VSRS Sklep II Ips 12/2019

Jedro

Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.

Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je s tožbo od toženca zahtevala povračilo stroškov za popravila stvarnih napak vozila (ki ga je rabljenega kupila od toženca) ter znižanje kupnine zaradi njegove manjvrednosti zaradi predhodne karamboliranosti v višini 3.482,64 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo glavnice 3.482,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 42,35 EUR od 27. 2. 2015 dalje do plačila, - od zneska 132,26 EUR od 27. 2. 2015 dalje do plačila, - od zneska 383,59 EUR od 19. 5. 2015 dalje do plačila, - od zneska 2.724,44 EUR od 28. 5. 2015 dalje od plačila, - od zneska 200,00 EUR od 12. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničini pravdnih stroškov v znesku 1.019,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v I. točki izreka znesek glavnice 3.482,64 EUR nadomestilo z zneskom 758,20 EUR in v celoti črtalo četrto alinejo te točke (odločitev o zamudnih obrestih od zneska 2.724,44 EUR od 28. 5. 2015 dalje do plačila) ter II. točko izreka spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 307,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici naložilo plačilo toženčevih pritožbenih stroškov v znesku 283,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 155/2018 z dne 6. 9. 2018 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženčevo pritožbo v celoti zavrne in mu naloži povrnitev vseh tožničinih pravdnih stroškov v roku 15 dni (vključno s stroški odgovora na pritožbo, predloga za dopustitev revizije in revizije), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija je bila podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena tožencu in stranski intervenientki na strani toženca, ki nanjo nista odgovorila.

Dejanski okvir spora

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano):

− Tožnica (fizična oseba) je pri tožencu (komisionarju – prodajalcu rabljenih vozil) kupila rabljen osebni avtomobil (Citroen C4 1.6) za kupnino 5.850,00 EUR. Toženec je vozilo prodajal kot „novo, nekarambolirano“, čeprav mu je prejšnja lastnica A. A. povedala, da so bila v nesreči poškodovana vrata, popravila pa so bila razvidna tudi iz servisne knjige. Tožnica testne vožnje pred nakupom vozila ni opravila.

− Ko je tožnica prevzela vozila, se je že po 50 km vožnje prižgala rdeča lučka z napisom „STOP (Low engine oil pressure)“, avto pa je vleklo v levo, zato ga je odpeljala na najbližji servis (14. 2. 2015), kjer je bilo ugotovljeno, da je bil avtomobil predhodno že poškodovan (zamenjana zadnja leva vrata in sprednje vetrobransko steklo) in da so težave z optiko (vlečenje vozila v levo). Težave s STOP lučko so bile takrat odpravljene z dolivanjem olja.

− Tožnica je toženca na ugotovljene pomanjkljivosti opozorila najprej v ustni obliki dne 16. 2. 2015 in 17. 2. 2015 (pogovor s tožencem, pri tem je vozilo obakrat pripeljala k njemu v salon). Tožencu je takrat povedala, da avto vleče v levo in da je svetila rdeča lučka „STOP“. Toženec napak ni bil pripravljen odpraviti, saj je tožnici rekel, da je strošek optike njena stvar, ponudil pa ji je „servisno delo pri enem servisu gratis ter poliranje meglice na šipi“. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo vozilo predhodno karambolirano, saj so bila vrata in vetrobransko steklo zamenjana, kar je toženec potrdil.

− Dne 25. 2. 2015 je tožnica zaradi ponovnega prižiga luči „STOP“ vozilo takoj odpeljala na najbližji servis, kjer je bila težava odpravljena s ponovnim dolivanjem olja in menjavo oljnega filtra. Zamenjani so bili tudi notranji in zunanji končniki in narejen optičen pregled podvozja. Kljub temu pa je bilo ugotovljeno, da: „...avto še zmeraj vleče v levo stran,“ in tožnici svetovano, naj avtomobil odpelje nazaj k prodajalcu:, „...kjer naj napako vozila odpravijo.“

