledijo, če se tem pravicam odpove. Zapisalo je tudi, da mora biti odpoved procesnemu jamstvu nedvoumna in prostovoljna in mora biti izraz volje nosilca pravice, ki je bil o svoji pravici poučen. V citirani zadevi je šlo za nekoliko drugačno procesno situacijo, saj je bilo v zapisniku v predobravnavnem naroku navedeno: „vsi izjavijo, da se glavna obravnava lahko opravi v navzočnosti sodnice, predsednice senata“. Vrhovno sodišče je takšen zapis ocenilo kot nejasen in da vsebina zapisnika o predobravnavnem naroku ne daje podlage za ugotovitev, da se je obdolženec zavestno odpovedal pravici do senatnega sojenja. Zapis je ocenilo kot dvoumen, če že ne nerazumljiv in tako zapisana izjava ne pomeni, da se je obdolženi izrecno in prostovoljno ter nedvoumno odpovedal pravici do sojenja pred senatom.

13. Nobenega dvoma sicer ni, da mora biti izjava obdolženca na predobravnavnem naroku, da se odpoveduje tudi senatnemu sojenju jasna in nedvoumna. Vendar pa je ne glede na zapise v zapisniku o predobravnavnem naroku, na katere opozarja zagovornica, da po soglasju strank, sledi zapis, da predsednica senata obtoženko, ki krivde ni priznala, pouči o možnostih dogovora za hitrejši postopek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima v kazenskem postopku in temu zapisu sledi sklep predsednice senata skladno z določbo drugega odstavka 285. f člena ZKP, kako bo potekala obravnava in so določeni tudi trije naroki za glavno obravnavo, mogoče sklepati, da je zapis da stranki soglašata, da se obravnava opravi pred sodnico posameznico dovolj jasen in nedvoumen. Zapise v zapisniku o predobravnavnem naroku je v obravnavanem primeru treba šteti kot celoto. Dejstvo, da je bilo dano soglasje strank, da se glavna obravnava opravi pred sodnico posameznico, je dovolj jasno, tako da ni dvoma, da sta stranki soglašali, tako tudi obsojenka, da se sojenje opravi pred sodnico posameznico in je bila odpoved procesnemu jamstvu nedvoumna in prostovoljna. Vrhovno sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem v točki 14 sodbe, da je zapis dovolj jasen, da je mogoče šteti, da se je obsojenka odpovedala, da ji sodi senat in soglašala, da sodi sodnica posameznica. Zato zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker pa je Vrhovno sodišče sodbo v obsodilnem delu razveljavilo, se bo lahko obsojenka v ponovljenem postopku po ponovno izvedenem predobravnavnem naroku in po podanih podanih pravnih poukih skladno z določbo 285. f člena ZKP, če krivde ne bo priznala, ponovno odločila ali se bo odpovedala za hitrejše končanje kazenskega postopka pravicam, ki jih ima v zakonu, tako tudi pravici, da ji sodi senat v predpisani sestavi.

14. Z zagovornico se tudi ni mogoče strinjati, da je bila storjena kršitev kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila, kot navaja, v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se skladno z določbo 295. člena ZKP javnost izključi v delu glavne obravnave, priči M. V., pa je dovolilo, da je na obravnavi navzoča. Zagovornica se ne strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je priča M. V. oškodovanka pri kaznivem dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (dejanje pod točkama I/2a in 2b). Prvi odstavek 296. člena ZKP določa, da izključitev javnosti ne velja za stranke, oškodovance, njihove zastopnike in zagovornika. Po določbi 144. člena ZKP je, kar sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, oškodovanec tisti, katerega premoženjska ali osebna pravica je s kaznivim dejanjem prekršena. Čeprav kaznivo dejanje ponarejanja listin sodi med kazniva dejanja zoper pravni promet, je v posledici ponarejenih listin lahko premoženjska ali osebna pravica drugega kršena. Zagovornica zato neutemeljeno uveljavlja kršitev po 4. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da oškodovanka M. V. ne bi smela biti navzoča na delu glavne obravnave. Bistvena kršitev določb postopka, ki jo zatrjuje zagovornica, tako ni bila storjena.

