VSRS Sklep II Ips 152/2018

Jedro

Sodišče 2. stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu.²

2. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval plačilo odškodnine v višini 44.781,05 EUR in plačilo zneska neupravičeno pridobljene koristi v višini 74.487,87 EUR (oziroma več, odvisno od izračuna izvedenca finančne stroke), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012. S prvim podrednim zahtevkom je zahteval plačilo neupravičeno pridobljene koristi v višini 74.487,86 EUR (oziroma po izračunu izvedenca), z drugim pa plačilo odškodnine v višini 74.879,56 EUR (oziroma po izračunu izvedenca); prav tako pri obeh tudi zakonske zamudne obresti od 15. 10. 2012.

3. Iz zapletenih in večkrat spremenjenih tožbenih navedb je bilo v bistvenem mogoče izluščiti, da vtoževani zneski pomenijo:

− škodo v višini obresti na bančne vloge, vezane za dobo nad enim letom, oziroma v višini obresti od obveznic Republike Slovenije (tožnik je namreč trdil, da vse od 1. 1. 2002 – ko naj bi moral biti sodni postopek ob spoštovanju pravice do sojenja v razumnem roku najkasneje zaključen – ni mogel razpolagati z denarnim zneskom, do katerega je bil upravičen, in ker so tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska tekle le do 1. 1. 2002, sam pa bi z njim razpolagal tako, da bi ga vezal na banki ali kupil obveznice Republike Slovenije) oziroma

− toženkino okoriščenje, ker se ji v upoštevnem obdobju ni bilo treba zadolžiti za znesek, ki ga je dolgovala tožniku; oziroma

− škodo v višini manj prisojenega zneska zaradi neplačila zamudnih obresti zaradi protipravnega ravnanja sodnikov v delovnem sporu.

4. Sodišče prve stopnje je (po drugič ponovljenem sojenju) zavrnilo tako primarni kot tudi oba podredna tožbena zahtevka in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

5. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

6. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in dokončno odločitev o zadevi. Priglaša revizijske stroške.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

8. Tožnik je na toženkin odgovor na revizijo odgovoril z vlogo z dne 31. 5. 2018. Ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poleg revizije in odgovora na revizijo ne predvideva nadaljnje izmenjave vlog med strankami, revizijsko sodišče vloge, vložene po izteku roka za vložitev revizije, ni upoštevalo.

Dejanski okvir spora

9. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, tvorijo naslednja dejstva:

− tožnik je 18. 8. 1995 vložil tožbo zoper državo (kot delodajalko) zaradi prikrajšanj pri različnih prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od junija 1991 do marca 1996;

− v dlje časa trajajočem in večkrat ponovljenem sojenju je bilo tožniku z več sodbami deloma ugodeno, pri čemer je toženka dolgovane zneske plačala takoj po pravnomočnosti posamičnih sodb, in sicer znesek 121.328,00 EUR na podlagi sodbe z dne 12. 7. 2002 ter znesek 8.345,84 EUR na podlagi sodbe z dne 25. 1. 2008;

− z zadnjo sodbo, ki je postala pravnomočna 7. 6. 2012, je bilo ugodeno še zahtevku za plačilo 138.492,99 EUR, pri čemer je znesek 119.561,17 EUR pomenil znesek zakonskih zamudnih obresti od terjatve iz naslova neizplačanih plač, nateklih od nastanka zamude do 31. 12. 2001;

− tudi na podlagi te sodbe je toženka poravnala dolg, in sicer je bil zadnji znesek v višini 122.352,28 EUR tožniku nakazan 7. 9. 2012;

− tožnik ni zatrjeval ali izkazal, kako je s svojim denarjem posloval do 1. 1. 2002, niti da bi bil denar tedaj bodisi vezal pri banki, bodisi kupil obveznice, vlagal v sklade ali se kakor koli ukvarjal z naložbami;

− družina z dvema otrokoma je v tistem času živela skromneje, tožnik si je moral urediti stanovanje, nakup družinskih avtomobilov in urediti sporno dednopravno razmerje z izplačilom solastnikov;

− naložbam je bil tožnik naklonjen kasneje – v letu 2004 je kupil obveznice, leta 2006 naložil denar v dva sklada, leta 2009 pa vezal denar pri banki.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožniku res kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa ni izkazal, da bi v primeru zaključka sodnega postopka najkasneje do 1. 1. 2002 z zneskom 138.492,99 EUR (ta mu je bil pravnomočno dosojen šele leta 2012) razpolagal tako, da bi ga vezal pri banki ali kupil obveznice. Pred 1. 1. 2002 tožnikove premoženjske razmere niso izkazovale viška finančnih sredstev, ki bi jih lahko investiral, niti ni trdil, da bi to že takrat počel. Prav tako toženka ni bila neupravičeno obogatena.