− Tožnica je nato o ugotovljenih pomanjkljivostih toženca obvestila tudi pisno po pooblaščenem odvetniku z vlogo z dne 2. 3. 2015. V vlogi ga je opozorila tudi na dejstvo, da se prižiga rdeča lučka z opozorilom „Stop (Low engine oil pressure“), in sicer, da se je prižgala tako dne 14. 2. 2015 kot tudi dne 25. 2. 2015, vendar zanjo ta okoliščina v času notifikacije ni bila v ospredju. Uveljavljala je naslednje zahtevke: primarno razvezo pogodbe in vrnitev predmetov izpolnitve s poračunanjem nastalih tožničinih stroškov z nadomestilom uporabe vozila, podrejeno pa vrnitev stroškov za odpravo napak v znesku 174,60 EUR,² identifikacija napake na krmilnem sistemu in odprava napake ter znižanje kupnine v znesku 400,00 EUR iz naslova manjvrednosti vozila (poškodbe, menjave vrat, neoriginalno steklo). Tožnica je zahtevke utemeljila na že odkritih napakah, in sicer predhodna poškodovanost avtomobila in nepravilno delovanje njegovega podvozja ter odpravo teh napak.

− Toženec je s pisno vlogo z dne 9. 3. 2015 zavrnil tožničine zahtevke iz njene vloge. Tožnica potem s tožencem ni imela več nobenih stikov.

− Zaradi ponovnega prižiganja luči „STOP“ je bila tožnica 12. 3. 2015 ponovno na servisu (B., d. o. o.), kjer poskus odprave napake z zamenjavo oljne črpalke ni uspel. Zato je dala na servisu (C., d. o. o.) 18. 5. 2015 v celoti zamenjati motor, s čimer je bila težava dokončno odpravljena. Zamenjava motorja je bila ocenjena za cenejšo možnost kot njegovo popravilo. S tožbo je uveljavljala tudi plačilo zneska 383,59 EUR za zamenjavo oljne črpalke ter plačilo zneska 2.724,44 EUR za zamenjavo motorja.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da avto, ki ga je toženec v okviru svoje dejavnosti prodal tožnici, ni imel lastnosti, potrebnih za njegovo normalno rabo, ter da je šlo za skrite napake, ki jih tožnica ob testni vožnji ni mogla opaziti. Prav tako vozilo ni imelo lastnosti (nekaramboliranosti), ki jih je toženec izrecno oglaševal.

8. Sodišče druge stopnje pa je nasprotno od sodišča prve stopnje presodilo, da tožnici ne pripada povračilo stroška menjave motorja. Ocenilo je, da gre za primer postopnega odkrivanja več stvarnih napak, pri čemer za vsako posebej velja notifikacijska dolžnost. Tožnica (ki je sicer vzroke za napake ves čas iskala in odpravljala sama, je na začetku toženca o vsaki napaki obvestila, vendar je on njene zahtevke zavračal) pa po določenem trenutku toženca ni več obveščala o napakah. Tako ga tudi ni obvestila o tem, da ji je bilo nazadnje na servisu predstavljeno, da je treba zamenjati motor. Tožnica je sicer res že na začetku tožencu notificirala napako prižiganja lučke STOP, vendar v času prvih notifikacij ta napaka ni bila v ospredju, ampak je bila v ospredju odkrita predhodna karamboliranost (avto je zaradi poškodovanega podvozja vleklo v levo), zahtevki pa usmerjeni v odpravo te napake. Šele potem, ko je toženec odklonil njene zahtevke, se je izkazalo, da je prižiganje luči z opozorilom „STOP“ najpomembnejša oziroma po ceni njene odprave največja napaka. Ker tožnica toženca ni predhodno obvestila o potrebi menjave motorja in da ga bo zamenjala na lastne stroške ter mu ni določila primernega roka za izpolnitev obveznosti, je njen zahtevek glede na 265. in 266. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) neutemeljen, še posebej zato, ker je izbrala jamčevalno sankcijo, ki po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) niti ni pravi jamčevalni zahtevek (gre bolj za odškodninsko sankcijo) in ker so bili predvideni stroški odprave napake nesorazmerno visoki v primerjavi s kupnino celotnega vozila (kupnina 5.850,00 EUR, nov motor 2.724,00 EUR).

