VSRS Sklep VIII Ips 3/2020

Jedro

Konkretne pritožbene navedbe toženke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa povsem pavšalno pokrivanje s strani sodišča druge stopnje, nenazadnje tudi z vprašljivimi stališči oziroma predpostavko, da že vsakodnevni sestanki in jutranji postroj (kot vsaj smiselno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tudi pripravljenost in nošenje telefona) predstavlja delo za delodajalca, ki je v nasprotju s pravico pripadnika toženke do tedenskega počitka.

Sklicevanje tožnika na sestanke, ki naj bi jih imeli pripadniki toženke vsakodnevno, tudi v času, ko naj jim bi bil zagotovljen počitek, samo po sebi ne pomeni opravljanja nalog za delodajalca oziroma onemogoča tedenski počitek tudi na te dni. Za presojo je namreč pomembna narava teh sestankov, torej ali je šlo za neke formalne in organizirane sestanke, ki so se jih pripadniki morali udeleževati v določenem času in na določenem kraju, ki so tudi trajali nekaj časa, ali pa je šlo le za neformalno predajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan (ki so bile sicer morda že vsaj splošno v naprej določene in planirane), ki je zahtevalo le golo in kratko informacijo, glede katere pa posamezni pripadnik Slovenske vojske niti ni imel posebnih obveznosti v smislu prisotnosti na določenem mestu, ob točno določenem času itd.

Tudi v zvezi z opravili čiščenja (prostorov oziroma orožja itd.), na katere se je tožnik skliceval, ni nepomembno, ali so mu bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka, razen v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 1.643,25 EUR za čas od 3. 12. 2012 do 2. 12. 2015, in sklep v IV. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, razen glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 1.643,25 EUR za čas od 3.12. 2012 do 2. 12. 2015, ter sklep v IV. točki izreka se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka še v znesku 1.695,00 EUR ter od tega zneska zakonske zamudne obresti od 3. 12. 2012 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.643,25 EUR za čas od 3. 12. 2012 do 2. 12. 2015 (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 1.859,88 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka), s sklepom pa je zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo davkov in prispevkov postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka) in odločilo tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (I. točka izreka) ter toženki naložilo, da povrne tožniku stroške odgovora na pritožbo (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 262/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

− ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s stališčem, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, ker je „moral opravljati tudi druge odrejene naloge“ oziroma „imel določene omejitve oziroma dolžnosti“, ne da bi opredelili vsebino nalog, dolžnosti in omejitev, oziroma ne da bi opredelili, zakaj predstavljajo opravljanje dela za delodajalca;

− ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s stališčem, da se strinja z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča in se ni opredelilo do konkretnih ugovorov tožene stranke glede povzemanja izpovedi in dokazne ocene;

− ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi jutranji postroj za dvig zastave, večerno srečevanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov, vedenje, kje se pripadniki nahajajo in prisotnost osebnih telefonov vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka oziroma pomeni opravljanje dela za delodajalca oziroma pomeni, da tedenski počitek pripadniku ni omogočen?