11. Sodišče druge stopnje ni sledilo stališču, da bi tožnik lahko dokazal nastanek škode zgolj z izkazanim dejstvom o investiranju pred letom 2002. Izgubljeni dobiček namreč ni le tisti, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, temveč tudi tisti, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na posebne okoliščine; prav take posebne okoliščine pa je tožnik zatrjeval z navedbami, da je denarni znesek, ki bi mu moral biti že leta 2002 prisojen, tisti višek sredstev, ki jih ni potreboval za redno potrošnjo, ampak bi jih uporabil za investiranje.

12. Vendar pa je sodišče druge stopnje zavrnitvi zahtevka pritrdilo iz drugih razlogov. Glavna terjatev, ki je bila predmet predolgo trajajočega postopka, je znašala le 18.931,83 EUR, znesek 119.561,17 EUR pa pomenijo do 1. 1. 2002 natečene zakonske zamudne obresti (takrat so na podlagi 376. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, prenehale teči). Denarni znesek, leta 2012 izplačan tožniku iz naslova teh obresti, naj bi tako že pomenil povračilo škode, ki mu je nastala zaradi nemožnosti razpolaganja z glavno terjatvijo. Tožnik bi bil do odškodnine, ki jo uveljavlja v tem postopku, upravičen le, če bi dokazal, da mu je zaradi nemožnosti razpolaganja z glavno terjatvijo nastala višja škoda od že izplačanih 119.561,17 EUR. Ker znesek zamudnih obresti pomeni več kot šestkratnik glavne terjatve, je utemeljen sklep, da z vezavo denarnih sredstev pri banki ne bi bil dobil več, kot je iz naslova zamudnih obresti že prejel. Sodišče je pojasnilo še, da zmanjšanje vrednosti denarja zaradi inflacije ni priznana oblika premoženjske škode po 132. členu OZ. Pritrdilo je tudi sklepu, da toženka ni bila neupravičeno obogatena: če tožnik ne more dokazati, da bi ob hkratni vezavi denarja kupil še obveznice, prav tako ne more dokazati, da je prikrajšan, ker jih ni kupil; da bi bila država obogatena, pa tudi ni izkazano z zadostno verjetnostjo. Napačna materialnopravna stališča sodišč v delovnem sporu (na čemer temeljita podredna tožbena zahtevka) so bila med postopkom sanirana, zato samo zaradi prvotne zmotnosti teh stališč tožniku ni nastala škoda.

Navedbe strank v revizijskem postopku

Povzetek revizijskih navedb

13. Jedro revizijski navedb³ pomeni očitek o zmotnosti stališča pritožbenega sodišča, da je škoda, ki jo tožnik zahteva, že povrnjena z obrestmi, ki so se natekle do 1. 1. 2002. Revident opozarja na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-267/06, iz katere naj bi izhajalo, da imajo zamudne obresti funkcijo odškodnine le za čas, dokler tečejo; ko prenehajo teči, pa ima upnik pravico do popolne odškodnine. Očitno napačen naj bi bil sklep pritožbenega sodišča, da bi tožnik po 1. 1. 2002 lahko razpolagal le z glavnico, vse ostalo naj bi že pomenilo povračilo škode. Sodna praksa naj bi že potrdila, da je premoženjsko škodo mogoče opredeliti prav na tak način, kot jo je tožnik. Tudi zmanjšanje vrednosti denarja zaradi inflacije naj bi bila upoštevna oblika premoženjske škode, zato naj bi sodišči neupravičeno zavrnili predlog za dokazovanje z izvedencem, kakšna je bila v konkretnem primeru izguba vrednosti denarja. Toženka je bila tudi neupravičeno obogatena, saj je premik premoženja v tem, da je nezakonito zadrževala sredstva, ki jih je dolgovala tožniku. V spornem obdobju je bila država zadolžena, zato je logično, da se ji ni bilo treba zadolžiti (še) za ta znesek. Strokovne napake sodišč v delovnem sporu so povzročile nepotrebno podaljšanje zadeve, zato naj bi bile nedvomno vzrok za nastalo škodo. Opozarja na napake pri izračunu pravdnih stroškov. Drugostopenjska sodba naj bi bila tudi sicer nejasna in pomanjkljivo obrazložena. Revizijskemu sodišču predlaga, naj v zadevi samo dokončno odloči, saj je v tem postopku ponovno prišlo do kršenja pravice do sojenja v razumnem roku.