15. Zagovornica uveljavlja še kršitev 295. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo predlog za izključitev javnosti v zvezi z zaslišanjem obsojenkinega moža D. K. Dejstvo, da javnost ni bila izključena, povezuje z odločitvijo priče, da je kot privilegirana priča izkoristil pravno dobroto in izjavil, da če javnost ne bo izključena, ne bo pričal. Vrhovno sodišče glede na sprejeto odločitev navedb o teh kršitvah ni presojalo. V ponovljenem postopku bo obramba ponovno imela možnost predlagati izvedbo dokaza z zaslišanjem obsojenkinega moža D. K. in bo sodišče lahko ponovno glede na utemeljitev in obrazložitev dokaznega predloga, za zaslišanje te priče in če bo obramba tudi podala jasen predlog, da naj se javnost izključi iz glavne obravnave, presojalo, ali je javnost iz glavne obravnave potrebno izključiti. Privilegirana priča pa sama odloča ali bo pričala ali ne. Pravna dobrota iz 236. člena ZKP je v korist privilegirane priče in ne v korist obdolženca. Motivi in razlogi, zaradi katerih se priča odloči, da ne bo pričala, ne morejo pomeniti obdolženčeve kršitve pravice do obrambe.

B.-3

16. Zagovornica v zahtevi obširno uveljavlja, da je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge, da se zaslišijo obsojenkina zdravnika dr. M. V. in dr. S. Š. ter klinični psiholog mag. D. T. in ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se neposredno zaslišita strokovnjakinji, psihologinja dr. A. A., ki jo je angažirala obramba in psihologinja dr. A. S., ki je podala izvedensko mnenje o obsojenki v pravdnem postopku, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. P 315/2013, v katerem je obsojenka nastopala kot tožena stranka (izvedensko mnenje iz pravdnega postopka je obramba vložila v spis). Zagovornica navaja, da sta obe mnenji psihologinj pomembni za presojo procesne sposobnosti obsojenke, saj je procesna sposobnost temeljni pogoj za vodenje kazenskega postopka. Trdi, da ta procesna predpostavka ni obstajala. Po oceni zagovornice je z obema mnenjema omajano mnenje psihologa dr. B. Z., ki je sodeloval pri izdelavi izvedenskega mnenja, ki ga je odredilo sodišče v kazenskem postopku in ga je izdelala Komisija za izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani dne 8. 3. 2016. Obe mnenji psihologinj sta mnenje izvedenca B. Z. ovrgli. Ker je sodišče sodbo gradilo tudi na mnenju B. Z. in ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem dr. A. S. in dr. A. A., je kršilo obsojenkino pravico do učinkovite obrambe. Sodišče je obe pisni mnenji psihologinj A. S. in A. A. sicer predstavilo dr. B. Z. Po oceni zagovornice pa s tem ni bilo zadoščeno pravici do obrambe, saj je obramba zahtevala neposredno zaslišanje obeh psihologinj. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 234/13 z dne 27. 11. 2014 in citira iz odločbe „da mora biti obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljena možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, če to ni storjeno, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe“. Poudarja, da sta mnenji dr. A. S. in dr. A. A. nasprotovali mnenju dr. B. Z., zato je bila dolžnost sodišča, da strokovnost preveri z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakinj in če bi bilo potrebno angažira novega izvedenca s področja klinične stroke pa tudi nevrološke stroke. Sodišče prve stopnje je dokazni sklep, da se obe strokovnjakinji zaslišita sprejelo, vendar pa je dokazni sklep med postopkom spremenilo in zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza. Sodišče je mnenji dr. A. S. in dr. A. A. le prebralo, obramba pa je obe mnenji z dopolnitvami vložila v spis kot dokaz in predlagala neposredno zaslišanje obeh. Sodišče tudi ni imelo soglasja obrambe za branje obeh mnenj. Ker je sodišče mnenji prebralo, je po oceni zagovornice kršilo tudi določbo drugega odstavka 340. člena ZKP. Sodišče ni upoštevalo mnenja dr. A. S., ki je bila postavljena v pravdnem postopku. Na podlagi tega mnenja je sodišče v pravdnem postopku pridobilo sklep Centra za socialno delo Žalec o imenovanju skrbnice za poseben primer obsojenki. Ne strinja se z razlogi sodbe sodišča druge stopnje v točkah 29., 30. in 34., da obrambi ni uspelo omajati strokovnosti pridobljenih izvedenskih mnenj – izvedenke psihiatrinje dr. M. B. Ž. T. in izvedencev Komisije za izvedenska mnenja. Poudarja, da bi sodišče z neposrednim zaslišanjem obeh psihologinj izvedlo dokaz v obsojenkino korist in bi lahko na takšen način bila omajana strokovnost pridobljenih izvedenskih mnenj. V pravdnem postopku je dr. A. S. ocenila, da je obsojenka procesno nesposobna. Po oceni zagovornice je sklicevanje obrambe na to mnenje in predlaganje dokazov zaradi pravilne ugotovitve procesne sposobnosti obsojenke v kazenskem postopku vsebinsko gledano nedvomno lahko vneslo dvom v nasprotna mnenja dr. B. Z., dr. P. in dr. M. B. Ž. T. Ker je sodišče le prebralo mnenji A. S. in A. A., obsojenki ni bila dana možnost, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Pritožbeno sodišče je z obrazložitvijo sodbe v 42. točki poseglo v obsojenkino pravico do obrambe, ko je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da je bilo obrambi omogočeno, da na glavni obravnavi predoči ugotovitve dr. A. S. in dr. A. A. v kazenskem postopku postavljenim sodnim izvedencem in v zvezi z njimi postavlja vprašanja; pritrdilo pa je tudi stališču prve stopnje, da obrambi ni uspelo vnesti dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskih mnenj odrejenih izvedencev, ter da ni šlo za takšno strokovno področje, da obramba ne bi mogla postavljati dovolj kompetentnih in strokovnih vprašanj sodnim izvedencem. Zato zaslišanje dr. A. A. in dr. A. S. ni potrebno, ker zaslišanje ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja glede obsojenkine sposobnosti udeležbe v kazenskem postopku in njene prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj. Zagovornica trdi, da je ocena sodišča, da je bila obsojenka sposobna sodelovati na glavni obravnavi in v kazenskem postopku utemeljena le na mnenjih odrejenih izvedencev in da mnenji obeh psihologinj kažeta ravno nasprotno.

