VSRS Sodba II Ips 101/2019

Jedro

Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 485,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec izprazni nepremičnino parc. št. 266/88 k. o. ... in jo prosto oseb in stvari izroči tožnici v neposredno posest ter opusti nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo uporabnine.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 492/2018 z dne 16. 5. 2019 je Vrhovno sodišče na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanj: (1) če in kakšen vpliv na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine upravičencu do denacionalizacije ima dokončna upravna odločba o ničnosti takšne odločbe o denacionalizaciji; (2) ali lahko preneha lastninska pravica na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, že zgolj z dokončnostjo upravne odločbe, zoper katero je vložena tožba v upravnem sporu.

4. Po vložitvi predloga za revizijo je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Upravno sodišče je namreč s sodbo I U 1653/2017 dne 19. 2. 2019 tožbi ugodilo, odločbo UE A., na katero se opirata sodbi sodišč prve in druge stopnje, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v nov postopek.

5. S sklepom z dne 23. 8. 2019 je sodišče prve stopnje postopek s predlogom za obnovo postopka prekinilo do konca postopka z revizijo.

6. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica po predhodni dopustitvi revizije pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Dejanski in pravni okvir spora

8. Tožnica od toženca kot neposrednega posestnika parcele št. 266/88 k. o. ... zahteva izročitev nepremičnine v posest in plačilo uporabnine.

9. Tožnica je po stanju v zemljiški knjigi solastnica parcele št. 266/88 k. o. ... v deležu ¼. Lastninsko pravico je pridobila na podlagi dopolnilne odločbe o denacionalizaciji UE B. z dne 1. 9. 1999, ki pa je bila z odločbo UE A. z dne 31. 3. 2017 izrečena za nično. Odločba UE A. je postala dokončna, tožnica pa je zoper njo začela upravni spor. Do odločitve sodišča prve stopnje Upravno sodišče RS o tožbi še ni odločilo in torej odločba UE A. o ničnosti denacionalizacijske odločbe do tedaj še ni bila pravnomočna.

10. Bistvo spora je v vprašanju, ali je tožnica lastninsko pravico na nepremičnini izgubila že z dokončno odločbo UE A. ali pa bi bilo treba počakati na njeno pravnomočnost.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo z določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri že dokončna odločba upravnega organa (konkretno UE A.) daje podlago za zaključek, da tožnica v času izdaje sodbe nima lastninske pravice na parceli št. 266/88 k. o. ..., čeprav je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica. Določba SPZ je jasna. SPZ je kasnejši predpis kot Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in specialnejši glede načina in trenutka pridobitve lastninske pravice. Določba 66. člena ZDen, na katero se sklicuje tožnica, ne posega v SPZ in ne zahteva pravnomočnosti za nastanek lastninske pravice, ampak le za deklaratorni vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. Če se upravna odločba odpravi ali izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravijo tudi pravne posledice, ki so z njo nastale. Gre za učinkovanje ex tunc, zaradi česar je treba šteti, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine. Z dokončnostjo odločbe UE A. je namreč vzpostavljeno stanje, kot da denacionalizacijske odločbe sploh ni bilo. Tožnica torej v času izdaje sodbe ne razpolaga z dokončno odločbo upravnega organa, ki bi izkazovala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 266/88 k. o. ... v njeno korist. Zato tožnica ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo in tožbo za plačilo uporabnine.

12. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in tudi stališču, da bo v primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu tožnica svoje pravice v pravdi lahko uveljavljala z izrednim pravnim sredstvom.

