zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS00027590

Odločba:VSRS Sodba II Ips 174/2018
 ECLI:
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:03.10.2019
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:razveza pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - pravilo o dokaznem bremenu
Zveza:OZ člen 105
JEDRO:
Glede na potek dokaznega postopka revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila z dokaznim postopkom ovržena izhodiščna teza tožnika, da je toženec s podpisom pogodbe potrdil prejem avtorske pogodbe s scenaristom. Izkazalo se je, da je bila tožencu predložena le pogodba iz leta 2008, sklenjena med scenaristom in družbo Č. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo s tem procesno dokazno breme prevaljeno nazaj na tožnika in da je ob jasno usmerjenem ugovoru toženca v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016 moralo to biti razumljivo tudi tožniku. Tako tudi ni utemeljen ugovor tožnika, da je bil dokazni postopek voden tako, da je bil izid zanj popolno presenečenje.

Sodišče druge stopnje je opozorilo na velik pomen urejenosti razmerja s soavtorjem scenaristom, ki se nanaša tako na pravilno ureditev pogodbenih odnosov kot na izpolnitev obveznosti plačila honorarja. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi poudarilo, da bi v nasprotnem primeru scenarist lahko kadarkoli preprečil predvajanje filma. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je toženec z dopisoma z dne 31. 7. 2012 in 7. 9. 2012 dovolj natančno pozval tožnika, v kakšni smeri mora dopolniti dokumentacijo, mu dal za to tudi dodatni rok in nato v skladu s 105. členom Obligacijskega zakonika od pogodbe odstopil. Pogodba o sofinanciranju v 23. členu določa, da lahko tožena agencija odstopi od pogodbe, če producent ne izpolnjuje obveznosti po tej pogodbi. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena pogodbe pa ima tožena agencija v takšnem primeru pravico zahtevati vrnitev zneska izplačanega na podlagi nepopolne ali neustrezne dokumentacije.

IZREK:
I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

O dosedanjem postopku

1. Pravdni stranki sta dne 24. 12. 2010 sklenili pogodbo o sofinanciranju filma z naslovom E. Toženi filmski center se je zavezal tožniku izplačati 521.274,00 EUR v sedmih tranšah, tožnik, producent, pa se je zavezal, da bo tožencu pred plačilom posamezne tranše predložil v pogodbi določeno listinsko dokumentacijo. Toženec je prvi dve tranši plačal, tretje pa ne. Tožnik je tako najprej v izvršilnem postopku, v nadaljevanju pa v pravdi od sodišča zahteval, naj ugotovi, da pogodba o sofinanciranju ni prenehala veljati, da je toženec neupravičeno vnovčil garancijo in naj tožencu naloži plačilo tretje tranše. Toženi filmski center pa je ugovarjal, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti po pogodbi, da je zato pogodba razvezana po zakonu, oziroma, da je 26. 9. 2012 od pogodbe odstopil. Tako je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj tožniku naloži, da mora vrniti prejeta sredstva po prvih dveh tranšah.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek po tožbi zavrnilo, zahtevku po nasprotni tožbi pa je ugodilo in tožniku naložilo plačilo 144.382,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov postopka. Ocenilo je, da tožnik ni dokazal, da je toženemu filmskemu centru predložil pogodbo s scenaristom, da so že zato podani utemeljeni razlogi za razvezo pogodbe po samem zakonu. Dodalo je, da je toženec tudi dokazal, da se dokumentacija, ki jo je tožnik predložil, ni ujemala s finančnim načrtom in je to še dodaten razlog za utemeljen odstop od pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je tožencu predložil dokazila o tem, da so bile materialne avtorske pravice scenarista prenesene nanj in je toženec že zato upravičeno odstopil od Pogodbe o sofinanciranju. Tako na ugovor tožnika, da je toženec neutemeljeno razširila odpovedne razloge ni odgovorilo, niti ni presojalo pravilnosti ocene prvostopenjskega sodišča, da je toženčev odstop od Pogodbe o sofinanciranju upravičen tudi zaradi neujemanja dokumentacije z načrtom financiranja projekta.

