VSRS Sklep II Ips 63/2019

Jedro

Ker se določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 v prvi vrsti ravna po stvarnopravnih načelih, ni pomembno, kaj glede pogojev graditve določajo „pravno-tehnični predpisi“. V popolnem nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti bi bila razlaga, po kateri bi predlagatelji, potem ko se je njihova pravica uporabe na spornem zemljišču preoblikovala v (so)lastninsko pravico, to izgubili, ker naj bi objekt na zemljišču izgubil lastnost „stavbe“.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Predlagatelji so 9. 11. 2010 v zvezi z objektom, stoječem na parc. št. 23.S k. o. 306 ..., zgrajenem pred 1. 1. 2003, predlagali ugotovitev pripadajočega zemljišča, in sicer parc. št. 106/3 k. o. ....

2. Sodišče prve stopnje je z (vmesnim) sklepom predlogu delno ugodilo in ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi predstavlja tisti del parc. št. 106/3 k.o. ..., ki sestoji iz bivše parc. št. 102 k. o. ... v izmeri 539 m2. V delu, v katerem so predlagatelji zahtevali določitev pripadajočega zemljišča k stavbi na tistem delu parc. št. 106/3 k. o. ..., ki sestoji iz bivše parc. št. 101 k. o. ..., je predlog zavrnilo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4. Na predlog prvega nasprotnega udeleženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 150/2018 z dne 9. 8. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (Ur. l. RS, št. 34/2017; v nadaljevanju ZVEtL-1) dopustno določanje pripadajočega zemljišča k objektu, ki ne ustreza več pojmu stavbe.

5. Prvi nasprotni udeleženec je v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

6. Revizija je bila vročena predlagateljem, ki nanjo niso odgovorili.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP), izhaja:

– objekt, ki stoji na parc. št. 23.S k. o. ..., je bil zgrajen pred letom 2003;

– parceli, na katerih predlagatelji predlagajo določitev pripadajočega zemljišča k temu objektu (zdaj združeni v enotno parcelo 106/3 k. o. ...), sta bili predmet denacionalizacijskega postopka, v okviru katerega sta bili vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem v naravi;

– pravna prednika predlagateljev oziroma solastnikov spornega objekta sta nepremičnino pridobila s prodajno pogodbo z dne 17. 5. 1960;

– iz 4. točke prodajne pogodbe z dne 17. 5. 1960 izhaja, da zemljišče parc. št. 102 k. o. ... (enako kot stavbišče) ostane splošno ljudsko premoženje, kupec pa pridobi na njem zase in za svoje pravne naslednike pravico do uporabe, dokler bodo na zemljišču stavbe;

– parc. št. 23.S k. o. ... je bila olastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), parc. št. 102 k. o. ..., glede katere prodajna pogodba ni bila realizirana v zemljiški knjigi, pa je bila predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem v naravi;

– sporni objekt, v katerem že vrsto let nihče ne živi, je v slabem stanju in ni primeren za bivanje.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prvega nasprotnega udeleženca, da objekt na parc. št. 23.S k. o. ... ni stavba, ker je ruševina. Presodilo je, da tudi če gre za stavbo, ki trenutno ni primerna za bivanje in se ne uporablja, to ne pomeni, da se k takšni stavbi ne sme določiti pripadajočega zemljišča. Pojasnilo je še, da bo po pravnomočnosti sklepa postopalo po 52. členu ZVEtL-1, saj je pripadajoče zemljišče parc. št. 102 k. o. ... v denacionalizacijskem postopku postalo last drugega lastnika kot stavba.

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Opozorilo je, da v praksi velikokrat prihaja do položaja, ko je prostorski akt v času družbene lastnine na določenem območju stavbnih zemljišč predvidel novo sosesko, že obstoječo starejšo stavbo pa določil za odstranitev, zato njenega funkcionalnega zemljišča ni predvidel. Tudi če rušenje starejše stavbe ni bilo realizirano, njeno stavbišče kljub drugačnemu načrtovanju v prostorskem aktu in upravnih dovoljenjih ni moglo postati skupno pripadajoče zemljišče novih stavb. Kriterij dejanske urejenosti v naravi in redne rabe namreč prevlada nad načrtovanjem soseske v prostorskih aktih. Ker je bila starejša stavba zgrajena zakonito in je obstala vse do lastninjenja, jo je treba kljub prostorskemu aktu iz časa družbene lastnine obravnavati kot sestavino nove soseske, načrtovanje prostorskega akta pa korigirati s pomočjo takratnih urbanističnih standardov in pretekle rabe ter na ta način tudi starejši stavbi priznati pripadajoče zemljišče.

