VSRS Sklep I Up 144/2019

Jedro

Pritožnika sta pritožbo vložila sama. V njej nista zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Po izteku roka za vložitev pritožbe sta sodišču posredovala še vlogo, v kateri navajata, da se v teh zadevah ne znajdeta najbolje in da sta k pritožbi pozabila priložiti pooblastilo pravniku za zastopanje v tej zadevi. Pritožnika sta k tej vlogi priložila pooblastilo za zastopanje v predmetni zadevi in potrdilo, da ima pooblaščenec opravljen pravniški državni izpit. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritožnikov ni pozivalo, naj izkažeta izpolnjevanje zahtevanega pogoja (da imata opravljen pravniški državni izpit). Po presoji Vrhovnega sodišča je v predmetni zadevi bistveno, da je vloga pritožnikov z pooblastilom za zastopanje prepozna in tako neupoštevna. Pritožbo je tako vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, zato pritožba ni dovoljena.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 181-280/2018-10 z dne 6. 5. 2019, odločitev o stroških pa je pridržalo do končne odločitve v zadevi. S predlagano začasno odredbo sta tožnika zahtevala, da se zadrži izvršitev navedene odločbe ali da sodišče izda odredbo o začasni ureditvi stanja in da se jima povrnejo stroški sestave predloga za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep sama vložila pritožbo. V njej predlagata, naj Vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

3. Pritožba ni dovoljena.

4. ZUS-1 v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.

5. V skladu s citirano določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča¹ pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

6. Pritožnika sta bila v pravnem pouku izpodbijanega sklepa opozorjena, da lahko pritožbo vložita le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit, pritožbo pa sta vložila sama. V njej nista zatrjevala niti izkazala, da imata opravljen pravniški državni izpit.

7. Izpodbijani sklep je bil pritožnikoma vročen 19. 7. 2019, pritožbo pa sta vložila zadnji dan pritožbenega roka, 22. 7. 2019, torej pravočasno. Po izteku roka za vložitev pritožbe, 23. 7. 2019, sta sodišču posredovala še vlogo, v kateri navajata, da se v teh zadevah ne znajdeta najbolje in da sta k pritožbi pozabila priložiti pooblastilo pravniku za zastopanje v tej zadevi. Pritožnika sta k vlogi 23. 7. 2019 priložila pooblastilo T. O. za zastopanje v predmetni zadevi in potrdilo, da ima T. O. opravljen pravniški državni izpit. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritožnikov ni pozivalo, naj izkažeta izpolnjevanje zahtevanega pogoja (da imata opravljen pravniški državni izpit).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v predmetni zadevi bistveno, da se je rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep iztekel 22. 7. 2019, zato je vloga pritožnikov z dne 23. 7. 2019 skupaj s prilogama prepozna in tako neupoštevna. Ne glede na navedeno pa je očitno, da je bilo pooblastilo za zastopanje pritožnikov v tej zadevi dano naknadno in tudi sicer iz pritožbe izhaja, da sta jo pritožnika napisala in vložila sama, saj sta se na njo sama podpisala, ob pripisu "po pooblaščenem odvetniku oz. pravniku:" pa ostaja prazen prostor.

9. V zvezi z zgoraj navedenim Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je namen zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 v tem, da stranko zastopa kvalificirani pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Zahteva je torej namenjena učinkovitemu pravnemu varstvu interesov stranke in jo varuje pred neveščim pravnim zastopanjem. Po drugi strani pa ima tudi sodišče ustrezno kvalificiranega sogovornika, kar pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi. Zato je to tudi v interesu celotnega pravnega reda.

10. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega in četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

11. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da lahko nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če ob preizkusu ugotovi, da pritožba ni dovoljena.

-------------------------------
¹ Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 575/2011, I Up 575/2011, I Up 101/2015 in I Up 122/2015.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 215/2019
• VSRS Sklep I Up 81/2021
• VSRS Sklep I Up 85/2021