17. Zagovornica izpodbija zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje psihiatrov in kliničnega psihologa, ki so sodelovali v procesu zdravljenja in diagnosticiranja obsojenke. Razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili zavrnitev tega predloga, so razumni. Ugotovitve navedenih so zapisane v zdravstveni dokumentaciji za obsojenko in zdravstvena dokumentacija je bila tudi podlaga za ugotovitve izvedencev v izvedenskih mnenjih. Izvedba tega dokaza se tako pokaže kot materialno pravno nerelevantna in nepomembna za ugotavljanje obstoja obsojenkinega duševnega stanja oziroma njene procesne sposobnosti ter pojmovanje in razumevanja dejanja. Zagovornica tudi navaja v zahtevi, da bi na primer lahko klinični psiholog D. T. povedal, zakaj je predlagal obravnavo obsojenke pri strokovnjaku s področja nevropsihološke stroke. Sodišče prve stopnje je na strani 31 sodbe pojasnilo, da je klinični psiholog predlog za to preiskavo povezal z oceno možne organske poškodovanosti. Torej dejstvo, o katerem naj bi izpovedoval po navedbah zagovornice, je že navedeno v sodbi. Ker je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavilo, bo obramba imela možnost ponovno podati dokazne predloge v ponovljenem postopku.

18. Po oceni Vrhovnega sodišča ni bila storjena kršitev drugega odstavka 340. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje mnenji dr. A. S. in dr. A. A. prebralo brez soglasja strank, saj mnenji v kazenskem postopku nista predstavljali izvedenskih mnenj, ampak strokovni mnenji, ki jih sodišče lahko prebere (točka 40 sodbe sodišča druge stopnje). Tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ker po oceni zagovornice Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni bila sestavljena v skladu s pravilnikom komisije, ni bila storjena. Zagovornica trdi, da je v pravilniku določena štiričlanska komisija, člani komisije pa so bili samo trije. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na to izvedensko mnenje, je po oceni zagovornice storilo navedeno bistveno kršitev. Zagovornica niti ne pojasni, ali njene navedbe pomenijo, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin oziroma, ali gre za dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more upirati, zato te posplošene navedbe Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

19. Zagovornica še trdi, da je sodišče kršilo 5., 16. in 17. člen ZKP ter 29. člen Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se postavi izvedenec s področja nevrologije. Kaj več, kot da gre za kršitev citiranih določb ZKP in Ustave zagovornica ne pove, tako da se tudi teh navedb ne da preizkusiti.

