VSRS Sklep I Up 187/2019

Jedro

Pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za začasno odredbo ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem upravnem sporu izdalo sodbo in sklep. S sodbo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-1332/2019/8 (1312-08) z dne 29. 8. 2019¹ (I. točka izreka), s sklepom pa je zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka), vloženo hkrati s tožbo, saj zaradi pravnomočne odločitve o tožbi niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep o zavrženju zahteve za začasno odredbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da strogo formalno res ni mogoče več izdati začasne odredbe po tem, ko je sodišče že izdalo pravnomočno sodno odločbo, vendar pa meni, da je pri izdaji pravnomočne sodne odločbe prišlo do očitnih in bistvenih kršitev, tako da so predpostavke za začasno odredbo izpolnjene. Navaja, da je sodba nezakonita in zato ne more biti ovira za preprečitev posega v pravico do prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja. Napačno je bilo namreč ugotovljeno dejansko stanje, sodišče pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka, ker pritožniku ni v vednost poslalo odgovora tožene stranke na tožbo ter ni razpisalo glavne obravnave, kljub temu, da je dejansko stanje sporno. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do tožbenih ugovorov glede teka postopka na Hrvaškem, glede omejitve gibanja tožniku na Hrvaškem in glede nezakonitega vračanja v Bosno. Meni, da sodba ni dovolj obrazložena, zato je sodišče pritožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave RS. Pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep oziroma II. točko izreka sodne odločbe razveljavi in izda začasno odredbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izpostavil in konkretiziral nobenega izmed pritožbenih razlogov, ki bi se nanašali na sklep o zavrženju tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe, temveč je nasprotno izrecno navedel, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe procesno in vsebinsko pravilna. Pritožnik s pritožbenimi razlogi pravzaprav izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi tožbe (I. točka izreka sodne odločbe), zoper katero pa pritožba skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj lahko pritožnik zoper njo predlaga dopustitev revizije zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1).

6. Tudi sicer pa pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za začasno odredbo ni dovoljena. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019 že sprejelo stališče, da se določba 32. člena ZUS-1 o posebni pritožbi, ki jo je mogoče vložiti v kratkem, le tridnevnem roku, nanaša zgolj na primere, ko je sodišče vsebinsko odločilo o predlagani začasni odredbi. ZUS-1 v prvem odstavku 82. členu določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 pa je predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo, ne pa tudi zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da obravnavana pritožba ni dovoljena.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo. Res je bila vložena na podlagi napačnega pravnega pouka, vendar pritožnik na njegovi podlagi ne more pridobiti več pravic, kot mu jih daje zakon.²

-------------------------------
¹ Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 14. 5. 2019, saj je ugotovila, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.
² Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 454/2009 z dne 13. 1. 2010, I Up 116/2014 z dne 24. 3. 2014, I Up 160/2016 z dne 15. 6. 2016, I Up 55/2018 z dne 28. 3. 2018, I Up 73/2018 z dne 23. 5. 2018 in druge.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1255/2012
• VSK sklep II Kp 36095/2012
• Sklep I Up 527/2009