VSRS Sklep II DoR 420/2019

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je glede na izrecno določilo v dvostranski pogodbi, da tožeča stranka plača toženi stranki znesek na račun, ki ni njen, pri čemer tretja stranka v pogodbi ni nikjer omenjena, niti navedena, predstavlja le način izpolnitve pogodbe in ne pogodbe v korist tretjega in ali je na podlagi kondikcijskega zahtevka zavezana za vračilo pogodbena stranka.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je glede na izrecno določilo v dvostranski pogodbi, da tožeča stranka plača toženi stranki znesek na račun, ki ni njen, pri čemer tretja stranka v pogodbi ni nikjer omenjena, niti navedena, predstavlja le način izpolnitve pogodbe in ne pogodbe v korist tretjega in ali je na podlagi kondikcijskega zahtevka zavezana za vračilo pogodbena stranka?

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 24. 4. 2002 sklenili pogodbo, s katero sta se dogovorili, da toženka tožnici prenese v last prostore restavracije z ostalimi pripadajočimi prostori, ki se v naravi nahajajo v prvem nadstropju stavbe na parc. št. 7/3 in delu parc. št. 8, obe k. o. ..., tožnica pa toženki večnamensko dvorano z ostalimi pisarniškimi prostori, ki se v naravi nahajajo v stavbi na parc. št. 9/1 in delu parc. št. 8, obe k. o. ... Stranki sta se dogovorili še, da tožnica plača znesek 250.204,00 EUR v tolarski protivrednosti, kolikor je znašala razlika v vrednosti nepremičnin, ki so bile predmet menjave, pri čemer polovico zneska nakaže na transakcijski račun jadralnega, polovico zneska pa transakcijski račun kluba A. Dogovorili sta se tudi za souporabo zemljišča in skupnih prostorov in delov zgradbe. V letu 2002 je tožnica poravnala del svoje denarne obveznosti - 183.608,74 EUR, in sicer na račun B., ki sta toženkina člana. Do prenosa lastninske pravice nikoli ni prišlo, stranki pa sta od pogodbe odstopili leta 2009.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice v znesku 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2002 dalje. Ugotovilo je tudi, da ne obstaja terjatev toženke v znesku 197.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za vsakega od 80 mesečnih zneskov (najemnin) po 2.000,00 EUR v obdobju od 1. 5. 2002 do 31. 12. 2008 in za vsakega od 15 mesečnih zneskov po 1.500,00 EUR v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 3. 2010 ter toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2002 dalje.

Odločilo je, da so bile predmet pogodbe tudi nepremičnine, ki so bile zunaj pravnega prometa, saj je bila na parc. št. 7/1, 7/3 in 9/1, vse k. o. ..., vknjižena prepoved obremenitve in odsvojitve v korist Mestne občine C., ki tudi naknadno ni dala soglasja za odsvojitev, tako da je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom. Glede nakazila zneska jadralnemu in veslaškemu klubu, ki sta toženkina člana, je sklenilo, da je šlo pri tem le za dogovorjeno poplačilno pot, ne pa za realizacijo prikritega posla, sklenjenega v korist obeh klubov. Kluba nista bila ne stranki pogodbe niti nista s pogodbo pridobila položaja tretjega, ki bi na podlagi pogodbe pridobil neposredna upravičenja. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da pobotni ugovor toženke ni utemeljen, saj toženka ni dokazala ne obstoja svoje lastninske pravice ne obstoja drugega naslova za svojo zakonito posest sporne restavracije, ki bi mogel utemeljevati njen zahtevek zaradi neupravičene pridobitve na račun najemnin.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 183.608,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2002 dalje.

Obrazložilo je, da v predmetni zadevi več okoliščin v medsebojni povezanosti kaže na to, da toženka koristi nikoli ni pridobila in ni bila obogatena, zato je materialnopravno zmotno stališče, da je toženka pasivno legitimirana. Odločilo pa je tudi, da je z zgoraj povedanim odpadla podlaga za presojanje (ne)utemeljenosti toženkinega pobotnega ugovora, saj toženkine morebitne terjatve ni s čim pobotati.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožeča stranka. V predlogu za dopustitev revizije zastavi vprašanja: 1) ali je glede na izrecno določilo v dvostranski pogodbi, da tožeča stranka plača toženi stranki znesek na račun, ki ni njen, pri čemer tretja stranka v pogodbi ni nikjer omenjena, niti navedena, predstavlja le način izpolnitve pogodbe in ne pogodbe v korist tretjega in ali je zavezana za vračilo pogodbena stranka; 2) ali lahko tožeča stranka, ki je nakazala denar kot izpolnitev pogodbene obveznosti zahteva ta denar nazaj od tožene stranke, 3) ali v pravdi uveljavljanje pobotnega ugovora s strani tožene stranke pomeni priznanje tožbenega zahtevka v navedenem delu; in 4) (ali) odločitev Višjega sodišča v Kopru odstopa od prakse Vrhovnega sodišča III Ips 61/2014.

Zaključek sodišča druge stopnje bi po mnenju predlagateljice lahko pomenil zlorabo instituta vračila v primeru razvezanih in ničnih pogodb, saj danega ne bi bilo mogoče več zahtevati nazaj, če je bila izpolnitvena obveznost takšna, da gre nakazilo nekomu drugemu.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavani zadevi podani glede pravnega vprašanja, navedenega v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 47/2020
• VSL sodba I Cp 588/2015
• VSL sklep I Cpg 121/2010