VSRS Sodba I Ips 4778/2016

Jedro

V fazi glavne obravnave je za odločanje o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju. Zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat.

Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. S. se ugodi in se izpodbijani sodbi za tega obsojenca, glede obsojenega P. K. pa po uradni dolžnosti v obsodilnem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 10. 11. 2016 obsojenca P. K. in V. S. spoznalo za kriva, in sicer prvega krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1, drugega pa krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1. Obsojenemu P. K. je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora, za kaznivo dejanje grožnje kazen dveh mesecev zapora, za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja pa kazen petih mesecev zapora in mu nato podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora. Obsojenemu V. S. je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari določilo kazen enega leta zapora, za kaznivi dejanji grožnje po en oziroma dva meseca zapora, ter za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja kazen petih mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora. Oba obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 obsojencema odvzelo večje število predmetov.

2. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe zagovornice obsojenega P. K. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu kazen, določeno za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 znižalo na eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora. Pritožbi zagovornika obsojenega V. S. je delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za eno kaznivo dejanje grožnje ter poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Obsojenemu V. S. je nato ob upoštevanju določenih kazni za kaznivi dejanji po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in enega meseca zapora, v katero mu je vštelo tudi čas pripora. V preostalem je pritožbi zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojencev, zagovornica obsojenega P. K. zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona, zagovornik obsojenega V. S. pa zaradi kršitve 23. člena Ustave, bistvenih kršitev določb postopka iz 1. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

4. Zagovornica obsojenega P. K. navaja, da je pri obsojencu obstajala duševna motnja – anksioznost, kar pomeni, da je bil podan dvom v njegovo prištevnost. Glede na to ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice v postopek pritegniti izvedenca psihiatrične stroke. Izpostavlja, da v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ni točno opredeljeno kaj konkretno je storil obsojenec K. in kaj obsojenec S. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

5. Zagovornik obsojenega V. S. uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja, ki jo utemeljuje z navedbami, da je podan dvom v videz nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje. Dvom naj bi vzbujala njena telefonska komunikacija s tožilko, ki je zastopala obtožbo, predvsem pa okoliščina, da naj bi predsednica senata tožilki naročila vložitev pisne zahteve za izločitev izvedenca. Po oceni zagovornika dodaten dvom v nepristranskost sodnice vzbuja tudi njeno ravnanje na narokih za glavno obravnavo, na katerih naj bi pozivala tožilko k spremembi pravne kvalifikacije očitanih dejanj. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov ni bilo pravilno sestavljeno. Sodbi sodišča prve stopnje zagovornik očita, da temelji na nedovoljenih dokazih, in sicer na posnetkih videonadzornih kamer. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

6. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 28. 9. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ravnanje predsednice senata sodišča prve stopnje, ki je sprejela odločitev o izločitvi izvedenca, ni bilo takšno, da bi vzbujalo dvom v njeno nepristranskost. Zaradi izvedenčevega neobveščanja tožilstva je bilo namreč porušeno ravnotežje med tožilstvom in obrambo, zato je bil predlog za izločitev izvedenca utemeljen. Glede očitane kršitve določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navaja, da se je predlog za izločitev dokazov nanašal na kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki se sicer obravnava po zakonskih določilih za skrajšani postopek, v katerem sodi sodnik posameznik. Zaradi tega ocenjuje, da odločitev o predlogu za izločitev dokazov s strani predsednice senata ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, pri čemer je na odgovor podal izjavo zagovornik obsojenca V. S. in v njej vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

8. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

9. Zagovornica obsojenca P. K. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da je pri obsojencu P. K. obstajala duševna motja - anksioznost. Ocenjuje, da je bil podan sum v obsojenčevo prištevnost, zato bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti v postopek pritegniti izvedenca psihiatrične stroke.