4. Toženka je vložila pravočasno revizijo, v kateri v zvezi s prvim vprašanjem navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik tudi za dneve, za katere iz evidence ne izhaja, da bi opravljal kakšno nalogo, ni bil prost, ker v evidenci niso zabeleženi jutranji postroji ob dvigu zastave in vsakodnevni večerni sestanki pripadnikov z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ter da je imel pri sebi telefon, pritožbeno sodišče pa je v nasprotju s tem navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan in navedlo, da je „imel določene omejitve oziroma dolžnosti“, se v nadaljevanju sklicevalo na pripravljenost QRF (ki pa je sodišče prve stopnje ne vključuje v sklop dni, za katere v evidenci ni navedeno, da je tožnik opravljal kakšno nalogo), pri tem pa nobeno od sodišč ni obrazložilo, ali in katero od izpostavljenih okoliščin šteje za opravljanje dela za delodajalca ter zakaj. Vsako opravilo namreč še ne pomeni opravljanje dela za delodajalca. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno ugotovilo, da so obstajali dnevi, za katere iz evidence ni izhajalo, da bi tožnik opravljal kakršnokoli nalogo. V nadaljevanju se toženka sklicuje na stališča iz nekaterih odločb vrhovnega sodišča. Med drugim navaja, da sodišči ne ločita pravil reda in obnašanja ter delovnih obveznosti, da ni nepomembno, katero opravilo se opredeli kot delo za delodajalca, da izostanek te opredelitve predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), odsotnost konkretizirane obrazložitve v tem delu, tako v drugostopenjski kot prvostopenjski sodbi, pa kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z drugim vprašanjem toženka prvenstveno izpostavlja, da je sodišče druge stopnje v eni od drugih zadev tedenskega počitka napisalo dobesedno identično obrazložitev sodbe kot v tej zadevi, kljub temu, da sta se prvostopenjski odločitvi in pritožbi razlikovali. Nadalje izpostavlja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo o pritožbenem ugovoru toženke glede izostanka ustrezne dokazne ocene izpovedi prič in da izpodbijana sodba ne ustreza standardu obrazloženosti. Navaja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika, da mu na misiji tedenski počitek ni bil nikoli zagotovljen. Izpostavlja izpoved prič K. in O., ki sta bila prepričljivi. Toženka je glede neustreznega povzemanja njunih izpovedi podala pritožbo in v njej navedla konkretizirane in podrobne ugovore, do katerih se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo; to predstavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je podala tudi konkretne trditve glede dodeljenega službenega telefona in tudi glede sestankov, do česar se pritožbeno sodišče spet ni opredelilo; o vsebini razumevanja večernih sestankov s poveljniki oddelka ni odgovorilo ničesar. Nadalje navaja, da je povsem konkretizirano izpostavila tudi bistvene nedoslednosti v tožnikovem pričanju in grajala povzemanje dokazne ocene tožnikove izpovedi (in pri tem navedla, da je tožnik npr. za 8. 4. 2012 sam izpovedal, da je bil prost dan, za 15. 4. ni vedel povedati, kaj je delal, podobno za 17. 4. 2012 itd.), do teh pritožbenih očitkov pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo, niti glede pričanja priče O. in K. V zvezi s tretjim vprašanjem povzema svoje stališče o tem, da jutranji postroj za dvig zastave ne predstavlja opravljanja nalog za delodajalca, prav tako večerno srečanje in informiranje v bivalnih prostorih pripadnikov (saj obstaja razlika med uradnim in formalnim sestankom in neformalnimi srečanji na hodniku oziroma v bivalnih prostorih itd.). Prav tako ponavlja svoja stališča (in se pri tem sklicuje tudi na stališča Vrhovnega sodišča RS), da le dejstvo, da pripadnik ni smel prosto zapuščati baze, ne pomeni posega v njegovo pravico do tedenskega počitka in da tudi obstoj osebnih telefonov na misiji v povezavi s tedenskim počitkom, ki sicer ni obrazložen, ne predstavlja morebitnega dela za delodajalca, glede tega pa tožnik sploh ni imel trditvene podlage.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Odločanje v tej zadevi se nanaša na čas napotitve tožnika v vojaško službo izven države na Kosovo - KFOR 25 od 31. 3. 2012 do 30. 9. 2012.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da toženka ni izkazala (?), da je tožniku v obravnavani misiji zagotovila proste dni v smislu neprekinjenega 24-urnega počitka. Pri tem je izhajalo iz tega, da tožnik ni bil prost vse tiste dni, za katere je tudi v evidenci toženke označeno, da je bil v pripravljenosti v QRF (čeprav je A. O. izpovedal, da so pripadnikom v evidenci označili prost dan tudi v primeru, ko so bili v pripravljenost v QRF, vendar na naloge niso bili klicani). V nadaljevanju je po posameznih dnevih presodilo, zakaj tožnik ni bil prost in nato tudi za nekatere ostale dni, za katere iz evidence ne izhaja, da je tožnik opravljal kakšno nalogo, ugotovilo, da tudi te dni ni bil prost, saj v evidenco niso bile podrobno in natančno vpisane vse naloge, ki so jih pripadniki na misiji opravljali - tako niso bili zabeleženi jutranji postroji ob dvigu zastave in vsakodnevni sestanki pripadnikov z nadrejenimi poveljniki oddelkov. Sledilo je tudi izpovedi, da je imel tožnik pri sebi telefon, in da je moral biti ves čas dosegljiv itd.

