VSRS Sodba II Ips 134/2018

Jedro

Zakonec kot darovalec lahko daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 2.225,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 405.000,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da pravno podlago v konkretnem primeru predstavlja tako 540. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker je toženkina več kot triletna nezvestoba tožniku nemoralno ravnanje, kot 84. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).¹ Vztraja, da so denarni zneski (50.000,00 EUR, 170.000,00 EUR in 5.000,00 EUR), ki jih je izročil toženki kot darila v času trajanja njune zakonske zveze, predstavljali njegovo posebno premoženje. Ne sprejema (neverjetnega in neživljenjskega) zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je bil znesek 50.000,00 EUR toženki izročen za kritje življenjskih stroškov družine. V nadaljevanju s sklicevanjem na notarski zapis (in druge listine) skuša predstaviti sklep, da je kapital družbe A., dne 9. 11. 2012 (in tudi v februarju 2012, ko je nastal vzrok za razvezo) še vedno znašal 360.000,00 EUR. Ne strinja se namreč s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da bi ob podatkih, ki jih izkazujejo javne listine, moral še sam karkoli dokazovati (konkretno realno vrednost družbe A.); če pa toženka trdi drugače, je dokazno breme na njej. Trdi tudi, da je pritožbeno sodišče preslišalo njegove pritožbene navedbe in da je odločitev arbitrarna. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Najprej velja odgovoriti, da zatrjevana kršitev 22. člena Ustave v obravnavani ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo pritožbenih navedb tožnika, temveč je na vse za odločitev pomembne pritožbene navedbe v svoji sodbi odgovorilo. Odločitev sodišča druge stopnje tudi ni arbitrarna.

7. V tej zadevi tožnik od toženke na podlagi 84. člena ZZZDR (in 540. člena OZ) zahteva vrnitev treh denarnih zneskov, in sicer 50.000,00 EUR, 170.000,00 EUR in 5.000,00 EUR (ki naj bi ji jih podaril iz svojega posebnega premoženja), ter 50% poslovnega deleža v družbi A., vrednega 180.000,00 EUR, skupaj 405.000,00 EUR. Meni tudi, da je pri toženki podana huda nehvaležnost. Kriva je namreč za razpad zakonske zveze, saj si je našla drugega partnerja, s katerim je sklenila zakonsko zvezo, se odselila in s seboj odpeljala oba otroka.

8. Po razvezi zakonske zveze se darila, ki si jih med seboj dajeta zakonca pred in med zakonsko zvezo, „morajo vrniti“, in sicer „v stanju, v katerem so, ko je nastal vzrok za razvezo“ (primerjaj drugi odstavek 84. člena ZZZDR). Darilo, ki ga zakonec prejme od drugega zakonca pred in med zakonsko zvezo, je njegovo posebno premoženje, saj ni pridobljeno z delom. Zakon določa, da so iz dolžnosti vračanja izvzeta „običajna“ darila (prvi odstavek 84. člena ZZZDR). Vračajo se torej le „neobičajna“ darila, kamor spadajo zlasti darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca.

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila zakonska zveza, sklenjena med pravdnima strankama 27. 4. 2002, razvezana s sodbo dne 7. 1. 2014, življenjska skupnost med pravdnima strankama pa je razpadla že februarja 2012. Darilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, za zneska 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR nista bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Tožnik je toženki znesek 50.000,00 EUR izročil za pokritje življenjskih stroškov družine (oblačila za otroke, toaletne potrebščine) in ni šlo za darilo. Tudi za zneska 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR ni bila dokazana izročitev denarja iz posebnega premoženja tožnika (istega dne je namreč tožnik prejel več denarnih zneskov za svoj račun od družbe B., v kateri je ustvarjal). Poleg tega ni dokazano, da bi denar v času razpada življenjske skupnosti zakoncev v februarju 2012 še obstajal. Toženka z izročenima zneskoma 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR v februarju 2012 ni več razpolagala oziroma je slednji kot vložek v podjetje izgubil vrednost. Enako (kot za zneska 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR) velja tudi za znesek 5.000,00 EUR. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki 26. 6. 2009 v obliki notarskega zapisa sklenili darilno pogodbo², s katero je tožnik toženki podaril svojo polovico poslovnega deleža v družbi A., tako da je toženka postala edina lastnica te družbe. Družba A. je bila vpisana v sodni register 12. 2. 2009, ustanovni kapital družbe je bil 10.000,00 EUR in sta ga pravdni stranki plačali v enakih delih, vsaka po 5.000,00 EUR. Dne 30. 4. 2009 je bila družba dokapitalizirana na vrednost 360.000,00 EUR in od tedaj se vrednost osnovnega kapitala v registru ni spreminjala. Tožnik ni dokazal, da je dokapitalizacijo podjetja vplačal iz svojega posebnega premoženja, temveč je poslovni delež družbe A. skupno premoženje pravdnih strank. Ugotovljeno je bilo tudi, da je družba slabo poslovala in da je bila tožnica lastnica samo na papirju. Kapital družbe A. je bil porabljen za nakup delnic malih delničarjev družbe C., vendar je družba C. konec leta zašla v težave, kar je pomenilo tudi nižjo vrednost delnic. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da tožnik ni dokazal, niti da sta denarna zneska 50.000,00 EUR in 170.000,00 EUR predstavljala njegovo posebno premoženje, niti da je 50% poslovni delež v družbi A. „pred izročitvijo/daritvijo“ toženki predstavljal njegovo posebno premoženje, temveč je vse navedeno premoženje predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank. Pri znesku 170.000,00 EUR in polovici poslovnega deleža družbe A. v vrednosti 180.000,00 EUR je šlo samo za prelivanje/preoblikovanje skupnega premoženja pravdnih strank (ustvarjenega s tožnikovim delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank) iz ene kapitalske družbe v drugo kapitalsko družbo; znesek 50.000,00 EUR (ki je tudi predstavljal skupno premoženje pravdnih strank) pa je bil porabljen za kritje nadstandardnih življenjskih stroškov družine z izjemno visokimi prihodki. Navedeno pomeni, da daril med zakoncema v konkretnem primeru sploh ni bilo in posledično tožnik kot darovalec s preklicem daril oziroma razvezo darilnih pogodb in zahtevkom za vrnitev daril ne more uspeti (ne po 84. členu ZZZDR ne po 540. členu OZ). Zakonec kot darovalec namreč lahko daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, potrjena s strani sodišča druge stopnje, materialnopravno pravilna. Glede zneska 5.000,00 EUR pa zadostuje že odgovor, da v okoliščinah konkretnega primera ta predstavlja „običajno“ darilo in je po določbi 84. člena ZZZDR izvzet iz dolžnosti vračanja daril.

11. Druge revizijske trditve (da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa, in da je bila vrednost polovice poslovnega deleža ob nastanku vzroka za razvezo še vedno 180.000,00 EUR) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

12. Upoštevaje vse navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik krije stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

------------------------------

¹ Ob tem se sklicuje tudi na zadevo VSL II Cp 424/2017.

² V darilni pogodbi je na dan 26. 6. 2009 navedena vrednost poslovnega deleža družbe 360.000,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 15/97
• VSL sodba I Cp 3237/2011
• VSM Sodba I Cp 1100/2019