VSRS Sklep II Ips 262/2018

Jedro

Sodišče druge stopnje je brez izvedbe glavne obravnave nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1. Tožniki so zahtevali od tožencev, da izpolnijo obveznost na podlagi pogodbe, poimenovane Dedni dogovor. Tožene stranke so ugovarjale, da je Dedni dogovor oderuški in posledično ničen.

Ugotovljeno dejansko stanje

- Dne 1. 9. 2010 sta prvi tožnik in zdaj že pok. A. A. s prvim do šestim tožencem sklenila Dedni dogovor (v nadaljevanju Dogovor). Prvi tožnik je Dogovor podpisal v svojem imenu in v imenu druge tožnice, za kar je bil pooblaščen. V Dogovoru je zapisano: (1) da so podpisniki ta Dogovor sklenili z namenom mirne rešitve vseh spornih vprašanj v zvezi z zapuščinskim postopkom po pok. B. B., ki se nanaša na denacionalizirano premoženje, ki ni bilo predmet dedovanja ob njegovi smrti na podlagi oporoke, (2) da prva do šesta tožena stranka dedujejo 30 % celotnega premoženja na podlagi treh pravnomočnih denacionalizacijskih odločb, 70 % celotnega premoženja pa prevzameta tožnika, (3) da tožnika iz tega premoženja krijeta stroške denacionalizacijskega postopka, stroške skrbnika ter stroške v zvezi s postopkom dedovanja, preostanek pa delita med sabo in C. C. (V. točka Dogovora), (4) da tožnika nasprotujeta oporoki B. B., ker je določil dediče svoji dedinji in ker so bile razmere, ko naj bi prišlo do oporočnega dedovanja takšne, da jih ob času sestave lastnoročne oporoke oporočitelj ni mogel predvideti in take oporoke zato ne bi napisal, (5) da v lastnoročni oporoki pok. D. D. ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na denacionalizirano premoženje, (6) da podpisniki soglašajo s tem, da se po pok. B. B. opravi zakonito dedovanje in ne dedovanje na podlagi njegove oporoke, hkrati pa ne soglašajo s tem, da bi imelo oporočno razpolaganje pok. D. D. pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja (III. točka Dogovora), (7) da so seznanjeni, da ima sedmi toženec terjatev do zapuščine iz naslova stroškov denacionalizacijskega postopka in da je zapuščina po pok. B. B. obremenjena z bremeni iz naslova notarskega zapisa darilne in izročilne pogodbe ter pogodbe o dedni odpovedi notarja ... z dne 4. 9. 1944 ter terjatvami iz naslova delitve premoženja podjetja F. med B. B. in njegovo materjo E. E. (IV. točka Dogovora), (8) da v primeru, da Okrajno sodišče v Ljubljani Dogovora iz kakršnihkoli razlogov ne sprejme in izda sklep o dedovanju, v katerem bodo katere koli osebe, ki so podpisniki tega dogovora določeni za dediče, se ta Dogovor šteje kot pogodba dedičev z osebo, ki ni dedič in zavezuje podpisnika, ki je dedič, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in prejemu zapuščine razdeli svoj delež sopogodbeniku v skladu s tem Dogovorom (VI. točka Dogovora), (9) da če sodišče po sklepu o dedovanju ne bi vključilo katerega koli od njih, ta pogodba ostane v veljavi in zavezuje dediča, ki je podpisnik te pogodbe, da po prejemu zapuščine izroči svoj delež sopogodbeniku v skladu s tem Dogovorom (IX. točka Dogovora).¹

- Sklep o dedovanju po pok. B. B. je postal pravnomočen 13. 3. 1962. Po njem je kot oporočna dedinja dedovala D. D., ki v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bila več živa in z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala. Prvi tožnik in pok. druga tožnica sta nečaka pok. B. B.. Iz oporoke B. B. izhaja želja, da bi njegova oporočna dedinja D. D. zapustila nepremično premoženje njegovim nečakom ali bratrancem in sestričnam.