10. Sodišče druge stopnje je na obsežne in povsem konkretne pritožbene navedbe toženke zelo splošno zavrnilo uveljavljene bistvene kršitve določb postopka, navedlo, da soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da s strani toženke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve prosto, da je „sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na misiji dela opravljal vsak dan“, da je imel „določene omejitve oziroma dolžnosti tudi na tiste dneve, ko naj bi bil prost“, da sodišče prve stopnje sicer „ni oprlo svoje odločitve zgolj na stanje pripravljenosti“, temveč je sprejelo „prepričljivo dokazno oceno ter pravilno ugotovilo dneve, v katerih je prihajalo do dnevnih in nenačrtovanih nalog (vsakodnevni sestanki z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave)“ in zaključilo, da sodišče prve stopnje „presoje o posegu v pravico do tedenskega počitka ni oprlo na stalno bivanje in prisotnost v bazi, nošenje uniforme, urejenosti in skrbi za higieno ter pozdravljanje“ (13. točka obrazložitve). Nato je presodilo tudi, da v času, ko je imel pripadnik jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljniki oddelkov, ni mogel prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom“, zaradi česar je bil njegov zahtevek utemeljen (15. točka obrazložitve).

11. Revizija pravilno izhaja iz tega, da je sodišče druge stopnje povsem splošno ugotovilo, da je tožnik na misiji dela opravljal vsak dan, kar, zlasti upoštevajoč pritožbene navedbe toženke, ne predstavlja ustrezne obrazložitve. Pri tem je treba dodatno upoštevati dejstvo, da vsakega opravila tožnika v času misije ni mogoče šteti za opravilo, ki bi tožniku onemogočalo tedenski počitek (glej kasnejšo obrazložitev). V nadaljevanju je sodišče druge stopnje to splošno ugotovitev povezalo s stanjem pripravljenosti tožnika, kjer spet manjkajo konkretna pojasnila na obširne pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem, kasneje pa je sodišče druge stopnje ta opravila povezalo le z dvema konkretnima opraviloma - vsakodnevnimi sestanki z nadrejenimi in jutranjim postrojem pri dvigu zastave. Tudi v zvezi s tema opraviloma sodišče druge stopnje ni odgovorilo na konkretne pritožbene očitke toženke - ali sestanki in jutranji postroji pri dvigu zastave sploh pomenijo delo za delodajalca, ki v okoliščinah konkretnega primera delavcu onemogočajo tedenski počitek. Sodišče druge stopnje in pred tem (glede tega vprašanja) že sodišče prve stopnje sta kljub konkretnim ugovorom enostavno predpostavili, da ta opravila sama po sebi onemogočajo tedenski počitek. Poudariti je treba, da je toženka podala konkretne trditve in pritožbene navedbe v smeri razumevanja institutov dela in počitka in poudarila tudi razlikovanje med sestanki, ki so jih imeli pripadniki toženke na misiji; poudarjala je razlikovanje med spoštovanjem določenih pravil, ki so bila za pripadnike na misiji obvezna, in delovnimi obveznostmi, o čemer pa sodišči prve in druge stopnje nimata razlogov, čeprav gre za pomembna vprašanja. Nadalje je toženka v pritožbi tudi po posameznih dnevih izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, ali je imel tožnik v času misije delovne zadolžitve in izrecno izpostavilo tudi izpoved tožnika samega, ki se soočen z evidencami po posameznih dnevih ni znal izjasniti, kaj je delal, oziroma je rekel le, da iz evidence izhaja, da je bil prost dan itd. Nadalje je toženka v pritožbi tudi izrecno prerekala dokazne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo priče O., ki je bil tožniku nadrejen in je tudi vodil evidence dela oziroma počitka in v zvezi s tem tudi konkretno in po posameznih dnevih izpodbijala zaključke sodišča prve stopnje o tem, ali je imel tožnik res prost dan ali pa mu je bil zagotovljen počitek. Sodišče druge stopnje se o teh konkretnih pritožbenih navedbah ni opredelilo, čeprav so zelo določne in pomembne, temveč jih je zavrnilo le s sklicevanjem na „prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje“, vendar je na koncu dovolj konkretno tudi to povezalo le z dnevnimi in nenačrtovanimi nalogami, ki pa naj bi po stališču sodišča druge stopnje predstavljale vsakodnevne sestanke z nadrejenimi in jutranji postroj pri dvigu zastave (?). Konkretnejša opredelitev do pripravljenosti tožnika in nošenja telefona, ki je nejasna že po sodbi sodišča prve stopnje (saj je sodišče prve stopnje – vsaj kot je mogoče razumeti razloge obrazložitve - brez posebne obrazložitve predpostavilo, da že dejstvo pripravljenosti, čeprav tožnik na konkretne naloge sploh ni bil klican, in nošenje telefona, pomeni opravljanje dela za delodajalca), kljub pritožbenim navedbam manjka tudi v sodbi sodišča druge stopnje, saj ni oziroma ni jasno obrazložena. Zlasti pa bi bila takšna obrazložitev potrebna, ker je že dokazna ocena sodišča prve stopnje vprašljiva in jo zlasti sodišče druge stopnje veže na vprašanje sestankov in jutranjega postroja ob dvigu zastave (pri čemer se zastava v nedeljah sploh ni dvigala). Konkretne pritožbene navedbe toženke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa povsem pavšalno pokrivanje s strani sodišča druge stopnje, nenazadnje tudi z vprašljivimi stališči oziroma predpostavko, da že vsakodnevni sestanki in jutranji postroj (kot vsaj smiselno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tudi pripravljenost in nošenje telefona) predstavlja delo za delodajalca, ki je v nasprotju s pravico pripadnika toženke do tedenskega počitka. Zato toženka v reviziji utemeljeno že sodišču prve stopnje (vsaj delno), predvsem pa sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹ (odgovor na prvo in drugo vprašanje).

12. Revizijsko sodišče v zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem najprej poudarja, da je že v sklepu VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 izhajalo iz tega, da je pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, treba izhajati iz narave in namena pravice do tega počitka, vendar je treba upoštevati tudi to, da spoštovanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009) predstavlja odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo in da privrženosti pravilom (samo po sebi) ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka; prav tako pa ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo tudi izvajanje delovnih nalog. Zato je treba ločiti pravila reda in obnašanja, ki se nenazadnje zahtevajo tudi v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza, in delovne obveznosti. Nato je v sklepu VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019 obrazložilo, da je med pravili nastanitve in reda določeno tudi, da na osrednjem prostoru vojašnice ali vojaškega tabora visi državna zastava, da sodelovanje na tem dogodku spada med pravila oziroma poseben režim obnašanja in ravnanja pripadnikov vojske, da to ni opravilo, ki izključuje možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom ta počitek ni bil zagotovljen itd. (glej širšo obrazložitev iz citirane zadeve).

