VSRS Sodba II Ips 115/2018

Jedro

Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožnica, ker je do razveljavite kupoprodajne pogodbe s pravnomočno sodno odločbo prišlo že pred vknjižbo tožencev v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavnost listine, ki je bila podlaga za vpis, uveljavljati že v zemljiškoknjižnem postopku, saj je v poznejšem postopku z izbrisno tožbo s tem ugovorom prekludirana, je zmotno. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep namreč udeležence postopka zavezuje le glede tistih vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, torej glede formalnopravnih vprašanj vknjižbe. Ugovor, da je pravni posel razveljavljen oziroma razvezan, pa pomeni ugovor materialne narave, zato se o teh vprašanjih razpravlja v pravdnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Ugotovi se, da sta vknjižba lastninske pravice na ime prvotožene stranke A. A., do 1/2, in drugotožene stranke B. A., do 1/2, na stanovanju - posamezni del št. 7 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom 2-7, in na kleti - posamezni del št. 8 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom 2-8, na podlagi Sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici Dn 2510/2003 z dne 7. 11.2003 in nadaljnja vknjižba na ime prvo in drugo tožene stranke na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju Dn 123007/2014 z dne 30. 5. 2014, z začetkom učinkovanja vpisa imetnika z dnem 28. 5. 2014, neveljavni.

Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako. da se pri nepremičnini, posamezni del št. 7 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom 2-7, in posamezni del št. 8 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom 2-8, izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist prvotožene stranke do 1/2 in drugotožene stranke do 1/2 ter se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika tako, da se pri nepremičninah posamezni del št. 7 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom 2-7, in posameznem delu št. 8 v stavbi št. ... k. o. ..., z ID znakom .2-8, vknjiži lastninska pravica na Občino B., do celote (1/1)."

II. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v znesku 7.386,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je z obravnavano tožbo zahtevala, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice tožencev na stanovanju (ID znak 2-7) in pripadajoči kleti (ID znak 2-8) ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Trdila je, da je bila prodajna pogodba, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo, razdrta s pravnomočno sodno odločbo, o čemer sta bila toženca seznanjena, zato sta nedobroverna.

2. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižb, na podlagi katerih sta toženca vsak do ½ lastnika stanovanja z ID znakom ... in pripadajoče kleti, ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se na predmetnih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na tožnico do celote. Sklenilo je, da mora tožnica tožencema povrniti stroške pravdnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija tožnice je bila vročena tožencema, ki predlagata, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Priglašata stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− tožnica (prodajalka) in toženca (kupca) so 22. 12. 1993 sklenili Kupoprodajno pogodbo, št. 1, katere predmet sta bila stanovanje in klet (posamezni del št. 7 in 8) v stanovanjski hiši na naslovu T. (v nadaljevanju kupoprodajna pogodba);

− kupoprodajna pogodba je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 1423/2000 z dne 1. 8. 2000 razdrta; sodba je postala pravnomočna 6. 9. 2000;

− toženca sta 7. 11. 2003 na podlagi (razvezane) kupoprodajne pogodbe predlagala vknjižbo lastninske pravice na spornih nepremičninah; vpis je bil dovoljen; zemljiškoknjižni sklep je bil tožnici osebno vročen; tožnica, ki je bila udeleženka zemljiškoknjižnega postopka, ni uveljavljala neveljavnosti vknjižbe;

− toženca v stanovanju prebivata že desetletja in sta plačala večino kupnine po kupoprodajni pogodbi (9/10), kasneje pa še zneske, ki so bili zavedeni kot najemnina za sporno stanovanje.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izbrisno tožbo, določeni v 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Ugotovilo je namreč, da je bila vknjižba lastninske pravice tožencev dovoljena na podlagi pravnega posla, ki je bil pravnomočno razvezan že leta pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga. Tožnica, ki je bila udeleženka zemljiškoknjižnega postopka, je zato imela vse možnosti, da bi že v okviru zemljiškoknjižnega postopka vknjižbe lastninske pravice tožencev uveljavljala neveljavnost vknjižbe. Dejanska navedba, da sklepa zemljiškoknjižnega sodišča ni prejela, se v dokaznem postopku ni potrdila; prav tako pa tožnice ne upravičuje niti navedba, da je za njene lastniške zadeve skrbela družba D, d. d., ki bi morala kot strokovnjak na tem področju ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tudi pri (kasnejši) vknjižbi etažne lastnine pri sporni nepremičnini, do katere je prišlo leta 2014, je bila tožnica v zemljiškoknjižnem postopku pasivna, čeprav je tudi ta sklep osebno prejela, zato je tudi ta vknjižba postala pravnomočna.