20. Utemeljene pa so zagovorničine navedbe, da je sodišče kršilo obsojenkino pravico do obrambe, ker ni neposredno na glavni obravnavi zaslišalo obeh strokovnjakinj psihologinj dr. A. A., ki jo je angažirala obramba in dr. A. S., ki je sicer v drugem postopku v pravdni zadevi izdelala izvedensko mnenje o obsojenki in je to mnenje obramba vložila v kazenski spis. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek z izvedenci in tudi s strokovnjakinjama, vendarle je postopek potekal le pisno. Tako je sodišče prve stopnje neposredno zaslišalo postavljeno izvedenko psihiatrinjo dr. M. B. Ž. T., neposredno je zaslišalo tudi izvedenca dr. B. Z. psihologa in psihiatra dr. P. (izvedensko mnenje Komisije fakultete za izvedenska mnenja). Mnenja izvedencev in mnenja strokovnjakinj je sodišče pisno v opredelitev poslalo tako izvedencem, ki jih je odredilo, kot obema strokovnjakinjama. Izvedenci ter strokovnjakinji so se pisno do teh mnenj opredelili in navedli svoja stališča ter vztrajali pri svojih ugotovitvah in za ugotovitve navedli argumente. Sodišče prve stopnje je potek postopka v zvezi z izvedenskimi mnenji in mnenji obeh strokovnjakinj natančno povzelo v sodbi v točkah 17-22 (strani 27 - 42 sodbe sodišča prve stopnje). V točki 23. pa je podalo presojo in oceno, da so izvedenska mnenja odrejenih izvedencev logična in prepričljiva in pojasnilo, zakaj mnenja sprejema in zakaj ocenjuje, da obramba s strokovnimi mnenji in z dopolnitvami teh strokovnih mnenj ni vnesla dvoma v logičnost prepričljivosti in strokovnosti izvedenskih mnenj odrejenih izvedencev, tako glede procesne sposobnosti obsojenke, kot glede ocene, da njena sposobnost pojmovanja in razumevanja dejanja ni bila okrnjena. V postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s tezo, ki jo je zatrjevala obramba, da so obsojenkine težave povezane s travmatsko poškodbo možganov, ki jo je obsojenka verjetno utrpela v prometni nesreči leta 1988, s trditvijo strokovnjakinje dr. A. A., da naj bi šlo pri obsojenki za mejno osebnostno motnjo, za katero je značilno, da je sposobnost čustvovanja in nadzorovanja povsem zmanjšana in z oceno strokovnjakinje dr. A. S., da se obsojenka srečuje z vedno večjimi težavami v kognitivnem procesiranju informacij, da ni več dobro sposobna oceniti posledic svojega ravnanja, zmanjšana pa je tudi racionalna kontrola, kar vse naj bi bilo tudi povezano z domnevno poškodbo, ki jo je dobila v prometni nesreči. Presodilo je mnenja strokovnjakinj v povezavi z izvedenskimi mnenji odrejenih izvedencev in v povezavi s stališči odrejenih izvedencev, zakaj mnenji dr. A. A. in dr. A. S. ne vzbujajo dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskih mnenj in da tudi obrambi tega dvoma ni uspelo vzbuditi. Zagovornica je ob neposrednem zaslišanju izvedencev izvedencem predočala navedbe iz mnenj obeh psihologinj. Sodišče je presodilo, da je na takšen način bilo zadoščeno obrambi, da je zagovornica lahko postavljala dovolj kompetentna in strokovna vprašanja sodnim izvedencem in da tudi zato zaslišanje obeh strokovnjakinj neposredno ni bilo potrebno.

21. Sodišče prve stopnje je sicer obrambi omogočalo preizkus izvedenskih mnenj, vendar pa ni dopustilo neposrednega soočenja izvedencev z obema strokovnjakinjama ter neposredne izmenjave strokovnih stališč ter argumentov. Obe strokovnjakinji sta za obrambo predstavljali razbremenilni dokaz in obramba je želela z neposrednim zaslišanjem doseči izpodbijanje za obrambo obremenilnih dokazov, to je izvedenskih mnenj.