Jedro revizijskih navedb

10. Prvi nasprotni udeleženec v reviziji vztraja, da ni izpolnjena predpostavka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1, ker predlagatelji niso lastniki stavbe v pomenu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj so na zemljišču le ruševine nekdanje stavbe. Ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista obrazložili, zakaj štejeta, da se objektu kljub temu, da ne ustreza več pojmu stavbe, lahko določi pripadajoče zemljišče. Pri tem nista odgovorili na očitek nasprotnega udeleženca, ki je opozoril na sodno prakso Upravnega sodišča. To je v sodbi sodišča I U 1544/2009 podalo definicijo stavbe in zaključilo, da gre, če objekt izgubi lastnost stavbe, za nezazidano stavbno zemljišče. Obrazložitev iz 8. točke sodbe sodišča druge stopnje predpostavlja dejansko stanje, v skladu s katerim je stavba po prostorskih aktih namenjena za rušenje, a do rušenja ne pride. Namen ZVEtL-1 je rešiti dejansko in aktualno problematiko lastnikov stavb in delov stavb, ki zaradi ureditve v prejšnjem družbenolastninskem režimu nimajo funkcionalnih zemljišč. Nasprotno pa ni namen predpisa povzročiti nove težave zaradi neaktivnosti lastnikov nepremičnin. Predlagatelji so že leta 1995 razpolagali s pravnomočno sodno odločbo o lastništvu na nepremičnini - stavbi, v letu 1996 so se iz nje izselili zadnji stanovalci. Sporno pripadajoče zemljišče je bilo nasprotnima udeležencema v denacionalizacijskem postopku vrnjeno leta 1998, postopek po ZVEtL-1 pa se je začel šele v letu 2012. Predlagatelji že več kot 22 let ne izvajajo nobene posesti na svojem zemljišču.

O utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Po določbi 371. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Prvi nasprotni udeleženec v reviziji med drugim uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede sestave odločb sodišč prve in druge stopnje.¹ Ker revizija glede vprašanja domnevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bila dopuščena, Vrhovno sodišče na te revizijske navedbe v nadaljevanju obrazložitve ne bo odgovarjalo.

13. Pripadajoče zemljišče je v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Zakon vzpostavlja domnevo, da je lastnik stavbe hkrati tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po v predtranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).

14. Pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je uveljavil načelo superficies solo cedit, je zemljišče, na katerem je bila zgrajena stavba in ji je funkcionalno pripadalo, delilo premoženjskopravno usodo zgradbe: če je bila zgradba zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, je imel lastnik stavbe pravico uporabe tega zemljišča; če je bila zgrajena na tujem zemljišču, pa je graditelj postal lastnik zemljišča. Na abstraktni ravni je bil sistem izdelan in bi ob njegovi dosledni izpeljavi vsaka stavba morala imeti gradbeno parcelo, ki bi obsegala stavbišče in funkcionalno zemljišče. V praksi pa se je zapletlo pri izvedbi, ker za pravno urejanje odnosov z nepremičninami vpis v nepremičninsko evidenco ni bil potreben – zemljiške parcele se niso evidentirale v zemljiškem katastru, brez njih pa ni bilo mogoče vzpostaviti zemljiškoknjižnih vpisov ne za stavbo ne za zamljišče.² V postopku po ZVEtL-1 se pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj. Sodišče mora ex post ugotoviti, katere so stvarnopravne posledice, ki izhajajo iz inverzije pravila superficies solo cedit s končnim ciljem vpisa na tej podlagi učinkovito nastalih, a ne vpisanih (zunajknjižnih) pravic lastnikov stavb v zemljiško knjigo. Izhodišče tega spoznavnega procesa je opredelitev pravnega dejstva, na podlagi katerega je pravni red z družbenolastninskim konceptom vezal vzpostavitev akcilarnega odnosa pravice na zemljišču do pravice na stavbi.

Relevantni pravni okvir lastninjenja stavbnih zemljišč 1991-1997

15. Dne 23. 12. 1991 začela veljati nova Ustava, ki v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Na podlagi določb Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa so v času uveljavitve Ustave še naprej veljali nekdanji republiški in se smiselno uporabljali nekdanji zvezni predpisi o družbeni lastnini. Ustava torej ni prepovedala obstoja družbene lastnine v prehodnem obdobju do uveljavitve predpisov o njenem preoblikovanju. Približevanje novemu ustavnemu redu je na področju lastnine potekalo postopoma in počasi. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja ter možnostjo priposestvovanja, kolikor so bile združljive z novo ustavno ureditvijo, ter nova zakonodaja, ki je urejala njeno preoblikovanje in varstvo. Dne 25. 7. 1997 je začel veljati ZLNDL, ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč v družbeni lastnini razen vodnih zemljišč, sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, ki niso predmet lastninjena po drugih zakonih.³ Zakon je določil, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb oziroma pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, oziroma njihovih pravnih naslednikov.