Dopuščeno revizijsko vprašanje

9. Po drugem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

10. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

I. Ali je potrošnik dolžan v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, o tem predhodno obvestiti prodajalca in mu dati (dodatni) primerni rok, in če da, ali je to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja prodajalca razvidno, da svoje obveznosti tudi v (dodatnem) primernem roku ne bi opravil?

II. Ali na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini pazi sodišče po uradni dolžnosti ali le na ugovor prodajalca (ali je prodajalec dolžan zatrjevati nesorazmernost in kršitev ponovne notifikacijske dolžnosti, ali pa lahko sodišče to vprašanje presoja brez take trditvene podlage), in ali lahko tako nesorazmernost po tem, ko takega ugovora na prvi stopnji ni bilo in prvostopno sodišče tega v postopku sploh ni ugotavljalo, ugotovi sodišče druge stopnje sámo že v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka?

Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku

11. Revidentka navaja, da pravica do kritnega kupa po drugem odstavku 37. c člena ZVPot ni podrejena preostalim jamčevalnim zahtevkom po prvem odstavku 37. člena ZVPot. Potrošnik ima tako na podlagi drugega odstavka 37. c člena ZVPot neposredno pravico realizirati kritni kup. Prav tako potrošnik po izteku zakonskega osem dnevnega roka za odpravo napake (po opravljeni notifikaciji stvarne napake) prodajalcu ni dolžan dati še dodatnega primerna roka za izpolnitev. Zato po opravljeni ustrezni notifikaciji napake tožnica ni bila dolžna prodajalca ponovno obveščati o njeni odločitvi o izvedbi kritnega kupa in mu omogočiti dodatni rok za izpolnitev, ne glede na višino samega kritnega kupa. Če pa bi sodišče presodilo, da je postavitev dodatnega primernega roka pred opravo kritnega kupa nujna, pa tožnica prodajalcu glede na 106. člen OZ ni bila dolžna dati dodatnega primernega roka za odpravo napake, ker je iz prodajalčevega ravnanja izhajalo, da napake v tem roku ne bo popravil. Sodišče druge stopnje je spregledalo toženčevo ravnanje, ki je v dopisu z dne 9. 3 2015 navedel, „naj ravna kot jo je volja“. Iz tega dopisa je povsem jasno razvidno, da toženec ni imel namena pregledati vozila, kaj šele odpraviti kakršnokoli napako (toženec je celo grozil z nasprotno tožbo). Sodišče druge stopnje je kot bistveno okoliščino izpostavilo dejstvo, da sta bila dejanski vzrok notificirane napake in predvsem strošek njene odprave ugotovljena naknadno - po opravljeni prvi notifikaciji napake. Zavzelo je stališče, da je visok strošek zamenjave motorja vzpostavil tožničino obveznost ponovne notifikacije in določitve dodatnega primernega roka prodajalcu. Sodišče druge stopnje je povzelo argumentacijo na podlagi ureditve po Direktivi 1999/44 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in s tem povezanih garancij (v nadaljevanju Direktiva 1999/44), ki s slovensko ureditvijo ni identična, saj nikjer (niti v ZVPot niti v OZ) ni določeno, da je pravica kritnega kupa kakorkoli vezana na višino stroška, potrebnega za odpravo te napake. Prav tako ni nikjer določeno, da je obveznost predhodnega obvestila o nameri oprave kritnega kupa in postavitve dodatnega primernega roka odvisna od višine stroška takšnega kritnega kupa, torej če je strošek relativno nizek, takšne obveznosti ni, če pa je relativno visok, pa takšna obveznost obstaja. Tudi sicer pa se sodišče prve stopnje z vprašanjem sorazmernosti vrednosti predmeta prodaje in stroškom odprave napake, nastankom nove notifikacijske obveznosti ter vprašanjem (ne) postavitve dodatnega primernega roka s strani tožnice sploh ni ukvarjalo. Toženec pred sodiščem prve stopnje (in v pritožbi) ni niti zatrjeval niti dokazoval nesorazmernosti stroška odprave napake (da bi lahko sam ceneje odpravil napako ali da so bili cenejši načini odprave napake, ki jih tožnica ni uporabila oziroma da se popravilo zaradi stroška ne izplača). Sodišče druge stopnje je ta dejstva ugotovilo samo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter o zadevi meritorno odločilo. Toženec bi moral izrecno uveljavljati ugovor nesorazmernosti v povezavi s tožničinim ravnanjem in to tudi dokazati. Sodišče druge stopnje tega ne bi smelo ugotavljati po uradni dolžnosti brez predhodne dopolnitve postopka in pridobitve vseh relevantnih dejstev. Izpodbijana sodba zato predstavlja sodbo presenečenja, saj tožnici ni bila dana možnost opredelitve do vseh relevantnih okoliščin, na katera je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do tožničinih trditev in dokazov, da bi bilo popravilo motorja dražje kot njegova menjava in da se je tožnica odločila za najcenejšo varianto odprave napake (saj ni bila dolžna odstopiti od pogodbe), kar med strankama niti ni bilo prerekano.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

