<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 45/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.45.2019
Evidenčna številka:VS00030194
Datum odločbe:05.12.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2745/2017
Datum odločbe II.stopnje:06.06.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mile Dolenc, Vladimir Horvat
Področje:DRUŠTVA - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ustavna vloga Vrhovnega sodišča - revizija kot prepis pritožbe - vrnitev kredita - zakonita subrogacija - pravni interes lastnika zastavljene stvari - društvo - odgovornost za obveznosti društva - odgovornost odgovorne osebe - solidarna odgovornost - trditveno breme - trditveno in dokazno breme - prehod dokaznega bremena - načelo proste presoje dokazov

Jedro

Lastnik zastavljene stvari ima nedvomno pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila terjatve zastavnega upnika in tudi v literaturi se kot tipičen primer zakonske subrogacije (275. člen OZ) omenja prav interes zastavitelja, ki plača tuj dolg.

Tretji odstavek 6. člena ZDRu pomeni izjemo od pravila, da društvo odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Gre za podoben spregled pravne osebnosti, kot ga predvideva ZGD-1 v 8. členu (konkretno v četrti alineji prvega odstavka 8. člena). Spregled je le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika (po ZGD-1) oziroma odgovorne osebe (po ZDru) za odgovornosti družbe/društva, za katere sicer glede na organizacijsko obliko družbe/društva ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga obveznosti (dolga) ostaja nespremenjena. Za obveznost društva torej po spregledu odgovarja odgovorna oseba na enaki podlagi kot društvo.

Tožnica je s trditvami o nenamenski rabi strogo namenskih sredstev Agencije zatrjevala predvsem preusmeritev finančnih tokov na druge osebe, s čimer je toženec preprečil povečanje premoženja društva in s tem poravnavo obveznosti tretjim osebam. Dokazno breme v zvezi s tem je prešlo na toženo stranko, saj gre za dejstva, ki so (nastala) v sferi te stranke in tožnici povsem natančno niti ne morejo biti znana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici znesek 60.878,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2015 do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski in pravni okvir spora

5. Prva toženka (v nadaljevanju toženka) je društvo, drugi toženec (v nadaljevanju toženec) pa njegov predsednik.

6. Toženka je z družbo A., d. o. o., (v nadaljevanju A.), katere direktor je bil tožničin mož, 23. 1. 2013 sklenila pogodbo o sodelovanju pri programu akcij informiranja in promocije na notranjem trgu EU: .... S sodelovanjem te družbe je pridobila posel za promocijo kmetijskih proizvodov za program ..., ki se je delno financiral tudi iz evropskih sredstev. Nosilec posla je bila toženka, ki je z Agencijo Republike Slovenje za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) 11. 3. 2013 sklenila pogodbo o sofinanciranju. Agenciji je morala zagotoviti bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, zato je istega dne Banka kot dajalec garancije izdala toženki kot naročniku garancijo, pogodbo pa je sklenila tudi tožnica kot zastaviteljica, ki je z zastavno pravico na nepremičnini (stanovanju) jamčila banki za poplačilo, če bo Agencija unovčila garancijo.

7. Agencija je po približno enem letu odstopila od pogodbe o sofinanciranju in pri banki unovčila garancijo. Banka je tožnico pozvala, naj ji povrne plačan znesek, sicer bo terjatev poplačala s prodajo zastavljenega stanovanja. Tožnica je znesek plačala, vrnitev tega zneska skupaj s stroški (za pridobitev denarnih sredstev je namreč najela kredit) pa zahteva solidarno od obeh tožencev, od toženca na podlagi tretjega odstavka 6. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru).