O pravni podlagi pravice uporabe

16. V spornem pravnem razmerju je bil pravni temelj, s katerim je bil določen obseg „pravice brezplačnega uživanja zemljišče, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba“,⁴ in ki je pomenil podlago za določitev pravice uporabe, prodajna pogodba z dne 17. 5. 1960, ki v 4. členu določa, da zemljišče parc. št. 23.S in 102, oboje k. o. ..., ki obsega stavbišče in gospodarsko poslopje z dvoriščem, ostane splošno ljudsko premoženje, kupec pa pridobi na njem zase in za svoje pravne naslednike pravico do brezplačne trajne uporabe, dokler bodo na zemljišču stavbe. Zemljišče na obeh parcelah je sestavljalo celoto, ki ni bilo v samostojnem pravnem prometu – samostojna stvar je bila stavba, zemljišče pa je sledilo stavbi.⁵

17. Dotrajanost stavbe na parc. št. 23.S k. o. ..., ki naj bi bila po trditvah nasprotnih udeležencev najmanj v letu 1996 v tako slabem stanju, da ni bila več primerna za bivanje, ni pravotvorno dejstvo, z nastopom katerega bi prenehala pravica uporabe predlagateljev oziroma njihovih pravnih prednikov na funkcionalnem zemljišču. Omejitev trajanja pravice uporabe na zemljišču (stavbišču in funkcionalnem zemljišču) na čas, „dokler stavba stoji“ po določbi drugega odstavka 15. člena ZSZ, ne pomeni avtomatizma na način, da bi že nastop pravnega dogodka (odstranitev stavbe ali celo njena dotrajanost) povzročil izgubo te pravice. Pravica uporabe je imela kljub družbenolastninskemu sistemu lastninske atribute in se je smela posameznikom odvzeti ali omejiti le pod pogoji in v postopku, predpisanim z zakonom. Na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, je tako prenehala lastninska pravica na podlagi odloka občinske skupščine (9.-28. člen ZSZ). Tudi te določbe pa je Ustavno sodišče zaradi poseganja v pravico do zasebne lastnine že v letu 1992 razveljavilo.⁶ Odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist je bil v skladu z 69. členom Ustave dopusten le proti nadomestilu v naravi aliproti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (razlastitev).⁷ Ker pravica uporabe predlagateljev na parc. št. 102 k. o. ... ni prenehala na enega od opisanih načinov, druge pravne podlage za njeno prenehanje pa prvi nasprotni udeleženec ni zatrjeval, je pravilen materialnopravni sklep, da so predlagatelji v pravnih razmerjih glede sporne nepremičnine nastopali kot nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini (prvi odstavek 12. člena ZTLR). Zato so na presečni dan (25. 7. 1997) postalo solastniki spornega zemljišča.

Sklepno

18. Ker se določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 (prej funkcionalnega zemljišča in še prej pravice brezplačnega uživanja) v prvi vrsti ravna po stvarnopravnih načelih, ni pomembno, kaj glede pogojev graditve določajo „pravno-tehnični predpisi“ (Zakon o graditvi objektov-1 – v nadaljevanju ZGO-1 ali prej Zakon ograditvi objektov – v nadaljevanju ZGO) in kako opredeljujejo stavbo (ZGO-1) ali objekt (ZGO). V popolnem nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti bi bila razlaga, po kateri bi predlagatelji, potem ko se je njihova pravica uporabe na spornem zemljišču preoblikovala v (so)lastninsko pravico, to izgubili, ker naj bi objekt na zemljišču izgubil lastnost „stavbe“. To bi bilo v nasprotju tudi z z načelom povezanosti zemljišča in objekta, uveljavljenem s SPZ.

19. Vrhovno sodišče je revizijo prvega nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in v zvezi s 37. členom ZNP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče postopati po 52. členu ZVEtL-1.

-------------------------------
¹ Prvi nasprotni udeleženec nižjima sodiščema očita, da nista obrazloženo odgovorili na njegov očitek, da sklepa ne vsebujeta razlogov, zakaj se ZVEtL-1 za določitev pripadajočega zemljišča uporabi v primeru, če ne gre za stavbo ampak ruševino.
² Primerjaj M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3, 2008, str. 25.
³ Določba 1. člena ZLNDL.
⁴ Izraz „funcionalno zemljišče“ je uveljavil šele Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84). Ko je bila sklenjena prodajna pogodba, je veljal Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, 3/59 - popr., 24/59, 24/59, 24/61, 24/61, 1/63, 1/63, Uradni list SFRJ, št. 5/68, 32/68, Uradni list RS/I, št. 1/91 – UZITUL). V 37. členu je določal, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba.
⁵ Glej 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76, 42/86, Uradni list SFRJ, št. 83/89, Uradni list SRS, št. 5/90, Uradni list RS - stari, št. 10/91, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Uradni list RS, št. 55/92 - ZVDK, 13/93, 44/97 – ZSZ) in drugi odstavek 15. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 - popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 - odl. US, 29/95 - ZPDF, 44/97 - ZSZ, 101/13 - ZDavNepr, 22/14 - odl. US – v nadaljevanju ZSZ). .
⁶ Odločba Ustavnega sodišča U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992.
⁷ V spornem obdobju je bil to Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini; Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89, Uradni list SFRJ, št. 83/89, Uradni list RS - stari, št. 44/90 - odl. US, 10/91, Uradni list RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Uradni list RS, št. 13/93, 66/93, 29/95 - ZPDF).

Datum zadnje spremembe:

15.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 150/2018
• VSL Sklep I Cp 1459/2021
• VSL Sklep I Cp 51/2021