10. Prištevnost storilca kaznivega dejanja se v skladu s predpostavko o duševni normalnosti ljudi oziroma polni sposobnosti njihovega razuma in svobodnosti njihove volje domneva. Vprašanje prištevnosti ali neprištevnosti je dejansko vprašanje, ki ga sodišče lahko ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, izvedenstvo psihiatrične stroke pa sodišču odredi le takrat, kadar nastane sum v prištevnost.¹ Obsojenčeva zagovornica z navedbami, da je bila v času storitve očitanega kaznivega dejanja pri obsojencu P. K. podana duševna motnja, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak skuša izpodbiti dejstva, na katerih sta nižji sodišči utemeljili zaključek o obsojenčevi prištevnosti in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Zagovornica navaja, da v izreku in v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari niso točno opredeljena in razmejena posamezna ravnanja obeh obsojencev. Z očitki zagovornice se ni mogoče strinjati, saj so že v izreku sodbe, nato pa tudi v obrazložitvi podrobno opisana ravnanja in prispevek obeh obsojencev k storitvi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Tako iz izreka sodbe izhaja, da sta obsojenca skupaj prerezala pnevmatike oškodovankinega vozila in razbila stekla, nato pa je obsojenec K. notranjost vozila poškropil z vnetljivo tekočino in zanetil požar, medtem ko je obsojenec S. opazoval okolico. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

12. Nenazadnje zagovornica še očita, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem kovinske posode Zippo, ker naj ne bi bila zasežena obsojencu K., ampak je bi bila najdena šele pozneje pri pregledu zažganega vozila. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je omenjeno posodo Zippo odvrgel obsojenec P. K., kolikor pa zagovornica zatrjuje, da posoda ni bila njegova in polemizira z vprašanjem, kje je bila posoda najdena, s tem posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

13. Zagovornik obsojenca V. S. uveljavlja kršitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev dokazov ni odločalo v pravilni sestavi, saj je o njem odločala le predsednica senata in ne sodeči senat. Zatrjuje, da je bil predlog za izločitev dokazov podan na glavni obravnavi, v tej fazi postopka pa o takšnem predlogu v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP, lahko odloča samo razpravni senat.

14. Bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodišče sodilo v drugačni sestavi, kot je predpisana v 25. členu ZKP. Omenjeni člen v 1. točki prvega odstavka za sojenje na okrožnih sodiščih uveljavlja načelo zbornega sojenja, medtem ko je v petem odstavku 25. člena ZKP določeno, da je predsednik senata sodišča prve stopnje pristojen za odločanje v primerih, za katere mu zakon daje izrecno pooblastilo. Takšno pooblastilo vsebuje med drugim prvi odstavek 285. e člena ZKP, ki določa, da predsednik senata odloča o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov. Vendar je to pooblastilo omejeno na odločanje v okviru predobravnavnega naroka in se ne razteza na poznejše faze postopka. V fazi glavne obravnave je namreč za odločanje o takšnem predlogu, v skladu s četrtim odstavkom 340. člena ZKP, pristojen sodeči senat. Pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov sicer ne gre za sojenje, vendar pa je vprašanje nedovoljenosti dokazov pomembno tudi za odločanje o predmetu obtožbe. Sodba se namreč po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati na nedovoljene dokaze, zato je odločanje o tem vprašanju ključnega pomena za zakonitost sodbe. Nenazadnje postane odločitev predsednika senata o (ne)dovoljenosti dokazov del sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je dopustno izpodbijati s pritožbo. Navedeno pomeni, da je vprašanje pravilne sestave sodišča pri odločanju o (ne)dovoljenosti dokazov enakega pomena kot pri sojenju.

15. V obravnavani zadevi je zagovornik obsojenca V. S. predlog za izločitev dokazov podal na glavni obravnavi in v nasprotju s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP ni navedel razlogov zakaj predloga ni podal na predobravnavnem naroku. Vendar zgolj dejstvo, da je bil predlog za izločitev dokazov podan prepozno, še ne more voditi v zaključek, da lahko o njem odloči predsednik senata in ne sodeči senat, kot to predvideva četrti odstavek 340. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je glede istovrstnih pritožbenih navedb zavzelo stališče, da bi predsednica senata morala odločitev o tem vprašanju prepustiti razpravljajočemu senatu, vendar pa je smatralo, da obrazložitev sodbe vsebuje razloge o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, zaradi česar naj bi obsojenec imel možnost omenjeno odločitev izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Takšna argumentacija pritožbenega sodišča ni pravilna, saj sta pravica posameznika do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), kateri uresničitvi so namenjena zakonska določila o sestavi sodišč in pravica do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave) različni kategoriji. Njuno medsebojno nadomeščanje bi lahko vodilo v situacijo, ko bi bila pravilna sestava sodišča nerelevantna, saj bi bila ta kršitev sanirana že zgolj z abstraktno možnostjo vložitve pravnega sredstva. V konkretnem primeru pa ravno dejstvo, da odločitev o (ne)dovoljenosti dokaza postane del sodbe sodišča prve stopnje, govori v prid stališču, da lahko takšno odločitev med glavno obravnavo sprejme le senat, ki odloča o glavni stvari, seveda kolikor se obdolženec pravici do zbornega sojenja ni izrecno odpovedal. Glede na navedeno se zagovornikovi očitki o bistveni kršitvi določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izkažejo kot utemeljeni.

16. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sodišča in kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da je podan dvom v videz nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje, ki ga utemeljuje s trditvami o njeni telefonski komunikaciji s tožilko, ki je zastopala obtožbo, predvsem pa z okoliščino, da naj bi sodnica tožilki naročila vložitev pisne zahteve za izločitev izvedenca. Graja tudi opustitev vročitve predloga tožilke za izločitev izvedenca v izjasnitev obrambi in poudarja, da takšno ravnanje kaže na pristranskost sodišča. Po oceni zagovornika dodaten dvom v nepristranskost vzbuja ravnanje sodnice na narokih za glavno obravnavo, na katerih naj bi javno in pred vsemi prisotnimi pozivala tožilko k spremembi pravne kvalifikacije očitanih dejanj.

17. Zahteva za varstvo zakonitosti dvom o nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje utemeljuje z okoliščinami, ki predstavljajo odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Za presojo navedenih okoliščin se uporabljata subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti.

18. Iz podatkov spisa obravnavane zadeve je razvidno, da je izvedenec požarne varnosti opravil rekonstrukcijo požiga osebnega vozila. Na rekonstrukcijo je povabil zgolj obrambo, ne pa tudi tožilstva. V zvezi s tem je naslednjega dne tožilka, ki je zastopala obtožbo, po telefonu poklicala predsednico senata in sporočila, da bo zahtevala izločitev izvedenca, saj naj bi bila po njeni oceni izvedenčeva opustitev vabljenja tožilstva, nedopustna. Predsednica senata ji je svetovala vložitev pisne zahteve za izločitev, nakar je poklicala izvedenca in mu sporočila, da namerava tožilstvo zahtevati njegovo izločitev in naj zato prekliče ponovno rekonstrukcijo dogodka. Tožilka je pozneje po faxu posredovala pisno zahtevo za izvedenčevo izločitev, ki jo sodišče prve stopnje sprva ni vročilo obrambi obsojencev v izjasnitev, ampak je to storilo šele po intervenciji zagovornika obsojenca V. S.

19. Ena izmed okoliščin, ki po prepričanju zagovornika kažejo na obstoj dvoma v nepristranskost sodišča, je opustitev vročitve zahteve tožilke za izločitev izvedenca v izjasnitev obrambi. Takšna opustitev vročanja zahteve za izločitev izvedenca ni relevantna z vidika presoje videza nepristranskosti sodišča. Stališče zagovornika, da bi morala predsednica senata predlog tožilke za izločitev izvedenca vročati obrambi v izjasnitev, namreč ni pravilno. Zakon ne daje podlage za vročanje zahteve za izločitev strankam postopka, ampak tretji odstavek 42. člena ZKP, ki se smiselno uporablja tudi za postopek izločitve izvedenca, pred izdajo sklepa o izločitvi predvideva zgolj pridobitev izjave osebe, katere izločitev se zahteva. Sodišče prve stopnje tako ni imelo zakonske podlage za vročitev zahteve za izločitev izvedenca v izjasnitev obrambi. Glede na to, da je sodišče ravnalo skladno z določili ZKP, takšno ravnanje ne more vzbujati dvoma v njegovo nepristranskost.