Povzetek navedb iz odgovora na revizijo

14. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja na pomanjkanje novega pooblastila za vložitev revizije in zato predlaga njeno zavrženje. Sicer pa pritrjuje stališčem pritožbenega sodišča. Meni, da bi z ugoditvijo zahtevku lastninski položaj tožnika neupravičeno izboljšan na škodo toženke. Stališča sodišč v delovnem sporu ne pomenijo strokovne napake, ki bi pomenila protipravno ravnanje, temveč zgolj napačne odločitve.

Presoja utemeljenosti revizije

15. Uvodoma revizijsko sodišče zavrača toženkin očitek, da reviziji ni bilo predloženo novo pooblastilo. To se namreč v spisu nahaja na listinski številki A90. Revizija zato ni nedovoljena.

16. Revizija je tudi utemeljena.

Temeljno in izhodiščno o zamudnih obrestih od leta 1989 do 1. 1. 2002

17. Obresti so po svoji tradicionalni funkciji in namenu v prvi vrsti plačilo (nadomestilo) za uporabo tujega denarja, ki se zaračunava v odstotku od glavne terjatve in po času, v katerem uporaba traja.⁴ Taka je tudi funkcija zamudnih obresti. Vendar imajo te še specifičen namen. Pomenijo tudi kazen za zamudo ter zato dolžnika silijo k izpolnitvi obveznosti, saj prej ko bo dolg plačal, nižji bo znesek zamudnih obresti.⁵ V obdobju uporabe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR) so imele zamudne obresti tudi funkcijo ohranjanja stvarne vrednosti terjatve. Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ št. 57/89, v nadaljevanju ZOMZO) je predpisal obrestno mero v višini eskontne stopnje, ki jo je mesečno določala Narodna banka Jugoslavije, povečane za 20 %. Obrestna mera je torej vsebovala revalorizacijski in realni del. Ta zakon se je uporabljal do leta 1992, ko ga je nadomestil slovenski zakon z enakim imenom (ZOMZO, Ur. l. RS, št. 14/92 in 13/93). Z njim je bila razlika med revalorizacijskim in realnim delom še bolj poudarjena, saj je bil prvič uporabljen izraz realne obresti. Obrestna mera zamudnih obresti je bila namreč določena kot stopnja rasti cen na drobno (oblika valorizacije) v preteklem mesecu, preračunana na letno raven, povečana za realno letno zamudno obrestno mero 30 %, ki je bila po noveli naslednje leto znižana na 25 %. Z navedenima zakonoma je bila za izračunavanje obresti izrecno predpisana konformna metoda.⁶ ZOMZO je leta 1995 nadomestil Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95, v nadaljevanju ZPOMZO), ki je kot predpisano obrestno mero odločil temeljno obrestno mero – TOM (ki je bila po 3. členu ZPOMZO letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev realne vrednosti denarne terjatve), povečano za 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Zamudne obresti so tako tudi formalno dobile funkcijo valorizacije denarnih obveznosti.⁷ V času nastanka tožnikove terjatve zaradi prikrajšanj pri prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od junija 1991 do marca 1996 so imele zamudne obresti očitno trojno funkcijo. Poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še revalorizacijsko (temeljna obrestna mera) in kaznovalno (visoka stopnja »realne« obrestne mere – 30 %, 25 %, 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije).⁸

O problemu prepovedi ultra alterum tantum in o dveh ločenih terjatvah

18. S 1. 1. 2002 je začel veljati Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), ki je v 376. členu zapovedal prenehanje teka obresti (torej tudi zamudnih obresti), ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Če je to dan, ko naj bi nastopila kršitev tožnikove pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS), je treba nastop tega dneva vzeti tudi kot trenutek začetka nastajanja zatrjevane premoženjske škode zaradi nemožnosti razpolaganja z denarnim zneskom, ki mu je bil zaradi predolgo trajajočega postopka izplačan šele kasneje. Pri tem je pomembno, da se znesek, ki bi mu moral biti takrat izplačan, pa mu zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni bil, ni več obrestoval.

