VSRS Sodba II Ips 172/2018

Jedro

Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo. Z njo se izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji, zato se od revidenta zahteva, da obrazloženo in konkretizirano izpodbija te razloge. Gola ponovitev pritožbenih navedb tem zahtevam praviloma ne zadošča in ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.239,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine 632.424,23 EUR za materialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje temu ali drugemu senatu sodišča druge stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrže oziroma zavrne.

Dejanski okvir spora in tožbene navedbe

5. Tožnik je bil direktor družbe Maxicom, d. o. o., od 6. 5. 2003 do 22. 12. 2009. Družba in tožena banka sta 29. 3. 2006 sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu, za zavarovanje katerega je bila z notarskim zapisom ustanovljena skupna hipoteka na določenih nepremičninah in dogovorjena neposredna izvršljivost. Tožnik je pogodbo podpisal kot direktor družbe in kot solidarni porok. Zaradi neplačevanja kreditnih obrokov je tožena stranka zoper dolžnika, zastavitelje in solidarnega poroka vložila predlog za izvršbo za izterjavo terjatve 418.178,06 EUR, sklep o izvršbi je postal pravnomočen 15. 10. 2011, postopek izvršbe zoper družbo Maxicom, d. o. o., pa je bil 25. 3. 2013 ustavljen zaradi stečaja. Toženka je priglasila terjatev v stečaju po navedenem pravnomočnem izvršilnem sklepu, priznana pa ji je bila tudi ločitvena pravica. Zastavljene nepremičnine so bile v stečajnem postopku prodane.

6. Tožnik od toženke zahteva pačilo na odškodninski podlagi. Trdil je, da so bile zastavljene nepremičnine prodane daleč pod vrednostjo, toženka kot ločitveni upnik pa ni nasprotovala izklicni ceni prodaje in njega kot poroka ni obvestila o prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku. S tem je kršila 345. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP; ker se o izklicni ceni ni izjavila, se je štelo, da se z njo strinja) in 1022. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odvzela mu je možnost seznanjenosti s potekom postopka in mu je odškodninsko odgovorna zaradi opustitve. V postopku bi namreč lahko zahteval vnovično cenitev in s tem zvišanje izklicnih cen in s tem tudi zmanjšanje svojega dolga kot poroka. Ker še vedno dolguje toženki 632.424,23 EUR, zahteva ta znesek od nje, saj je vse breme prevalila na njega kot solidarnega poroka in ga tako za navedeni znesek oškodovala.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je razložilo, da je smisel 1022. člena OZ v tem, da ima porok v primeru, če upnik terjatve ni priglasil v stečaju glavnega dolžnika, pravico zahtevati, da se njegova obveznost zmanjša za toliko, kolikor bi dobil po razdelitvi stečajne mase. Če upniki ne prejmejo ničesar, ni vzročne zveze med opustitvijo prijave in dejstvom, da ostane porokova obveznost plačila v isti višini, kot je bila pred stečajem. Za trditev, da je upnik dolžan obvestiti poroka o uvedbi stečajnega dolžnika, je ocenilo, da nima pravne podlage. Tožnik je imel možnost, da kot porok prijavi v stečaj svojo morebitno regresno terjatev v sladu z 296. členom ZFPPIPP, pa tega ni storil. Posledice te opustitve nosi sam. Nepremičnine so bile prodane pod tržno ceno, ker ni bilo višjih ponudb, ne pa zaradi nizke izklicne cene. Sicer pa na koncu določi izklicno ceno stečajni upravitelj in bi bil za to lahko odgovoren kvečjemu on.

8. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku sicer pritrdilo, da se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj do dejstva, da tožena stranka tožnika ni obvestila o začetem stečaju glavnega dolžnika, medtem ko je bil glavni očitek tožnika, da ga ni obvestila o prijavljeni terjatvi. Ker pa tožnik ni trdil, da mu je zaradi te opustitve nastala škoda, je odločitev sodišče prve stopnje potrdilo kot pravilno. Tožnik namreč ni izkazal škode in vzročne zveze, pa tudi ne, da bi se za nakup nepremičnin zanimali kupci, ki bi bili pripravljeni plačati višjo ceno.

Navedbe strank v revizijskem postopku

9. Tožnikova revizija je v veliki meri zgolj prepis pritožbe. To velja za vztrajanje:

- da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka ni bila ustrezno zastopana (zatrjuje nepravilnosti pri generalnem pooblastilu),

- da odgovor na tožbo ni lastnoročno podpisan (iz podpisa ni mogoče razbrati podpisnika),

- da je bilo sodišče pristransko (podani naj bi bili razlogi za delegacijo pristojnosti zaradi dvoma v objektivno nepristranskost sodišča, saj je bilo sodišče prve stopnje „okuženo z negativno percepcijo“ in je „pod vplivom močnih zunanjih faktorjev“),

- da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (tožnik je namreč uveljavljal toženkino opustitev o priglasitvi njene terjatve v stečaj glavnega dolžnika in ne opustitve obvestila o začetku stečajnega postopka; napačna je argumentacija glede prodaje po izklicnih cenah, saj če bi bile te višje, bi bile nepremičnine zagotovo prodan za višjo ceno),

- da je sodišče kršilo 12. člen ZPP.

10. Dodatno v reviziji trdi zgolj, da je bil odgovor na tožbo vložen po izteku zakonskega roka. Tožena stranka je namreč prejela tožbo 16. 11. 2016, nanjo pa je odgovorila šele 19. 12. 2016, kot izhaja iz žiga na prvi strani odgovora na tožbo, sam odgovor pa ne vsebuje datuma, kdaj je bil sestavljen.

11. Tožena stranka je na revizijo odgovorila po njenih vsebinskih sklopih, glede roka za odgovor na tožbo je pojasnila, da ta ni bil zamujen, saj je vlogo poslala priporočeno po pošti in dohodni žig sodišč zato za presojo pravočasnosti ni odločilno merilo. Sicer pa tega tožnik s pritožbo ni uveljavljal in zato tudi ne more z revizijo.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Revizija ni utemeljena.

13. Že je bilo navedeno, da je revizija pravzaprav prepis pritožbe, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo prve stopnje. Na pretežen del (sedaj ponovljenih) trditev je torej tožnik dobil odgovor v sodbi druge stopnje. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo. Z njo se izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji, zato se od revidenta zahteva, da obrazloženo in konkretizirano izpodbija te razloge. Gola ponovitev pritožbenih navedb tem zahtevam praviloma ne zadošča in ne more pripeljati do uspeha v revizijskem postopku. Namen revizije kot izrednega pravnega sredstva ni ponoven preizkus sodbe sodišča prve stopnje, saj Vrhovno sodišče ni tretja instanca. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na tiste revizijske navedbe, na katere je tožnik že dobil odgovor v sodbi druge stopnje, saj se z argumenti te pravnomočne drugostopenjske sodbe sploh ne sooča (to velja za vse navedbe, povzete v alinejah 9. točke te obrazložitve). Tudi končne presoje sodišč prve in druge stopnje, da niso podane vse predpostavke uveljavljene odškodninske terjatve, tožnik argumentirano ne izpodbija.

14. Upoštevanje nepravočasnega odgovora na tožbo predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 277. členom ZPP). Ker pa gre za kršitev, ki jo stori sodišče prve stopnje, bi jo tožnik lahko uveljavljal z revizijo le, če bi nanjo predhodno opozoril v pritožbi, pa je sodišče druge stopnje nepravilno ne bi upoštevalo – na ta način bi jo namreč storilo tudi samo in bi bila zato revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker je ni, je, kot pravilno opozarja toženka v odgovoru na revizijo, Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Sicer pa, kot izhaja iz k odgovoru na tožbo spete kuverte, je bila vloga priporočeno poslana po pošti 16. 12. 2016, po določilu drugega odstavka 112. člena ZPP pa se ta dan šteje za dan izročitve na sodišču, na katero je naslovljena. Odgovor je bil torej vložen pravočasno.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti revizijske stroške, ki jih sestavljajo stroški sestave odgovora na revizijo (3000 točk, pri čemer je konferenca s stranko že zajeta v tej storitvi), 2 % materialih stroškov in 22 % DDV.

-------------------------------
¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.

Datum zadnje spremembe:

09.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 203/2000
• Sodba III Ips 114/97
• Sodba II Ips 269/2005