VSRS Sodba II Ips 160/2018

Jedro

Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnika morata toženki v 15 dneh povrniti stroške odgovora na revizijo, in sicer prvi tožnik v višini 223,99 EUR in drugi tožnik v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je tožnikoma prisodilo vsakemu po 2.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve njune pravice do združevanja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna vrniti prvemu tožniku pravdne stroške v znesku 581,21 EUR, drugi tožnik pa je dolžan toženki vrniti pravdne stroške v znesku 76,54 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov zavrnilo, ugodilo pa pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka, poleg tega pa odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je sklepom II DoR 35/2018 z dne 15. 3. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice in kot takšna predstavlja podlago za uveljavljanje pravno priznane škode.

4. Tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko sodbo v celoti ugodi ter posledično toženi stranki naloži, da vsakemu tožniku plača odškodnino v višini 4.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter toženki naloži v plačilo nadaljnje stroške pravdnega postopka. Podrejeno predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v ponovno odločanje.

5. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v kateri predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Dejanski okvir spora

6. Tožnika sta se želela vključiti v Lovsko družino A. (tožena stranka). Ta je njuno vlogo za sprejem zavrnila. Sprejeta sta bila šele na podlagi pravnomočne sodbe. Za čas od zavrnitve vloge za sprejem v članstvo do dejanskega sprejema zahtevata odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njuno osebnostno pravico – pravico do združevanja.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je njunima tožbenima zahtevkoma deloma ugodilo, medtem ko ju je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da pravica do združevanja ni osebnostna pravica in zato zatrjevana škoda ni pravno priznana škoda v slovenskem pravnem redu.

Navedbe strank v revizijskem postopku

8. Tožnika v reviziji navajata, da sodi pravica do združevanja med osebnostne pravice, katerih narava je posebej občutljiva, zato terja tudi odškodninsko varstvo. Skladno s 15. členom Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, kar zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Posebej občutljiva narava osebnostnih pravic terja poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov, kot jih določa 134. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tudi odškodninsko varstvo po 179. členu OZ. Med osebnostne pravice sodi tudi pravica do duševne integritete, kar priznavata tako teorija kot tudi sodna praksa. Krog osebnostnih pravic je odprt, njihova značilnost pa je v tem, da pripadajo človeku kot takemu in so sestavni del njegove osebnosti. Pravica do združevanja torej vsekakor je osebnostna pravica, saj se nanaša na posamezno osebo. V prvostopenjski odločitvi ugotovljene posledice, ki sta jih tožnika utrpela (hendikepiranost, občutek nelagodja in nezadovoljstva, prizadetost, neprijetnost, manjvrednost in prikrajšanje), predstavljajo tipične posege v osebnostne pravice, zato odločitev drugostopenjskega sodišča ni materialnopravno pravilna. Do teh pomembnih vidikov osebnostnih pravic se drugostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo, njegova odločitev je vsebinsko prazna in neargumentirana, zato je tudi ni moč preizkusiti in pomeni bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP). Drugostopenjsko sodišče je relativiziralo sodne odločbe, v katerih vprašanje, ali pravica do združevanja sodi med osebnostne pravice, ni bilo sporno. Napačna je tudi prvostopenjska odločitev o višini odškodnine, saj bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikoma dosoditi celotno vtoževano odškodnino.

9. Toženka v odgovoru na revizijo meni, da je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, da pravica do združevanja ni osebnostna pravica. Niso vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Pravica do združevanja nima potrebnih karakteristik za osebnostno pravico, saj ne izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti, temveč je vezana na določene pogoje, ki jih je v konkretnem primeru potrebno izpolnjevati za včlanitev v lovsko družino. Pravica do združevanja je politična, državljanska pravica, ki ima smisel v tem, da zagotovi participacijo človeka in državljana v političnem življenju družbe. Primerljiva je z volilno pravico, ki je ravno tako politična pravica in vezana na določen status, to je državljanstvo in starost. V obeh primerih gre za osebni pravici, ki se izvršujeta na kolektiven način in v javnem interesu zaradi uresničevanja skupnih ciljev in interesov. Škoda, ki jo vtožujeta tožnika, tako ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode.

