VSRS Sklep Cp 35/2019

Jedro

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I R 470/2017 z dne 22. 2. 2018 priznalo veljavnost sklepa Dorogomilovskega okrajnega sodišča v Moskvi, opr. št. 2-3101/17 z dne 29. 9. 2017 (I. točka), s katerim je rusko sodišče razvezalo zakonsko zvezo, mladoletnega otroka dodelilo v vzgojo in varstvo predlagateljici, nasprotnemu udeležencu naložilo plačevanje preživnine (v višini 1/6 plače in drugih prihodkov nasprotnega udeleženca) ter določilo stike (vsako prvo in tretjo soboto in nedeljo v mesecu od 14.30 do 17.30 ob navzočnosti matere).

2. Zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani je nasprotni udeleženec vložil (laičen) ugovor, ki mu je senat treh sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani ugodil in razveljavil I. točko izreka sklepa ter zavrnil predlog predlagateljice za priznanje tuje sodne odločbe (III. točka izreka). Dopolnitev ugovora je zavrgel kot prepozno (I. točka izreka).

3. Predlagateljica vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka tega sklepa. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se zavrne ugovor nasprotnega udeleženca in potrdi prvostopenjski sklep o priznanju veljavnosti tuje sodne odločbe. Kot bistveno navaja, da je sodišče brez ustrezne trditvene in dokazne podlage ugotovilo, da ima otrok stalno prebivališče v Sloveniji. Zato je (v škodo otroku) zavrnilo predlog za priznanje tuje sodne odločbe, čeprav so bili v njej določena preživnina in stiki otroku v korist. Po mnenju predlagateljice sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti preverjati statusa otrokovega stalnega prebivališča v Sloveniji ter na to ugotovitev opreti odločitve, ne da bi predlagateljici omogočilo, da se o tem izjavi. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi navedbe predlagateljice iz vloge z dne 30. 1. 2019, v kateri je izpostavila, da je otrok po rojstvu na območju Slovenije začasno živel le dva meseca, od 10. 6. 2017 pa stalno živi v Rusiji, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, kar potrjuje potrdilo o prijavi kraja prebivanja za otroka z dne 10. 6. 2017. Zato ne more imeti stalnega prebivališča tudi v Sloveniji. Sklicuje se na zadevo II Ips 127/2008. Pojasnjuje, da podatki v centralnem registru prebivalstva izkazujejo le fiktivno stalno prebivališča otroka, ki ni pomembno za presojo izključne pristojnosti slovenskega sodišča. Postopki razveze so se namreč začeli šele po ureditvi stalnega prebivališča otroka v Rusiji. Nasprotuje zaključku, da nasprotni udeleženec ni bil seznanjen s tujim postopkom in v njem ni imel možnosti sodelovati. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je s tem v zvezi prezrlo dokazne predloge predlagateljice - overjena prevoda zapisnikov z naroka 19. 9. 2017 in 29. 9. 2017, iz katerih izhaja, da je bil nasprotni udeleženec pravilno obveščen o dnevu in kraju obeh obravnav. S tem je prekršilo načelo kontradiktornosti in pravico do izjave predlagateljice (4. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).¹ Meni, da bi seznanjenost nasprotnega udeleženca lahko dokazovala tudi z zapisnikom obravnav - javno listino, saj bilateralna pogodba in Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) formalnih dokaznih pravil ne predpisujeta. V dvomu pa bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri tujem sodišču glede vročanja. Opozarja, da je v postopku pojasnila, da ji tuje sodišče ni moglo izdati potrdila o vročitvi, vendar bi na zahtevo slovenskega sodišča zagotovilo dodatna pojasnila glede možnosti sodelovanja nasprotnega udeleženca.

4. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb med Republiko Slovenijo in Rusko Federacijo ureja Pogodba o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah med Federativno Ljudsko republiko Jugoslavijo in Zvezo sovjetskih socialističnih republik z dne 24. 2. 1962 (Ur. l. FLRJ - MP, št. 5/63 – v nadaljevanju Pogodba).² Eden izmed pogojev za priznanje tuje sodne odločbe iz 49. člena Pogodbe je, da je po predpisih države pogodbenice, na ozemlju katere se zahteva priznanje, sodišče države pogodbenice, na katere ozemlju je odločba izdana, pristojno da odloča o tej zadevi (točka b). Za priznanje tuje sodne odločbe se torej zahteva, da bi bila v skladu s slovenskimi predpisi za odločanje v zadevi (lahko) podana pristojnost ruskega sodišča. Meje preizkusa pristojnosti tujega sodišča v postopku priznanja njegovih odločb določata 97. in 98. člen ZMZPP.³ Po 97. členu ZMZPP je ovira za priznanje tuje sodne odločbe izključna pristojnost sodišča Republike Slovenije, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti.⁴ Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta otrok in nasprotni udeleženec slovenska državljana s stalnim prebivališčem v Sloveniji, zato je za odločanje v sporih o varstvu in vzgoji otrok izključno pristojno slovensko sodišče (drugi odstavek 73. člen ZMZPP).⁵