13. V isti zadevi je v napotkih sodišču prve stopnje pojasnilo tudi, da za presojo v zvezi z udeležbo na sestankih pripadnikov ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina. Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 poudarilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi šlo za posebne sestanke pripadnikov toženke, temveč za dnevno informiranje, ki ni potekalo v obliki formalnih, posebej organiziranih obveznih sestankov, ki bi bili (takšni) del delovne obveznosti, in ki bi kratili pravico do počitka. V sodbi VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 pa so bile dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje nekoliko drugačne, saj je bil tožnik poveljnik oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je informacije moral predajati naprej svojim podrejenim; ta tožnik je bil sicer operativno prost, vendar se je pričakovalo, da bo prišel na sestanke, saj je na sestankih pridobil pomembne informacije za nadaljnje delo, ki jih je nato moral (!) predati svojim podrejenim, delo pa ne bi potekalo nemoteno, če se sestankov ne bi udeleževal. V tem obsegu so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bili del tožnikove delovne obveznosti, tožniku pa ravno zaradi narave teh sestankov ni bil omogočen tedenski počitek.

14. Glede na navedena, že zavzeta stališča, toženka pravilno opozarja na to, da sklicevanje tožnika na sestanke, ki naj bi jih imeli pripadniki toženke vsakodnevno, tudi v času, ko naj jim bi bil zagotovljen počitek, samo po sebi ne pomeni opravljanja nalog za delodajalca oziroma onemogoča tedenski počitek tudi na te dni. Za presojo je namreč pomembna narava teh sestankov, torej ali je šlo za neke formalne in organizirane sestanke, ki so se jih pripadniki morali udeleževati v določenem času in na določenem kraju, ki so tudi trajali nekaj časa, ali pa je šlo le za neformalno predajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan (ki so bile sicer morda že vsaj splošno v naprej določene in planirane), ki je zahtevalo le golo in kratko informacijo, glede katere pa posamezni pripadnik Slovenske vojske niti ni imel posebnih obveznosti v smislu prisotnosti na določenem mestu, ob točno določenem času itd. V tej smeri je treba razlikovati tudi položaj posameznih pripadnikov - ali je šlo morda za vojake oziroma osebe, ki jim je bila podana le kratka informacija, ali pa pripadnike, ki so se morali sestankov udeleževati kot (več ali manj) obveznih in po teh sestankih pridobljene ali dogovorjene informacije prenašati še podrejenim pripadnikom (ki so jih morda morali tudi sami poiskati) itd.

15. Glede na navedeno in v skladu s 379. in 380. členom ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu kot izhaja iz izreka.

16. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva trditve obeh strank in ustrezno oblikuje ter obrazloži dokazno oceno. Revizijsko sodišče opozarja na to, da poleg posplošenih trditev o opravljanju dela tožnik tudi za nekatere dneve, ki so v evidenci označeni kot prosti, niti ni znal pojasniti, kaj naj bi delal itd. Tudi v zvezi z opravili čiščenja (prostorov oziroma orožja itd.), na katere se je tožnik skliceval, ni nepomembno, ali so mu bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge. V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje tudi napravi jasno dokazno oceno v zvezi z zatrjevano pripravljenostjo (pri čemer naj se opredeli do konkretnih okoliščin te pripravljenosti) in nošenjem telefona (kot navedeno stališča sodišča druge stopnje o tem ni, stališče sodišča prve stopnje pa ni povsem jasno) ter se jasno opredeli v smeri, ali je bil s tem tožniku onemogočen tedenski počitek.

17. Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

18. Vrhovno sodišče je v senatu, katerega člani so navedeni v uvodu tega sklepa, odločilo soglasno.

-------------------------------
¹ Revizijsko sodišče pritrjuje tudi reviziji v navedbah, da je obrazložitev odločitev v tej zadevi zelo podobna obrazložitvi v zadevi Pdp 133/2019 z dne 21.9.2019, čeprav bi zahtevala drugačno konkretizacijo.

Datum zadnje spremembe:

31.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 170/2016
• VDSS sodba Pdp 122/2015
• VDSS sodba Pdp 451/2015