13. Predmet presoje v obravnavani zadevi je plačilo zneska 2.724,44 EUR, ki ga je tožnica (potrošnica) uveljavljala od toženca (prodajalca) in predstavlja strošek menjave motorja (ki ga je je tožnica izvedla na servisu pri C., d. o. o.) na kupljenem osebnem vozilu.

Glede prvega dopuščenega vprašanja

14. Odgovornost za stvarne napake ZVPot ureja v 37. - 40. členu³, subsidiarno pa se uporabljajo določbe OZ⁴. Pravica odpraviti napako na stroške prodajalca, torej pravica kupca, da sam zagotovi odpravo napake in od prodajalca zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem, v ZVPot ni izrecno urejena. Po tretjem odstavku 639. člena OZ⁵ ima to pravico naročnik pri podjemni pogodbi, če podjemnik v primernem roku napake opravljenega posla ne odpravi sam. Zato je treba tudi pri prodajni pogodbi (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. Predpostavke za uresničitev kupčeve pravice odpraviti napako na prodajalčeve stroške so enake kot predpostavke za uveljavitev njegove pravice odstopiti od pogodbe zaradi napake (primerjaj 470. člen OZ⁶). To pomeni, da lahko kupec napako odpravi sam na prodajalčeve stroške le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi, kupec pa prodajalcu ni dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti⁷. Tudi po 106. členu OZ lahko upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

15. Zato je odgovor na prvi del prvega dopuščenega vprašanja (Ali je potrošnik v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, dolžan o tem predhodno obvestiti prodajalca in mu dati (dodatni) primerni rok?) pritrdilen, na drugi del prvega dopuščenega vprašanja (Ali je potrošnik to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja prodajalca razvidno, da svoje obveznosti (tudi) v dodatnem primernem roku ne bi opravil?) pa nikalen.

16. V konkretni zadevi to pomeni, da ima pritožbeno sodišče sicer prav, da glede na to, da gre za primer postopnega odkrivanja več stvarnih napak, za vsako posebej velja notifikacijska dolžnost in bi tožnica toženca morala obvestiti o tem, da ji je bilo nazadnje na servisu predstavljeno, da je treba zamenjati motor ter da ga bo zamenjala sama, če napake v primernem roku ne bo odpravil toženec. Napaka se je namreč manifestirala zgolj kot prižig lučke „STOP“ in najprej ni bila v ospredju (rešila se je z dolitjem olja, nato z menjavo oljne črpalke), ampak je bila v ospredju poškodovanost podvozja (zaradi predhodne karamboliranosti vozila). Šele kasneje se je izkazalo, da se lučka prižiga zaradi okvare motorja. Vendar pa glede na toženčev predhoden splošno negativen odnos do kakršnekoli odprave napak zaključek pritožbenega sodišča, da bi tožnica morala tožencu pred zamenjavo motorja dati primerni dodatni rok za odpravo te napake, ni pravilen. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni bila dolžna storiti, saj je že iz njegovega predhodnega ravnanja izhajalo, da napake v primernem dodatnem roku ne bo izpolnil. Nižji sodišči sta namreč ugotovili tudi, da je tožnica toženca najprej osebno (16. 2. in 17. 2. 2015) obvestila o napakah (tudi o prižiganju lučke „STOP“) in zahtevala njihovo odpravo, toženec pa napak ni bil pripravljen odpraviti, saj je tožnici rekel, da je strošek optike njena stvar, ponudil ji je zgolj „servisno delo pri enem servisu gratis ter poliranje meglice na šipi“. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo vozilo predhodno karambolirano (čeprav je bilo oglaševano nasprotno). Toženec je nato potrdil, da so bila vrata in vetrobransko steklo zamenjana. Tožnica je toženca o napakah obvestila tudi pisno (po odvetniku) z dopisom z dne 2. 3. 2015, vendar je toženec s pisno vlogo z dne 9. 3. 2015 zavrnil vse tožničine zahtevke iz njene vloge in zanikal napake. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava (tretji odstavek 639. člena OZ v zvezi z četrtim odstavkom 37. člena ZVPot) je zato utemeljen.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

