VSRS Sklep I Up 133/2019

Jedro

Ocena državnotožilske službe je po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, je res v tem, da mu z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena preneha funkcija, vendar pa, lahko ta posledica po svoji naravi nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije pa zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo, zoper katero ima državni tožilec zagotovljeno sodno varstvo. Pritožnica je to sodno varstvo tudi uveljavljala in s tožbo zoper ugotovitveno odločbo Vlade uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo Državnotožilskega sveta, št. Dts 779/13-18 z dne 30. 8. 2017, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne ustreza državnotožilski službi. Z II. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi zoper odločbo Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada), št. 70101-15/2017/6 z dne 25. 1. 2018, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici prenehala funkcija višje državne tožilke na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. S III. točko izreka je odločilo o stroških postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 2. člen ZUS-1 ugotavlja, da izpodbijana odločba ni akt, s katerim bi bilo poseženo v tožničine pravice ali pravne koristi. Pojasnilo je, da je Vrhovno sodišče v zadevah, ki jih navaja, sprejelo stališče, da je ocena državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Ta (negativna) ocena ne učinkuje neposredno, temveč o prenehanju državnotožilske funkcije Vlada izda ugotovitveno odločbo (74. člen Zakona o državnem tožilstvu, v nadaljevanju ZDT-1). Tožnica ima zato sodno varstvo zoper oceno Državnotožilskega sveta zagotovljeno v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito. V obširni pritožbi pojasnjuje, da ocena državnotožilske službe neposredno posega v njene pravice in na zakonu utemeljene interese, saj je bila odjavljena iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. To izhaja tudi iz določbe 72. člena ZDT-1, ki prenehanje funkcije veže na dokončno odločbo Državnotožilskega sveta o oceni. Ta določba je neustavna, o čemer je ob vložitvi tožbe obvestila sodišče. Navaja sodno prakso sodišča prve stopnje, Vrhovnega in Ustavnega sodišča, od katere naj bi obravnavana zadeva odstopala.

4. Državnotožilski svet in Vlada RS na pritožbo nista odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba ni utemeljena.

6. O tožbi po 2. členu ZUS-1 zoper izpodbijano odločbo Državnotožilskega sveta o oceni državnotožilske službe za pritožnico je sodišče prve stopnje odločalo že v upravnem sporu III U 237/2017 in jo s sklepom z dne 2. 2. 2018 zavrglo iz istega razloga kot v obravnavanem primeru, ker odločba Državnotožilskega sveta ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožničino pritožbo zoper ta sklep je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018.

7. Vrhovno sodišče vztraja pri stališčih, ki jih je v zvezi s presojo izpodbijane odločbe Državnotožilskega sveta sprejelo že v sklepu I Up 52/2018. Iz njega med drugim izhaja, da je že v sklepu I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, s katerim je odločilo o pritožničini pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njene zahteve za izdajo začasne odredbe, pojasnilo, da je ocena državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet¹ v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene že odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. Zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, je res v tem, da mu z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena (peta alineja drugega odstavka 72. člena ZDT-1) preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1), vendar pa, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v navedenem sklepu, lahko ta posledica po svoji naravi nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije pa zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo (74. člen ZDT-1). Če je ne, ne more priti do prenehanja funkcije.

8. Z izpodbijano odločbo torej ni bilo odločeno o prenehanju pritožničine funkcije (taka ugotovitev ni vsebina njenega izreka), s tem pa ne o njeni pravici ali pravni koristi. To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1,² kar je razlog za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1,³ saj tudi noben drug zakon ne določa, da je mogoče zoper odločbo Državnotožilskega sveta o oceni državnotožilske službe sprožiti upravni spor (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). To pa ne pomeni, kot zmotno meni pritožnica, da zoper razlog za prenehanje funkcije, nima pravnega sredstva. Da ga ima in da je to sodno varstvo zoper ugotovitveno odločbo Vlade, je Vrhovno sodišče pritožnici prav tako pojasnilo že v sklepu I Up 52/2018, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Pritožnica je to sodno varstvo tudi uveljavljala in s tožbo zoper ugotovitveno odločbo Vlade uspela (II. točka izreka sodbe in sklepa).

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 4. člen ZUS-1. Pritožnica tožbe na tej podlagi ni vložila, poleg tega pa posledice, ki jih navaja, kot že pojasnjeno, niso posledice odločbe Državnotožilskega sveta, zato s tem aktom tudi ni bilo poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe po 4. členu ZUS-1 zaradi dejanja (oblastvenega) organa, ki naj bi posegel v te pravice in svoboščine zaradi odločbe Državnotožilskega sveta, pa tožnica s tem, ko je v upravnem sporu izpodbijala to odločbo, ni vložila. Zato se sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu do tega ni bilo treba opredeliti. Vrhovno sodišče še pripominja, da je pritožnica tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi posamičnega dejanja organa že vložila (v upravnem sporu III U 237/2017), Vrhovno sodišče pa je v sklepu I Up 52/2018 pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožba na tej podlagi (že takrat) vložena prepozno.

10. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi tožbo zavrglo ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 261/2017 in I Up 52/2018. Sklicevanje na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje zato ne more biti uspešno, prav tako pa ne more uspeti z zatrjevanjem odstopa od stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 404/2014 in Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06, ker se nanašata na akt Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe, česar pa ni mogoče primerjati z odločbo Državnotožilskega sveta o (negativni) oceni pritožničine državnotožilske službe.

K II. točki izreka

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ta je za izdelavo ocene državnotožilske službe pristojen na podlagi sedmega odstavka 37. člena in četrte alineje prvega odstavka 102. člena ZDT-1.
² Po navedeni določbi je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
³ Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, po 6. točki pa, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

Datum zadnje spremembe:

21.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 261/2017
• VSRS Sklep I Up 52/2018
• UPRS sodba II U 126/2016