- S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 je bilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja pok. B. B., ki je predmet tega postopka, pravnomočno odločeno. Za dediče so bili kot zakoniti dediči zapustnikove soproge pok. D. D. razglašeni prva do šesto tožena stranka (češki dediči).

- Prvi tožnik je do tožencev stopil v stik kot sorodnik v svaštvu preko uglednega češkega odvetnika dr. G. G.. Povedal jim je, da po pok. B. B. obstaja zapuščina, katere dediči so slovenska in češka veja dedičev, in sicer vsaka do ene polovice zapuščine. Z navedbami in pogodbenimi določbami o spornosti oporoke pok. B. B., obstoju bremen zapuščine, možnosti oporočnega dedovanja po pok. D. D. in visokih stroških je ustvaril vtis, da je položaj čeških dedičev negotov ter da je sklenitev Dogovora zanje ugodna. V pogovorih je sodeloval tudi slovenski odvetnik H. H.. Dr. G. G. in H. H. sta informacije in navodila prejemala od prvega tožnika. Dr. G. G. je predlagani Dogovor tožencem predstavil kot ugodnega.

- Toženci niso znali slovenskega jezika. Slovenskega prava niso poznali. Dedni dogovor je bil preveden v češčino. Prvo toženo stranko je zastopala češka odvetnica. Toženih strank, ki so življenjsko in poslovno izkušene osebe, ni nihče silil v podpis Dogovora in niso bile pod časovnim pritiskom. Družinske razmere pok. B. B. jim niso bile znane.

- Prvi tožnik in A. A. nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje pok. B. B.. Zavedala sta se, da morda ne bosta dedovala. Seznanjena sta bila z odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-138/99. Prvi tožnik je bil zelo dobro seznanjen z denacionalizacijskimi predpisi. Prvi tožnik češkim dedičem ni povedal, da obstaja možnost, da slovenski dediči ne bodo dedovali. Iz dopisov z dne 18. 3. 2009, 2. 4. 2009 in 23. 12. 2013 je razvidna želja prvega tožnika in pok. A. A., da se zapuščina po pok. B. B. razdeli mimo sodišča. Slovenski dediči so že pred letom 2010 delovali v smeri izključitve čeških dedičev iz dedovanja. Iskanja čeških dedičev so se lotili šele na poziv sodišča.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je prva tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 228.434,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) da je druga tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 76.144,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (3) da je tretja tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 76.144,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4) da je četrta tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 25.381,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (5) da je peta tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 25.381,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (6) da je šesta tožena stranka solidarno s sedmim tožencem dolžna tožnikoma plačati 25.381,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).² Odločilo je, da je pristojno za odločanje v tem sporu in zavrnilo predloge za prekinitev postopka ter dopustilo spremembo tožbe (I., II. in III. točka izreka). Odločilo je o stroških potoka (V. do X. točka izreka).

3. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je Dedni dogovor oderuški in zato ničen. Ker je zapustnik še pred nacionalizacijo z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist žene (pok. D.D.) in je bila slednja živa v trenutku pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju, je prišla v poštev kot zapustnikova oporočna dedinja. To je razlog, da po pok. D. D. po vstopni pravic dedujejo njeni zakoniti dediči. V zvezi s presojo subjektivnega elementa oderuštva je poudarilo, da prvi tožnik češkim dedičem ne bi smel zatrjevati, da bodo slovenski dediči dedovali, temveč bi jih moral obvestiti, da slovenska veja dedičev morda ne bo dedovala. Verjelo je izpovedbi zaslišanih toženih strank, da jim je bilo s strani prvega tožnika predstavljeno, da je zadeva zelo komplicirana in da so glede na udeležbo dr. G prvemu tožniku ter odvetnikuH. H. popolnoma zaupali. Češki dediči so bili neizkušeni na področju prava. Glede objektivnega elementa oderuštva je upoštevalo, da tožnika nista pojasnila, na kakšen način bi izpodbijala oporoko pok. B. B. in da sta si z Dogovorom izgovorila 30 % dediščine ter nesorazmeren del stroškov v višini 40 % zapuščine. Stroškov, ki sta jih ob sklenitvi dogovora v letu 2010 pričakovala, nista izkazala. Tožnika pa tudi sicer svoje terjatve nista dokazala niti po višini.