17. Pritožbeno sodišče je zavrnitev tožničinega zahtevka dodatno obrazložilo (poleg razloga, da tožnica ni obvestila toženca o potrebi menjave motorja in mu ni določila roka, čeprav je bila po stališču pritožbenega sodišča to dolžna storiti) še z razlogom nesorazmernosti stroškov odprave napake v primerjavi s kupnino celotnega vozila (kupnina 5.850,00 EUR, nov motor 2.724,00 EUR), čeprav toženec niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni uveljavljal, da je bila zamenjava motorja nesorazmerna in čeprav je samo ugotovilo tudi, da je bila zamenjava motorja ocenjena za cenejšo možnost kot njegovo popravilo. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem sorazmernosti odprave napake sploh ni ukvarjalo, izrecno je tudi navedlo, da je toženec tožbeni zahtevek po višini zgolj pavšalno prerekal in predlagal njegovo zavrnitev (točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče pa je zadevo vrednotilo drugače in je po uradni dolžnosti uporabilo argument (absolutne) nesorazmernosti⁸.

18. Takšno ravnanje pritožbenega sodišča ni pravilno, saj na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi sodišče druge stopnje v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka (nikalen odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).

19. Vrhovno sodišče pritrjuje tožnici, da je pritožbeno sodišče z opisanim ravnanjem kršilo njeno pravico do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ji ni bila dana možnost opredelitve do vseh relevantnih okoliščin, na katere je pritožbeno sodišče oprlo svojo odločitev (5. člen ZPP), zato izpodbijana sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do tožničinih trditev, da se je tožnica odločila za najcenejšo varianto odprave napake (ob tem da je tudi samo ugotovilo, da je bilo popravilo motorja dražje kot njegova menjava).

20. Tožnica v reviziji uveljavlja tudi, da v določbah ZVPot in OZ ni določeno, da je pravica kritnega kupa kakorkoli vezana na višino stroška, potrebnega za odpravo napake. V zvezi s tem Vrhovno sodišče (ne da bi se vnaprej vsebinsko opredelilo do samega merila nesorazmernosti) pojasnjuje, da, ZVPot res ne določa omejitve zaradi nesorazmernosti zaradi pomanjkljivega prenosa Direktive 1999/44⁹. Vrhovno sodišče pa je že v zadevi II Ips 968/93 z dne 6. 4. 1998 zavzelo stališče, da je vztrajanje pri izbiri jamčevalne sankcije, ki je za prodajalca težja, v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic¹⁰, če je varstvo kupčevega interesa mogoče ustrezno doseči tudi z lažjo sankcijo (v citirani zadevi je to bila zamenjava)¹¹. Prodajalec se torej lahko tudi v slovenskem pravu v določenih primerih na podlagi načela prepovedi zlorabe pravic ubrani zahtevka, ki ga izbere kupec (popravilo ali zamenjava), če je ta za prodajalca težji od alternativnega sredstva, ki omogoča ustrezno varstvo kupčevega interesa (relativen ugovor nesorazmernosti). Tudi Sodišče EU je v sodbi z dne 16. 6. 2011 v zadevah C-65/09 (Weber) in C-87/09 (Putz) presodilo, da je treba treba ugovor nesorazmernosti iz tretjega odstavka 3. člena Direktive 1999/44, s katerim lahko prodajalec zavrne kupčev zahtevek za zamenjavo ali popravilo, razlagati le kot relativno nesorazmernost (kar pomeni, da se zamenjava primerja s popravilom) in ne kot absolutno nesorazmernost, kar pomeni, da sta tako popravilo kot zamenjava nesorazmerna in ju prodajalec lahko zavrne¹².