22. Sodišče odredi izvedenstvo, ko ugotavlja, ali presoja dejstva, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (248. člen in prvi odstavek 249. člena ZKP). Postavljeni izvedenec je tako pomočnik sodišča pri ugotavljanju in presoji kakšnega dejstva, ki zahteva posebno strokovno znanje. Stranke imajo pravico izjaviti se oziroma se opredeliti o izdelanem izvedenskem mnenju, kar pomeni, da imajo pravico dajati pripombe, ugovore zoper mnenje, zahtevati, da naj izvedenec poda dodatna pojasnila in seveda izvedencu zastavljati vprašanja. Sodišče je popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, če dvoma o pravilnosti mnenja ali pomanjkljivosti na tak način ni mogoče odpraviti, pa bo zahtevalo mnenje drugega izvedenca. Vse navedeno se mora seveda nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter presojo logičnosti in prepričljivosti izvedenčevih argumentov. Stranki je dovoljeno in ji je dana možnost, da sama angažira strokovnjaka in sodišču tako mnenje predloži. S strokovnim mnenjem lahko obramba izpodbija izvedensko mnenje. Pravica obdolženca je, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, še posebej če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, da se izjavi tako o izvedenskih mnenjih in da seveda z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom, to je strokovnjakom, izpodbija pravilnost in logičnost ter strokovnost mnenja odrejenega izvedenca oziroma odrejenih izvedencev.

23. Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakinj izpodbijala izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov in psihologa, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakinj na obravnavi in njunim soočenjem z odrejenimi izvedenci preizkusi mnenja izvedencev. Mnenja so bila za obsojenko obremenilna. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženko obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obsojenko oziroma obdolženko razbremenilnih prič. Ni moč trditi, da obramba ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganega dokaza glede na pomembnost ugotavljanja dejstev, to je procesne sposobnosti obsojenke ter tudi njenega eventuelnega pojmovanja in razumevanja dejanja ter obvladovanja. Obramba je že glede na vsebino strokovnih mnenj, ki je nasprotna mnenjem odrejenih izvedencev, utemeljeno zahtevala, da se obe strokovnjakinji na obravnavi neposredno zasliši. Obramba je dovolj utemeljila okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo z izvedbo predlaganega dokaza, torej neposrednim zaslišanjem obeh psihologinj, mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da je izvedba dokaza v korist obsojenke. Gre za razčiščevanje strokovnih vprašanj, pri katerih je obramba lahko s svojima strokovnima pomočnicama tudi preverjala izvedenska mnenja. Neposredno zaslišanje strokovnjakov oziroma izvedencev in njihova neposredna izmenjava strokovnih mnenj je bila nujna za popolno razčiščenje vprašanja o obsojenkini procesni sposobnosti ter eventualno tudi o njeni prištevnosti oziroma sposobnosti razumevanja dejanj in sposobnosti obvladovanja ravnanja. Šele po tako izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem izvedencev in obeh strokovnjakinj ter omogočenju obrambi, da se neposredno izvede tudi dokaz, ki bi utegnil obsojenko razbremeniti, bi bil odvrnjen vsak dvom, ali so mnenja izvedencev strokovna in popolna. Čeprav je strokovnjak, ki ga angažira stranka, strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic, pa zagovornica utemeljeno uveljavlja, da je bila kršena obramba obsojenke, ker sodišče obeh strokovnjakinj ni neposredno zaslišalo, saj je njuno strokovno mnenje bilo za obrambo ključno in razbremenilni dokaz, zato samo pisna izmenjava mnenj med izvedenci in obema strokovnjakinjama, ne da bi sodišče na glavni obravnavi dalo obrambi možnost, da strokovnjakinji tudi neposredno zasliši, pomeni kršitev obsojenkine pravice do obrambe. Ugotovljena kršitev pravice do obrambe je tako terjala razveljavitev sodbe v obsodilnem delu.

C.

24. Glede na odločitev Vrhovno sodišče ni presojalo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na ostale kršitve zakona.

25. Ker zagovornica utemeljeno uveljavlja, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu razveljavilo, in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 33117/2017
• VSL Sklep IV Cp 1932/2017
• VSL Sklep VII Kp 23896/2020