VSRS Sodba II Ips 17/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi (vloženi po drugem pooblaščencu), ki je bila vsebinsko prazna, pavšalna. Njeno bistvo je v pavšalni trditvi, da je do okužbe prišlo (kar sploh ni bilo nikoli sporno), to pa ne more biti medicinski zaplet, „pač pa gre zagotovo za zdravniško napako oz. za slabo higieno zdravniškega osebja oz. za opustitev dolžnega skrbnega ravnanja.“

Tako zasnovan (bolje rečeno navržen) pritožbeni napad ni omogočal in še manj terjal vsebinskega odgovora pritožbenega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je v tej pravdi uveljavljala odškodnino za nepremoženjsko škodo. Ta naj bi ji nastala 14. septembra 2012 med operativnim posegom kolena v A., d. d., v Ljubljani. Med operacijo je prišlo do okužbe z bakterijo Staphylococcus Capitis.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je do okužbe med operacijo res prišlo, vendar pa zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati neskrbnega zdravljenja. V postopku sta bili zaslišani priči (zdravnika ortopeda – torej izvedeni priči) dr. B. B. in dr. C. C., izveden je bil tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke (infektolog dr. D. D. ter ortoped dr. E. E.). Z navedenimi pričami in strokovnimi pomočniki je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do okužbe lahko pride pri sami operaciji, saj ima vsak na koži bakterijo capis in epidermidis (točka 10 sodbe sodišča prve stopnje). S pomočjo izvedenca pa je izključilo možnost neskrbnega zdravljenja. Okužba umetnega sklepa je opredeljena kot redek zaplet, ki lahko nastane kljub zahtevani skrbnosti (točka 18 sodbe sodišča prve stopnje).

3. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Navedbe v revizijskem postopku

4. Zoper to sodbo vlaga dovoljeno revizijo¹ tožnica. Nižjima sodiščema najprej očita, da sta napačno uporabili materialnopravno normo o dokaznem bremenu iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je revidentka del dokaznega bremena, ki je odpadel nanjo, izpolnila v svoji tožbi in vlogah. Predlagala je tudi izvedenca medicinske stroke. Bolnišnična okužba je bila potrjena in s tem je dokazno breme prešlo na toženo stranko. Tega bremena po prepričanju revidentke tožena stranka ni zmogla. Revidentka opozarja na problematičnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v življenjskih dogodkih, ki izvirajo iz medicinskega zdravljenja. Pacient je primoran zatrjevati negativna dejstva, zato je prevalitev dokaznega bremena še toliko bolj smiselna.

5. Revidentka v pretežnem delu revizije dobesedno povzema stališča iz sodnih odločb ter teorije, ki se nanašajo na vprašanje mejnega praga verjetnosti pri dokazovanju vzročne zveze. Enako stori glede vprašanja dokazovanja negativnih dejstev ter videza nepristranskosti izvedencev. Trdi, da se izvedenci in zdravniki, ki so pri zdravljenju revidentke sodelovali, osebno poznajo in so vpeti v določene delovne in statusnopravne aktivnosti. Revidentka sklene, da se bolnišnična okužba ne sme preprosto „kar zgoditi“ marveč morajo bolnišnice storiti vse, da takšno možnost minimalizirajo. Dejansko izvedensko stališče o nekakšnem postoperativnem zapletu šibi možnost izreka pravne sankcije.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Presoja Vrhovnega sodišča

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidentka (po svojem strokovnem pooblaščencu) na splošni in abstraktni ravni načenja nekatera pomembna vprašanja, ki se nanašajo na spoznavoslovno (gnoseološko) problematiko v odškodninskih pravdah, kjer škoda izvira iz operativnega posega. Pripisuje jim tudi materialnopravni pomen. Na to ji Vrhovno sodišče odgovarja, da gre v resnici za procesnopravna vprašanja.