Navedbe strank v revizijskem postopku

13. Tožnica v reviziji trdi, da je napačna materialnopravna presoja, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi že z dokončnostjo denacionalizacijske odločbe. Izpodbijana sodba se pri tem sklicuje na stališče v komentarju SPZ iz leta 2004, ki je v novejšem komentarju opuščeno. Določilo 42. člena SPZ ni upoštevano v celotnem besedilu. Lastninska pravica se pridobi z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. ZDen določa drugače, in sicer da učinkuje odločba o denacionalizaciji šele s pravnomočnostjo¹. Oblikovalni učinek odločbe o denacionalizaciji nastopi šele z njeno pravnomočnostjo². Ustavno in Vrhovno sodišče na to vežeta tudi načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave: pravnomočna odločba o denacionalizaciji je lahko iz razloga in po postopku, določenim zakonom, izrečena za nično samo s pravnomočno odločbo o ničnosti. Takšne odločbe pa ni, zato je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljen tudi 158. člen Ustave. Samo pravnomočna odločba, ki izreče odločbo o denacionalizaciji za nično, lahko vpliva na veljavnost pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Zato pravnomočna odločba o denacionalizaciji velja in ni nična. To potrjuje sama odločba o denacionalizaciji UE B., ki v izreku določa, da se tožnici kot upravičenki do denacionalizacije vrnejo nepremičnine v last (šele) z dnem pravnomočnosti te odločbe. Izpodbijana sodba sicer omeni, da trenutek pridobitve lastninske pravice nastopi s trenutkom, določenim v posamični odločbi o denacionalizaciji, vendar tega ne upošteva pri odločitvi. Po 66. členu ZDen se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločb o denacionalizaciji izvedejo šele po pravnomočnosti. To pomeni, da ZDen določa, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Še toliko bolj mora to veljati za odločbo, ki ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji. Ta odločba s svojimi učinki (vsaj posredno) posega in vpliva na lastninsko pravico, ki je ustavnopravno zavarovana človekova pravica. Ni je mogoče odvzeti ali omejiti brez učinkovite možnosti sodne presoje. Izpodbijana sodba tako krši četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave, ki zagotavljata sodno varstvo človekovih pravic, tudi pravico do zasebne lastnine. Dokončna upravna odločba o ničnosti pravnomočne odločbe o denacionalizaciji ne pomeni odločitve o lastninski pravici, ampak zgolj ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji. Na njeni podlagi ni mogoče presojati obstoja ali neobstoja lastninske pravice tožnice. Odločba ne pomeni odvzema lastninske pravice. Lahko je le podlaga za vložitev izbrisne tožbe in šele pravnomočna sodba, izdana po izbrisni tožbi, bi lahko vplivala na lastninskopravna razmerja. Izpodbijana sodba se zmotno sklicuje na deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo, saj ne gre za pridobitev lastninske pravice, ampak odločanje o ničnosti odločbe. Zato krši 7. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) o oblikovalnem učinku vpisov. Stvarne pravice na nepremičnini se pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, če zakon ne določa drugače. Za prenehanje stvarne pravice pa zakon ne določa drugače.

14. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da ZDen nima izrecne določbe, ki bi drugače kot SPZ določala, da se lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe. Tožnica zmotno aplicira v reviziji navedene sodne odločbe za konkretni primer, saj vsebina teh odločb ne obravnava revizijskih vprašanj. Tudi 158. člen Ustave ni zmotno uporabljen. Pravnomočni sodbi vsebinsko ustreza dokončnost upravne odločbe, saj zoper njo ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, dopusten pa je upravni spor. Po mnenju toženca tožnica zmotno izpostavlja, da v izpodbijani sodbi ni upoštevano, da dokončna upravna odločba o ničnosti pravnomočne odločbe o denacionalizaciji ne pomeni odločitve o lastninski pravici na nepremičnini, vrnjeni v denacionalizaciji, ampak zgolj ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji, kar bi bila lahko le podlaga za vložitev izbrisne tožbe, šele pravnomočna odločitev po tej tožbi pa bi lahko vplivala na lastninska razmerja. S tem, ko je bila denacionalizacijska odločba dokončno izrečena za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Revizijske navedbe zanikajo temeljne značilnosti originarnega načina pridobitve lastninske pravice. Dejstvo, da ZDen za vknjižbo lastninske pravice zahteva pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ne pomeni, da se lastninska pavica na podlagi denacionalizacijske odločbe pridobi šele s pravnomočnostjo. Ker gre za originarno pridobitev lastninske pravice, na njeno pridobitev vpis v zemljiško knjigo sploh nima vpliva.

Odločitev Vrhovnega sodišča

15. Revizija ni utemeljena.

16. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da lahko odloča le po stanju ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Zato ne more upoštevati kasneje izdane sodbe Upravnega sodišča I U 1653/2017, s katero je bila odpravljena odločba UE A. in zadeva vrnjena temu organu v ponoven postopek. Ta sodba bo lahko upoštevana v postopku po predlogu za obnovo postopka.

17. S sklepom o dopustitvi revizije dopuščeni vprašanji zahtevata najprej odgovor, ali ima dokončna upravna odločba o ničnosti pravnomočne denacionalizacijske odločbe o vrnitvi nepremičnin upravičencu sploh (in če) kakšen vpliv na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ter v posledici tega še na vprašanje upravičenčevega prenehanja lastninske pravice na vrnjenih nepremičninah.