Odločitev sodišča druge stopnje

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo. Sodba sodišča druge stopnje temelji na ugotovitvi, da sta tožnika vedela, da ni podlage, da bi po pok. B. B. dedovali njegovi zakoniti dediči in da bodo dedovali dediči po pok. D. D.. To ugotovitev je utemeljilo z argumentom, da je bila odločitev zapuščinskega sodišča glede dedovanja denacionaliziranega premoženja predvidljiva, saj je ob sklenitvi Dogovora obstajala ustaljena sodna praksa. V tej zvezi se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. U-I-138/99 ter odločbo Vrhovnega sodišča z opr. št II Ips 318/2002 in odločbi Višjega sodišča z opr. št. II Cp 2277/2009 in II Cp 3847/2008.

5. V zvezi s presojo subjektivnega elementa oderuštva je poudarilo, da je ravnanje prvega tožnika in A. A. v letih 2009 in 2013 pomemben indic o njunih namenih ob vzpostavitvi stika s toženci. Tožnik in pok. A. A. sta ustvarila situacijo, v kateri toženci niso imeli možnosti priti do resničnih informacij, saj so jim napačne informacije dajali prvi tožnik, njegov odvetnik H. H. in češki odvetnik, ki so ga dojemali kot varuha svojih pravic. Prvi tožnik in A. A. sta namenoma izkoristila nevednost in neizkušenost tožencev, saj sta vedela, da češki dediči ne govorijo slovenskega jezika in ne poznajo slovenskega prava. Hkrati sta lahko računala, da se bodo zanesli na besede prvega tožnika kot sorodnika. Morala sta vedeti, da se ne zavedajo možnosti, da sklenjeni Dogovor ne predstavlja razdelitve premoženja med dediče, temveč odstop dednega deleža slovenskim dedičem. Ne glede na to jih nista opozorila na (vsaj) negotov izid zapuščinskega postopka po pok. B. B., temveč sta skupaj s pooblaščenci zavestno ustvarjala vtis, da češki dediči s sklenitvijo Dogovora pridobivajo. Zmožnost tožencev, da se seznanijo z vsebino slovenskega prava in preverijo prejete informacije je bila zelo omejena oziroma neobstoječa. Dejstvo, da je prvo toženo stranko zastopala češka odvetnica, ni odločilno. Šlo je za specifična denacionalizacijska pravna vprašanja, povezana s slovenski pravnim redom, zaradi česar splošna pravna razgledanost ali morebitno poznavanje češkega prava toženim strankam nista koristila. Informacije iz Dogovora je bilo mogoče ovrednotiti le ob zelo dobrem poznavanju slovenskega prava, tega znanja pa niti tožene stranke niti odvetnica prve tožene stranke niso imeli. Iz Dogovora ni jasno razvidno, da slovenski dediči morda ne bodo dedovali in da v primeru oporočnega dedovanja po pok. B. B. dedujejo le češki dediči ter da slovenska stran deduje le v primeru zakonitega dedovanja. Tožene stranke drugega odstavka IX. člena Dogovora in drugega odstavka VI. člena Dogovora niso mogli razumeti na način, da odstopajo svoj dedni delež slovenskim dedičem. V nobeni izmed zgoraj izpostavljenih določb Dogovora ni predvidena možnost, da od dedovanja odpade cela veja dedičev. Ker so bile druga, tretja in peta tožena stranka v enakem položaju kot četrta in šesta tožena stranka, za odločitev ni pomembno, da v postopku niso bile zaslišane, saj je sodišče njihov izrazito neenakopraven oziroma podrejen položaj pri sklepanju Dogovora lahko ugotovilo iz zaslišanja ostalih toženih strank.

