VSRS Sklep I Up 24/2020

Jedro

Ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 312/2019 z dne 6. 1. 2020, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana št. 2255-82/2019/53 (3E651-03) z dne 15. 12. 2019 (v nadaljevanju odločba o nastanitvi), s katero je toženka tožniku na podlagi 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) odredila nastanitev v Centru za tujce.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz vročilnice, vložene v upravni spis, ugotovilo, da je bila odločba o nastanitvi tožniku vročena 15. 12. 2019. Zato je štelo, da se je tridnevni rok za vložitev tožbe, določen v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2, iztekel v sredo 18. 12. 2019. Ker je tožnik tožbo priporočeno po pošti poslal šele 20. 12. 2019, torej po izteku zakonsko določenega roka, je ugotovilo, da je tožba prepozna.

3. Proti temu sklepu tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi, da je odločbo o nastanitvi prejel 15. 12. 2019. Meni, da je toženka izkoristila njegovo neznanje slovenskega jezika in mu vročilnico z napačnim datumom vročitve "podtaknila". Dne 15. 12. 2019 je namreč na policijski postaji zgodaj zjutraj podal le izjavo, policist pa je sestavil zapisnik. Nato so ga okrog 6.00 ure odpeljali v Center za tujce. Do 18. 12. 2019, ko mu je bila s strani policista, zaposlenega v Centru za tujce, med drugim vročena tudi odločba o nastanitvi, ni prejel nobenih papirjev. Zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožbo vložil po izreku roka. Ker bi mu dne 15. 12. 2019 lahko bila odločba o nastanitvi vročena le od polnoči do 6.00, predlaga, naj sodišče opravi poizvedbo, ali je bil A. A., ki je podpisan na odločbi, ob 6.00 tega dne sploh v službi in ali je do takrat lahko odločbo sploh spisal. Poleg tega navaja, da je bila vročitev opravljena napačno. Ker je bilo toženki znano, da je imel pritožnik v postopku vračanja po ZTuj-2 pooblaščenca, bi morala toženka odločbo o nastanitvi na podlagi 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vročiti njemu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnika izpusti na prostost. Podrejeno pa predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožnikove ugovore in pojasnjuje, da je pritožniku odločbo o nastanitvi dne 15. 12. 2019 v prostorih Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana vročil policist A. A. s pomočjo prevajalca. V dokaz teh navedb prilaga vročilnico, dnevni razpored dela, tabelo sprememb, potrdilo za prevajanje arabskega jezika in evidentiranje opravil s privedeno osebo. Poleg tega navaja, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da ima pritožnik v postopku, uvedenem po tem, ko je bil pritožnik priveden na policijsko postajo, pooblaščenca, saj pritožnik tega ni navajal. Pojasnjuje še, da je odločbo o prostovoljni vrnitvi z dne 25. 10. 2015 skoraj dva meseca pred izdajo odločbe o nastanitvi izdala druga pooblaščena uradna oseba. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

K I. točki izreka

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zadevi je sporen način vročanja in datum vročitve odločbe o nastanitvi pritožniku. Od tega pa je odvisen začetek teka roka za vložitev tožbe v tem upravnem sporu in posledično pravočasnost vložene tožbe.

7. Na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 je treba tožbo zoper odločbo o nastanitvi tujca v center vložiti v treh dneh po vročitvi odločbe. Po določbi 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki. Vročitev upravne odločbe oziroma pravilnost vročitve v postopkih, začetih na podlagi ZTuj-2, se na podlagi 85. člena tega zakona presoja po določbah ZUP. Po prvem odstavku 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Kadar ima stranka pooblaščenca, se na podlagi določbe prvega odstavka 88. člena ZUP vroča njemu. V tem primeru je vročitev pravilno opravljena, če je bila na predpisan način opravljena pooblaščencu (četrti odstavek 88. člena ZUP).

8. Vročanje po ZUP je sestavljeno iz dveh dejanj: vročitve dokumenta naslovniku in sestave posebne listine (vročilnice) o opravljeni vročitvi. Vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP). Pravilno izpolnjena vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vendar pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).¹

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnik z navedbo o nerazumevanju slovenskega jezika in opisanim sosledjem dogodkov dne 15. 12. 2019, iz katerega izhaja, da je bil tega dne na policijski postaji le od polnoči do 6.00 ure ter predlagano poizvedbo o tem, ali je lahko A. A. odločbo o nastanitvi spisal do 6.00 ure tega dne, uspel vzbuditi dvom v pravilnost datuma vročitve odločbe o nastanitvi. Poleg tega je pritožnik s sklicevanjem na elektronsko sporočilo z dne 25. 11. 2019, ki ga je toženki v zvezi s podaljšanjem odločbe o prostovoljnem vračanju poslal njegov pooblaščenec, odprl tudi vprašanje, ali je imel pritožnik v obravnavanem postopku pooblaščenca in bi morala biti pritožba vročena njemu in ne neposredno tožniku. Toženka je sicer odgovorila na pritožnikove navedbe in jih označila za neresnične ter predložila nove dokaze, o katerih pa se pritožnik ni izjavil, saj mu je bil odgovor na pritožbo poslan le v vednost.

10. Glede na navedeno ni mogoče z gotovostjo šteti, da je bila odločba o nastanitvi pritožniku (pravilno) vročena 15. 12. 2019. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, po tem, ko bo pritožniku dalo možnost, da se izjavi o novih dokazih toženke, te dokaze izvede in ponovno preveri pravilnost in datum vročitve ter posledično pravočasnost tožbe.

K II. točki izreka

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločitev o stroških tega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 139/2018
• VSL Sklep II Cpg 503/2018
• VSM Sklep I Cpg 82/2021