Odločitev Vrhovnega sodišča

10. Revizija ni utemeljena.

11. Po določilu drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na navedbe revizije, ki dopuščeno vprašanje presegajo (kar velja predvsem za uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

O oblikah nepremoženjske škode, za katere se priznava denarna odškodnina

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožnika upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela s posegom v pravico do združevanja. Glede na to, da so v določilih 179. do 182. člena OZ taksativno navedeni primeri pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, sta tožnika upravičena do denarne odškodnine le, če je pravica do združevanja osebnostna pravica. V zaprt krog pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče oškodovancu prisoditi denarno odškodnino, namreč po 179. členu OZ med drugim spadajo duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

13. Tožnika sicer v reviziji trdita, da je tudi pravica do povrnitve škode ustavna pravica in je z zakonom ni dopustno omejevati, tudi na taksativno določene primere oblike nepremoženjske škode ne, sklicujoč se pri tem na odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi Simeone Leitner proti TUI Deutschland GmbH & Co. KG (opr. št. C-168/00). Ne glede na to, da tudi te navedbe deloma presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, Vrhovno sodišče zaradi celovite(jše)ga odgovora nanj pojasnjuje, da se v navedeni zadevi izrecno razlaga (le) 5. člen Direktive Sveta z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (90/314/EGS), ki za obravnavani primer ni pomembna. Navedena sodba pa ne določa splošne obveznosti držav članic, da v primeru (kakršnekoli) nepremoženjske škode zagotovijo odškodninsko varstvo, temveč se navezuje le na ukrepe za zagotovitev odgovornosti organizatorja potovanja oziroma turističnega agenta do potrošnika za pravilno izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe. Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2013² se prav tako nanaša le na nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah, zahtevku pa je bilo ugodeno ob evroskladni razlagi oziroma harmonizirajoči razlagi naše zakonske ureditve na podlagi jasne in nepogojne določbe Direktive³ v okviru kršitve pravice do osebne integritete kot osebnostne pravice.

14. Kot v številnih zadevah doslej⁴ torej Vrhovno sodišče ostaja na stališču o zaprtem krogu pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod.

Splošno o osebnostnih pravicah

15. Pojma osebnostne pravice zakonodaja natančneje ne opredeljuje. Ustava v drugem poglavju z naslovom „Človekove pravice in temeljne svoboščine“ zagotavlja posamezne pravice in svoboščine, njihovo uresničevanje ter določa pogoje za njihovo razveljavitev in omejitev. Funkcija temeljnih (človekovih) pravic je bila izvorno zaščita posameznika proti samovolji države in njenih organov, pri osebnostnih pravicah pa je šlo za razmerja med formalno prirejenimi subjekti, torej za varstvo posameznika pred posegom posameznika v njegovo osebnostno sfero. V primerih, kadar gre za zaščito istih temeljnih dobrin (npr. nedotakljivost človekovega življenja, varstvo osebne svobode), se temeljne in osebnostne pravice vsebinsko prekrivajo. Med njimi zato ni ostre razlike, država pa mora zagotoviti uresničevanje in varstvo teh pravic tako v državljanski kot osebni sferi.⁵

16. Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. S tem osebnostne pravice dviguje na raven ustavno varovanih temeljnih (človekovih) pravic. To pa ne pomeni, da so vse človekove pravice hkrati tudi osebnostne pravice.⁶ Ker natančneje osebnostnih pravic ne opredeljuje niti Ustava niti OZ niti kakšen drug zakon, ostaja na področju osebnostnih pravic odprt razlagalni prostor, ki omogoča oblikovanje in priznavanje novih osebnostnih pravic glede na nova življenjska razmerja, razvoj civilizacije, tehnični napredek ipd.⁷