Revizija

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje, ali sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

5. V reviziji opozarja, da je odločitev sodišča napačna, ker pri uporabi pravila o dokaznem bremenu ni upoštevalo določbe 1. člena Pogodbe o sofinanciranju, ki določa, da je producent že ob podpisu predložil avtorske pogodbe s soavtorji filma (scenaristom, glavnim režiserjem ....), iz katerih izhaja, da so soavtorji filma, na producenta prenesli vse svoje pravice na avdiovizualnem delu, njegovih predelavah in pri tem delu nastalih fotografijah v smislu določb drugega odstavka 107. in 124. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Poudarja, da je pogodbo o sofinanciranju pripravil toženi filmski sklad, jo tudi podpisal in s tem potrdil, da so bile predložene pogodbe s soavtorji filma, vključno s scenaristom. Navaja, da je bilo v 6. členu Pogodbe o sofinanciranju dogovorjeno, da se bodo preostale avtorske pogodbe predložile kasneje. Tožnik meni, da bi sodišče moralo zato, ker je toženec s podpisom potrdil prejem avtorskih pogodb in opravil plačila po prvi in drugi tranši, šteti, da je izkazano, da je tožnik predložil potrebno dokumentacijo. Tožnik opozarja, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegov ugovor, da bi moral upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča in pravilo o dokaznem bremenu, toženec dokazati, da nima avtorske pogodbe, sklenjene s scenaristom. Poudarja, da je v skladu z 227. členom ZPP zahteval predložitev celotne dokumentacije, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev po Pogodbi o sofinanciranju, vendar sodišče ni izdalo sklepa s katerim bi tožencu naložilo to obveznost. Opozarja, da je toženec predložil le del dokumentacije, zaradi česar ni bilo mogoče pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja, niti posledično pravilno uporabiti materialnega prava. Tožnik navaja, da je revizijska hiša D. d.o.o. ob finančnem pregledu projekta ugotovila, da je izpolnil pogoje za izplačilo tretje tranše, da pa zato, ker ima blokirane transakcijske račune tožencu priporoča, da se plačila honorarjev izvedejo neposredno članom filmske ekipe. Do teh zaključkov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ni navedlo zakaj jih ne povzema, temveč je zaključilo, da je toženec utemeljeno zavrnil izplačilo tretje tranše.

6. Tožnik navaja, da je upoštevaje izvedeni dokazni postopek in izvedeno materialno procesno vodstvo končna odločitev sodišča, sodba presenečenja. V kolikor bi sodišče dvomilo v zapisano Pogodbo o financiranju bi moralo, glede na pravočasne dokazne predloge in načelo koncentracije postopka, izvesti vse predlagane dokaze, ne pa jih zavrniti kot nepotrebne. To velja za zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C.. Navaja, da je zaslišanje teh prič predlagal, da bi pojasnili okoliščine sklenitve pogodbe. V zaključku revizije tožnik še opozarja, da sta sodišči prezrli prijavni obrazec št. 2, na katerem je navedeno, da družba Č. d.o.o. prenaša vse producentske pravice na tožnika, kar se je zgodilo že v sredini leta 2010. Pogoj za predhodni postopek je bil prav to, da tožnik v razpisno dokumentacijo vloži ta dopis. S potrjeno prijavo na razpis pa so bile vse producentske pravice prenesene na tožeči zavod.