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine odločitev v obravnavanem primeru materialnopravno pravilna. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep udeležence zemljiškoknjižnega postopka zavezuje glede vseh vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku. Tožnica, ki je bila obveščena o vpisu lastninske pravice tožencev, ni ugovarjala, da je kupoprodajna pogodba neveljavna, zato zaradi učinkov pravnomočnosti svojih pravic ne more (več) uveljaviti v tem postopku (158. člen Ustave RS). Pojasnilo je, da namen izbrisne tožbe ni zagotoviti popravni izpit stranki, ki zaradi neustrezne skrbnosti svojih pravic ni uveljavila v zemljiškoknjižnem postopku. Zato je sprejelo stališče, da je besedno zvezo "postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla" treba razumeti, da je bil posel razveljavljen ali razvezan po vknjižbi. Ker tožnica vpisom v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočno razvezanega pravnega posla ni ugovarjala, sta lahko toženca utemeljeno sklepala, da jima tožnica glede pridobitve lastninske pravice ne nasprotuje več. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno izjavilo o tem, kateri pravnomočni odločbi je dalo prednost, a to iz obrazložitve in razlogov sodbe nedvomno izhaja. Toženca sta s predložitvijo sklepa zemljiškoknjižnega sodišča dokazala, da je bil tožnici sporni sklep vročen, slednja pa v dokaz nasprotnega ni predlagala, da se zaradi preverjanja vročitve pribavi zemljiškoknjižni spis. Sodišče je spis pribavilo samo, kar sicer ni bilo pravilno, a takšno ravnanje tožnici ni bilo v škodo. Vročitev spornega sklepa sta namreč toženca dokazala že s predložitvijo sklepa, iz katerega je izhajalo, da je bil vročen vsem udeležencem, torej tudi tožnici (glej pripis na koncu sklepa– priloga B2). Nedobrovernost je pri neposrednem knjižnem nasledniku nepomembna, zato sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Pojasnilo je še, da pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 207/2010, ker ne gre za primerljivi zadevi, niti s sklicevanjem na absolutnost, nezastarljivost in časovno neomejenost lastninske pravice, saj ta načela varujejo toženca, ki sta se že s sklepom z dne 7. 11. 2003 vknjižila kot lastnika stanovanja (s kletjo), v katerem nesporno prebivata že desetletja. Sklenila sta kupoprodajno pogodbo za odkup stanovanja, plačala najprej 9/10 kupnine po pogodbi, nato pa še zneske, ki so bili zavedeni kot najemnine in ki po trditvah tožeče stranke same znatno presegajo kupnino.

Jedro revizijskih navedb

10. Revidentka meni, da sta sodišči nižji stopenj pri presoji vprašanja, ali lahko izbrisno tožbo v primeru materialnopravne neveljavnosti vknjižbe na podlagi 243. člena ZZK-1 vloži izbrisni upravičenec le v primeru, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katere je bilo izstavljeno, po vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede tega vprašanja se Vrhovno sodišče še ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa je nanj odgovorilo pritrdilno. S takšno zmotno odločitvijo je bistveno poseglo v njen pravni položaj, saj ima za posledico izgubo lastninske pravice. Iz drugega odstavka 243. člena ZZK-1 ne izhaja pogoj, da bi do razveljavitve posla moralo priti šele po vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj se sicer izbrisna tožba ne bi mogla uporabiti. Razlaga prve in druge alineje drugega odstavka 243. člena ZZK-1 namreč pokaže, da je zakonodajalec s tako ureditvijo želel zajeti vse položaje, ko je materialnopravna neveljavnost vknjižb posledica načela kavzalnosti (40. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ); lastninska pravica je namreč absolutna in nezastarljiva. Izbrisna tožba je stvarnopravna tožba in je po svojem namenu podobna vindikacijski tožbi. Sodišči nižjih stopenj sta brez presoje drugih okoliščin primera (npr. nedobrovernosti tožencev, seznanitve tožnice z zemljiškoknjižnim postopkom, kasnejših pravnomočnih sodb glede najemnega razmerja ipd.), le zaradi nevložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku zavrnili zahtevek tožnice, kar ni pravilno. Zemljiškoknjižni postopek je namreč strogo formalen, zato nevložitev ugovora v njem ne sme pomeniti ovire pri uveljavljanju pravic z izbrisno tožbo. Zaključek, da absolutnost, nezastarljivost in časovna neomejenost lastninske pravice v obravnavani zadevi varujejo toženca, je nepravilen (glej VSL I Cp 1225/2014). Zmoten pa je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da nedobrovernost ni relevantna. V zvezi z vprašanjem dobrovernosti izpodbijano stališče nasprotuje tudi predhodnim navodilom Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 1822/2016 z dne 19. 10. 2016. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred varstvom ustavno varovane lastninske pravice (II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008 in II Ips 882/2009). Vprašanje dobre vere tožencev je zato ključno. Iz sodb ne izhaja, kateri pravnomočni odločbi je sodišče dalo prednost, kar je revidentka grajala že v pritožbi, a odgovora na ta očitek ni dobila (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega pa je tožnica med postopkom opozarjala, da so za odločitev v tem sporu pomembne tudi druge pravnomočne odločbe med pravdnima strankama, s katerimi sta se (po sklenjeni sodni poravnavi) toženca zavezala tožnici plačati dolg iz naslova neplačanih najemnin, ter sklep o izvršbi VL 14238/2015 z dne 13. 2. 2015, zoper katerega toženca nista ugovarjala. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bila kupnina v celoti poravnana z najemninami, čemur toženca nista oporekala. Napačno so bile uporabljene določbe ZPP glede zahteve po substanciranju dokaznih predlogov. Toženca sta predložila zemljiškoknjižni sklep, nista pa pojasnila, kaj želita z njim dokazovati. Pod točko 1 odgovora na tožbo namreč nista pojasnila, kaj želita dokazati niti s katerim sklepom želita neko dejstvo dokazati. Sklep je napravilo kar samo sodišče, ki je brez predloga pravdnih strank celo pribavilo zemljiškoknjižni spis in vpogledalo v vročilnice, ter na takšni podlagi izdalo sodbo. Zmotna je tudi razlaga 224. člena ZPP - odredba na sklepu še ne potrjuje dejstva, da so vsi navedeni, ki naj bi se jih obvestilo, dejansko tudi bili obveščeni. Vročitev sklepa zato ni izkazana.

