<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 199/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:I.UP.199.2019
Evidenčna številka:VS00028954
Datum odločbe:13.11.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) Sklep II U 464/2019
Datum odločbe II.stopnje:09.10.2019
Senat:Peter Golob (preds.), Brigita Domjan Pavlin (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - procesne predpostavke za tožbo in začasno odredbo - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi

Jedro

Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus. Presoja procesnih predpostavk za tožbo oziroma za vsebinsko odločanje mora torej še pred odločitvijo o začasni odredbi zajeti poleg drugega tudi presojo, ali ima tožeča stranka aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zoper izpodbijani akt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 464/2019-15 z dne 9. 10. 2019, se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 090-102/2019 z dne 3. 9. 2019, s katero je ta delno ugodila pritožbi prosilca Odvetniški družbi G., o. p., d. o. o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu), in odločbo organa (Agencije za zavarovalni nadzor) delno odpravila in odločila, da je organ dolžan prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati tam navedene dokumente, v preostalem delu pa je pritožbo prosilca zavrnila. Zavrnila je tudi pritožbo stranskega udeleženca (tožeče stranke v tem upravnem sporu). Ob tožbi je tožeča stranka tudi predlagala, da sodišče izda začasno odredbo in do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in odložilo izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca, št. 090-102/2019 z dne 3. 9. 2019, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Pojasnilo je, da v skladu z 10. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, kar pomeni, da je že zakonodajalec določil, da ima tožba suspenzivni učinek, saj umik enkrat razkritih podatkov kot informacije javnega značaja ni več mogoč. V nadaljevanju se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča1, da je treba tudi drugim udeležencem postopka, ne samo zavezancu, zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki pa se lahko v primeru, ko tožba sama po sebi nima suspenzivnega učinka, doseže z zahtevo za odložitev izvršitve (za tako situacijo pa gre v obravnavanem primeru).

3. Stranka z interesom (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Meni, da sodišče ustvarja pravna pravila, ki so v direktnem nasprotju z voljo zakonodajalca. Zakonodajalec je namreč določil, da ima tožba zavezanca zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, vendar je tudi določil, da tožba stranke z interesom nima suspenzivnega učinka. Ob taki razlagi, kot jo je sprejelo sodišče, obstoja težko popravljive škode vlagatelju sploh ni treba izkazovati, vsebovan je že v sami zakonski ureditvi. To pomeni, da stranka uspe že samo s tem, ker je predlog za začasno zadržanje vložila in težko popravljivo škodo utemeljevala s tem, da bo v nasprotnem primeru odločba izvršena. V obravnavanem primeru namreč pobudnik ni v ničemer konkretiziral domnevne težko popravljive škode, vzrok za težko popravljivo škodo tako niso neke dejanske okoliščine, pač pa kar zakon sam. Predvsem pa pritožnica poudarja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Tam je namreč predlagala, da sodišče predlog zavrže, ker gre v obravnavanem primeru za informacije, za katere je z zakonom določeno, da so javne. Poleg tega tožnik sploh ni stranka in torej ne tožba ne predlog za začasno zadržanje nista dovoljena, tožnik ne bi smel biti stranka niti v postopku, ki ga je vodil zavezanec. Sodišče se do teh ugovorov v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, sklep je v tem delu torej neobrazložen in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. O tem, ali je tožba dovoljena, če obstajajo ugovori, pa mora sodišče odločiti na začetku postopka.

4. Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vsako meritorno odločanje sodišča zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk. To velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča2 mora sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, prej opraviti preizkus, ali so izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu namreč pridobi tožeča stranka možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je torej vložitev tožbe, ki mora biti pravočasna, popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus.

8. Presoja procesnih predpostavk za tožbo oziroma za vsebinsko odločanje mora torej še pred odločitvijo o začasni odredbi zajeti poleg drugega tudi presojo, ali ima tožeča stranka aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zoper izpodbijani akt. Temu je namreč v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe izrecno ugovarjala tudi pritožnica.

9. Pritožnica tako sodišču prve stopnje med drugim očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katerimi je ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke ter predlagala zavrženje tako predloga za izdajo začasne odredbe kot tudi tožbe.

10. Vrhovno sodišče navedenim pritožbenim ugovorom pritrjuje, saj je sodišče prve stopnje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo, še preden je preizkusilo procesne predpostavke zanjo, zato je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Ker je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče obravnavati po vsebini le, če so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, o čemer pa prvostopenjsko sodišče ni sprejelo stališča, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.

11. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo opraviti preizkus procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe in o zadevi ponovno odločiti.

-------------------------------
1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2016 z dne 30. 3. 2016.
2 Npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016 in drugi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzODEz