VSRS Sodba III Ips 1/2019

Jedro

Tudi v primeru, ko naj bi ravnanje povzročitelja škode imelo za posledico začetek stečajnega postopka, je premoženjska izguba delničarjev zaradi izgube celotne vrednosti delnic le odsev škode, ki je nastala sami družbi. Premoženjski položaj delničarjev je tudi v tem primeru mogoče izravnati le preko zahtevka v korist družbe. Zaradi začetka stečaja nad družbo se narava odškodninskega prikrajšanja delničarjev ni spremenila. Pred začetkom stečaja se je prikrajšanje delničarjev kazalo kot izguba vrednosti delnic. Z začetkom stečaja so delničarji sicer izgubili možnost izravnave prejšnjega premoženjskega položaja z dvigom vrednosti delnic zaradi nepovratnih posledic stečaja, ki vodijo k prenehanju družbe. Ker pa ima družba (stečajni dolžnik) možnost uveljavljanja povrnitve celotne škode od povzročitelja (načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ) z vplačilom v stečajno maso, bi bil premoženjski položaj delničarjev izravnan z uresničitvijo pravice do poplačila iz preostanka stečajne mase.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožniki so s tožbo od tožene stranke uveljavljali povrnitev škode, ki naj bi jo utrpeli, ker naj bi zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke družba P. d. d. pristala v stečaju. Uveljavljali so povrnitev tržne vrednosti delnic na dan 31. 12. 2012. Prvi tožnik je uveljavljal plačilo 8,445.640,00 EUR, drugi tožnik 2,910.621,00 EUR in tretji tožnik 1,668.900,50 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentacijo, da ni podana protipravnost v ravnanju tožene stranke. Zanjo ni veljala kontrahirna dolžnost za sklepanje novih kreditnih pogodb. Protipravno tudi ni bilo ravnanje tožene stranke, ko je zoper družbo P., d. d. predlagala začetek stečajnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je oprlo na druge razloge. Zavzelo je namreč stališče, da tožniki kot delničarji samostojno sploh ne morejo uveljavljati škode zaradi zmanjšanja vrednosti delnic. Pri škodi delničarjev gre v tem primeru le za posredno, refleksno škodo. To škodo lahko delničarji izravnajo le posredno z odškodninskim zahtevkom družbe do povzročitelja škode. Kot zmotno je ocenilo stališče tožnikov, da naj bi v razmerju med toženo stranko kot kreditodajalko in družbo P., d. d. šlo za eksistenčno odvisnost v smislu dejanskega koncerna. Tudi za te odškodninske zahtevke pa velja, da delničarji lahko samostojno uveljavljajo le zahtevke za neposredno škodo, ki presega refleksno škodo.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Po izteku roka za odgovor na revizijo je bil nad drugim tožnikom 2. 11. 2018 začet stečajni postopek, zaradi česar so nastopili učinki prekinitve postopka po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP. Ker pa so bila do takrat že opravljena vsa procesna dejanja tožeče stranke v revizijskem postopku, ni ovir za odločanje Vrhovnega sodišča o reviziji (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

Glede dovoljenosti revizije

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenih zahtevkih tožnikov, ki vsak zase presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

8. Tožniki so bili delničarji družbe P., d. d.

9. Tožena stranka je kot kreditodajalka v pogodbenih razmerjih z družbo P.,, d. d. tej družbi zagotavljala kratkoročne kredite.

10. Po 13. 3. 2013 tožena stranka z družbo P.,, d. d. ni sklepala novih kreditnih pogodb in ni podaljšala rokov vračila iz obstoječih kreditnih pogodb.

11. Nad družbo P.,, d. d. je bil kasneje začet stečajni postopek.

Razlogi za neutemeljenost revizije

12. Neutemeljen je revizijski očitek, naj bi sodišče druge stopnje storilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP že s tem, ko naj bi sodbo sodišča prve stopnje potrdilo iz drugih razlogov. Pri tem revizija izpostavlja pritrditev sodišča druge stopnje pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke, ki se tičejo protipravnosti ravnanja tožene stranke in višine škode. Po mnenju revidentov bi moralo sodišče v tem primeru nujno pritožbi ugoditi, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrniti v novo sojenje, ne pa iskati drugih razlogov za potrditev sodbe.

13. Vrhovno sodišče je že v več odločbah pojasnilo pomen in razmejitev med obema očitanima procesnima kršitvama.¹ Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revidenti takega nasprotja niso uspeli prikazati. O zatrjevanem nasprotju med zatrjevano trditveno podlago revidentov in povzetki teh trditev v izpodbijani sodbi bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

14. Nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti (ugotoviti, ali ima upoštevne pomanjkljivosti ali ne). Sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na vse pritožbene trditve, temveč zgolj na tiste, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče druge stopnje mora v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti preizkusiti tudi pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). V primeru, ko je sodišče druge stopnje na neutemeljenost tožbenega zahtevka sklepalo na podlagi materialnopravne presoje, da tožniki sploh nimajo materialne podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka proti toženi stranki, se izkažejo kot neodločilne prejšnje ugotovitve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev tožeče stranke glede protipravnosti ravnanja tožene stranke in višine škode. Če je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, tudi opredelitev sodišča prve stopnje do vseh trditev o potrebnih predpostavkah odškodninske odgovornosti ne bi mogla pripeljati do drugačnega rezultata.

15. Odločilna za presojo pravilnosti odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je narava škode, ki jo uveljavljajo tožniki od tožene stranke.

16. Sodišče druge stopnje se je v 9. točki obrazložitve sodbe sklicevalo na zavzeto stališče teorije, da škodo zaradi zmanjšanja vrednosti delnic lahko uveljavlja le družba, ne pa njeni delničarji. Pri tem je povzelo komentar Rada Bohinca v Velikem komentarju ZGD-1, na katerega se je sklicevalo v 1. opombi. Ta komentar se nanaša na določilo prvega odstavka 264. člena Zakona o gospodarskih družbah.² Ta določba nalaga osebi, ki je s svojim vplivom pripravila člana organov vodenja družbe, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, da mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Zadnji stavek te določbe pa taki osebi nalaga, da mora povrniti tudi škodo delničarjem, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe. Čeprav v konkretnem primeru v tožbi očitanega ravnanja tožene stranke (nesklepanje novih kreditnih pogodb z družbo P., d. d.) ni mogoče subsumirati pod ravnanje iz prvega odstavka 264. člena ZGD-1, pa stališča teorije in sodne prakse, ki se nanašajo na omejitev neposrednih zahtevkov delničarjev za svojo posredno škodo, ki se kaže v izgubi vrednosti delnic, veljajo tudi za druge vrste ravnanj tretjih v škodo družbe.

17. Določba prvega odstavka 264. člena ZGD-1 sicer omogoča tudi delničarjem, da uveljavljajo neposredno škodo od povzročitelja. Vrhovno sodišče je že v odločbi III Ips 249/2008 z dne 23. 1. 2012 zavzelo stališče, da je treba določbo zadnjega stavka prvega odstavka 280. člena Zakona o gospodarskih družbah,³ po kateri se delničarjem povrne nastala škoda, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe, razlagati tako, da zadeva le tako škodo, ki nastane samo njim, ne pa tako imenovano refleksno, odsevno škodo. Kot refleksno škodo je po zavzetem stališču treba razumeti škodo, ki je le odsev škode, ki je v osnovi nastala družbi. Takšna refleksna škoda se lahko kaže predvsem v obliki nižje vrednosti delnic in/ali v nižji dividendi.

18. Ureditev v prvem odstavku 280. člena ZGD je bila enaka ureditvi v prvem odstavku 264. člena sedaj veljavnega ZGD-1, ki ima naslov Odškodninska odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb. Zato ni razlogov za odstopanje od zavzetega stališča v odločbi III Ips 249/2008. To pomeni, da so delničarji upravičeni uveljavljati v svojo korist zgolj tisto škodo, ki ne izvira iz škode, ki je nastala družbi.

19. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da velja enaka razmejitev tudi v primeru odškodninskih zahtevkov po prvem odstavku 547. člena ZGD-1, ki ureja odškodninsko odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonitih zastopnikov. Na to pravno podlago se je izrecno sklicevala tudi tožeča stranka s trditvami, da naj bi bila tožena stranka v razmerju do družbe P., d. d. obvladujoča družba. Tudi po tej pravni podlagi je torej odločilno vprašanje, kakšna je narava škode, ki jo uveljavljajo tožniki.

20. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje izkrivljeno povzemalo trditveno podlago tožeče stranke pri presoji utemeljenosti zahtevka. Takšen očitek revidenti gradijo na utemeljitvi, da se sodišče druge stopnje sklicuje na zmanjšanje vrednosti njihovih delnic, česar v svojih vlogah sploh niso zatrjevali. Sklicevali naj bi se le na zahtevek zaradi zmanjšanja svojega premoženja zaradi izgube delnic, ker so prenehale zaradi začetka stečajnega postopka (283. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Takšna škoda pa naj bi predstavljala neposredno škodo delničarjev, ki jo lahko uveljavljajo samostojno v svojo korist. Takšno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno.

21. Že pojasnjena razmejitev med refleksno škodo in neposredno škodo, ki jo lahko samostojno uveljavljajo delničarji, temelji na izhodišču, da je v primeru, ko naj bi bilo škodljivo ravnanje usmerjeno na delovanje družbe, družba tudi upravičenka za uveljavljanje takšne škode. Škodljive posledice v družbi (zmanjšanje njenega premoženja ali preprečitev njenega povečanja) pa se posredno odraža tudi v zmanjšanju vrednosti delnic (oziroma preprečitvi njenega povečanja), ki predstavlja refleksno škodo delničarjev. Izključitev neposrednega odškodninskega zahtevka delničarjev za povrnitev tovrstne škode temelji na izravnavi škodnega položaja delničarjev že z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v korist družbe (načelo popolne odškodnine), saj bi povrnitev škode družbi vplivala tudi na vrednost delnic. V nasprotnem primeru bi moral povzročitelj povrniti škodo dvakrat, enkrat družbi in nato še delničarjem.⁴ Solidarno upravičenje delničarja, da lahko že sam uveljavlja povrnitev takšne posredne škode v svojo korist, pa bi nasprotovalo načelu ohranjanja kapitala in namenske vezanosti premoženja družbe.⁵ To velja tako za družbenike v družbi z omejeno odgovornostjo kot za delničarje v delniški družbi. Delničarji imajo zato neposredno tožbeno upravičenje zgolj za povrnitev tiste škode, ki jim je nastala, ne da bi pri tem nastala škoda sami družbi.

22. Tožeča stranka je v tožbi in v nadaljnjih vlogah zatrjevala škodljiva ravnanja tožene stranke, v posledici katerih naj bi prišlo do začetka stečajnega postopka nad družbo P., d. d. Te trditve same po sebi vsebujejo zatrjevanje škodljivih posledic na strani navedene družbe, ki se zrcalijo tudi na premoženjskem položaju njenih delničarjev. Z začetkom stečajnega postopka delniška družba še ne preneha. Zato bi tudi po začetku stečajnega postopka družba lahko uveljavljala odpravo škodljivih posledic povzročiteljevega ravnanja.

23. Razveljavitev in izbris delnic kot vrednostnih papirjev na podlagi 283. člena ZFPPIPP pomeni predvsem prenehanje korporacijskopravnega razmerja med delničarjem in družbo. Pri imetnikih navadnih delnic se to kaže v izgubi pravice do udeležbe pri upravljanju družbe in pravice do dela dobička, ki delničarju pripadata na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 176. člena ZGD-1. Sam začetek stečajnega postopka nad družbo pa ne pomeni samostojnega premoženjskega prikrajšanja za delničarja. Delničarju namreč ostane premoženjskopravno upravičenje do preostanka stečajne mase po poplačilu preostalih upnikov (tretja alineja drugega odstavka 176. člena ZGD-1 in drugi odstavek 373. člena ZFPPIPPP). Uresničitev te pravice je odvisna od obsega premoženja, ki se zbere v stečajni masi in od obsega obveznosti, ki morajo biti poravnane pred poplačilom delničarjev.

24. Tudi v primeru, ko naj bi ravnanje povzročitelja škode imelo za posledico začetek stečajnega postopka, je premoženjska izguba delničarjev zaradi izgube celotne vrednosti delnic le odsev škode, ki je nastala sami družbi. Premoženjski položaj delničarjev je tudi v tem primeru mogoče izravnati le preko zahtevka v korist družbe. Zaradi začetka stečaja nad družbo se narava odškodninskega prikrajšanja delničarjev ni spremenila. Pred začetkom stečaja se je prikrajšanje delničarjev kazalo kot izguba vrednosti delnic. Z začetkom stečaja so delničarji sicer izgubili možnost izravnave prejšnjega premoženjskega položaja z dvigom vrednosti delnic zaradi nepovratnih posledic stečaja, ki vodijo k prenehanju družbe. Ker pa ima družba (stečajni dolžnik) možnost uveljavljanja povrnitve celotne škode od povzročitelja (načelo popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika) z vplačilom v stečajno maso, bi bil premoženjski položaj delničarjev izravnan z uresničitvijo pravice do poplačila iz preostanka stečajne mase.

25. Navedeni razlogi odgovarjajo na revizijske očitke, da naj bi sodišče druge stopnje prezrlo dejanske navedbe tožnikov o vrsti uveljavljane škode. S tem naj bi kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Očitki so neutemeljeni. Čeprav se sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na škodo delničarjev zaradi izgube vrednosti delnic, ne more biti dvoma, da je pri tem obravnavalo dejanski položaj delničarjev po začetku stečajnega postopka nad družbo. Ne nazadnje prenehanje delnic zaradi stečaja praviloma predstavlja za delničarja premoženjsko izgubo v višini celotne vrednosti delnic. Trditvena podlaga tožnikov, ki jo ponavljajo v reviziji in se nanaša na posledice prenehanja delnic zaradi začetka stečaja, predstavlja zgolj navajanje materialnopravne kvalifikacije tega položaja, na kar pa sodišče ni vezano. Da je materialnopravno zmotno stališče tožnikov glede narave škode, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo zgoraj.

27. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na dolžnost postopanja sodišča prve stopnje po 285. členu ZPP glede morebitne nejasnosti ali nesklepčnosti tožbe. 285. člen ZPP nalaga sodišču skrb, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V konkretnem primeru je tožeča stranka ponudila jasno trditveno podlago, vendar je vseskozi zatrjevan dejanski položaj materialnopravno zmotno razlagala kot položaj, ki ji daje upravičenje do samostojnega zahtevka delničarja za povrnitev neposredne škode. Na takšnih stališčih vztraja tudi v reviziji. Ob takšni trditveni podlagi sodišče ni bilo dolžno pozivati tožečo stranko na dopolnitev njenih navedb. Šlo je za nesklepčnost tožbenih trditev, ki so nujno rezultirale v zavrnitvi tožbenega zahtevka. V tem položaju sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati tožečo stranko k spremembi tožbenega zahtevka v korist družbe. Sicer pa revizijskih navedb v povezavi z 285. členom ZPP niti ni mogoče razumeti v smeri očitka, da sodišče prve stopnje tožečo stranko ni usmerilo k uveljavljanju (tudi) drugačnega zahtevka. Zato je neutemeljen revizijski očitek o storjeni relativni bistveni kršitvi postopka, oziroma da naj bi izpodbijana sodba predstavljala sodbo presenečenja za tožečo stranko.

28. Materialnopravno zmotni so tudi revizijski očitki, da naj bi pravica do neposrednega zahtevka delničarja izhajala že iz položaja, ko po začetku stečaja zaradi prenehanja korporacijskega razmerja delničar izgubi možnost, da bi uveljavljal škodo s tožbo v imenu in za račun družbe (actio pro socio).

29. Kot je bilo že pojasnjeno, omejitev za uveljavljanje neposrednih odškodninskih zahtevkov delničarjev ne temelji na predpostavki, da je (tudi) delničarjem priznana možnost uveljavljanja povrnitve škode v korist družbe. Ne nazadnje v primeru iz 264. člena ZGD-1 takšnega upravičenja zakon delničarjem niti ne daje. V tem primeru je skrbnost za odpravo prikrajšanja družbe naložena njenim poslovodnim organom, v primeru družbe, nad katero je bil začet stečajni postopek, pa stečajnemu upravitelju. Zakonska omejitev uveljavljanja neposrednih zahtevkov delničarjev v primeru odsevne škode je utemeljena na možnosti, da takšno škodo lahko uveljavlja tudi družba, kar bi lahko pripeljalo do dvojne obremenitve povzročitelja škode. Ta možnost pa ni izključena niti v primeru družbe, nad katero je začet stečajni postopek.

30. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske očitke o zmotni uporabi materialnega prava v izpodbijani sodbi. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, s katero se izpodbija pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati na obširne revizijske navedbe, ki se nanašajo predvsem na razloge v prvostopenjski sodbi o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Zato so s tem v zvezi neupoštevni tudi revizijski očitki o storjenih procesnih kršitvah sodišča prve stopnje.

Odločitev o reviziji

31. Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

32. Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno.

Glede stroškov postopka

33. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Na primer sodba III Ips 75/2015 z dne 21. 4. 2015.
² Uradni list RS št. 42/2006 s spremembami do 55/2015 – v nadaljevanju ZGD-1.
³ Uradni list RS št. 30/93 s spremembami do 139/2004 – v nadaljevanju ZGD.
⁴ Glej 15. točko obrazložitve odločbe III Ips 249/2008.
⁵ Dr. H. Altmeppen v Roth/Altmeppen, 2015, §13 GmbHG, r. št. 155.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 132/2016
• VSRS sodba II Ips 101/2013
• VSC Sodba Cpg 82/2021