Povzetek odgovora na revizijo

11. Respondentka meni, da so očitki glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe nekonkretizirani, pa tudi neutemeljeni. Dokazni predlogi so bili substancirani, vročitev zemljiškoknjižnih sklepov tožnici pa je v postopku dokazana z javno listino. Vpogled v zemljiškoknjižni spis je bil zato nepotreben. Tožnica je sporna sklepa prejela in se zoper njiju ni pritožila, sedaj pa skuša zadevo popraviti z uveljavljanjem procesnih kršitev. Razlaga 224. člena ZPP je pravilna. Tudi materialnopravni sklep, sprejet na podlagi 2. alineje drugega odstavka 243. člena ZZK-1, je pravilen. Opozori še na sklep VSL II Cp 1822/2016 in na to, da se pred višjimi sodišči o spornem vprašanju že ustvarja sodna praksa. Tožnica več kot 11 let ni poskrbela za vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo (glej drugi odstavek 8. člena ZZK-1).

Pravna podlaga

12. Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena (izbrisni upravičenec), s tožbo (tj. izbrisno tožbo) uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga po prvem odstavku 243. člena ZZK-1, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo postalo neveljavno zaradi razveljavitve ali razveze zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno (2. točka prvega odstavka 243. člena ZZK-1).

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija je utemeljena.

14. V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka, v skladu s katerim zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. in 148. člen ZZK-1). Temu ustrezno sta oblikovana tudi ugovor in pritožba kot pravni sredstvi za odpravo kršitev zemljiškoknjižnega postopka in v primeru formalnopravne neveljavnosti vpisa.²

15. Predmet spora so lastninskopravna upravičenja tožnice kot prejšnje zemljiškoknjižne lastnice sporne nepremičnine. Izbrisna tožba ima zato v konkretnem primeru stvarnopravno naravo.³ Tožbeni zahtevek na podlagi izbrisne tožbe kot posebne stvarnopravne tožbe je specifičen, saj pomeni posebno vrsto reivindikacije, ki pride v poštev, ko je že bila izvršena materialnopravno neveljavna vknjižba.⁴ Izbrisna tožba je posledica ureditve zemljiškoknjižnega postopka, katerega temeljni načeli sta (tudi) načelo formalnosti in načelo legalitete. Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu po uradni dolžnosti ugotavlja le, ali obstajajo vse z zakonom določene (formalne) predpostavke za vpis v zemljiško knjigo (148. člen ZZK-1), ne preverja pa materialnopravnih pogojev za vpis, saj je zemljiškoknjižni postopek strogo formalni postopek. Po pravilu iz petega odstavka 149. člena ZZK-1, ki pomeni logično izpeljavo načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka, namreč ni pristojno presojati veljavnosti pravnega posla, na podlagi katerega je zemljiškoknjižno dovolilo izstavljeno. Edino, kar je zemljiškoknjižno sodišče dolžno presojati in kar meji med formalnim in materialnim pravom, sta popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila.⁵

16. Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožnica, ker je do razveljavite kupoprodajne pogodbe s pravnomočno sodno odločbo prišlo že pred vknjižbo tožencev v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavnost listine, ki je bila podlaga za vpis, uveljavljati že v zemljiškoknjižnem postopku, saj je v poznejšem postopku z izbrisno tožbo s tem ugovorom prekludirana, je zmotno. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep namreč udeležence postopka zavezuje le glede tistih vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, torej glede formalnopravnih vprašanj vknjižbe. Ugovor, da je pravni posel razveljavljen oziroma razvezan, pa pomeni ugovor materialne in ne formalne narave, zato se o teh vprašanjih razpravlja v pravdnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku.

17. V slovenskem stvarnem pravu je za razpolagalne posle uveljavljen sistem kavzalnosti. To pomeni, da je imela razveza kupoprodajne pogodbe (ki jo je povzročila uresničitev odstopnega upravičenja) za posledico razveljavitev razpolagalnega posla. Razveza kupoprodajne pogodbe je učinkovala za nazaj. Nastala je pravna fikcija, kot da pogodba nikoli ni začela učinkovati, zato je razveljavitev razpolagalnega pravnega posla povzročila položaj, kot da lastninska pravica nikoli ni prešla na kupca. To ustvarja vtis, kot da poseben zahtevek za vračilo predmeta izpolnitve ni potreben. Vendar pa je treba upoštevati, da začne prenos lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiški knjigi učinkovati tudi v razmerju do tretjih. Medtem ko zaradi kavzalnosti zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla to v razmerju med kupcem in prodajalcem ni povzročilo prenosa lastninske pravice, ker je bilo izstavljeno na podlagi razvezane kupoprodajne pogodbe, pa je zemljiškoknjižno sodišče, ker je presodilo, da so izpolnjene vse formalne predpostavke za vpis v zemljiško knjigo, dovolilo vknjižbo lastninske pravice, čeprav zemljiškoknjižno dovolilo zaradi razveze kupoprodajne pogodbe v notranjem razmerju med pravdnima strankama ni imelo učinka.

18. Z vknjižbo lastninske pravice v korist tožencev je tako začel učinkovati prenos lastninske pravice v razmerju do tretjih, pa čeprav v razmerju med pravdnima strankama ni več učinkoval. Tožnica lahko „vrnitev“ lastninske pravice v razmerju do tretjih doseže samo z uveljavitvijo zahtevka za izbris vknjižbe lastninske pravice v korist tožencev in za vnovični vpis vknjižbe lastninske pravice v njeno korist.⁶ Institut izbrisne tožbe je namreč utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic, saj manjka ustrezen pridobitni način.⁷

19. Zmoten je zato tudi zaključek sodišč nižjih stopenj, da se sme z izbrisno tožbo uveljavljati materialnopravna neveljavnost vpisov le v primerih, ko je do nje prišlo po dovolitvi vpisa. Takšna razlaga je namreč ne le v nasprotju s temeljnimi načeli zemljiškoknjižnega postopka, ampak tudi v nasprotju z jasno jezikovno razlago tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki podrobneje razčlenjuje položaje iz drugega odstavka 243. člena ZZK-1. Izrecno namreč določa, da se lahko z izbrisno tožbo izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, kar upoštevaje argumentum a fortiori in teleološko razlago toliko bolj velja za položaje, ko je bila materialnopravna neveljavnost podana že ob samem vpisu pravice v zemljiško knjigo, ali celo pred tem trenutkom.

20. Tožničina opustitev pravice do vložitve pravnih sredstev v zemljiškoknjižnem postopku po zgoraj obrazloženem na presojo utemeljenosti zahtevka po izbrisni tožbi nima vpliva. Pravna sredstva (ugovor in pritožba) v zemljiškoknjižnem postopku so namreč namenjena le odpravi formalnih napak pri dovolitvi vpisa, zato je z njimi mogoče uveljavljati le formalnopravne razloge neveljavnosti vpisa, medtem ko je pravno varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe. Prav tako pa na utemeljenost zahtevka nima pravno relevantnih učinkov niti tožničina pozna zahteva za sodno varstvo njene lastninske pravice, saj ZZK-1 ne določa roka za njeno vložitev.

21. Ker je bilo o vprašanju veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo, in ki v obravnavani pravdi pomeni predhodno vprašanje (13. člen ZPP), pravnomočno že razsojeno tako, da je bila kupoprodajna pogodba s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici P 1423/2000 z dne 1. 8. 2000 razvezana, je, upoštevaje načelo kavzalnosti, mogoče skleniti, da je bila vknjižba lastninske pravice, ki je bila dovoljena na podlagi razvezane kupoprodajne pogodbe, materialnopravno neveljavna. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnice ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških

22. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Priglašene stroške tožnice je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo, toženca pa svoje stroške pravdnega postopka zaradi neuspeha krijeta sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Glede stroškov postopka v prvem sojenju pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče odločilo, da morata toženca tožnici povrniti stroške v znesku 4.210,29 EUR.⁸ Glede stroškov pritožbenega postopka v prvem sojenju pa je Vrhovno sodišče odločilo, da morata toženca tožnici povrniti stroške v znesku 769,97 EUR.⁹

24. Nadalje Vrhovno sodišče glede ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje tožnici priznava stroške v višini 628,30 EUR,¹⁰ pred sodiščem druge stopnje pa v stroške višini 769,97 EUR.¹¹

25. Tožnica je v revizijskem postopku uspela, zato ji morata toženca povrniti tudi stroške v znesku 1.007,60 EUR.¹²

26. Sklepno o stroških: toženca morata tako tožnici plačati odmerjene stroške pravdnega postopka, ki skupaj znašajo 7.386,13 EUR, v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej tretji odstavek 244. člena ZZK-1 ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013 in II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015.
² Tone Frantar v: Nina Plavšak, Tone Frantar, Miha Juhart, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, stran 363. Matjaž Tratnik v: Andrej Berden in drugi, Zemljiškoknjižno pravo, Linea, Maribor 2002, stran 147. Glej tudi obrazložitev predloga ZZK-1, Poročevalec, št. 16/03, stran 78.
³ Za vložitev izbrisne tožbe so od novele ZZK-1 (Uradni list, št. 25/11) legitimirani tudi imetniki obligacijskih pravic (tisti, ki imajo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice). Primerjaj Jasna Hudej, Časovna (ne)omejenost izbrisne tožbe (na primeru lastninske pravice), Pravnik, št. 7-8, 2012, str. 526.
⁴ Renato Vrenčur: Izbrisna tožba, Pravna praksa, št. 33, 2008, str. 8-9.
⁵ Glej četrti odstavek 149. člen ZZK-1.
⁶ Primerjaj Nina Plavšak: Izbrisna tožba, Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, 2010, str. 46.
⁷ Primerjaj Renato Vrenčur: Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, št. 6-7, 2010, str. 1387.
⁸ Sodišče je tožnici, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, priznalo naslednje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje: sestava tožbe 1.100 točk (tar. št. 18 OT) in materialni stroški, povezani s sestavo tožbe, 21 točk (11. člen OT);prva pripravljalna vloga 1.100 točk (tar. št. 19/1) in materialni stroški, povezani s to vlogo, 21 točk (11. člen OT); druga pripravljalna vloga 825 točk (tar. št. 19/2) in materialni stroški, povezani s to vlogo, 16,50 točk (11. člen OT);tretja pripravljalna vloga 550 točk (tar. št. 19/3) in materialni stroški, povezani s to vlogo, 11 točk (11. člen OT);prvi narok za glavno obravnavo 1.100 točk (tar. št. 20/1); nadaljnji narok 550 točk (tar. št. 20/2) ter materialni stroški, povezani z naroki, 33 točk;22 % DDV na odvetniške storitve, tersodna taksa v višini 1.227,00 EUR.
⁹ Tožnici je Vrhovno sodišče za prvi pritožbeni postopek priznalo 1.375 točk za odgovor, na pritožbo, kar, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22 % DDV, znaša 769,97 EUR.
¹⁰ Ti zajemajo nagrado za dva naroka (obakrat po 550 točk - tar. št. 20/2), materialne stroške v višini 22 točk (11. člen OT) in 22 % DDV. Upoštevana vrednost točke je 0,459 EUR.
¹¹ Nagrada za pritožbo (1.375 točk - tar. št. 21/1) in 22 % DDV. Upoštevana vrednost točke je 0,459 EUR.
¹² Stroške revizijskega postopka tožnice je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z vloženim stroškovnikom in OT, in sicer: 1.350 točk za revizijo in 26,50 točk za materialne stroške. Upoštevaje vrednost odvetniške točke - 0,60 EUR in 22 % DDV, stroški revizijskega postopka tožnice skupno znašajo 1.007,60 EUR.

Datum zadnje spremembe:

05.09.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 197/2008
• VSL sklep I Cp 3489/2009
• VSL sodba I Cpg 787/2016