O učinkih dokončne upravne odločbe, s katero se ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji

18. Dokončnost odločbe ima v upravnem postopku enak učinek kot pravnomočnost, a s to razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Dokončnost je lastnost, zaradi katere stranka odločbe ne more izpodbijati s pritožbo, ker je bilo dokončno odločeno o njenem zahtevku oziroma o njenem pravnem položaju v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti. Dokončnost odločbe pomeni posebno obliko trdnosti odločitve o javnopravnem razmerju med državo in posameznikom, še preden odločba postane pravnomočna, kar je posebnost upravnega postopka v primerjavi z drugimi pravnimi postopki, saj je tudi v dokončno odločbo mogoče poseči le z uporabo izrednih pravnih sredstev ter upravnega spora. Pri tem je pomembno, da pravna ureditev upravnega postopka veže učinkovanje odločbe praviloma na njeno dokončnost: tedaj stranka lahko začne izvrševati svoje pravice (prvi odstavek 224. člena ZUP). Zakon lahko izjemoma določi, da pravni učinek odločbe nastopi šele po njeni pravnomočnosti.³ Izvršljivost upravne odločbe je torej praviloma povezana z njeno dokončnostjo (224. člen ZUP), če pa je začet upravni spor, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

19. Pravnomočna pa postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku (prvi odstavek 225. člena ZUP). Vendar pa tudi pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni absolutne nespremenljivosti pravnega razmerja, ki izhaja iz dispozitiva izdane odločbe, saj se vanj lahko poseže ob pravilni uporabi pravnih sredstev, določenih z zakonom.⁴ Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je namreč (tudi) pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti (samo) na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

20. Doslej povedano kaže, da pravnomočnosti sodne odločbe vsebinsko ustreza dokončnost upravne odločbe. Resda je zoper dokončno upravno odločbo dovoljen upravni spor kot sodni nadzor nad zakonitostjo dokončnih upravnih aktov (157. člen Ustave), vendar to odločbi ne jemlje kvalitete in učinkov, ki jih določa zakon in kot jih sicer uživa pravnomočna sodna odločba. Načelo pravnomočnosti (158. člen Ustave) zato ni bilo kršeno, pa tudi ne pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj je tožnici zagotovljen nadaljnji preizkus zakonitosti dokončne upravne odločbe v upravnem sporu.

21. Pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava je ničnost upravne odločbe. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu natančno določeni in omejeni. Odločba se izreče za nično s posebno novo odločbo, s katero se nična odločba ne odpravi, razveljavi ali spremeni, ampak se ugotovi njena ničnost (deklarativna odločba) in s tem tudi njena neobstojnost, kar ima za posledico odpravo pravnih posledic, ki so morebiti iz nje že nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Ker se z izrekom odločbe za nično odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, je treba hkrati odpraviti vse poznejše odločbe in sklepe, ki jim je bila temelj nična odločba.⁵

22. Glede učinkovanja odločb, s katerimi se izreče kakšna odločba za nično, ZUP nima posebnih določb, zato velja splošno pravilo, pojasnjeno v 18. točki obrazložitve: odločba učinkuje, ko postane dokončna, torej ko je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Odstopa od tega splošnega pravila ne utemeljuje niti okoliščina, da gre v obravnavani zadevi za upravno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku. V postopkih uveljavljanja pravic po ZDen se uporablja ZUP, če ZDen ne določa drugače (drugi odstavek 6. člena ZDen), ZDen pa o učinkovanju odločb (zlasti ne odločb o izreku ničnosti odločbe) posebnih določb nima.

23. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje torej je, da upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.

O prenehanju lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ki je bila z dokončno odločbo izrečena za nično

24. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Smiselno enako kot za pridobitev mora namreč veljati tudi za izgubo (prenehanje) lastninske pravice na tej podlagi.

25. Določilo 42. člena SPZ je jasno. Določa, da se lastninska pravica pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. V literaturi⁶ se pojasnjuje, da 42. člen SPZ kot pridobitni način določa takšno odločbo državnega organa, ki je ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom. Kot je bilo obrazloženo, je dokončnost upravne odločbe v tem pogledu izenačena s pravnomočnostjo sodne odločbe. Pravilo torej je, da se lastninska pravica pridobi že z dokončno (in ne šele pravnomočno) upravno odločbo upravnega organa, zakon pa lahko določi drugače.

26. Drugače npr. določa Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZureP-2) v prvem odstavku 204. člena: Razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah s pravnomočno odločbo o razlastitvi.⁷ ZDen kakšne podobne določbe nima, zato se po stališčih v literaturi uporabi splošna določba o pridobitvi lastninske pavice z njeno dokončnostjo.⁸ Opustitev posebne obravnave pridobitve lastninske pravice z (dokončno) upravno odločbo v novejšem komentarju,⁹ ni nujno sprememba stališča v literaturi, kot to očitno razume tožnica, saj načelno stališče o pridobitvi lastninske pravice z dokončno odločbo upravnega organa ostaja tudi v tem komentarju enako.¹⁰

27. Prav pa ima tožnica, da ZDen dokončnosti odločbe o denacionalizaciji ne omenja, na drugi strani pa na več mestih kot ključno okoliščino določa pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji.¹¹ Vendar pa z izjemo 66. člena ZDen nobena druga določba ni povezana z vprašanjem lastninske pravice ali njene pridobitve. Vrhovno sodišče sodi, da gre za tako pomembno vprašanje, da mora biti trenutek pridobitve lastninske pravice nedvoumno določen (določljiv), ne pa odvisen od vsakokratnega razlagalca (konteksta) zakona. Zato se v nadaljevanju osredotoča na vprašanje, ali takšno nedvoumno določbo pomeni določilo 66. člena ZDen.