Odgovor na revizijo

7. Sodišče je revizijo vročilo toženemu filmskemu centru, ki je nanjo odgovoril. Uvodoma navaja, da ne drži, da bi Pogodbo o sofinanciranju pripravil sam, temveč trdi, da je bila oblikovana v sodelovanju s tožnikom. Vztraja, da s podpisom pogodbe ni priznal, da je prejel avtorsko pogodbo sklenjeno s scenaristom, kar izhaja tudi iz dopisov tožečemu zavodu, s katerimi je zahteval njeno predložitev. Meni, da je bilo dokazno breme o predložitvi pogodbe na tožniku, da je sodišče tožencu 16. 05. 2016 naložilo naj dokumentacijo predloži, kar je storil, vendar predložitev pogodbe ni bila izkazana. Poudarja, da je tudi scenarist F. F. potrdil, da pogodbe s tožnikom ni nikoli sklenil. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve še dodatno navedlo, da je na podlagi zaslišanja priče G. G. in poročila revizijske hiše D. d.o.o. ugotovilo, da tožeči zavod tudi ni predložil celotne obračunske dokumentacije in poročil o plačilu stroškov za izvedbo projekta, da je bilo poslovanje tožečega zavoda netransparentno, saj je imel blokirane račune, skladno z dokumentacijo predloženo revizijski hiši pa bi moral razpolagati še z 44.167,75 EUR. Direktor tožečega zavoda se je na snemanje v Pariz peljal z letalom namesto z avtodomom, producenta pa za sodelovanje sploh nista prejela plačila. Poudarja, da sodišče na mnenje revizijske hiše tako ali tako ni vezano in je zato nerelevantno kakšne so bile njene ugotovitve glede izpolnitve pogojev za izplačilo tretje tranše. Dodaja tudi, da pavšalna navajanja tožečega zavoda, da je bila avtorska pogodba sprva sklenjena z družbo Č. d.o.o., avtorske pravice pa kasneje prenesene na tožeči zavod, ne morejo zadoščati za to, da bi sodišče prepričala v utemeljenost zahtevka. Sodišču zato predlaga, da revizijo kot nedovoljeno zavrže oziroma jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje ter tožniku naloži plačilo stroškov revizijskega postopka.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 3. novembra 2016, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; ZPP-E), ki se uporablja od septembra 2017. Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, kakršne so veljale pred novelo. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na naslednje ugotovitve:

− da je projekt E. začel nastajati že leta 2008, ko je H. H., takrat kot direktor za družbo Č. d.o.o., pridobil sredstva Filmskega sklada (A 23) za razvoj projekta. Za potrebe razvoja projekta je scenarist F. F. že 5. 2. 2008 z družbo Č. sklenil pogodbo o izdelavi scenarija celovečernega filma, nato pa 15. 3. 2008 še avtorsko pogodbo, s katero je avtorske pravice glede adaptiranega scenarija filma E. prenesel na družbo Č. (A25). V tej pogodbi se je tudi zavezal, da kot avtor ne more avtorskih pravic prenašati naprej, družba D. pa je pridobila pravico, da sme avtorsko pravico prenesti naprej na tretje osebe brez soglasja avtorja;

− da je scenarist nato leta 2012 odstopil od pogodbe z dne 5. 2. 2008, ne pa tudi od pogodbe z dne 15. 3. 3008, tako da bi tožnik avtorske pravice za scenarij še vedno lahko pridobil od družbe Č.;

− da se je projekt nadaljeval tako, da se je leta 2010 na javni razpis za financiranje filma prijavil H. H., tokrat kot direktor v imenu tožeče stranke, zavoda I. Filmski sklad je financiranje odobril in 24. 12. 2010 je bila sklenjena Pogodba o sofinanciranju realizacije celovečernega igranega filma z naslovom E. Podpisniki tripartitne pogodbe so bili H. H., direktor Zavoda I. (tožnik), B. B., direktor Filmskega sklada Republike Slovenije-javni sklad (toženec) in A. A., direktor Filmskega studia J.;

− da je toženi filmski center (prej sklad) še v času izvajanja Pogodbe o sofinanciranju z dopisoma z dne 31. 7. 2012 in 7. 9. 2012 od tožnika zahteval predložitev avtorske pogodbe s scenaristom in nato 26. 9. 2012 od Pogodbe o sofinanciranju zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti odstopil;

− da tožnik ni izkazal, da bi toženemu filmskemu centru predložil pogodbo o prenosu avtorskih pravic za scenarij z družbe Č. d.o.o. na Zavod I., niti ni te pogodbe predložil do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

11. Tožnik v reviziji očita, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor, da je sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu napačno uporabilo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

12. Pregled poteka dokaznega postopka pokaže, da je ta revizijski očitek tožnika neutemeljen. Toženi filmski center je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložil dopis z dne 31. 7. 2012, v katerem je tožnika opozoril, da je ugotovil, da scenaristu ni izplačal honorarja in da to pomeni, da so avtorske pravice s scenaristom obremenjene. Navedel je, da se v primeru, če so avtorske pravice obremenjene, po 15. členu Pogodbe o sofinanciranju šteje, da je pogodba razvezana po samem zakonu. Priložil je dopis z dne 7. 9. 2012, v katerem je tožnika opozoril, naj mu v petih dneh predloži vse avtorske pogodbe s soavtorji filma in tudi dokazila o plačilu obveznosti po teh pogodbah. Ugovoru zoper sklep o izvršbi je priložil tudi dopis z dne 26. 9. 2012, v katerem je tožnika obvestil, da zato, ker tudi v dodatnem roku ni predložil pogodbe s scenaristom, od pogodbe odstopa. V prvi pripravljalni vlogi je toženec dodatno navedel, da tožnik tudi ni predložil obračunske dokumentacije o namenski porabi sredstev, da tudi režiserki in direktorju fotografije ni plačal honorarja, da ni predložil potrdil o plačilu akontacije dohodnine, kar vse predstavlja nadaljnje kršitve pogodbe, zaradi katerih je odstop od pogodbe (še dodatno) utemeljen.