9. Ta vprašanja se nanašajo na razlago in uporabo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter dokaznih standardih (215. člen ZPP). Revidentka s temi vprašanji povezuje tudi vprašanje videza nepristranskosti izvedencev medicinske stroke.

10. Gre za zanimiva, zapletena in pomembna procesnopravna vprašanja. Vendar za ta revizijski postopek niso relevantna. Kljub dejstvu, da Vrhovno sodišče postaja precedenčno sodišče, katerega naloga je reševanje pomembnih, z vidika pravnega reda kot celote in razvoja prava prek sodne prakse pomembnih pravnih vprašanj (glej 367.a člen ZPP), pa gre in mora iti pri reševanju konkretne revizije obenem še vedno za sojenje v konkretni zadevi. To je celo predpostavka precedenčosti. Sojenje v konkretni zadevi pa je odločanje o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje.

11. To pomeni, da bi morala revidentka konkretno pojasniti, v čem naj bi sodišče druge stopnje navedena vprašanja reševalo napačno. Sodba pritožbenega sodišča s se ne opira na pravila o dokaznem bremenu in se ne ukvarja s problemom dokaznih standardov in tudi ne z vprašanjem videza nepristranskosti izvedencev. Ker vprašanja, ki jih na splošni ravni problematizira revidentka, ne predstavljajo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi morala torej revidentka zoper izpodbijano (to je drugostopenjsko) sodbo nasloviti konkreten očitek, da je pritožbeno sodišče glede navedenih vprašanj, o konkretnih pritožbenih očitkih presodilo napačno (bodisi nanje napačno odgovorilo bodisi jih prezrlo kot pravno nebistvene, čeprav to niso).

12. Tega revidentka ne stori. Razumljivo, kajti glede na vsebino pritožbe, o kateri je odločalo pritožbeno sodišče, tega utemeljeno tudi ne bi mogla storiti. Pritožbeno sodišče je namreč odločalo o pritožbi (vloženi po drugem pooblaščencu), ki je bila vsebinsko prazna, pavšalna. Njeno bistvo je v pavšalni trditvi, da je do okužbe prišlo (kar sploh ni bilo nikoli sporno), to pa ne more biti medicinski zaplet, „pač pa gre zagotovo za zdravniško napako oz. za slabo higieno zdravniškega osebja² oz. za opustitev dolžnega skrbnega ravnanja.“

13. Tako zasnovan (bolje rečeno navržen) pritožbeni napad ni omogočal in še manj terjal vsebinskega odgovora pritožbenega sodišča. Zadoščalo bi že splošno sklicevanje na drugačne ugotovitve in presojo sodišča prve stopnje. Te so oprte na s strokovnimi pomočniki ugotovljeno (in ustrezno strokovno pojasnjeno) dejansko stanje. Njegovo bistvo je, da je do okužbe prišlo, da do nje lahko pride tudi ob še tako skrbnem ravnanju (konkretne bakterije so prisotne na sleherni koži) in da ni nobene podlage za sklep o neskrbnem ravnanju. Pritožbeno sodišče je tudi pojasnilo, da tožnica na izvedensko mnenje ni imela pripomb.

14. Tako se izkaže, da vprašanj, ki jih tožnica sedaj odpira prek novega pooblaščenca, pritožbeno sodišče ni reševalno napačno, saj se glede na pavšalno vsebino pritožbe z njimi ni bilo niti primorano ukvarjati. Opravilo je torej predvsem materialno presojo odločitve sodišča prve stopnje (kar je dolžno storiti po uradni dolžnosti). Pravilnosti materialnopravnega sklepa ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa revidentka ne graja.

15. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

-------------------------------
¹ V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo citirane novele.
² Pritožbeno sodišče je ta del pritožbenega očitka opredelilo kot nedovoljeno novoto, čemur revidentka niti ne oporeka.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 70/2006
• VSM Sodba IV Kp 64525/2019
• VSL sodba II Cp 1710/2009