28. V prvem odstavku 66. člen ZDen določa vsebino upravne odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Upravni organ tako odloči o premoženju, ki se vrača, o upravičencih, ki se jim premoženje vrača, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača, o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. Tožnica opozarja, da je v konkretni odločbi UE B. o vrnitvi premoženja v izreku določeno, da se premoženje vrne v last z dnem pravnomočnosti. To je sicer res, vendar gre za odločitev v konkretni, posamični zadevi, ne pa splošno pravilo o trenutku pridobitve lastninske pravice z upravno odločbo, ki bi bilo zavezujoče za vse (enakovrstne) primere. Drugi in tretji odstavek 66. člena. ZDen urejata „izvršitev“ odločbe o vrnitvi premoženja v širšem pomenu. Določata namreč obveznosti upravnega organa za to, da se zagotovi polno učinkovanje izdane odločbe. Tretji odstavek 66. člena ZDen določa, da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji po njeni pravnomočnosti izvedejo po uradni dolžnosti. Določba pomeni na eni strani obveznost upravnega organa, da pravnomočno odločbo o vrnitvi nepremičnin pošlje zemljiškoknjižnemu sodišču, na drugi strani pa obveznost zemljiškoknjižnega sodišča, da postopek vpisa lastninske pravice na podlagi takšne odločbe izvede po uradni dolžnosti (46. člen ZZK-1), ne določa pa trenutka pridobitve lastninske pravice. Sodna praksa¹² je zavzela enotno stališče, da je pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa izviren (originaren) način pridobitve lastninske pravice. Upravičenec pridobi lastninsko pravico v trenutku, ko odločba državnega organa doseže tisto (tako) kvaliteto, kot jo za to določa zakon, vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo pa je v takem primeru deklaratornega značaja. Zato so neutemeljene trditve o kršitvi 7. člena ZZK-1 o oblikovalnih učinkih vpisov v zemljiško knjigo.

29. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča, v katerih naj bi ti dve sodišči že zavzeli stališče o tem, kdaj se v denacionalizacijskih postopkih pridobi lastninska pravica na vrnjenem premoženju. Izrecnega stališča o tem vprašanju v odločbah, ki jih tožnica citira v reviziji, ni, čeprav se je ob presoji drugih vprašanj zapisalo, da naj bi denacionalizacijski upravičenec postal lastnik vrnjenega premoženja s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Vprašanje trenutka pridobitve lastninske pravice pa v teh zadevah ni bilo ključnega pomena za odločitev in zato tak zapis tudi ni bil rezultat prave vsebinske pravne presoje.

30. Glede navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ.

31. Doslej navedeno velja za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe o vrnitvi nepremičnin, izdane v denacionalizacijskem postopku. Kot rečeno, mora smiselno enako kot za pridobitev veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Ostane le še presoja, ali za izgubo lastninske pravice zadošča izrek o ničnosti odločbe, s katero je bila lastninska pravica pridobljena, ali pa so za to potrebni še nadaljnji postopki (izbrisna tožba), kot to meni tožnica. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP-1 odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

32. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

33. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti njegove v odgovoru na revizijo specificirane stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
¹ Pri tem se tožnica primeroma sklicuje na sedmi odstavek 44. člena, 66. člen, 78. člen ZDen, 24., 25. in 27. člene novele ZDen-B in 3. člen novele ZDen-C.
² Takšno stališče po mnenju tožnice izhaja iz 13. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09, 6. in 7. točke odločbe Up-20/10 ter odločb Vrhovnega sodišča II Ips 346/2014, II Ips 388/2011, II Ips 124/2012 in II Ips 242/2014.
³ Erik Kerševan in Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 347.
⁴ Prav tam, stran 350.
⁵ Prav tam, stran 468.
⁶ Miha Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 254, in enako tudi v kasnejšem komentarju, tj. Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, stran 276.
⁷ Podobno je določal prej veljavni ZureP-1 v 103 členu.Prim. tudi III Ips 112/2009.
⁸ Miha Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 260.
⁹ Komentarji, navedeni v opombi 7.
¹⁰ Zaradi skorajšnjega zaključka postopkov denacionalizacije je opustitev lahko tudi posledica neaktualnosti tega vprašanja.
¹¹ Tako v 22., 24., 44., 66., 77. in 78. členu.
¹² Npr. II Ips 173/2012 (prodaja v stečaju), II Ips 100/2012 (prodaja v izvršbi) in III Ips 112/2009 (razlastitev).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 492/2018, enako tudi VSRS Sklep II DoR 493/2018
• VSL sodba I Cp 396/2014
• VSL sodba I Cp 2470/2015