13. Tožnik je glede ugovora, da ni predložil avtorske pogodbe s scenaristom, ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjal le, da iz 1. člena Pogodbe o sofinanciranju izhaja, da je toženi filmski center s podpisom te pogodbe potrdil, da je bila že ob podpisu pogodbe predložena tudi pogodba s scenaristom. Vztrajal je, da ima vso dokumentacijo toženec in naj jo predloži.

14. Tožnik še v reviziji vztraja pri očitku, da sodišče prve stopnje toženca ni pozvalo na predložitev celotne dokumentacije. Iz listin v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 5. 2016 toženca pozvalo, naj sodišču predloži „vso potrebno originalno dokumentacijo za izplačilo zahtevka 3. tranše, ki obsega: pisni zahtevek producenta na obrazcu tožene stranke, obračunsko dokumentacijo, obvestila in poročila o izvedbi prve faze, poročila o plačilu stroškov iz zahtevka druge tranše, vse pogodbe s koproducenti in drugimi morebitnimi sofinancerji: pri tem gre za pogodbe s scenaristom F. F., z režiserko K. ...“ Izrek sklepa v celoti res ni enak predlogu tožečega zavoda, da predloži popolno dokumentacijo, ki je bila podlaga za sklenitev Pogodbe o sofinanciranju, vendar pa gre smiselno za enak poziv, v katerem je izrecno poudarjeno, da mora biti predložena tudi morebitna avtorska pogodba s scenaristom, ki je bila jedro spora v postopku. Revizijsko sodišče zato soglaša s sodiščem druge stopnje, da tožnik ni izkazal očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

15. Potem, ko se je izkazalo, da v dokumentacij ni sklenjene avtorske pogodbe med tožnikom, zavodom I. in scenaristom, je tožnik v nadaljevanju dokaznega postopka opozoril, da je pogodbo o sofinanciranju razvoja projekta ... s toženim (tedaj še) filmskim skladom sklepal že leta 2008 (A23), takrat kot direktor družbe E., in je že takrat toženemu skladu izročil scenarij. Med pravdnim postopkom je predložil tudi pogodbo s scenaristom F. F. iz leta 2008, ki jo je ta sklenil še z družbo Č.. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016 nato opozoril, da avtorska pogodba s scenaristom iz leta 2008 ni bila sklenjena s tožečim zavodom in da je bila dokumentacija pomanjkljiva v tem, da tožnik nikoli ni predložil dokazila o prenosu avtorske pravice na scenariju z družbe Č. na zavod I. Glede na takšen potek dokaznega postopka revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bila z dokaznim postopkom ovržena izhodiščna teza tožnika, da je toženec s podpisom pogodbe potrdil prejem avtorske pogodbe s scenaristom. Izkazalo se je, da je bila tožencu predložena le pogodba iz leta 2008, sklenjena med scenaristom in družbo Č. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo s tem procesno dokazno breme prevaljeno nazaj na tožnika in da je ob jasno usmerjenem ugovoru toženca v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016 moralo to biti razumljivo tudi tožniku. Tako tudi ni utemeljen ugovor tožnika, da je bil dokazni postopek voden tako, da je bil izid zanj popolno presenečenje.

