VSRS Sklep VIII Ips 35/2019

Jedro

V okviru reparacijskega zahtevka je treba upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb, če dohodkov na tej podlagi delavec, če bi bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, sicer ne bi mogel ali smel pridobiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na višino prisojene reparacije in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 30. 9. 2016 in še vedno traja, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 1. 10. 2016 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto dramski igralec - animator, za nedoločen čas, za polni delovni čas in z 32. plačnim razredom, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja in v druga ustrezna zavarovanja, mu priznati delovno dobo, mu za ta čas obračunati mesečna nadomestila plač ob upoštevanju bruto zneska plače v višini 1.485,46 EUR, v obdobju od 1. 10. 2016 do 28. 1. 2017, zmanjšana za obračunana starševska nadomestila (v višini 1.184,68 EUR mesečno), v obdobju od 29. 1. 2017 do 28. 7. 2017 pa zmanjšana za obračunana denarna nadomestila med brezposelnostjo (v času od 29. 1. 2017 do 28. 4. 2017 v višini 892,50 EUR mesečno, v času od 29. 4. 2017 do 28. 7. 2017 pa v višini 847,73 EUR mesečno), ter mu po odvodu prispevkov in davkov plačati ustrezne neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 4. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 37/2019 z dne 19. 2. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali je potrebno v okviru reparacijskega zahtevka upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb;

- ali v primeru, ko obstajajo indici, da je delavec (tožnik) v času teka sodnega postopka opravljal dela, delodajalec s tem, ko obrazloženo predlaga, da sodišče v zvezi s tem opravi poizvedbe (pri naročnikih, pri banki na TRR izpisih itd.) zaradi spoznavne krize dopustno uveljavlja t. i. informativni dokaz?

4. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče ravnalo v nasprotju s sodno prakso vrhovnega sodišča, ker v okviru reparacijskega zahtevka tožnika ni upoštevalo dohodkov iz naslova avtorskega honorarja oziroma opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb. Sklicuje se na odločbo VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015. Sodišči naj bi nekritično sledili tožniku, da je dela za Teater C. in Kulturni zavod K. opravljal prostovoljno oziroma brezplačno. Iz listin, ki jih je predložil tožnik izhaja, da na svoj transakcijski račun ni imel nobenih prilivov od 14. 8. 2017, čeprav je v tem obdobju opravljal delo za različne naročnike, za kar naj bi skupno prejel najmanj 4.800 EUR. Listine, ki jih je predložil tožnik, naj ne bi izkazovale resničnega dejanskega stanja, zato je sodišču predlagala, da opravi poizvedbe pri podjetju R., Teatru C. in Kulturnem zavodu K., katera dela in za kakšno plačilo je tožnik zanje opravljal, pri čemer naj bi poziv vseboval tudi razkritje morebitnih uradnih plačil. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe pri tožnikovi banki ali bankah, če ima tožnik odprtih več računov. Navaja, da za dejstva, do tožnik v času sodnega postopka delo opravlja za druge delodajalce, pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ni vedela in tudi ni mogla vedeti, zaradi česar takrat teh dejstev ni mogla zatrjevati oziroma podati ustreznega dokaznega predloga. Tožnik naj bi se pojavljal tudi v novih oglasih trgovine R., kar naj bi pomenilo, da je v vmesnem času vse do danes pridobil še dodatne dohodke poleg nespornih 4.800 EUR. Tožena stranka za te dohodke ne bi mogla pridobiti podatkov drugače kot z informativnimi dokaznimi predlogi, kakršne je podala v tem postopku. Nastopila naj bi spoznavna kriza na strani tožene stranke, v takih primerih pa naj bi sodna praksa izvedbo informativnih dokazov dopuščala. V zvezi s tem se sklicuje na sklep VIII Ips 160/2017 z dne 5. 9. 2017. Sodišče naj bi kljub obstoju spoznavne krize na strani tožene stranke in obstoju dokazno podprto izraženih dvomov v verodostojnost trditev in dokaznih listin tožeče stranke, zavrnilo njen dokazni predlog, ki je relevanten za presojo bistvenih okoliščin v zvezi z reparacijskim zahtevkom, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP).

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Predmet revizijskega odločanja je zgolj tisti del odločitve sodišča druge stopnje, ki se nanaša na višino dosojene reparacije.

Glede prvega vprašanja

9. Reparacijski zahtevek, ki je predmet tega spora, je namenjen odpravi nezakonitega stanja in vzpostavitvi tistega stanja, ki bi obstajalo, če nezakonitosti ne bi bilo. Nadomestilo plače zaradi odprave nezakonitega stanja ne sme biti višje ali manjše od plače, ki bi jo delavec dobil, če tega stanja ne bi bilo. Tožena stranka sicer pravilno navaja, da je Vrhovno sodišče v sklepu VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015 navedlo, da je treba pri ugotavljanju višine reparacije na podlagi ugotovitve delovnega razmerja upoštevati tudi dohodke, ki jih delavec pridobi na podlagi pogodb civilnega prava. Pri tem pa spregleda, da iz navedenega sklepa (vsaj implicitno) izhaja tudi to, da se to stališče navezuje na prejemke iz dela, ki jih delavec sicer ne bi mogel opravljati sočasno z delom pri delodajalcu, kakor je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Kdaj gre za take primere, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Možni so primeri, kjer je količina ur dela za drugega naročnika časovno nezdružljiva s hkratnim delom za delodajalca ali pa je hkratno delo pri drugem naročniku prepovedano bodisi s predpisi (npr. konkurenčna prepoved) bodisi s strani delodajalca. V kolikor bi delavec določene dohodke iz dela na podlagi civilnih pogodb lahko pridobil tudi v okviru redne zaposlitve pri delodajalcu, potem med povečanjem njegovega premoženja na ta račun in nezakonitim stanjem ni nobene vzročne zveze. Zmanjšanje reparacije na račun teh prihodkov zato ne bi bilo upravičeno.

