VSRS Sodba III Ips 36/2019

Jedro

Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011. Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 559,98 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo kot prevoznik od tožene stranke kot pošiljatelja uveljavljala plačilo stroškov prevozov blaga, ki so bili opravljeni v letu 2013 v različne namembne kraje v Italiji. Tožbeni zahtevek je utemeljevala na določbi petega odstavka 110. a člena Zakona o prevozih v cestnem prometu¹.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 39/2019 z dne 19. 3. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj:

− Ali je tožena stranka solidarno zavezana za plačilo stroškov prevoza glede na določilo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2?

− Ali prodajalec, ki ne sodeluje pri organizaciji prevoza, temveč le prevozniku preda tovor za prevoz, šteje za pošiljatelja po petem odstavku 110.a člena ZPCP-2?

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno temu je predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede uporabe določb ZPP in obsega revizijskega preizkusa

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

8. V skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijsko sodišče zato ni dolžno odgovarjati na revizijske očitke, ki se nanašajo na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijani sodbi, saj glede takšnega revizijskega razloga revizija ni bila dopuščena.

Relevantno dejansko stanje

9. Tožena stranka je kot prodajalec s kupcem - italijansko družbo A. v letu 2013 sklenila prodajno pogodbo, s katero je bilo na podlagi klavzule ex works dogovorjeno, da mora za prevzem blaga v dobavnem kraju poskrbeti kupec, blago pa prevozniku izročiti prodajalec (tožena stranka).

10. Kupec je organizacijo prevoza zaupal tretjemu, družbi B., ki je s tožečo stranko kot naročnik sklenila prevozno pogodbo v svojem imenu za račun kupca (A.).

11. Vse prevoze, za katere je izstavila vtoževane račune, je tožeča stranka izvedla.

12. V mednarodnih tovornih listih je kot pošiljatelj navedena tožena stranka, kot prejemnik blaga pa družba A. Tovorne liste je podpisala in žigosala tožena stranka.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je za odgovornost tožene stranke nepomembno, kdo je dejanski naročnik prevoza, družba B. ali družba A., saj solidarna odgovornost tožene stranke izhaja že iz določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Zavzelo je tudi stališče, da takšna ureditev ni neskladna z Ustavo RS, saj je solidarna odgovornost pošiljatelja namenjena zagotovitvi varstva prevoznika.

14. Sodišče druge stopnje je pojem pošiljatelja iz petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 razlagalo ožje. Po njegovem stališču kot pošiljatelja v smislu navedene določbe ni mogoče obravnavati tožene stranke, saj je njena izpolnitev v smislu izročitve blaga prevozniku (tožeči stranki) izvirala iz (prodajne) pogodbe s tretjim in ne iz prevozne pogodbe. Hkrati je pojasnilo, da namen zakonodajalca pri uzakonitvi določbe petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 ni bil širjenje kroga zavezancev izven kroga udeležencev konkretnega pogodbenega razmerja in se pri tem sklicevalo na utemeljitev predloga navedene zakonske spremembe.

Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje

15. Določilo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 glasi:

Če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza. Pošiljatelj ali prejemnik je dolžan plačati voznino v tridesetih dneh od prejema poziva prevoznika, ki je dejansko opravil prevoz za plačilo voznine, kar ta dokaže z ustrezno listino.

16. Za odgovor na dopuščeno vprašanje je potrebna razlaga zgolj prvega stavka citirane določbe. Nedvomno to določilo pomeni širitev učinkov pogodbenega razmerja izven razmerja pogodbenih strank prevozne pogodbe, saj ustvarja pogodbene učinke tudi za udeležence, ki niso (nujno) pogodbene stranke. Glede konkretnega vprašanja je torej potrebno razjasniti pojem pošiljatelja, ki ni stranka prevozne pogodbe, zakon pa mu nalaga solidarno breme za tuj dolg iz tega razmerja.