17. V teoriji⁸ se kot bistvene značilnosti osebnostnih pravic poudarja, da pripadajo vsakemu človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da so neprenosljive, da ne zastarajo in da kot absolutne pravice učinkujejo zoper vsakogar. Opredelitev osebnostnih pravic in tega, ali določena pravica sodi mednje, je pomembna z vidika 179. člena OZ, ki zamejuje oblike nepremoženjske škode, za katere se priznava denarna odškodnina. V primerjavi s teoretičnimi izhodišči pa je pojem osebnostne pravice po 179. členu OZ izrazito zožujoč, saj se nanaša na posamezne dobrine človekove osebnosti, kot so življenje, zdravje, telesna integriteta, prostost, čast in dobro ime, osebna identiteta, lastna podoba in glas, pisemska tajnost, osebno (zasebno) življenje in duševna integriteta.⁹

Posebej o pravici do združevanja

18. Ustava v 42. členu zagotavlja pravico do zbiranja in združevanja. Tako v prvem odstavku določa, da je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj, v drugem pa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (tretji odstavek), poklicni pripadniki obrambnih sil in policije pa ne morejo biti člani političnih strank (četrti odstavek).

19. Ustavno sodišče je v odločbi Up-301/96 zapisalo, da je pravica do zbiranja in združevanja „temeljna človekova pravica, ki omogoča svobodno izražanje mnenj, oblikovanje politične volje in samoorganiziranost. Pravica do združevanja, ki vključuje tudi pravico do ustanavljanja političnih strank in njihovega delovanja, pomeni izhodišče za večstrankarski politični sistem, brez katerega svobodna demokratična družba ne more obstajati.“¹⁰ Pravica torej izvira iz načela demokracije in se povezuje s političnimi in družbenimi vrednotami demokratične družbe. Izhaja sicer tudi iz splošne svobode ravnanja, ki jo je Ustavno sodišče razvilo iz osebnostnih pravic,¹¹ vendar je pravica do zbiranja specialnejša v razmerju do splošne svobode ravnanja, ki je varovana v 35. členu Ustave,¹² medtem ko sta npr. podjetniška svoboda (74. člen Ustave) in sindikalna svoboda (76. člen Ustave) specialni v razmerju do svobode združevanja iz 42. člena Ustave. Posebej urejene (specialne) pravice se zato ne varujejo v okviru splošne svobode ravnanja.

20. Določilo 42. člena Ustave opredeljuje dve pravici: pravico do mirnega zbiranja in pravico do svobodnega združevanja. Medtem ko je pri prvi (imenovani tudi kot pravica do demonstracije) varovano področje zbiranje in zborovanje, to je srečanje ljudi in njihovo sodelovanje pri izražanju ali izmenjavi idej ali mnenj, je varovano področje pravice iz drugega odstavka svoboda združevanja. Ta zagotavlja vsakomur, da se zaradi izražanja in uresničevanja skupnih ciljev in interesov prostovoljno povezuje s podobno mislečimi v združenje, ki naj to povezano skupino ljudi predstavlja. Združenje je v primerjavi z zborovanjem bolj (zlasti notranje) organizirano. „Ustavno zagotovilo, da se vsakdo združuje svobodno, pomeni, da ima možnost sam izbrati, ali se bo povezal v neko združenje ali ne in kako dolgo bo ostal njegov član.“¹³ Kot specifične značilnosti pravice do zbiranja in pravice do združevanja se navajajo: da izvirata iz načela demokratičnosti, da se lahko uresničujeta le kolektivno, da imata močno politično komponento in da imata izrazito instrumentalno vlogo, saj nastopata kot orodje za uresničevanje drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.¹⁴

21. Obširno je Ustavno sodišče vsebino in pomen pravice do zbiranja pojasnilo v odločbi U-I-155/07 in poudarilo, da „če niso podani ustavno dovoljeni razlogi za omejitve, je združevanje dopustno zaradi kakršnihkoli skupnih interesov oziroma ciljev (političnih, verskih, gospodarskih, socialnih, kulturnih, znanstvenih, umetniških, športnih, družabnih ipd.).“¹⁵ V skladu s tem je Ustavno sodišče tudi že presodilo, da je združevanje v lovsko družino mogoče presojati z vidika 42. člena Ustave.¹⁶

22. Pravica do zborovanja in do združevanja učinkuje tako vertikalno (tj. v razmerju do države oziroma njenih pristojnih organov) kot horizontalno (tj. v razmerju do drugih posameznikov).¹⁷ Pri vertikalnem učinkovanju gre predvsem za (negativno) obveznost države, da ne sme na ustavno nedopusten način prepovedovati ali kakorkoli omejevati svobodnega ustanavljanja neformalnih združenj ter vključevanja vanje. Na drugi strani pa ima država tudi pozitivne obveznosti, zlasti zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice, tudi s tem, da zagotovi njeno ustrezno varstvo in predvidi pravnoorganizacijske oblike, ki bodo posameznikom omogočale kolektivno delovanje na področju skupnih interesov.¹⁸

23. Svoboda združevanja se lahko uresničuje neformalno (v obliki neformalnih, zasebnih združenj) ali formalno, torej v vnaprej predvidenih pravnoorganizacijskih oblikah. Za uresničitev slednje se od države zahteva, da uredi njeno uresničevanje z zakonom, saj je sicer ne bi bilo mogoče izvrševati (pravica pozitivnega statusa). Na področju združevanja v lovske družine sta relevantna Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1).

24. ZDru-1 v 2. členu določa, da je združevanje v društva prostovoljno in da lahko vsakdo postane član društva in v društvu deluje pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu. Pravice do včlanitve v društvo torej ni mogoče uveljaviti absolutno, ampak le pod pogoji, ki jih postavi društvo glede na njegov namen in dejavnost. Po 65. členu ZDLov-1 je lovska družina društvo polnoletnih oseb, ki se ustanovi, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih, če ta zakon ne določa drugače. Člani oziroma članice društva so lahko lovci in posamezniki oziroma posameznice, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter je njihov interes povezan z divjadjo in lovstvom, pogoj za trajnejše članstvo je lovski izpit,¹⁹ lovska družina, ki je koncesionar, pa lahko glede na velikost lovne površine na člana v svojem temeljnem aktu omeji sprejem novih članov. Zakon nadalje predpisuje še pogoje za pridobitev lovske izkaznice (62. in 63. člen ZDLov-1).

Sklepna presoja

25. Tožnika v reviziji sodišču druge stopnje neutemeljeno očitata neustrezno sklicevanje na odločbe višjega sodišča, v katerih naj bi bilo zavzeto stališče, da je pravica do združevanja osebnostna pravica. Očitno namreč je, da sodna praksa višjih sodišč glede tega vprašanja ni enotna. Vrhovno sodišče pa pritrjuje stališču, da pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice, ki so podlaga oziroma predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik (ob izpolnjenosti preostalih predpostavk) upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Prej prikazane bistvene karakteristike osebnostnih pravic in pravice do združevanja namreč kažejo, da gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti. Gre sicer za osebno pravico, njeno kolektivno izvrševanje pa jo veže na določen status posameznika oziroma izpolnjevanje različnih pogojev. Po svoji naravi se s tega vidika bistveno razlikuje od osebnostnih pravic (kot so npr. svoboda gibanja, pravica do osebnega življenja) in se bolj približa volilni pravici, za katero je Vrhovno sodišče že izreklo, da ni osebnostna pravica.²⁰ Čeprav pravica do združevanja „pomeni izhodišče za večstrankarski politični sistem, brez katerega svobodna demokratična družba ne more obstajati“,²¹ pa ne gre (zgolj) za politično pravico, saj omogoča združevanje zaradi kakršnihkoli, ne le političnih interesov. Kljub temu pa se zaradi že omenjenih posebnosti (vezanost na izpolnjevanje določenih pogojev, ključen pomen za pravilno delovanje demokracije z močno politično komponento in le kolektivno uresničevanje zaradi uresničevanja skupnih ciljev) v svoji naravi razlikuje od osebnostnih pravic, ki uživajo pravno varstvo po 179. členu OZ. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da pravica do združevanja ni osebnostna, je pa z Ustavo zagotovljena temeljna (človekova) pravica.

26. Kot temeljni človekovi pravici je tudi pravici do združevanja zagotovljeno sodno varstvo in pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Revidentoma je bilo oboje nudeno v sodnem postopku, v katerem sta dosegla prenehanje protipravnega ravnanja in odpravo njegovih posledic (odprava sklepov tožene stranke in sprejem v članstvo lovske družine). Odškodninsko varstvo (poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov) je v primeru kršitve osebnostnih pravic dodatno predvideno zaradi njihove posebej občutljive narave, medtem ko Ustava ne zahteva odškodninskega varstva v primeru vsakršne kršitve ustavnih (človekovih) pravic. Ni pa izključeno, da poseg v pravico do združevanja obenem pomeni poseg v kakšno drugo, osebnostno pravico, vendar v obravnavanem primeru to ni bilo ugotovljeno.

27. Revidenta se neutemeljeno sklicujeta na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ta v 11. členu res določa, da ima vsakdo pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese. Vendar pa ne iz besedila EKČP ne iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) ne izhaja, da bi bila pravica do združevanja obravnavana kot osebnostna pravica oziroma da bi moralo nacionalno pravo v primeru kršitve predvideti možnost uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo. ESČP je pravico do združevanja že obravnavalo ravno v povezavi s članstvom v lovski družini. Iz njegove odločitve izhaja le, da mora biti posamezniku v primeru protipravne izključitve iz lovske družine nudeno sodno varstvo.²² To pa je bilo, kot je sodišče že obrazložilo v prejšnji točki, revidentoma zagotovljeno.

28. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

29. Ker tožnika z revizijo nista uspela, v skladu z načelom uspeha sama nosita svoje revizijske stroške, nasprotni stranki pa morata povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti skladno s Sklepom o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019) znašajo 360,00 EUR za odgovor na revizijo, 7,20 EUR za materialne izdatke in 80,78 EUR za DDV, skupno 447,98 EUR. Sodišče ni priznalo nagrade za posvet s stranko in pregled listin, saj je nagrada za te storitve že zajeta v nagradi za odgovor na revizijo. Tožnika sta toženki dolžna v 15 dneh povrniti vsak polovico priznanih stroškov, to je vsak 223,99 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila.

-------------------------------
¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² Sklep II Ips 160/2013 z dne 23. 4. 2015.
³ Prim. tudi sodbo II Ips 228/2013 z dne 30. 7. 2015.
⁴ Npr. II Ips 99/2013, II Ips 470/2009, II Ips 305/2009 in druge.
⁵ Ada Polajnar Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v: Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, stran 150-151.
⁶ Razlaga revidentov, da to izhaja iz sodbe VSRS II Ips 35/1998 z dne 13. 1.1999, je napačna. Velja pa obratno, to je da so (vse) osebnostne pravice temeljne (človekove) pravice.
⁷ Alojzij Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, stran 39.Ada Polajnar Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v: Temeljne pravice, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, stran 153.
⁸ Alojzij Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, stran 38-43.Dunja Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 779-778.
⁹ Primerjaj nabor posameznih pravic osebnosti v knjigi Alojzija Finžgarja, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985.
¹⁰ Odločba Up-301/96 z dne 5. 11. 1998, 11. točka obrazložitve.
¹¹ Lovro Šturm, Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 461.
¹² Odločba U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009, 20. točka obrazložitve.
¹³ Citirano in povzeto po Lovro Šturm, Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 461.
¹⁴ Katarina Vatovec, Komentar Ustave RS, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, stran 404 – 406.
¹⁵ Odločba U-I-155/07 z dne 9. 4. 2009, 11. točka obrazložitve.
¹⁶ Odločba U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006.
¹⁷ Katarina Vatovec, Komentar Ustave RS, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, stran 406.
¹⁸ Odločba U-I-155/07 z dne 9. 4. 2009, 20. in 21. točka obrazložitve.
¹⁹ Po drugem odstavku 65. člena ZDLov-1 je treba najkasneje v treh letih od včlanitve opraviti lovski izpit, sicer članstvo v lovski družini preneha.
²⁰ Sodba II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2015.
²¹ Odločba Up-301/96 z dne 5. 11. 1998, 11. točka obrazložitve.
²² Lovrić proti Hrvaški (opr. št. 38458/15) z dne 4. 4. 2017.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 35/2018
• VSL sodba I Cp 3162/2012
• VSL sodba I Cp 1852/2014