7. Nasprotni udeleženec je v ugovoru trdil, da je predlagateljica otroka (slovenskega državljana) „ukradla“ in ga odpeljala iz Slovenije kljub njegovemu nasprotovanju. V odgovoru je predlagateljica navedla, da ima otrok rusko državljanstvo in stalno prebivališče v Rusiji, medtem ko trditve nasprotnega udeleženca, da je ravnala brez njegovega soglasja, ni zanikala. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 5. člena ZNP po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke centralnega registra prebivalstva in ugotovilo, da ima otrok stalno prebivališče v Sloveniji. Zmotno je stališče predlagateljice, da sodišče dokaza po uradni dolžnosti ne bi smelo izvesti, ker naj bi bila tuja sodna odločba otroku v korist. Vsebinske pravilnosti tuje sodne odločbe sodišče v postopku priznanja ne preizkuša (z izjemo vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije). Predlagateljica se je imela možnost izjaviti glede stalnega prebivališča otroka, v sporih iz razmerij med starši in otroki (zaradi varstva otrok) pa lahko sodišče izvaja tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale (tretji odstavek 408. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP). Sodišče se sicer res ni posebej opredeljevalo do njenih trditev iz vloge z dne 30. 1. 2019, da je otrok po rojstvu na območju Slovenije začasno živel le dva meseca, od 10. 6. 2017 dalje pa stalno živi v Rusiji, kjer naj bi imel prijavljeno stalno prebivališče in kar naj bi potrjevalo potrdilo o prijavi kraja prebivanja za otroka z dne 10. 6. 2017.⁶ Vendar je navedbe predlagateljice ovrgel že vpogled v centralni register prebivalstva.

8. Prvostopenjsko sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih navedb stranke, ki bi lahko vplivale na odločitev in ki niso nedopustne ali očitno neutemeljene. Ni pa se dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih in (po razumni presoji sodišča) za odločitev v zadevi nerelevantnih navedb strank.⁷ Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 127/2008 sicer res izhaja, da stalno prebivališče posameznika ni opredeljeno zgolj z upravno evidenco stalnih prebivališč. Vendar so nosilni razlogi sklepa v tem, da sta za stalno prebivališče odločilna tako objektivni element (dejansko prebivanje – corpus) kot subjektivni element (namen trajno prebivati v nekem kraju – animus), pri čemer poslovno nesposobnemu otroku stalno prebivališče določijo njegovi starši (zakoniti zastopniki). Voljni element mora biti podan tudi za prenehanje stalnega prebivališča.⁸ Glede na ugotovitev sodišča, da je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo 10. 6. 2017 (tj. pred razvezo zakonsko zveze) brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Ker stalno prebivališče v Sloveniji ni prenehalo po volji obeh staršev, je izključeno, da bi lahko imel otrok stalno prebivališče v Rusiji.⁹ Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč. Nihče namreč ne more uveljavljati koristi na podlagi svojega protipravnega ravnanja.¹⁰ Predlagateljica torej neutemeljeno navaja, da podatki iz centralnega registra prebivalstva izkazujejo le fiktivno stalno prebivališče otroka.

9. Slovenski postopkovni predpisi torej pristojnost ruskega sodišča v konkretni razvezni pravdi onemogočajo. Zato pogoj iz točke b) Pogodbe ni izpolnjen. Že omenjena negativna predpostavka je narekovala zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe, zato Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe glede možnosti nasprotnega udeleženca sodelovati v tujem postopku.

10. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP (v zvezi z 110. členom ZMZPP) je Vrhovno sodišče odločilo, da udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami. Postopek priznanja tuje sodne odločbe se je pričel pred uveljavitvijo ZNP-1 dne 14. 4. 2019 (216. člen prehodnih določb ZNP-1).
² Dostop: http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/mednarodne_pogodbe_s_podrocja_pravosodja/bilateralni sporazumi/ (14. 9. 2019). Ta se na ozemlju Slovenije uporablja na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91) v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91).
³ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003.
⁴ Wedam Lukič, D., Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji, Pravni letopis, 2011, str. 133.
⁵ Izrek o preživnini je vsebinsko neločljivo povezan z izrekom o dodelitvi otrok (drugi odstavek 406. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), zato je mogoče obravnavati priznanje obeh izrekov le enotno. Glej Sklep Vrhovnega sodišča Cp 4/2001 z dne 11. 4. 2001.
⁶ V postopku iz razmerij med starši in otroki navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave in tudi še v pritožbi (414. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP), kar velja tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe. Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 14/2004 z dne 9. 12. 2004.
⁷ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017 in tam citirano sodno prakso Ustavnega sodišča.
⁸ Primerjaj D. Wedam Lukič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 244.
⁹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 127/2008 z dne 13. 3. 2008.
¹⁰ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Cp 4/2001 z dne 11. 4. 2001.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• Sklep II Cp 1/94
• Sklep Cp 12/2006
• Sklep Cp 12/2007