17. Določila ZPCP-2 pojma pošiljatelja blaga ne opredeljujejo. Uporabe tega pojma tudi ni mogoče razlagati s terminologijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v XIII. poglavju posebnega dela ureja prevozne pogodbe, saj te določbe pojem pošiljatelja blaga obravnavajo kot sinonim za naročnika v prevozni pogodbi. Enako velja tudi za določila Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR), katera je treba uporabiti tudi za konkretno pogodbeno razmerje z mednarodnim elementom. Pojem pošiljatelja pa je opredeljen v Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu.² Ta v 8. alineji 3. člena pojem pošiljatelja opredeljuje kot naročnika ali osebo, ki na osnovi sklenjene pogodbe s prevoznikom preda tovor za prevoz.

18. S sprejetjem novele ZPPCP-1A, ki je stopila v veljavo 24. 11. 2007, je bil dopolnjen 24. člen navedenega zakona z drugim odstavkom, ki se je glasil:

2. Kadar prevozno pogodbo sklenejo prevoznik, naročnik prevoza in pošiljatelj, ki hkrati ni naročnik prevoza, sta naročnik prevoza in pošiljatelj solidarno odgovorna prevozniku za plačilo voznine.

Ta določba je sicer zavezovala tudi pošiljatelja, ki hkrati ni naročnik prevoza, vendar je njegova zaveza temeljila na (večstranski) pogodbi. Vendar je ta določba prenehala veljati dne 9. 7. 2011 z uveljavitvijo novele ZPCP-2C, s katero je bila uzakonjena tudi sporna določba petega odstavka 110.a člena ZPCP-2.

19. Uzakonitev spornega določila petega odstavka 110.a ZPCP-2 pomeni poseg zakonodajalca v načelo relativnosti pogodbenih razmerij. V kolikor bi razlaga navedenega določila pripeljala do rezultata, da solidarna odgovornost za obveznost tretjega velja tudi za pravne položaje, v katerem je bila tožena stranka, bi to terjalo tudi preizkus sorazmernosti takšnega posega v pravni položaj tožene stranke in skladnosti takšne zakonske ureditve z Ustavo. Ker pa iz nadaljnje obrazložitve izhaja pravilnost presoje sodišča druge stopnje, da sporno določilo o solidarni odgovornosti pošiljatelja ne posega v položaj, v katerem je bila tožena stranka, je s tem tudi pravilno pojasnilo sodišča druge stopnje o odpadli potrebi za preizkušanje skladnosti sporne določbe zakona z Ustavo.

20. Sodišče druge stopnje se je pri razlagi spornega zakonskega besedila pravilno naslonilo na namensko razlago zakonske spremembe in se pri tem sklicevalo na pojasnilo predlagatelja zakona, objavljeno v Poročevalcu DZ RS, 2011 z dne 29. 3. 2011.³ Iz tako pojasnjenega namena je razvidno, da je zakonodajalec predvsem poskušal preprečiti posledice veriženja pogodb, ko sklenitelj prevozne pogodbe nastopa za račun pošiljatelja na podlagi njunega mandatnega razmerja. Na tem mandatnem razmerju (oziroma verigi mandatnih razmerij), ki povečuje(jo) negotov položaj prevoznika, je torej predlagatelj zakonske spremembe utemeljeval potrebnost vzpostavitve solidarne odgovornosti za obveznosti do prevoznika tudi za tiste osebe, po nalogu katerih je bila sklenjena prevozna pogodba. V skladu s tako zasledovanim namenom je treba razlagati sporno določbo petega odstavka 110.a člena ZPCP-2. Učinka solidarne odgovornosti zato ni mogoče širiti tudi na udeležence drugih pogodbenih razmerij, ki niso bila na navedeni način vzročno povezana s sklenjeno prevozno pogodbo.

21. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da tožena stranka ni nastopala kot nalogodajalec samemu sklenitelju prevozne pogodbe. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da iz pogodbene klavzule ex works v prodajni pogodbi s kupcem (A.) izhaja, da je bil pogodbeni interes za sklenitev prevozne pogodbe predvsem na strani kupca. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka v smislu izpolnitve svoje pogodbene obveznosti iz prodajne pogodbe tožeči stranki izročila predmet prevoza, še ne pomeni, da je s tem pridobila položaj pošiljatelja, ki naj bi v smislu petega odstavka 110.a člena ZPCP poleg sklenitelja prevozne pogodbe solidarno odgovarjal za obveznosti iz prevozne pogodbe. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču tožene stranke v odgovoru na revizijo, da razlaga petega odstavka 110.a člena ZPCP-2, ki jo ponuja tožeča stranka, ne prestane testa sorazmernosti. Širitev solidarne odgovornosti za obveznosti iz prevozne pogodbe tudi na udeležence pogodbenih razmerij, ki so zgolj ustvarile pogodbeni interes neposrednemu ali posrednemu naročniku prevoza, bi pomenil nesorazmeren poseg v premoženjskopravni položaj tožene stranke in njeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

22. Materialnopravno zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da naj bi solidarna zaveza tožene stranke izhajala že iz podpisa tožene stranke na tovornem listu (CMR) pod rubriko pošiljatelja. Podpis na tovornem listu sicer ustvarja domnevo o pogodbenem položaju podpisnika. Ker pa je iz siceršnjih dejanskih ugotovitev sodišč, na katera je Vrhovno sodišče vezano, razvidno, da je bil položaj tožene stranke drugačen, je s tem tudi ovržena domneva, ki je izhajala iz njenega podpisa na tovornem listu. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje revidentke na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi III Ips 30/2014 z dne 25. 9. 2015. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi pojasnilo, da Konvencija CMR ne vsebuje izrecnih določil o plačniku prevoza. Obstoj takšne zaveze podpisnika tovornega lista v rubriki pošiljatelja je Vrhovno sodišče pojasnilo na pogodbeni zavezi, ki je izhajala iz Splošnih pogojev poslovanja, h katerim je (tam) tožena stranka pristopila s podpisom tovornega lista (18. točka obrazložitve sodbe). Na obstoj takšne avtonomne pogodbene zaveze, ki naj bi izhajala iz podpisa tovornega lista, se v obravnavani zadevi tožeča stranka v reviziji ne sklicuje, niti ni bila v tej smeri dopuščena revizija.

23. Pojasnjeni materialnopravni razlogi tako utemeljujejo negativen odgovor na obe dopuščeni revizijski vprašanji. Določila petega odstavka 110.a člena ZPCP-2 o solidarni odgovornosti oseb, ki niso naročniki prevoza ni mogoče razlagati tako, da bi veljala tudi za toženo stranko, ki ni bila v vlogi, da bi kot nalogodajalec ali organizator prispevala k sklenitvi prevozne pogodbe s tožečo stranko.

Glede odločitve o reviziji

24. Glede na odgovor na dopuščeni revizijski vprašanji tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

25. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 2/2015) toženi stranki priznalo kot potrebne stroške stroške odgovora na revizijo (tar. št. 21/3) v višini 750 točk in materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 %. Upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožene stranke 559,98 EUR.

-------------------------------
¹ Uradni list RS št. 131/2006 s spremembami – v nadaljevanju ZPCP-2.
² Uradni list RS 126/03 s spremembami – v nadaljevanju ZPPCP-1.
³ Ključno je pojasnilo na strani 37, ki se glasi: V praksi se pojavlja izkoriščanje pri plačevanju prevozov. Pošiljatelj ali naročnik angažirata pri prevozu organizatorja prevoza, ki organizira prevoz ali ga odda še komu drugemu v organizacijo in ob opravljeni storitvi poravnane voznine. Skozi zakonodajo želimo s solidarnostno klavzulo urediti plačilo v solidarnosti ne glede na to, ali je posameznik podpisnik tripartitne (večpartitne pogodbe) ali ne, saj sta pošiljatelj/naročnik soodgovorna za izbiro pogodbene stranke ….

Datum zadnje spremembe:

09.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 39/2019-9
• VSL sodba I Cpg 204/99
• VSK Sodba Cpg 173/2019