20. Vendar je iz zgoraj predstavljenega procesnega dogajanja v obravnavani zadevi razvidno, da obstaja več drugih okoliščin, katerih skupni učinek bi lahko pri razumnem človeku vzbudilo dvom v nepristranskost predsednice senata sodišča prve stopnje. Prva izmed teh okoliščin je telefonska komunikacija med sodnico in tožilko, ki je zastopala obtožbo. Telefonski pogovor med sodnico in tožilko sicer sam po še ne more vplivati na videz nepristranskosti. Predsednica senata namreč tožilki ni naročila vložitve zahteve za izločitev izvedenca, kot to prikazuje obramba, ampak je tožilka že sama predsednici senata povedala, da bo vložila zahtevo za izločitev izvedenca. Vendar omenjeno telefonsko komunikacijo v drugačen kontekst postavlja nadaljnji klic predsednice senata izvedencu. Sodnica je namreč izvedenca obvestila, da namerava tožilstvo zahtevati njegovo izločitev, čeprav v kritičnem času zahteva za izvedenčevo izločitev sploh še ni bila vložena. Izpostavljeni kontekst celotne komunikacije predsednice senata s tožilko in pozneje z izvedencem, pa je pomemben z vidika presoje objektivnega videza nepristranskosti.

21. Nenazadnje je z vidika presoje obstoja dvoma v nepristranskost potrebno upoštevati tudi zagovornikove očitke, da naj bi predsednica senata na narokih za glavno obravnavo pred vsemi prisotnimi pozivala tožilko k spremembi pravne kvalifikacije očitanih dejanj. Sodišče druge stopnje je glede istovrstnih pritožbenih očitkov v 33. točki obrazložitve zapisalo, da takšno ravnanje predsednice senata "ni bilo čisto pravilno", vendar naj ne bi bilo takšno, da bi že samo po sebi vzbujalo dvom o nepristranskost sodnice. Iz zapisnikov o glavni obravnavani sicer ni razvidno, da bi bilo tovrstno ravnanje protokolirano, kljub temu pa takšna trditev pritožbenega sodišča predstavlja dejanski okvir, na katerega je Vrhovno sodišče pri presoji uveljavljane kršitve vezano. Na podlagi navedb drugostopenjskega sodišča je zato mogoče implicitno sklepati, da je na enem izmed narokov dejansko prišlo do komunikacije glede spremembe pravne kvalifikacije očitanega dejanja med sodiščem in tožilko.

22. V obravnavani zadevi je torej kumulativno podanih več okoliščin, katerih skupni učinek lahko vzbuja dvom v objektivni videz nepristranskosti predsednice senata. Vse navedene okoliščine pa je treba presojati tudi v luči že ugotovljene kršitve določb postopka o sestavi sodišča pri odločanju o predlogu za izločitev dokazov. Zakonske norme o stvarni in funkcionalni pristojnosti sodišč, med katere spadajo določila o sestavi sodišča, so namreč namenjene uresničevanju pravice do sodnega varstva. Sestavni del te pravice pa je tudi pravica do nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja institut izločitve sodnika iz 39. člena ZKP. Zakonska določila o sestavi sodišča in institut izločitve sodnika torej v osnovi izvirajo iz iste ustavne pravice, kar pomeni, da lahko kršitev določb postopka o sestavi sodišča vpliva tudi na videz nepristranskosti. Takšna kršitev zato narekuje strožjo presojo okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v videz nepristranskosti sodišča.

23. Ob upoštevanju takšnega izhodišča in glede na ugotovljeno kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, so zato telefonska komunikacija predsednice senate s tožilko in izvedencem ter komunikacija med predsednico senata in tožilko glede spremembe pravne kvalifikacije, kolikor se jih presoja celokupno, takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarile objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obsojenemu V. S. kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, prav tako pa je podana s tem povezana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.

C.

24. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev določb postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, je zahtevi zagovornika obsojenega V. S. ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker so razlogi za takšno odločitev podani tudi v korist obsojenca P. K., je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) ravnalo enako tudi glede tega obsojenca.

25. Ker sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavljeni zaradi navedenih kršitev določb postopka, Vrhovno sodišče o drugih uveljavljanih kršitvah določb postopka ni odločalo, ker bo to stvar presoje sodišča prve stopnje v spremenjeni sestavi.

-------------------------------
¹ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 223/2008 z dne 18. 9. 2008, I Ips 6492/2010 z dne 23. 8. 2018.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VI Kp 35099/2017
• VSM Sodba II Kp 42797/2020
• VSM Sklep II Kp 39078/2017