Odločitev o reviziji

21. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločilo, da se sodba sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve.

Odločitev o stroških postopka

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.
² V tej zahtevi so zajeti tako menjava oljnega filtra in dolivanje 0,5 l olja kot tudi popravilo in material za notranje in zunanje kočnike in nastavitev optike. Menjavanje oljnega filtra in dolivanje 0,5 l olja v tem znesku predstavlja bistveno manjši del.
³ Po prvem odstavku 37. člena ZVPot mora prodajalec potrošniku izročiti blago v skladu s pogodbo in odgovarja za stvarne napake svoje izpolnitve. Po drugem odstavku 37. člena ZVPot člena je napaka stvarna: 1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet; 2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana oziroma bi mu morala biti znana; 3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; 4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila. Po tretjem odstavku istega člena pa se primernost blaga za normalno rabo presoja glede na običajno blago enake vrste in ob upoštevanju kakršnihkoli prodajalčevih izjav o značilnostih blaga, ki jih je dal prodajalec ali proizvajalec zlasti z oglaševanjem, predstavitvijo izdelka ali navedbami na blagu samem. Po prvem odstavku 37a. člena ZVPot lahko potrošnik uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita. Po drugem odstavku 37a. člena ZVPot mora potrošnik v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in prodajalcu omogočiti, da stvar pregleda. Po tretjem odstavku 37a. člena ZVPot lahko potrošnik obvestilo o napaki prodajalcu sporoči osebno, o čemer mu prodajalec mora izdati potrdilo, ali ga pošlje v prodajalno, kjer je bila stvar kupljena, ali pa zastopniku prodajalca, s katerim je sklenil pogodbo.Po prvem odstavku 37c. člena ZVPot ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od prodajalca zahtevati, da: - odpravi napako na blagu ali - vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali - blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali - vrne plačani znesek. Po drugem odstavku 37c. člena ZVPot ima potrošnik v vsakem primeru tudi pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode, zlasti pa povračilo stroškov materiala, nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza izdelkov, ki nastanejo zaradi izpolnitve obveznosti iz prejšnjega odstavka tega člena. Po tretjem odstavku 37.c člena ZVPot pa pravice potrošnika iz prvega odstavka ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca.
⁴ Po četrtem odstavku 37. člena ZVPot se za odgovornost za stvarne napake uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZVPot ne določa drugače.
⁵ Po tretjem odstavku 639. člena OZ (ki sicer ureja naročnikovo pravico glede drugih napak izvršenega posla pri podjemni pogodbi) lahko naročnik napako, če je podjemnik ne odpravi do izteka tega roka, po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe.
⁶ Po prvem odstavku 470. člena OZ lahko kupec odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, po drugem odstavku istega člena pa sme kupec odstopiti od pogodbe tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti.
⁷ Glej tudi Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 171 – 172 in 181 – 183, in Možina D., Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi, Pravni letopis, 2012.