10. Odgovor na prvo vprašanje, v okviru katerega je bila revizija dopuščena, se torej glasi, da je treba v okviru reparacijskega zahtevka upoštevati tudi dohodke delavca iz naslova avtorskega honorarja oz. opravljanja dela za druge naročnike na podlagi civilnih pogodb, če dohodkov na tej podlagi delavec, če bi bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, sicer ne bi mogel ali smel pridobiti.

11. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je tožnik za snemanje dveh reklam za trgovino R. zaslužil dvakrat po 2.100,00 EUR bruto, za snemanje reklame za P. pa 600,00 EUR bruto. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik delo za snemanje navedenih reklam opravljal v skupnem trajanju pet dni. Nadalje je ugotovilo, da tovrstna dela opravljajo tudi ostali igralci, zaposleni pri toženi stranki. Drugih dohodkov iz naslova civilnopravnih pogodb sodišče ni ugotovilo. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče pravilno zaključilo, da bi tožnik dohodek iz snemanja reklam prejel tudi v primeru, če bi bil v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka v reviziji sicer navaja, da je tožnika med trajanjem delovnega razmerja omejevala konkurenčna prepoved, vendar pa ni ponudila nobenih trditev ali dokazov, iz katerih bi izhajalo, da opravljanja tovrstnih del ne bi dovolila ravno tožniku, medtem ko je ostalim zaposlenim to dopuščala. Ker v okoliščinah konkretnega primera honorar za snemanje reklam za trgovino R. in P. ne predstavlja dohodka, ki ga tožnik sicer ne bi mogel ali smel pridobiti, če bi bi bil hkrati v delovnem razmerju pri toženi stranki, je sodišče pravilno presodilo, da se ne upošteva pri višini prisojene reparacije.

Glede drugega vprašanja

12. Drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, se nanaša na očitek tožene stranke, da je sodišče nepravilno zavrnilo njene dokazne predloge, s čimer naj bi kršilo njeno pravico do izjave oziroma kontradiktornega postopka.

13. Tožena stranka je postavila naslednje trditve: da je tožnik v delovnem razmerju drugje oziroma opravlja delo za druge in da ji je znano, da snema reklame za trgovino R., poleg tega pa opravlja delo še za Kulturni zavod K. in Teater C. V zvezi s temi trditvami je postavila naslednje dokazne predloge: da tožnik predloži vso dokumentacijo o svojih prihodkih ali zaposlitvah ali pa ga k predložitvi le-te pozove sodišče, da sodišče opravi poizvedbe pri trgovini R., Teatru C. in Kulturnem zavodu K., katera dela in za kakšno plačilo je tožnik zanje opravljal od 1. 10. 2016 do danes, pri čemer naj poziv vsebuje tudi razkritje morebitnih plačil tožniku na črno in da naj sodišče opravi poizvedbe pri tožnikovi banki ter pridobi uradne izpise iz tožnikovih prilivov in odlivov iz njegovega TRR.

14. Sodišče je pridobilo izpis iz obveznih zavarovanj za tožnika, iz katerega je razvidno, da ta po prenehanju opravljanja dela za toženo stranko ni bil nikjer zaposlen. Tožnik je predložil izpis prihodkov na njegov tekoči račun pri banki C. za čas od 1. 10. 2016 do 20. 4. 2018. Glede na to, da je izpis izdala banka C., gre za „uradni izpis,“ zato je sodišče pravilno zavrnilo predlog tožene stranke, da se opravijo poizvedbe pri tožnikovi banki in pridobijo uradni izpisi iz tožnikovih prilivov in odlivov iz njegovega TRR.

15. Kot je revizijsko sodišče že obrazložilo, honorarji za snemanje reklam za trgovino R., v konkretnem primeru ne vplivajo na višino prisojene reparacije. Tožena stranka pa sodišču utemeljeno očita, da je nepravilno zavrnilo njen predlog za opravo poizvedb pri Kulturnem zavodu K. in Teatru C. Nesporno je, da je tožnik v relevantnem obdobju za navedena subjekta opravljal delo, sporno pa je, ali je bil za to plačan. Tožnik je trdil, da je delo opravljal brezplačno, tožena stranka pa je trdila nasprotno, zato je sodišču predlagala, da na podlagi 10. člena ZPP opravi poizvedbe pri Teatru C. in Kulturnem Zavodu K.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče predlagan dokaz zmotno opredelilo za informativni dokaz (ki praviloma ni dovoljen), saj ni šlo za ugotavljanje dejstva, ki bi ga nato tožena stranka lahko šele zatrjevala, pač je šlo za ugotavljanje resničnosti že zatrjevanega dejstva. S tem, ko je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, je toženi stranki onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je to kršitev ponovilo, s tem, ko je ni odpravilo.

17. Odgovor na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, se glasi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za informativni dokaz.

18. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na višino prisojene reparacije in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ob materialnopravnih izhodiščih, navedenih v okviru odgovora na prvo vprašanje, po izvedbi dokazov s poizvedbami pri Teatru C. in Kulturnem zavodu K., ponovno odločiti o višini tožnikove reparacije.

19. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno, v sestavi senata, kot je razvidna iz uvoda tega sklepa.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 37/2019-7
• VDSS sodba Psp 637/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 739/2019