6. Glede objektivnega elementa oderuštva je sodišče ocenilo, da se prvi tožnik in A. A. v zameno za pridobitev 30 % zapuščine nista k ničemur zavezala oziroma se ničemur odpovedala in da je že brez obveznosti plačila stroškov podana njuna nesorazmerna korist. Poleg tega sta si tudi iz naslova stroškov izgovorila nesorazmerno visok znesek. Pomembno je, da se prvi tožnik in A. A. z odpovedjo izpodbijanju oporoke nista odpovedala ničemur. Enako velja tudi glede bremen zapuščine iz notarskega zapisa darilne in izročilne pogodbe iz leta 1944, saj je prvi tožnik izpovedal, da so bila ta dvomljiva, sporna ter negotova in ni pojasnil, na kakšni podlagi bi jih zakoniti dediči po pok. B. B. lahko uveljavili. Tudi sicer pa spoštovanje poslednje volje zapustnika ni preraslo v enega od bistvenih motivov za sklenitev pogodbe. Namen čeških dedičev ob sklenitvi pogodbe je bil razdeliti brezplačno pridobljeno premoženje med dediče. Ta namen se ni uresničil, saj tožnika nista dediča. Dedni dogovor ima naravo pogodbe o odstopu dednega deleža (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju).

7. Stališče o ničnosti Dednega dogovora je sodišče utemeljilo tudi s sklicevanjem na 1058. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ocenilo je, da ima Dogovor značaj poravnave, ki je temeljila na napačni predstavi (zmoti) obeh strank, da med njima obstaja sporno oziroma negotovo razmerje sodedičev. Po sklenitvi Dogovora pa se je izkazalo, da medsebojnega razmerja, ki so ga pogodbene stranke urejale, ni bilo. Brez tega razmerja pa tudi ne bi bilo spora oziroma negotovosti, ki so ju stranke s sklenitvijo Dogovora odpravljale. Iz navedb pravdnih strank namreč izhaja, da so Dogovor sklenile v prepričanju, da urejajo sporno razmerje med dediči glede delitve zapuščine po pok. B. B., nobena izmed strank pa ni navajala, da je bil namen pogodbenih strank, da češki dediči slovenskim dedičem odstopijo svoj dedni delež.