8. Tožena stranka je trdila, da je tožnica sama odgovorna za prekinitev posla z Agencijo, saj je bila blokada računa toženke (kar je bil razlog za odstop Agencije od pogodbe) posledica dejstva, da je družba A. zoper toženko vložila predlog za izvršbo in predlog za predhodno odredbo.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so pravna podlaga zahtevka pravila o subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) oziroma pravila o poroštvu (1028. člen OZ). Tožnica ni bila stranka pogodbe o sofinanciranju in se niti ni mogla zavezati, da bo karkoli sama izpolnila. Zavezala se je samo z zastavo stanovanja. Čeprav se je za to odločila prostovoljno, ni sprejela obveznosti, da bo nosila breme unovčenja garancije. Na posel kot nepogodbena stranka ni mogla vplivati. Pogodbe Agencija ne bi prekinila, če bi toženka izpolnjevala obveznosti po pogodbi z družbo A.. Toženec do te družbe ni izvrševal obveznosti, kot je treba, saj iz pogodb ne izhaja, da bi se sredstva Agencije lahko porabila za kritje drugih računov ali projektov. S strani Agencije odobrena sredstva ni plačeval družbi A., ampak je, glede na to da je imela toženka še druge neporavnane obveznosti, z njimi kril druge račune, kredite in tudi storitve, za katere niso bili izstavljeni računi. Toženka bi morala iz sredstev Agencije kriti stroške zgolj tega projekta. Tožena stranka je torej povzročila prekinitev projekta. Predlog za izvršbo je vložila družba A. in ne tožnica, to dejanje pa ne pomeni kršitve pogodbe. Predlog je vložila zato, ker je sama predhodno plačevala stroške podizvajalcem (torej kreditirala toženko), teh pa toženka ni plačala kljub temu, da so bili odobreni s strani Agencije. Po določilu tretjega odstavka 6. člena ZDru odgovarja za terjatev tudi toženec, saj je sam vodil projekt in člani upravnega odbora sploh niso vedeli, da se projekt izvaja. Njegovo ravnanje je bilo samovoljno in v nasprotju s statutom.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da je razmerje med glavnim dolžnikom (toženko) in zastavnim dolžnikom (tožnico) po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom in je zato treba njuna medsebojna razmerja presojati po določilih o poroštvu in regresnih upravičenjih poroka proti glavnemu dolžniku, primerna pravna podlaga pa je tudi subrogacija (275. člen OZ). Na pravico do subrogacije oziroma regresno pravico ne vpliva dejstvo, da je tožnica prostovoljno pristala na zastavo svoje nepremičnine. Tožnica ni povzročila prekinitve pogodbe niti ni vložila predloga za izvršbo. Če ima toženka zoper tožnico iz tega naslova kakšno nasprotno terjatev, bi jo morala konkretno uveljavljati (npr. s pobotnim ugovorom). Tretji odstavek 6. člena ZDru je izjema od pravila, da za svoje obveznosti odgovarja društvo, in sicer izjema v pomenu spregleda pravne osebnosti. Ne gre za odškodninsko odgovornost. Še vedno gre za obveznost pravne osebe, solidarno z njo pa odgovarja odgovorna oseba. Splošna predpostavka takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe in sodišče prve stopnje je ugotovilo tako objektivni kot subjektivni element zlorabe. Toženec je iz strogo namenskih sredstev zavestno poravnaval druge obveznosti toženke in tržil svoje lastne dejavnosti, s čimer je v korist nekoga drugega zmanjševal sredstva (premoženje) društva, pri tem pa je tudi vedel, da zaradi tega ne bo mogel poravnati obveznosti tretjim osebam (A.). Toženec vsaj del akcij ni izvedel na način, kot je velevala pogodba (tako z Agencijo kot z A.), zato del aktivnosti, ki jih je izvajal A., ni bil refundiran, del refundiranih sredstev pa je z računa društva usmerjal po svoje ter tako v svojo korist oziroma v korist koga drugega zmanjšal premoženje oziroma preprečil povečanje premoženja iz tega naslova (naslova strogo namenskih sredstev), v posledici česar je prišlo do prekinitve pogodbe z Agencijo in do unovčenja bančne garancije. Trditvena podlaga tožbe je bila zadostna in dovolj konkretna.