16. H. H. je v nadaljevanju dokaznega postopka le ob zaslišanju povedal, da je listino o prenosu avtorskih pravic priložil razpisni dokumentaciji. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnik tudi po tem, ko je postalo očitno, da je glavno pravno pomembno dejstvo, ali je bilo tožencu predloženo dokazilo o prenosu avtorske pravice z družbe Č. na tožnika, tožnik ni niti predložil niti predlagal dokaza o tem. Tožnik je šele v pritožbi prvič sploh podal trditev, da so bile avtorske pravice prenesene na tožeči zavod, kar naj bi po njegovem mnenju potrjevalo pričanje scenarista F. F. Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo, da to ne drži, ker je scenarist povedal le, da on sam avtorskih pravic ni prenesel na tožnika, ni pa vedel ali je to storila družba Č. Po mnenju tožnika naj bi že iz tega, da je scenarist zahteval plačilo od njega, izhajalo, da so bile avtorske pravice iz scenarija prenesene na tožnika. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da zgolj s tem tožnik dokaznega bremena ni prevalil nazaj na toženca.

17. Tožnik v zaključku revizije navaja, da je sodišče prezrlo prijavni obrazec št. 2, kjer je navedeno, da družba Č. d.o.o. prenaša vse producentske pravice na tožeči zavod. Iz datuma na predloženi listini izhaja, da naj bi se to zgodilo v sredini leta 2010. Revizijsko sodišče je ob vpogledu v spis ugotovilo, da je tožeči zavod ta listinski dokaz predložil šele kot prilogo k reviziji z dne 5. 3. 2018 (A44). Sodišče druge stopnje je tako v 5. točki sodbe pravilno obrazložilo, da čeprav se je zakoniti zastopnik tožečega zavoda v svoji izpovedbi skliceval na prenos avtorskih pravic, okoliščin tega prenosa ni opisal, niti ni zatrjeval, da bi o prenosu obstajala listina. Tožnikov revizijski očitek, da je sodišče spregledalo ključen dokaz, je tako ne le neutemeljen, ampak do sodišč prve in druge stopnje nekorekten. Dokaza, ki ga v spisu ni bilo vse do postopka pred Vrhovnim sodiščem, sodišči tudi nista mogli spregledati, negativne posledice za izid postopka pa mora zato nositi tožnik sam.

18. Tožnik je res predlagal zaslišanje prič A. A., tedanjega direktorja Filmskega studia J., sopodpisnika tripartitne pogodbe, B. B., tedanjega direktorja tožene agencije in C. C., pravnika tožene agencije. Tudi v reviziji, tako kot prej v pritožbi, navaja, da bi vedeli pojasniti okoliščine sklepanja pogodbe. Glede na to, da se je med postopkom dokazovanje osredotočilo na vprašanje, ali je bila toženemu filmskemu skladu predložena pogodba o prenosu avtorske pravice na scenariju, bi bila očitana kršitev podana le, če bi tožnik dodatno utemeljil, da bi predlagane priče izpovedale o tem pravno pomembnem dejstvu. Tega pa tožnik ne zatrjuje niti v reviziji.

19. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev. Morebitnih materialnopravnih ugovorov v zvezi z uporabo določb OZ o odstopu od pogodbe pa tožnik v reviziji ne uveljavlja. Tožnik je tudi v pritožbi navedel le, da je toženec začel ugovarjati, da pogodba s scenaristom ni predložena, šele po koncu snemanja in da je zato odstop od pogodbe v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče druge stopnje mu je obrazložilo, da to ne drži. Opozorilo je na velik pomen urejenosti razmerja s soavtorjem scenaristom, ki se nanaša tako na pravilno ureditev pogodbenih odnosov kot na izpolnitev obveznosti plačila honorarja. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi poudarilo, da bi v nasprotnem primeru scenarist lahko kadarkoli preprečil predvajanje filma. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je toženec z dopisoma z dne 31. 7. 2012 in 7. 9. 2012 dovolj natančno pozval tožnika, v kakšni smeri mora dopolniti dokumentacijo (A5 in A6 v spisu II P 2166/2013), mu dal za to tudi dodatni rok in nato v skladu s 105. členom Obligacijskega zakonika od pogodbe odstopil. Pogodba o sofinanciranju v 23. členu določa, da lahko tožena agencija odstopi od pogodbe, če producent ne izpolnjuje obveznosti po tej pogodbi. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena pogodbe pa ima tožena agencija v takšnem primeru pravico zahtevati vrnitev zneska izplačanega na podlagi nepopolne ali neustrezne dokumentacije.

20. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.940,00 EUR (stroški sestave odgovora na revizijo po tarifni št. 3300, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).



Ljudstvo živi dobro tam, kjer se spoštujejo zakoni.
Ibi valet populus, ubi valent leges.