Revizija tožečih strank

8. Tožnika z revizijo izpodbijata sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek zoper prvo, drugo in tretjo toženo stranko ter solidarno z njimi sedmo toženo stranko, in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).³ Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Ne strinjata se s presojo o izpolnjenosti subjektivnega in objektivnega elementa oderuštva in menita, da je prišlo do neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse. Kršeno je bilo načelo neposrednosti in pravica do izjave. Izpodbijana sodba je neobrazložena in arbitrarna ter obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožencev, ki niso neizkušeni v smislu 119. člena OZ, nista imela namena zavajati. Domnevala sta, da so bili dovolj informirani. V nasprotju z Ustavo je razlaga, po kateri ima lahko nekdo aktivno legitimacijo za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, medtem ko ga po zapuščinskem pravu ne bi bilo mogoče šteti za potencialnega dediča. Ker je sodišče kot osebne lastnosti toženih strank ugotovilo, da so življenjsko in poslovno izkušene osebe, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo osebnih lastnosti vseh toženih strank. Stranka si je dolžna sama pridobiti pomembne informacije, če v zvezi z njihovo pomembnostjo poseduje vsaj indice. Vsebina Dogovora med strankami ni bila sporna. Sodišče je napačno in nezakonito razlagalo besedilo Dogovora. Besedilo Dogovora je razkrivalo vse potrebne informacije. Napačno je sklepanje sodišča, da je prvi tožnik na podlagi pogodbenih določil ustvarjal vtis, da je zgolj položaj čeških dedičev negotov in da je sklenitev posla le zanje ugodna. Češki dediči niso bili dovolj skrbni. V Dogovoru je jasno zapisano, da ne glede na to, kdo bo razglašen za dediča, vejala sklenjeni Dogovor. To pomeni, da so se tožene stranke morale zavedati, da tudi tožnika puščata odprto možnost, da ne bosta spoznana za dediča. Že iz samega besedila Dogovora jasno izhaja, da v primeru upoštevanja oporoke D. D. dedujejo samo češki dediči. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo, da sta tožnika vedela za subjektivne okoliščine na strani toženih strank. Zelo daljno sorodstvo v svaštvu ni okoliščina, ki bi širila predpogodbene dolžnosti informiranja. Sodišče druge stopnje je z ugotovitvijo, da sta tožnika vedela, da ne bosta dediča, v nasprotju s 347. členom ZPP spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave. S tem je tožnikoma odvzelo pravico do pritožbe. Zaradi neizvedbe pritožbene obravnave in posega v načelo neposrednosti je prišlo do bistvene kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V trenutku sklepanja Dogovora sta verjela, da bosta lahko dediča tudi sama. Ker je sodišče Dogovor razlagalo, namesto da bi ga uporabilo tako kot se glasi, je napačno presodilo, da naj bi tožnika naklepoma zavajala. Ugotovitev, da sta vedela, da obstaja možnost (velika verjetnost), da ne bosta dedovala (40. točka obrazložitve), je v nasprotju z rezultatom sojenja. Izrek je v nasprotju z razlogi. Opomba številka 8 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče zapisalo, da sta tožnika vedela, da ne bosta dedovala, je v nasprotju s 40. točko obrazložitve, kjer je sodišče ugotovilo, da sta vedela, da obstaja možnost (velika verjetnost), da ne bosta dedovala. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sta vedela, da obstaja možnost, da ne bosta dedovala, sta vedela tudi, da obstaja možnost, da bosta dedovala. Ne strinjata se z zaključkom, da se z Dogovorom nista k ničemur zavezala. Drugačno stališče je arbitrarno in protispisno. Oporoko B. B. bi lahko izpodbijala. Z ugotovitvijo, da so bremena zapuščine iz notarskega zapisa darilne in izročilne pogodbe iz leta 1944 nerealna, je sodišče druge stopnje brez izvedbe glavne obravnave ugotavljalo dejansko stanje iz izpovedbe prvega tožnika. Sodišče prve stopnje navedenih bremen ni obravnavalo kot neobstoječih, sodišče druge stopnje pa se je sklicevalo na izven konteksta izvzeto izjavo prvega tožnika. Ker sodišče ne pojasni, od kod izhaja vrednost 30 % zapuščine, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je ocenilo vrednost stroškov, ki sta jih nase prevzela tožnika. Brez obravnave je nedopustno ugotovilo, da se z odpovedjo izpodbijanju oporoke nista odpovedala ničemur. Pomembno je le, da so češki dediči na podlagi Dogovora pridobili gotovost, da oporoka ne bo izpodbijana in se znebili rizika negotovosti sodnega postopka in v zvezi s tem povezanih odvetniških stroškov. Bistveno so pridobili na času.

9. Izpodbijana sodba je v delu, ki se nanaša na ničnost na podlagi 1058. člena OZ, nedopustna sodba presenečenja. Kršen je bil 22. člen Ustave, 6. člen EKČP in drugi odstavek 351. člen ZPP. Dogovor je bi sklenjen med zakonitimi in oporočnimi dediči, zato ni bilo zmotnega prepričanja o relevantnem pravnem razmerju. Sodišče je napačno štelo, da je bila kavza Dogovora zgolj v tem, da naj bi se uredilo razmerje med dediči po pok. B. B.. Kavza Dednega dogovora je bil dogovor o delitvi zapuščine ne glede na to, kdo bo v zapuščinskem postopku spoznan za dediča. Bilo je dogovorjeno, da se Dogovor lahko šteje tudi kot pogodba z osebo, ki ni dedič, in zavezuje podpisnika, ki je dedič. Sodišče je napačno ugotovilo, da spoštovanje poslednje volje oporočitelja ni bilo izkazano. Iz Dogovora jasno izhaja, da je ena od kavz sklenjene pogodbe tudi spoštovanje oporočne volje pok. B. B.. Drugačne navedbe so protispisne. V trenutku sklepanja Dogovora še ni bilo znano, kdo bo dedič, stranke pa so z njegovo sklenitvijo to negotovost želele odpraviti. V trenutku sklepanja Dogovora je bila odločitev zapuščinskega sodišča negotova. Odločitev zapuščinskega sodišča bi bila lahko tudi drugačna. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen, ker se tožnika nista pritožila, saj sta se zanesla na Dogovor. V tej zvezi se revizija sklicuje na odločbo III Ips 12/2017.