Navedbe tožene stranke v reviziji

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revizija v veliki meri prepis pritožbenih navedb z manjšimi korekturami. Navedbe se mestoma ponavljajo in jih je mogoče strniti v naslednje vsebinske sklope:

- graja uporabe materialnega prava: Podlaga zahtevka zoper toženca je lahko samo odškodninska. Toženec namreč ni podpisal nobene pogodbe. Določilo tretjega odstavka 6. člena ZDru je ena izmed oblik odškodninske odgovornosti, višino škode pa bi lahko ugotavljal samo izvedenec. Ta dokaz ni bil izveden zaradi zmotnega stališča o subrogaciji, sodišče pa bi moralo ugotoviti bodisi razliko med izhodiščno vednostjo premoženja in končno vrednostjo zmanjšanega premoženja bodisi vrednost preusmerjenih transakcij. Zloraba pravne osebe ne more biti predpostavka poslovne obveznosti, ampak zgolj odškodninske odgovornosti.

- kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je sodišče odločilo na podlagi splošnih trditev glede zmanjšanja premoženja in preusmeritve finančnih tokov: Tožnica ni navedla nobene konkretne transakcije toženca o nakazovanju sredstev, ki jih je toženki nakazovala Agencija, tretjim osebam oziroma ki naj bi povzročile zmanjšanje premoženja toženke. Tožena stranka zato ni imela možnosti pojasniti niti posameznih transakcij niti konteksta celotnega poslovanja. Izjave prič ne morejo biti adekvatni dokazi za to; lahko so le pomoč pri razlagi številk, ne morejo pa številk nadomestiti. Sodišče je v tem delu neupravičeno v celoti preneslo dokazno breme na toženca, ki se je v pomanjkanju pozitivnih dejstev moral braniti z dokazovanjem negativnih dejstev. Toženka je pravna oseba, ki ima v okviru svoje dejavnosti različne projekte in s tem povezane pravice in obveznosti. V okviru dejavnosti je plačevala različne storitve. Prihodke in prilive je pridobivala od različnih virov, ne le od Agencije, stroški pa se nikoli ne morejo poravnavati enodimenzionalno in vedno pride do mešanja poslovanja pri več projektih. Poravnava rednih obveznosti se ne more šteti za zmanjšanje premoženja. Protispisna je utemeljitev višjega sodišča, da naj bi toženec strogo namenska sredstva uporabljal za plačilo drugih obveznosti. Toženec nikoli ni izjavil, da sredstva iz projekta ni plačeval A., ampak za druge projekte. Sodišče je v tem delu postopalo arbitrarno in samovoljno, ker je splošne navedbe štelo za konkretne. Argumentacija, da je toženec ravnal v nasprotju s statutom društva, je nesklepčna. Člani društva so povedali, da jih projekt ni zanimal in da se niso sestajali, ker niso imeli časa. Četudi upravni odbor ni odločal o projektu, to ni v vzročni zvezi z domnevno škodo tožnice.

- kršitev pravice do poštenega sojenja, ker se sodišči prve in druge stopnje nista izjasnili o ugovoru glede odgovornosti tožnice za prekinitev pogodbe: Glede na domnevno pomoč toženi stranki (financiranje s pomočjo kredita) pred začetkom projekta je tudi A. lahko vedel, da toženka morda obveznosti (vsaj redno) ne bo mogla poravnavati. Treba je presojati skrbnost ravnanja tudi same tožnice, ker je kljub domnevno ogromni zadolženosti šla v projekt z lastno garancijo. Sicer pa je projekt nemoteno tekel, dokler ni družba A. (tožnica) blokirala računa toženke. Ravno ravnanje tožnice je povzročilo, da je prišlo do prekinitve pogodbe in unovčenja garancije. Tožnica je bila v tistem obdobju lastnik in edini družbenik družbe A.. Gre za povezani osebi v smislu Zakona o gospodarskih družbah in zato vzpostavitev enotnega ravnanja (ravnanje enega se šteje kot ravnanje drugega). Tožnica je bila posredno preko družbe B. lastnica družbe A., njen mož pa direktor te družbe. Tožnica je pri projektu aktivno sodelovala in bila v celoti seznanjena z medsebojnimi poslovnimi razmerji, tudi blokado bančnega računa. Blokado je sprožil A.. Tega ugovora sodišče druge stopnje ni presojalo, ampak je formalistično pojasnilo, da je predlog z izvršbo vložila družba A. in ne tožnica ter dodalo, da ni bil podan pobotni ugovor. Toženka meni, da ima proti tožnici kot novemu upniku, kot garantu/poroku tudi samostojne ugovore, če so ti neposredno vezani na prekinitev pogodbe (npr. drugi odstavek 421. člena OZ). Zaključek, da bi imela tožnica od posla korist samo, če bi bila v družbi A. zaposlena, je v nasprotju z dejstvi, navedbami in listinami v spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Korist lahko obstaja tudi preko dobička, preko zaposlitve moža kot direktorja ali kako drugače. Tožnica je prišla na idejo, da da garancijo. Šlo je torej za njen projekt in je sama sebi podala garancijsko izjavo, čeprav formalno v korist toženke. Tudi sicer je šlo za projekt družbe A., toženka pa je bila formalni nosilec posla. S tem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni prevzela tveganja in da ni mogla vplivati na izvedbo posla, z negativno argumentacijo prenaša dokazno breme na osebo, ki ji ni treba dokazovati dejstev.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Revizija ni utemeljena.