⁸ Pritožbeno sodišče je ta argument uporabilo na način, da je tožničino dolžnost obvestitve toženca in določitve primernega roka pogojevalo z višino stroškov odprave napake glede na prejeto kupnino, čeprav je tako pri menjavi oljne črpalke kot pri menjavi motorja šlo za odpravljanje iste napake. Tako je glede stroškov menjave oljne črpalke (383,59 EUR) presodilo, da zadošča prvotna notifikacija, ker njihova višina predstavlja sorazmerno majhen delež prejete kupnine in zato v tem delu ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje (ta del tudi sedaj ni predmet revizijske presoje), glede stroškov menjave motorja (2.724,22 EUR) pa je zaključilo, da je zaradi visokih stroškov, ki dosegajo polovico vrednosti vozila, nastopila tožničina dolžnost, da o teh dejstvih in novo izbrani vrsti sankcije toženca obvesti in mu določi primeren rok (glej točko 21 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Uporaba argumenta sorazmernosti na opisan način je po presoji Vrhovnega sodišča že sama po sebi nepravilna, vendar se Vrhovno sodišče v nadaljevanju s tem ni podrobneje ukvarjalo, ker je predmet presoje v obravnavani zadevi zgolj plačilo zneska, ki predstavlja stroške menjave motorja in ker je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali je pritožbeno sodišče smelo v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka, samo ugotoviti nesorazmernost konkretne odprave napake, čeprav toženec na prvi stopnji tega ni uveljavljal in sodišče prve stopnje tega v postopku tudi ni ugotavljalo.
⁹ Po tretjem odstavku 3. člena Direktive 1999/44 (ki opredeljuje pravice potrošnika) lahko potrošnik od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno. Sredstvo se šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, pri čemer se upoštevajo: - vrednost, ki bi jo blago imelo v primeru skladnosti, - pomen neskladnosti s pogodbo in - vprašanje, ali bi lahko potrošnik brez znatnih neprijetnosti uporabil drugo sredstvo. Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upošteva vrsto blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.
¹⁰ To načelo je takrat veljavni ZOR urejal v 13. členu, sedaj veljavni OZ pa v 7. členu.
¹¹ V citirani je šlo za napako v lakiranju, ki je bila omejena na levi prednji blatnik. To napako je bilo vsekakor mogoče odpraviti z ustreznim popravilom tako, da vrednost in funkcionalnost avtomobila ne bi bili okrnjeni. Tožena stranka je napako priznala in ponudila popravilo, na kar pa tožnik ni pristal. Vrhovno sodišče je presodilo, da v takem položaju vztrajanje na zahtevku za zamenjavo avtomobila ni utemeljeno. Navedlo je, da je namen jamčevalnih sankcij varstvo kupca, ko gre za stvarne napake na kupljeni stvari. Varstvo se nanaša na zagotovitev normalnih ali dogovorjenih lastnosti prodane stvari. Če je varstvo mogoče doseči na način, ki je za prodajalca lažji, je vztrajanje pri izbiri težje jamčevalne sankcije v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR). Smisel pravila 488. člena ZOR je zagotoviti kupcu ustrezne jamčevalne zahtevke. Izbira ustreznega zahtevka pripada kupcu. Omejitev izbire, ki izhaja iz načela prepovedi zlorabe pravic, pa zagotavlja strankama enak položaj.
¹² Sodišče EU je v 2. točki izreka razsodilo, da je treba tretji odstavek 3. člena Direktive 1999/44 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi nacionalna zakonodaja prodajalcu dala pravico, da zavrne edino mogoče sredstvo, in sicer zamenjavo blaga, ki ni v skladu s pogodbo, ker mu ta zamenjava, zaradi katere je treba to blago odstraniti iz stvari, v katero je bilo vgrajeno, in vanj vgraditi nadomestno blago, povzroča nesorazmerne stroške glede na vrednost, ki bi jo imelo blago, če bi bilo v skladu s pogodbo, in pomen neskladnosti s pogodbo. Vendar ta določba ne nasprotuje temu, da je v takem primeru pravica potrošnika do povračila stroškov odstranitve blaga z napako in vgraditve nadomestnega blaga omejena s tem, da prodajalec prevzame zgolj sorazmerne stroške. Možina se s tem sicer ne strinja (glej Možina D., Pravice kupca na podlagi stvarne napake pri prodajni pogodbi, Pravni letopis, 2012, str. 96).

Datum zadnje spremembe:

18.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 155/2018
• VSM Sodba I Cp 934/2017
• VSRS Sklep III DoR 55/2018-8