10. Tožniki so upravičeno pričakovali, da bodo po pok. B. B. dedovali njegovi zakoniti dediči. V trenutku sklepanja Dogovora je obstajala negotovost o odločitvi zapuščinskega sodišča. Sodišče je pritožbene navedbe, da ni mogoče smiselno uporabiti pravil glede dedne transmisije zavrnilo z zelo posplošenim stališčem. Ni res, da iz priloženega mnenja prof. dr. V. V. izhaja zgolj kritika veljavne ureditve. Ker sodišče ni odgovorilo na temeljne pravne argumente pritožnikov, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru pravila o dedni transmisiji ni bilo mogoče uporabiti. Obravnavanemu položaju je bliže doktrina o vstopni pravici. Ker je sodišče presodilo, da je bila odločitev zapuščinskega sodišča za tožnika v celoti predvidljiva že v trenutku sklepanja Dogovora, ju je v primerjavi s toženci, ki so češki državljani obravnavalo neenako. S tem je kršilo 14., 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Ker sodišče druge stopnje ni izčrpalo vseh pritožbenih argumentov, je kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave ter 6. člen EKČP. Pritožbenih navedb o kršitvi pravice do izjave ne bi smelo obravnavati kot nezadovoljstva z dokazno oceno in materialnopravno oceno sodišča prve stopnje.

11. Prva tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da sodelovanje češke odvetnice ni moglo imeti vpliva na razumevanje slovenskega prava. Prvi tožnik je vedel, da jim češka odvetnica ne more svetovati o dedovanju denacionaliziranega premoženja v Sloveniji. Zaradi specifičnosti življenjske situacije so tožene stranke bile nezadostno izkušene. V odgovoru na pritožbo je izpostavila sedem do danes neobravnavanih argumentov v svojo korist.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

13. Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična (prvi odstavek 119. člena OZ). Dejanski stan oderuštva je sestavljen iz dveh elementov, in sicer iz objektivnega (stvarna predpostavka) ter subjektivnega (osebna predpostavka). Pri stvarni predpostavki gre za očitno nesorazmerje dajatev (ali storitev) obeh pogodbenikov, pri osebni predpostavki pa za izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja. Oderuh izkoristi težak položaj nasprotne stranke, če pozna njen težak položaj in pravo vrednost pogodbenih prestacij (dajatev ali storitev), vendar kljub temu sklene dvostransko pogodbo tako, da obstaja očitno nesorazmerje med tistim, kar se je sam zavezal in tistim, kar se je zavezala nasprotna stranka. Oškodovana stranka zadosti trditvenemu bremenu, če postavi trditve o obstoju obeh elementov dejanskega stanu in o tem, da je oderuh zanju vedel. Če obstajajo kakšne posebne okoliščine, ki bi navzlic tako zatrjevanim dejstvom pogodbi utegnile jemati značaj oderuške pogodbe, jih mora zatrjevati domnevni oderuh.⁴

14. Sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, oprti na izpovedbo prvega tožnika,⁵ da tožnika nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje po pok. B. B. oziroma da sta se zavedala, da morda ne bosta dedovala. Iz te ugotovitve ne izhaja zaključek o izpolnjenosti subjektivnega elementa oderuštva na strani tožnikov. Vendar pa sodba sodišča druge stopnje temelji na bistveno drugačni dejanski ugotovitvi, in sicer da sta tožnika vedela, da bodo denacionalizirano premoženje po pok. B. B. dedovali izključno češki dediči, saj naj bi bila odločitev zapuščinskega sodišča glede dedovanja denacionaliziranega premoženja predvidljiva. Razlog za spremembo dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje je bil v drugačni oceni izpovedbe prvega tožnika, ki jo je podal pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče se bo zato najprej opredelilo do v reviziji izpostavljene navedbe, da je sodišče druge stopnje brez izvedbe glavne obravnave v nasprotju s 347. členom ZPP spremenilo ugotovljeno dejansko stanje.

15. Sodišče druge stopnje lahko spremeni prvostopenjsko sodbo v skladu z določbami 358. člena ZPP. Sprememba je mogoča, kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje (1. alineja 358. člena ZPP), če drugostopenjsko sodišče dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki temelji na neposredno izvedenih dokazih (peti odstavek 348. člena ZPP). To lahko stori samo na pritožbeni obravnavi s ponovitvijo vseh ali nekaterih že izvedenih dokazov (drugi odstavek 347. člena ZPP). Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP), saj mora imeti pritožbeno sodišče pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovljenega z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče. Slednje pa ni pomembno, kadar je prvostopenjsko sodišče odločalo samo na podlagi posredno izvedenih dokazov ali s posrednim (indičnim) sklepanjem. V takih primerih (2., 3. in 4. alineja 358. člena ZPP) lahko pritožbeno sodišče ugotovi drugače dejansko stanje na seji senata. Če sodišče prve stopnje ugotovi pravno pomembno dejstvo tudi na podlagi zaslišanja strank ali prič, sodišče druge stopnje brez obravnave ne more spreminjati dejanskega stanja. V določbah ZPP ni podlage za kabinetno spremembo prvostopenjske dokazne ocene, ki sloni (tudi) na neposredno izvedenih dokazih.⁶

16. Revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve načela neposrednosti je utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje je temeljila na neposredno izvedenih dokazih, med drugim tudi na izpovedbi prvega tožnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta se tožnika zavedala le, da morda ne bosta dedovala. Odgovor na vprašanje, ali sta v trenutku sklepanja Dogovora lahko utemeljeno sklepala, da bosta tudi sama dediča po pok. B. B. ali pa sta bila nasprotno prepričana, da ne bosta dedovala, je bil odvisen tudi od presoje verodostojnosti izpovedbe prvega tožnika. Ne glede na to je sodišče druge stopnje brez izvedbe pritožbene obravnave bistveno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem odločilnem dejstvu na način, da je presodilo, da sta tožnika vedela, da ni podlage, da bi dedovala po pok. B. B.. Ker je na ta način sodišče druge stopnje nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve o odločilnem dejstvu, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP.

17. Sodba sodišče druge stopnje temelji na (podrednem) stališču, da je sporni Dogovor ničen na podlagi 1058. člena OZ, ker naj bi iz navedb pravdnih strank izhajalo, da so ga sklenile v prepričanju, da urejajo sporno razmerje med dediči glede delitve zapuščine po pok. B. B., nobena izmed strank pa ni navajala, da je bil namen pogodbenih strank, da češki dediči slovenskim dedičem odstopijo svoj dedni delež. Dogovor naj bi imel značaj poravnave, ki je temeljila na napačni predstavi (zmoti) obeh strank, da med njimi obstaja sporno oziroma negotovo razmerje sodedičev. Ker se na možnost presoje z vidika določil o Poravnavi (1050. do 1059. člen OZ) stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso sklicevale in tudi sodišče prve stopnje spornega vprašanja o ničnosti Dogovora ni presojalo s tega vidika, so bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju opredelilo do v reviziji izpostavljene navedbe, da je sodba sodišča druge stopnje v tem delu nedopustna sodba presenečenja.