Splošno

13. Kot je bilo omenjeno, je revizija je v veliki meri prepis pritožbe, kar pomeni, da je na pretežen del (sedaj ponovljenih) očitkov tožena stranka dobila odgovor v sodbi druge stopnje. Primarna in ustavna naloga Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi je zagotovitev pravne varnosti, skrb za enotno uporabo prava ter za razvoj prava prek sodne prakse. V postopkih odločanja o izrednih pravnih sredstvih tako sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva torej ni niti ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje (zato prepis pritožbenih navedb praviloma ne more voditi k uspehu v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom) niti podrobno ukvarjanje in odgovarjanje na vsak malenkosten očitek ali na množico takih očitkov, ki se (praviloma) zgolj navidezno ukvarjajo s (procesnimi ali materialnopravnimi) pravnimi vprašanji, v resnici pa pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene.2 Bistvo revizijskega postopka je sicer odločanje v posamičnih konkretnih zadevah, a vendar z namenom zagotovitve pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse. In četudi je v konkretnem primeru revizija dovoljena glede na vrednostni kriterij3, ni zgolj sredstvo za varovanje individualnih interesov posameznika in tudi ne spreminja vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča. Izhajajoč iz takega položaja Vrhovno sodišče le na kratko odgovarja na relevantne trditve, ne pa tudi na tiste, s katerimi tožena stranka (prikrito) izpodbija dejansko stanje, saj iz tega razloga revizije sploh ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), in tiste, na katere je tožena stranka že dobila odgovor v sodbi druge stopnje.

14. Tožena stranka le navidezno uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V resnici skuša (prikrito) izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijano sodbo je namreč mogoče preizkusiti, pri zatrjevani protispisnosti pa ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Glede toženke

