VSRS Sodba I Ips 30999/2016

Jedro

Dokaz ni primeren, saj "izvedenstvo s področja vidljivosti" ne obstoji, presoja vidljivosti na kraju dogodka pa je v domeni sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 1. 6. 2017 S. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka 1 izreka sodbe) in poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 izreka sodbe, mu je določilo kazen dvanajst let zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka, pa štiri leta zapora, nato mu je izreklo enotno kazen petnajst let in deset mesecev zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu in pridržanju. Oškodovance J. P., P. P., J. R. in I. P. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačajo iz proračuna.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 10. 2017 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče milejšo kazen oziroma pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca zagovornik s trditvami o napačni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, izpodbija dokazne zaključke sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, da izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov razjasnjeno v zadostni meri. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik z navedbami glede višine izrečene zaporne kazni izpodbija njeno primernost, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 9. 2. 2018 vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovornik nasprotuje pravni opredelitvi kaznivega dejanja poskusa uboja. Trdi, da obsojenec ni imel naklepa ubiti oškodovanca P. P. Iz oškodovančeve izpovedbe izhaja, da se je zaletel v obsojenca, ki je streljal na R. P., da je do strela prišlo v trenutku, ko sta z obsojencem padla na tla in da je obsojenec drugi strel sprožil med njunim nadaljnjim prerivanjem. Po zagovornikovem mnenju s pritiskanjem na sprožilec pištole brez nabojev ni mogoče vzeti življenja, zato so zaključki sodišč prve in druge stopnje protislovni. Navaja še, da sodišči nista obrazložili obsojenčevega naklepa.

6. Zagovornikove navedbe niso utemeljene. Sodišči prve in druge stopnje sta (na podlagi oškodovančeve izpovedbe in drugih izvedenih dokazov) zaključili, da je do prvih dveh strelov v trebuh oškodovanca P. P. prišlo med ruvanjem z obsojencem, pri čemer je vsakršen dvom v to, da je obsojenec imel namen oškodovancu vzeti življenje, ovržen s prepričljivo izpovedbo oškodovanca, da je obsojenec pištolo nato uperil v njegovo glavo in jo trikrat ali štirikrat sprožil, vendar je slišal le klikanje in se pištola ni sprožila, saj v nabojniku več ni bilo nabojev, kar prav tako kaže na obsojenčev naklep oškodovancu vzeti življenje (točka 19 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 41 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbami, da v obsojenčevem naklepu ni bilo oškodovancu vzeti življenje, pod videzom kršitve kazenskega zakona napada ugotovljeno dejansko stanje, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca, ki bi podal mnenje glede vidljivosti v času storitve kaznivega dejanja. Po zagovornikovih trditvah se izpovedbe prič glede vidljivosti razlikujejo, pri čemer je policist A. P. izpovedal, da je bila na kraju, kjer je ležal pokojnik, tema, sodišče pa se do te izjave ni opredelilo. Po zagovornikovih navedbah bi sodišče moralo ponovno zaslišati pričo N. D. oziroma pridobiti njeno pisno obrazložitev glede kontaminacije na obsojenčevi majici in čevljih. Ocenjuje, da se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo v zadostni meri. Navaja še, da bi bilo treba v povezavi z mnenjem izvedencev glede gibanja biološkega materiala ter prahu, ki nastane ob streljanju, izvesti rekonstrukcijo dogodka. Trdi, da bi obramba z izvedbo rekonstrukcije vzbudila dvom v zaključek sodišča, da je storilec obravnavanih kaznivih dejanj obsojenec.

8. Zagovornikove navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne in zaključilo, da je dejansko stanje razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov in s tem zadeva zrela za razsojo (točka 5 obrazložitve sodišča prve stopnje).

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev „izvedenca glede vidljivosti“ na podlagi skladnih izpovedb večine prič in fotografij z ogleda kraja dejanja presodilo, da je bila na kraju dogodka javna razsvetljava (točka 29 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje in dodalo, da je tudi policist A. P. izpovedal, da je bilo mesto streljanja osvetljeno (točka 12 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči sta dokazni predlog utemeljeno zavrnili, pri čemer gre za neprimeren dokaz, saj „izvedenstvo s področja vidljivosti“ ne obstoji, presoja vidljivosti na kraju dogodka je v domeni sodišča.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe in vsebine poročila priče N. D., iz katerih izhaja način, na katerega so bile sledi prejete, zavarovane in analizirane, ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben (točka 31 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je na podlagi izpovedbe priče D. zaključilo, da priča ni izpovedovala o konkretni kontaminaciji majice, ampak da biologi sledi prvi prejmejo v preiskavo zaradi morebitnih kontaminacij, saj se sicer dokazna vrednost niža (točka 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Po presoji Vrhovnega sodišča obramba s takšnimi navedbami ni vzbudila dvoma v verodostojnost izsledkov preiskav, zato je bil dokazni predlog za ponovno oziroma dodatno zaslišanje priče D. utemeljeno zavrnjen.

11. V obravnavani zadevi je zagovornik na predobravnavnem naroku dne 19.12. 2016 (med drugim) podal pisni dokazni predlog (list. št. 860-861 spisa) za opravo rekonstrukcije z obrazložitvijo, da se izjave prič o dogajanju obravnavanega dne razlikujejo. Obramba je zato predlagala, da sodišče s pomočjo izvedencev, ki naj upoštevajo (že znane) ugotovitve izvedencev in ostale objektivne okoliščine, opravi rekonstrukcijo dogajanja. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč, ki sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka onkraj razumnega dvoma ugotovili, da je obsojenec, ki je poskrbel, da na njegovih oblačilih in telesu ni bilo najti sledi biološkega izvora in delcev, karakterističnih za streljanje, storilec obravnavanih dejanj, zato rekonstrukcija ni potrebna (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

12. Po zagovornikovih navedbah je v sodbi podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami in zapisniki. Po navedbah obrambe sodišči nista obrazložili, iz česa izhaja očitek v izreku sodbe, da je obsojenec dejanje storil med sporom z R. P. z namenom, da mu zaradi trajnega sosedskega spora vzame življenje. Trdi, da je sodišče prezrlo navedbe priče J. P., ki je izpovedala, da z obsojencem niso bili v sporu.

13. Zagovornikove navedbe o precejšnjem nasprotju niso konktretizirane, saj zagovornik ni utemeljil vsebine nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami in zapisniki. Vrhovno sodišče nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP) Sodišče prve stopnje se je do dejstev, da je med družinama oškodovancev in obsojenca obstajal spor ter do spora oziroma dogodkov obravnavanega dne opredelilo v zadostni meri, pri čemer (v izreku opisani) spori ne predstavljajo dejstev, odločilnih za obstoj kaznivega dejanja (točka 17 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 13 in 26 obrazložitve sodišča prve stopnje).

14. Zagovornik z navedbami glede vsebine izpovedbe priče J. P. ter verodostojnosti prič J. in P. P. ter J. R., ne uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Če je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1 in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornikovih navedb, da bi sodišče obsojencu moralo izreči nižjo kazen, saj pri obsojencu ni bil podan naklep glede (poskusa) uboja P. P. in da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin (obsojenec živi v slabih socialnih razmerah in ima tri leta starega otroka, ki ga je dolžan preživljati), zato ni presojalo.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 9199/2012
• VSRS Sodba I Ips 11028/2012
• VSRS Sodba I Ips 19056/2013-168