18. Če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo (drugi odstavek 351. člena ZPP).

19. Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne sodišče prve stopnje.⁷ Sodišču je v vsaki posamezni zadevi prepuščeno iskanje pravnega razmerja med bremeni strank in sodišča, pri čemer je ob teži in zapletenosti pravnih vprašanj pomembno tudi, ali se je sodna praksa o pravnem vprašanju že izrekla, ali gre za odstop od nje, ali so (vsaj) v teoriji o tem vprašanju enotna stališče, ali gre za „vzorčno“ sojenje, ali stranko zastopa odvetnik, kako je potekalo materialno procesno vodstvo na prvi stopnji (ali je bil postopek izrazito usmerjen k napačni pravni podlagi, ki ji tudi druga stranka ni ugovarjala), ali se je stranka udeležila glavne obravnave (in s tem sodišču sploh omogočila, da bi ji povedalo, katera dejstva so po njegovem pravno upoštevna), ali so v navedbah samo vrzeli ali pa je treba popolnoma spremeniti prvotne navedbe, morda celo zahtevek.⁸

20. Za konkretno presojo je pomembno, da je presojo o ničnosti Dogovora na podlagi 1058. člena OZ prvič opravilo šele sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na seji, pred tem pa pravdnih strank ni opozorilo na možnost uporabe takšne pravne podlage. Sodišče druge stopnje pa svoje odločitve tudi ni utemeljilo s sklicevanjem na domačo (ustaljeno) sodno prakso ali pravno literaturo. Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage. Kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP je prerasla v absolutno kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je revizijski očitek o kršitvi pravice do izjave utemeljen.

21. Vrhovno sodišče je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka reviziji ugodilo in odločilo, da se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje je razveljavljena v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnikov zoper IV.1, IV.2. in IV3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v povezavi z odločitvijo, da morata tožnika prvo, drugo, tretje in sedmo toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (V., VI., delno VII. in X. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter v II. točki izreka v delu, v katerem je odločeno o pritožbenih stroških tožnikov v razmerju do prvo, drugo, tretje in sedmo tožene stranke. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve.

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glede IX. točke Dogovora je prvi tožnik navedel, da so to določbo podpisniki vključili v Dogovor zato, ker ni bilo mogoče predpostavljati, da slovenski dediči poznajo družinska razmerja ter krog dednih upravičencev na češki strani in obratno. Ta določba je bila vnesena zaradi nepoznavanja družinskih razmerij.
² Tožnika sta zoper odločitev, ki se nanaša na četrto do sedmo toženo stranko vložila predlog za dopustitev revizije glede zahtevkov, ki so nižji od 40.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 312/2018 z dne 14. 2.2019 predlog prvega tožnika zavrnilo. Predlog druge tožnice je zaradi neplačila sodne takse štelo za umaknjenega.
³ Tožnika izpodbijata pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v celoti, razen odločitve glede zaveze četrte do sedmo tožene stranke tožnikoma plačati zneske, ki so nižji od 40.000,00 EUR. Revizija v tem delu ni bila dopuščena.
⁴ Sodba in sklep VS RS z dne 15. 2. 2006, opr. št. III Ips 36/2005.
⁵ V 40. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz izpovedbe prvega tožnika izhaja, da nihče od njih ni računal, da bi se lahko kot realna možnost izkazala, da ne bi bili dediči, in o tem tudi niso govorili češkim dedičem.
⁶ Sklep VS RS z dne 5. 4. 2018, opr. št. II Ips 208/2017; sklep VS RS z dne 2. 6. 2016, opr. št. II Ips 37/2015; sklep VS RS z dne 24. 9. 2015, opr. št. II Ips 340/2013; sklep VS RS z dne 26. 9. 2013, opr. št. II Ips 376/2010.
⁷ Sklep VS RS z dne 1. 9. 2016, opr. št. II Ips 122/2016.
⁸ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 429 – 433.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 37/2015
• VSRS Sklep II DoR 568/2019
• VSRS sklep II Ips 122/2016