15. Odločitvi glede toženke revizija očita kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi neupoštevanja ugovora tožene stranke, da je tožnica sama odgovorna za prekinitev (prenehanje) pogodbe med Agencijo in toženko. Obrazložitvi sodišča druge stopnje v tem delu Vrhovno sodišče pravzaprav nima kaj dodati in tudi revizijske navedbe so v tem delu le ponovitev pritožbenih. Zato Vrhovno sodišče le pritrjuje, da ima lastnik zastavljene stvari nedvomno pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila terjatve zastavnega upnika in tudi v literaturi4 se kot tipičen primer zakonske subrogacije (275. člen OZ) omenja prav interes zastavitelja, ki plača tuj dolg. Prav tako je sodišče druge stopnje (pred tem pa že sodišče prve stopnje) ustrezno pojasnilo, da tožničina prostovoljna odločitev za zavarovanje terjatev Agencije do toženke kot tudi pričakovana korist, ki naj bi jo pridobila družba A. iz posla s toženko, ne vpliva na subrogacijo. Prostovoljna (svobodna) odločitev je (eden izmed) pogoj(ev) za veljavnost pravnega posla (konkretno za nastanek hipoteke), ne pa vnaprejšnja privolitev v negativne posledice, do katerih lahko pride v času njegovega izvajanja ali prenehanja. Tudi (morebitno) vedenje za toženkino zadolženost ne pomeni, da je zaradi danega zavarovanja nase prevzela riziko izvedbe celotnega posla. Tožnica ni povzročila prenehanja pogodbe in po ugotovitvah sodišča prve stopnje v družbi A. ni bila zaposlena in ni bila družbenica te družbe, kot na nekaterih mestih revizije in v nasprotju z navedbami na drugih mestih trdi tožena stranka. Tudi njeno sodelovanje v celotnem projektu očitno ni bil vzrok prenehanja pogodbe med Agencijo in toženko, ampak je bil to s strani družbe A. začet postopek izvršbe, za kar sta tudi že sodišči prve in druge stopnje pojasnili, da ne pomeni protipravnega ravnanja, ampak nasprotno, v skladu s pravnim redom predviden način prisilne izterjave terjatve. Obširne revizijske navedbe, ki prikazujejo tožnico kot glavno akterko v celotnem projektu, so zgolj hipotetičen poskus izpodbijanja dejanskega stanja (hipotetičen zato, ker niti ni jasno, kako naj bi bi vplivala na razmerje med toženko in Agencijo). Čeprav se položaj dolžnika pri subrogaciji ne sme poslabšati, iz doslej navedenega in tudi navedb same revidentke ni mogoče sklepati, da bi do tega kakorkoli prišlo. Toženka je imela možnost uveljavljati vse ugovore, ki jih je imela proti prvotnemu upniku (Agenciji), tudi poti izpolnitelju (tožnici), zoper njo pa je (sicer neuspešno) uveljavljala tudi ugovore, ki jih je (oziroma naj bi jih) imela proti njej (prim. drugi odstavek 421. člena ZPP).

Glede toženca

16. Tretji odstavek 6. člena ZDRu pomeni izjemo od pravila, da društvo odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Določa, da za obveznosti društva odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem tudi njegove odgovorne osebe, ki so v svojo korist ali korist koga drugega zmanjšale premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novoustanovljeno pravno osebo ali fizično osebo preprečile povečanje premoženja, čeprav so vedele, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam; odgovorne osebe odgovarjajo do višine oškodovanja društva, ki so ga povzročile s svojim ravnanjem.

17. Prav ima sodišče druge stopnje, da gre za podoben spregled pravne osebnosti, kot ga predvideva ZGD-1 v 8. členu (konkretno v četrti alineji prvega odstavka 8. člena). Spregled pomeni, da se zanika ločenost med pravno osebo (v tu obravnavanem primeru društvom) in njenimi pripadniki. Zato družbenik oziroma po ZDru odgovorna oseba odgovarja za obveznosti družbe/društva, ta obveznost pa je po svoji naravi enaka, kot je obveznost družbe/društva. Spregled je le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika (po ZGD-1) oziroma odgovorne osebe (po ZDru) za odgovornosti družbe/društva, za katere sicer glede na organizacijsko obliko družbe/društva ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga obveznosti (dolga) ostaja nespremenjena. Za obveznost društva torej po spregledu odgovarja odgovorna oseba na enaki podlagi kot društvo. Ne gre za obveznost v smislu civilnega delikta (131. člen in naslednji OZ), kot očitno meni tožena stranka v reviziji, ampak gre po spregledu samo za vzpostavitev odgovornosti odgovorne osebe za obveznosti društva, kar pomeni izjemo od načela popolne odgovornosti društva za lastne obveznosti iz drugega odstavka 6. člena ZDru. Ker torej ne gre za odškodninsko obveznost, ampak – enako kot pri društvu (toženki) – za obveznost, katere temelj je subrogacija, ni bilo potrebe za ugotavljanje elementov odškodninske terjatve (npr. škode kot razlike med izhodiščno vednostjo premoženja in končno vrednostjo zmanjšanega premoženja ali vrednosti preusmerjenih transakcij).