19. Zato je napačno že izhodišče pritožbenega sodišča, ko v 13. točki obrazložitve pove: »Četudi so zamudne obresti tekle le del obdobja, v katerem je dolžnik zamujal z izpolnitvijo, je pri ugotavljanju, ali je upniku nastala višja škoda, pomemben celoten znesek zamudnih obresti. Pritožnikovo stališče, da so zamudne obresti pokrile le škodo, ki mu je nastala do 1. 1. 2002, se pravi do dneva, ko so prenehale teči, je zmotno.« Stališče pritožbenega sodišča, da je tu pomemben celoten znesek zamudnih obresti, ker, kot pove v nadaljevanju, za več kot šestkrat presega glavnico,⁹ je problematičen že zato, ker so zamudne obresti, kot je pojasnjeno v predprejšnjem odstavku, v tistem obdobju, značilnem po visoki inflaciji,¹⁰ opravljale tudi funkcijo ohranjanja realne vrednosti denarne terjatve, ob hkratnem zelo izraženem privatno-kaznovalnem namenu zamudnih obresti. Zato na račun ohranjanja realne vrednosti terjatve iz naslova prikrajšanj pri prejemkih iz delovnega razmerja tožnik ne more biti prikrajšan za odškodnino za povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20. V zvezi z izhodiščnim stališčem pritožbenega sodišča pa je treba reči predvsem naslednje. Tožnik je nesporno upravičen tudi do povrnitve premoženjske škode, ki je posledica kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato se je treba vprašati, ali mu je s tem, ker od 1. 1. 2002 dalje, ko naj bi mu tožena stranka najkasneje morala zagotoviti učinkovito (torej tudi izterljivo) sodno varstvo njegove terjatve, nastajala škoda. Z drugimi besedami, vprašati se je treba, ali je tožnik premoženjsko prikrajšan, ker mu je bil denarni znesek dosojen prepozno. Pri tem seveda ne gre enačiti in medsebojno zamenjevati terjatve, o kateri je tekel spor pred delovnem in socialnim sodiščem (terjatev zaradi prikrajšanj pri prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od junija 1991 do marca 1996), s terjatvijo, o kateri teče ta spor, torej s terjatvijo za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta škoda, ker ni bila krita (ali v delu, v katerem ni bila krita) z zamudnimi obrestmi, lahko obstaja v obliki izgubljenega donosa kapitala, ki bi ga pomenile obresti od vezave dosojenega zneska pri banki ali od investicije v državne obveznice. Tožnik namreč zatrjuje, da bi znesek, ki mu je bil dosojen v delovnopravnem sporu, vezal pri banki, ali kupil državne obveznice.

21. Eno je torej odškodninska odgovornost zaradi zamude z izpolnitvijo delodajalčeve obveznosti iz naslova delovnega razmerja, drugo pa je javnopravna odškodninska odgovornost države zaradi kršitve njene ustavne zaveze. Ker gre za dve različni, iz različnih dejanskih stanov in iz različnih pravnih podlag izvirajoči terjatvi, ter tudi za dva različna, med seboj ločena postopka, seveda ne more biti pomembno, da v obeh primerih nastopata isti stranki. Docela nepomembno je tudi, ali so do 1. 1. 2002, torej do dneva, ko naj bi šele začela nastajati zatrjevana škoda zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave, natekle zamudne obresti od terjatve, ki jo je tožnik uveljavljal iz naslova prikrajšanj pri prejemkih iz delovnega razmerja, za več kot šestkrat presegle glavnico. Tisto, kar pravno šteje, je dogajanje po 1. 1. 2002, torej po tem, ko naj bi nastopilo stanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in ko so obresti prenehale teči. S trenutkom, ko obresti nehajo teči, namreč upniku (lahko) nastaja škoda.¹¹

22. Stališče pritožbenega sodišča, da bi bil »tožnik […] upravičen do odškodnine, uveljavljene v tem postopku, če bi dokazal, da mu je zaradi tega, ker v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 ni mogel razpolagati s sporno terjatvijo iz naslova neizplačanih plač in odpravnine v višini 18.931,82 EUR, nastala višja škoda od že izplačanih 119.561,17 EUR«¹², je zato zmotno. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da se je s 1. 1. 2002, z dnem, ko naj bi nastopila kršitev njegove pravice iz 23. člena Ustave, terjatev, ki mu je bila dosojena šele kasneje, prenehala obrestovati. Z drugimi besedami, če bi država opravila svojo ustavno zavezo, bi tožnik z denarjem, ki mu je bil dosojen šele kasneje, že takrat lahko razpolagal. V tem postopku bi bilo zato treba ugotoviti naslednje: 1) kdaj bi morala tožena stranka izpolniti svojo obveznost iz 23. člena Ustave (iz izpodbijanih sodb izhaja, da bi bilo to najkasneje 1. 1. 2002), 2) kdaj je to obveznost izpolnila, kar pomeni tožniku omogočila učinkovito sodno varstvo njegove terjatve, in 3) kako bi tožnik z denarnim zneskom, če bi mu bil pravočasno dosojen, ravnal in kolikšen dobiček bi z njim v tem času ustvaril.

23. Sodišče druge stopnje je torej izhajalo z napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.

Odločitev o reviziji

24. Ker se pritožbeno sodišče zaradi napačnega pravnega izhodišča, da ne gre za dve ločeni terjatvi, eni iz delovnopravnega razmerja in drugi, o kateri teče ta spor, iz javnopravnega odškodninskega razmerja, nastalega zaradi kršitve pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja, ni ukvarjalo z vprašanjem, kako bi tožnik z denarnim zneskom, če bi mu bil pravočasno dosojen, ravnal in kolikšen dobiček bi z njim v tem času ustvaril, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP) (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

25. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Odškodnino za nepremoženjsko škodo je tožnik prejel že na podlagi poravnave z Državnim pravobranilstvom.
² Uvodoma revizija obširno opisuje dosedanji potek postopka in tožnikove predhodne pritožbene navedbe, česar revizijsko sodišče ne povzema.
³ S. Cigoj, Teorija obligacij (Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1989), str. 56: avtor govori o obrestih kot "plačilu za prepustitev rabe denarnega zneska ali druge nadomestne stvari"; V. Balažic, Omejitvena pravila o obrestih (Podjetje in delo, Ljubljana 1/05), str. 23: "Obresti so po svoji tradicionalni funkciji plačilo za uporabo tujega denarja oziroma cena denarja ali kapitala."; enako tudi Koziol, Welser, Bürgerliches Recht, Band II (Manzsche Verlags-und Universitätsbuchhandlung, Dunaj 2001), str. 31. Glej tudi N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2003), str. 526.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2017, tč. 14.
⁵ Povzeto po V. Balažic, Ureditev zamudnih obresti od ZOR do ZPOMZO-1 (Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005), str. 11.
⁶ Prav tam.
⁷ Prav tam, str. 12.
⁸ V tč. 16 izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče navedlo: »Glede na to, da znesek zamudnih obresti predstavlja več kot šestkratnik tožnikove terjatve, pa je utemeljen tudi sklep, da z vezavo denarnih sredstev pri banki v celotnem obdobju zamude z izpolnitvijo ne bi bil dobil več, kot je iz naslova zamudnih obresti že prejel.«
⁹ Po podatkih SURS, ZMAR, UMAR, BS, je znašala letna stopnja inflacije leta 1990 549,7 %, leta 1991 117,7 %, leta 1992 201,3 %, leta 1993 32,3 %, leta 1994 19,8 %, leta 1995 12,6 %, leta 1996 9.7 %, leta 1997 9,1 %, leta 1998 7,9 %, leta 1999 6,1 %, leta 2000 8,9 % in leta 2001 8,4 %. Glej Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004), Sistory, Zgodovina Slovenije, dostopno: http://www.sistory.si/hta/tranzicija/index-vpni.php?d=makroekonomska-podoba-Slovenije-1990-2004. html - zadnji obisk 12. 7. 2019.
¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007, tč. 25.
¹¹ 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 346/2013
• VSL sklep II Cp 279/2015
• VSRS sodba II Ips 148/2012