18. V okoliščinah iz tretjega odstavka 6. člena ZDru torej toženec kot odgovorna oseba društva odgovarja za obveznosti društva. Da je toženec kot predsednik društva – toženke – odgovorna oseba, ni dvoma in o tem tudi ni bilo spora. Dejstvo, da drugi člani upravnega odbora niso sodelovali pri izvajanju projekta, na to ne vpliva, ampak ravno nasprotno, potrjuje njegov status odgovorne osebe društva. Toženec zaključkom sodišč o obstoju teh okoliščin očita arbitrarnost in samovoljnost, ker naj bi jih sodišči sprejeli na podlagi (pre)splošnih trditev in neustreznih dokazov. Kakšna je bila trditvena podlaga, je višje sodišče natančno pojasnilo v 12. točki obrazložitve. Štelo jo je za zadostno in dovolj konkretno, po izvedenem dokaznem postopku pa zatrjevana dejstva tudi za dokazana.

19. Tožnik nosi trditveno breme glede tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. V obravnavanem primeru mora navesti dejstva o tem, da je toženec kot odgovorna oseba društva v svojo korist ali korist koga drugega zmanjšal premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo osebo preprečil povečanje premoženja, čeprav je vedel, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Tožnica je s trditvami o nenamenski rabi po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje strogo namenskih sredstev Agencije zatrjevala predvsem preusmeritev finančnih tokov na druge osebe, s čimer je toženec preprečil povečanje premoženja društva in s tem poravnavo obveznosti tretjim osebam (A.). Res bi tožnica lahko navedla konkretne finančne transakcije, vendar pa ta dejstva niso nujna in edino relevantna za zaključek o zmanjšanju premoženja društva v svojo korist ali korist koga drugega ali za zaključek o preprečitvi njegovega povečanja s preusmeritvijo finančnih tokov na druge osebe. Do tega lahko privedejo tudi druga dejanja in ne zgolj z računov društva zaznavne finančne transakcije, kot npr. zatrjevano in ugotovljeno gotovinsko poslovanje. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo proste dokazne presoje (8. člen ZPP) in zakon ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov. Zato je tudi s pričami dovoljeno dokazovati finančne transakcije in zmanjšanje premoženja. Trditev tožene stranke v reviziji, da „zakonska norma zahteva navedbo konkretnih transakcij, ki naj bi pripeljale do prikrajšanja“, zato ni utemeljena, očitki o kršitvi proste dokazne ocene pa usmerjeni v njeno vsebinsko (ne)prepričljivost, kar pa glede na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča. Ker je z nenamensko porabo sredstev tožnica zatrjevala dejstva, ki so v sferi tožene stranke, je dokazno breme v zvezi s tem prešlo na toženo stranko, saj gre za dejstva, ki so (nastala) v sferi te stranke in tožnici povsem natančno niti ne morejo biti znana. Neutemeljene so zato navedbe, da je bilo tožencu naloženo dokazno breme glede negativnih dejstev. Glede na njegovo vztrajanje, da ni nikoli izjavil, da je iz sredstev, ki jih je društvu nakazala Agencija, plačeval tretjim namesto A., in v zvezi s tem zatrjevano „protispisno obrazložitev“, pa Vrhovno sodišče opozarja na obrazložitev sodišča druge stopnje (9. točka na 8. strani), v kateri so povsem konkretno navedeni posamezni projekti in tožnikova izpovedba v zvezi z njo z navedbo strani v spisu, kjer je ta izpovedba zapisana. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da tudi očitki o sojenju na podlagi (pre)splošnih trditev in napačni razporeditvi dokaznega bremena med pravdni stranki niso utemeljeni.

20. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, revizija ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
2 Podrobneje o tem II Ips 212/2016.
3 Na podlagi določila petega odstavka 367. člena ZPP; glede na prehodne določbe se namreč novela ZPP-E še ne uporablja.
4 Matjaž Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran, 112.Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 308.Tako tudi II Ips 191/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o društvih (1995) - ZDru - člen 6, 6/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 8, 8/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTU5