<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 62515/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:XI.IPS.62515.2018.1
Evidenčna številka:VS00022572
Datum odločbe:01.04.2019
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - pripor - dovoljenost - pravočasnost - varnost ljudi

Jedro

O pritožbi zagovornikov je odločil zunajobravnavni senat dne 1. 2. 2019, medtem ko je o laični pritožbi obdolženega D. Š. odločil dne 12. 2. 2019. Še preden je zunajobravnavni senat odločil o obdolženčevi pritožbi, je zagovornik v osemdnevnem roku dne 7. 2. 2019 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, medtem ko zoper sklep zunajobravnavnega senata z dne 12. 2. 2019 zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena. Z zavrženjem zahteve zaradi nastopa procesnih okoliščin, na katere obdolženec ni vplival oziroma ni zanje odgovoren, bi bil obdolženec zaradi kompleksnosti zadeve in časovnih zamikov sodnega odločanja prikrajšan pri uveljavitvi svojih procesnih pravic, saj sta osemdnevna roka za vložitev zahteve zoper oba sklepa zunajobravnavnega senata že potekla.

Zagovorniki neutemeljeno očitajo, da se sodišče ni konkretizirano opredelilo do vprašanja, s čim naj bi bila varnost ljudi, konkretno zdravje in življenje prostitutk, neposredno ogrožena. Obdolžencu se očita zloraba prostitucije – kaznivo dejanje spada pod skupino kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zato po smislu ni treba dodatno opredeljevanje, na kakšen način je oziroma bi bila s storitvijo teh kaznivih dejanj ogrožena varnost oziroma zdravje ljudi, konkretno obdolžencu podrejenih in revnih deklet.

Glede na to, da je bila obdolžencu odvzeta prostost v Sloveniji s strani domačih pravosodnih organov, uporaba ENPP-ja ne pride v poštev.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženih J. K., D. Š., V. T., M. S., A. D. in R. S. se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s posameznimi sklepi z dne 25. 1. 2019 odredil pripor zoper obdolžene:

– J. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1);

- D. Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1;

- V. T. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Tudi zanjo je ugotovil, da obstoji utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1;

- M. S. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1;

- A. D. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ter zoper

R. S. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1.

2. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 1. 2. 2019 pritožbe zagovornikov obdolženih J. K., D. Š., V. T., M. S., A. D. in R. S. zavrnil kot neutemeljene.

3. Zoper pravnomočne sklepe o odreditvi pripora vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki vseh obdolžencev. Zagovornica obdolženega J. K. v zahtevi uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 14., 19., 20., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izpostavlja, da se z odrejenim priporom prekomerno posega v pravico obdolženca do obrambe, saj mu še ni bila vročena niti zahteva za preiskavo, niti posamezni prepisi izpovedb prič, niti sklep sodišča o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. Prav tako izpodbijani sklep ne vsebuje presoje o utemeljenem sumu, ne z vidika konkretiziranega opisa kaznivega dejanja, ne z vidika presoje dokazov, ki bi tako stopnjo suma utemeljevali. Zagovornica izpodbija tudi presojo posameznih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, kot tudi presojo neogibnosti pripora. Na te očitke je opozorila že v pritožbi, do katere se zunajobravnavni senat ni opredelil v zadostni meri. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državne tožilke za odreditev pripora zavrne, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

4. Zagovorniki obdolženega D. Š. vlagajo zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Menijo, da je sodišče kršilo temeljne konvencijske in ustavne pravice obdolženca, ker zunajobravnavni senat v času vložitve zahteve še ni odločil o obdolženčevi laični pritožbi, niti ni sodišče vročilo obdolžencu tožilčeve zahteve za preiskavo, prav tako pa tudi ni jasno, zakaj je o pritožbi zagovornika odločal zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru. V nadaljevanju zagovorniki izpodbijajo konkretni del opisa kaznivega dejanja, ki naj bi bil sam s sabo v nasprotju, zatrjujejo pa tudi odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi kazali na obstoj subjektivnih okoliščin in neogibnosti pripora. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

5. Zagovornica obdolžene V. T. vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Tudi ona izpodbija obstoj utemeljenega suma in poudarja, da obdolženka ni bila lastniško vključena v nobeno gospodarsko družbo, obdolženka ni ponovitveno nevarna zaradi urejenega zasebnega življenja, izpodbijani sklep pa tudi ne ponudi nasprotnih razlogov. To velja tudi za neogibnost pripora, v zvezi s katerim sodišče niti ni presojalo in pojasnilo okoliščin, ki utemeljujejo odreditev hišnega pripora. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

6. Zagovorniki obdolženega M. S. vlagajo zahtevo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Obstoj utemeljenega suma izpodbijajo s trditvami, da opis očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran, kot tudi z argumentom odsotnosti relevantnih dokazov, ki bi kazali na obdolženčevo storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zagovorniki menijo, da so povsem neizkazane in nelogične tudi okoliščine, na katere sodišče opira sklep o obstoju pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Enako kršitev zatrjujejo tudi v zvezi z zaključkom sodišča o neogibnosti pripora, ki ga po mnenju zagovornikov ne utemeljuje nobena okoliščina. Izpostavljajo, da v času enega meseca preiskovalni sodnik še ni odločil o tožilčevi zahtevi za preiskavo, kar kaže na to, da ne gre za nujno zadevo, zato tudi odreditev pripora ni neogibno potrebna. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

7. Zagovornik obdolženega A. D. vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da iz zbranih dokazov ni mogoče sklepati na utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, saj ni nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da je trgoval s svojo ženo in jo ponujal klubu. Izpodbijani sklep je po njegovem mnenju protispisen, zunajobravnavni senat pa se po eni strani ni opredelil do begosumnosti, po drugi strani pa je razširil tožilčev očitek tudi na obdolženčevo pridružitev hudodelski združbi. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter pripor odpravi.

8. Zagovornik R. S. vlaga zahtevo iz vseh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Meni, da zunajobravnavni senat ni vsebinsko obravnaval njegove pritožbe, na obdolženega R. S. pa naslovil očitke, ki jih tožilski predlog za odreditev pripora in sklep preiskovalnega sodnika nista vsebovala. V luči zadeve Neumeister proti Avstriji se trajanje pripora izkaže za nesorazmeren ukrep, prav tako pa zagovornik poudarja, da bi sodišče namesto pripora lahko uporabilo institut Evropskega naloga za prijetje in predajo, s čimer bi se izognilo kršitvam obdolženčevih procesnih pravic. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

9. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahteve ocenil kot neutemeljene, zahtevo zagovornikov obdolženega D. Š. pa kot nedovoljeno. Glede slednje vrhovni državni tožilec predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže, ker v času njene vložitve sklep o odreditvi pripora še ni bil pravnomočen, saj je zunajobravnavni senat naknadno odločal še o laični pritožbi obdolženca. Glede ostalih zahtev pa vrhovni državni tožilec ocenjuje, da neutemeljeno izpodbijajo obstoj utemeljenega suma, ker iz izpodbijanega sklepa dovolj jasno izhajajo zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, kot tudi obširna navedba dokazov, ki do stopnje utemeljenega suma obremenjujejo posamezne obdolžence. Vrhovni državni tožilec poudarja, da gre za fazo odreditve pripora, v kateri ni dopustno presojati pravno odločilnih dejstev in ocenjevati dokaze v luči drugega odstavka 355. člena ZKP. Tudi glede ponovitvene nevarnosti za posamezne obdolžence sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat podala natančno in obširno razlago vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki realno in konkretno kažejo na to, da bi obdolženci na prostosti ponovili kaznivo dejanje. Enako velja tudi glede ugotovljene begosumnosti romunskih obdolžencev, za katere izpodbijani sklep navaja obširne in razumne razloge, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženci na prostosti zapustili Slovenijo in se na tak način izognili kazenskemu postopku oziroma ga bistveno otežili. V primeru, ko je zoper obdolženca odrejen pripor, sodišču ni treba posebej utemeljevati razlogov, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa. Določbe ZKP ne predvidevajo, da bi moral preiskovalni sodnik vročiti obrambi zahtevo za preiskavo, prav tako tudi dejstvo, da sklep o uvedbi preiskave še ni bil izdan, ne more govoriti v prid temu, da odreditev pripora ni nujna. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da ostale zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrne.

10. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. Zagovorniki obdolženih D. Š. in M. S. ter zagovornik obdolženega R. S. zavračajo navedbe vrhovnega državnega tožilca in vztrajajo pri trditvah iz zahtev za varstvo zakonitosti. Ostali pa izjave na odgovor vrhovnega državnega tožilca niso podali.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega J. K.

11. Zagovornica uvodoma uveljavlja kršitev obdolženčeve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ker obdolžencu kljub odreditvi pripora še niso bile vročene niti zahteva za preiskavo, niti prepisi izpovedb posameznih prič z dne 29. 1. 2019, niti sklep sodišča o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni izpolnjena procesna predpostavka za njihovo vsebinsko obravnavo, kot jo določa peti odstavek 420. člena ZKP. Pregled zagovorničine pritožbe pokaže, da omenjenih kršitev ustavnosti v njej ni uveljavljala, v zahtevi pa tudi ne navaja, da kršitve s pritožbo ni mogla uveljavljati. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP je zato uveljavljanje teh kršitev materialnopravno neizčrpano in jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

12. Zagovornica v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma, ker očitano dejanje, kot je opisano v izpodbijanem sklepu, ne predstavlja kaznivega dejanja, saj ni jasno, katero je tisto obdolženčevo izvršitveno ravnanje, ki bi predstavljalo zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Vrhovno sodišče njenega očitka ne sprejema in ocenjuje, da je opis očitanega dejanja v izpodbijanem pripornem sklepu dovolj konkretiziran, da omogoča učinkovito obrambo. Iz uvodnega dela konkretnega opisa izhajajo dovolj konkretizirana obdolženčeva izvršitvena ravnanja, kot so prikrivanje prave dejavnosti prostitucije, določanje pogojev prostituiranja (zahteva obdolžencev, da prostitutke vsak dan ob vstopu v klub plačajo vstopnino, ki naj bi dejansko pomenila del zaslužka od njihovega opravljanja spolnih storitev, vnaprejšnja določitev pogojev nudenja spolnih storitev, cene zanje in določanje vrst spolnih storitev), vzpostavitev odnosa podrejenosti in poslušnosti ter izkoriščanje slabega gmotnega položaja deklet. Ob tem je treba upoštevati vlogo obdolženca v hudodelski združbi, ki je navedena v drugem delu konkretnega opisa na 5. strani sklepa preiskovalnega sodnika. Obdolžencu se namreč nadalje očita, da naj bi, skupaj z D. Š., kot solastnik družbe C. priskrbel sredstva za odprtje kluba M., s čimer naj bi dal na razpolago prostore, v katerih se je pod fiktivno prijavljeno dejavnostjo nudenja Spa in Welness storitev izvajala prostitucija. Nadzor nad poslovanjem in delovanjem kluba naj bi K. in Š. opravljala preko direktorice kluba V. T., ki naj bi ji K. in Š. dajala navodila, o delovanju pa naj bi ju T. redno obveščala. Vloga obdolženih K. in Š. naj bi navzven ne bila razvidna, za kar naj bi poskrbela tudi s spreminjanjem lastništva nad družbo C., ki sta jo že pred inkriminiranim obdobjem izmenjaje obvladovala, tak modus operandi pa naj bi obdržala tudi po odprtju kluba. Iz takega opisa je razvidno, da naj bi tudi J. K. za različne oblike sodelovanja pri nudenju spolnih storitev deklet dobil plačilo, ki naj bi bilo vnaprej pogojevano in določeno, dekleta pa naj bi na takšne pogoje pristala zaradi lastne ekonomske stiske in se v prostitucijo vdala, s čimer je v zadostni meri razviden način obdolženčevega okoriščanja.1 Iz izpodbijanega pripornega sklepa je za to fazo postopka v zadostni meri opredeljena in pojasnjena vloga obdolženega J. K. in njegov prispevek k izkoriščanju prostitucije, zato nasprotne trditve vložnice niso utemeljene.

13. Zagovornica izpostavlja, da je preiskovalni sodnik samo prepisal povzete dokaze, ne da bi jih kritično in poglobljeno presodil. Tak očitek je kot neutemeljen ocenil že zunajobravnavni senat, temu pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Preiskovalni sodnik je namreč v uvodnem delu obrazložitve sklepa obširno povzel bistvo očitkov in orisal medsebojne povezave vseh vpletenih soobdolžencev (strani 7 – 38), nato je do 268. strani sklepa povzemal posamezne dokaze (izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov), v zadnjem delu pa je do 274. strani sklepa obrazložil ponovitveno nevarnost obdolženega J. K. in neogibnost pripora. Takšna obširna analiza dokazov in podatkov ter razumna ocena o obstoju utemeljenega suma kaže na neprepričljivost vložničinih navedb.

14. Ne drži zagovorničin očitek, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb glede utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, s čimer nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Po citirani določbi mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo. V konkretnem primeru zato ni mogoče očitati zunajobravnavnemu senatu, da je bodisi prezrl, bodisi da se ni opredelil do izpostavljenih pritožbenih navedb. Kot organ druge stopnje se je namreč izrecno strinjal z oceno preiskovalnega sodnika glede obstoja utemeljenega suma in nabora dokazov (predvsem izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov in zbranih obvestil), ki pokažejo, da je tak dokazni standard podan, zaradi česar obširnih in natančno pojasnjenih razlogov o tem ni ponavljal (13. točka obrazložitve sklepa). Obrazložitev zunajobravnavnega senata, ki jo zagovornica citira selektivno in iztrgano iz celote, je procesno korektna, zato ne držijo zagovorničine navedbe, da je drugostopenjska utemeljitev vsebinsko prazna in pavšalna.

15. Zagovornica ne izpodbija konkretnih okoliščin, navedenih na 273. strani sklepa preiskovalnega sodnika in v 29. ter 30. točki obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata, ki po oceni sodišča kažejo na neogibnost pripora, ne sprejema pa presoje, da je ta pogoj za pripor podan. Zato ne drži njen očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da razlogov o tem izpodbijani sklep ne vsebuje. Prav tako je neutemeljena njena trditev, da ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi obdolženec ogrožal osebno varnost in zdravje oškodovanih prostitutk. Že iz konkretnega opisa je razviden očitek, da naj bi obdolženi J. K. iz ozadja izkoriščal prostitucijo, katere ponudniki so bila revna dekleta. Narava tega kaznivega dejanja je nedvomno taka, da je že samo po sebi jasno, kakšne škodljive psihične in fizične posledice lahko pusti na zdravju prostitutk, ki so bile v takšen položaj prisiljene in se izkoriščanju vdajale za daljše časovno obdobje.

16. Preiskovalni sodnik (268. – 274. stran sklepa) in zunajobravnavni senat (22. in 23. točka sklepa) sta podala razumne razloge o objektivnih (teža in način storitve kaznivega dejanja, število prostitutk, dolgo časovno obdobje, socialni status prostitutk in njihovo premoženjsko stanje) in subjektivnih okoliščinah (želja po lahkem in hitrem zaslužku, koristoljubnost, vztrajnost in trdovratnost), ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Zagovorničine trditve, da ni razvidna pravna presoja omenjenih okoliščin, je zato neutemeljena in do kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo. V nadaljevanju zahteve takšni sodni presoji oporeka in ocenjuje težo kaznivega dejanja in položaj prostitutk, na podlagi katerih ne obstoji realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. S takimi trditvami pa pod videzom kršitve zakonitosti uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zunajobravnavni senat je v 23. točki naštel subjektivne in objektivne okoliščine, nato pa pritrdil celoviti oceni preiskovalnega sodnika o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki konkretizirajo obdolženčevo ponovitveno nevarnost, zato zagovorničine navedbe o odsotnosti relevantnih okoliščin nimajo opore v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega D. Š.

17. Zagovorniki uvodoma v zahtevi navajajo, da zunajobravnavni senat o laični pritožbi obdolženega D. Š., ki jo je pravilno in pravočasno vložil dne 28. 1. 2019 preko delavca zavoda za prestajanje kazni zapora, ni še odločil, s čimer so bile kršene določbe kazenskega postopka in ustavne pravice, kot jih obdolžencu zagotavljajo 20., 23. in 25. člen Ustave RS. Vrhovni državni tožilec na ta očitek odgovarja, da izpodbijani sklep o odreditvi pripora očitno še ni postal pravnomočen, ker je zunajobravnavni senat odločal le o pritožbi zagovornika, ne pa tudi o pritožbi obdolženca. Meni, da tako ni podana procesna predpostavka pravnomočnosti po četrtem odstavku 420. člena ZKP, zato predlaga, da Vrhovno sodišče to zahtevo zavrže.

18. Vrhovno sodišče načeloma sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, po katerem sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora ne more postati pravnomočen, dokler sodišče prve stopnje ne prejme odločitve višjega sodišča o vseh vloženih pritožbah zoper prvostopenjsko odločbo. Takšno razlago podpira tudi odločba,2 ki jo citira vrhovni državni tožilec v odgovoru, vendar pa kronološki pregled procesnih dejanj konkretne priporne zadeve pokaže, da obdolženčev procesni položaj ni popolnoma primerljiv s citiranim primerom. V zadevi, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, je bil sklep o odreditvi pripora vročen samo zagovorniku, ki se je najprej pritožil, nato pa vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti (ta je bila zaradi nepravnomočnosti izpodbijanega sklepa zavržena), medtem ko obdolžencu prvostopenjski priporni sklep sploh še ni bil vročen. V obravnavani priporni zadevi pa je bil sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora vročen zagovornikom in obdolžencu dne 25. 1. 2019. Oboji so se pritožili, iz podatkov spisa pa izhaja, da je o pritožbi zagovornikov odločil zunajobravnavni senat dne 1. 2. 2019, medtem ko je o laični pritožbi obdolženega D. Š. odločil dne 12. 2. 2019. Še preden je zunajobravnavni senat odločil o obdolženčevi pritožbi, je zagovornik v osemdnevnem roku dne 7. 2. 2019 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, medtem ko zoper sklep zunajobravnavnega senata z dne 12. 2. 2019 zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena.

19. Glede na takšno sosledje procesnih dejanj bi bilo v neskladju z načeli poštenega postopka, če bi obdolženec, ki v ničemer ni prispeval k nastalemu položaju, in je utemeljeno pričakoval, da bo Vrhovno sodišče obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili njegovi zagovorniki, v primeru zavrženja zahteve ostal brez sodnega varstva, ki mu ga omogoča to izredno pravno sredstvo. Obramba zoper sklep zunajobravnavnega senata z dne 12. 2. 2019 ni vložila zahteve, zato je mogoče utemeljeno sklepati, da se je obdolženec, ki je bil seznanjen s tem da so njegovi zagovorniki zoper (prvi) sklep zunajobravnavnega senata z dne 1. 2. 2019 pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, upravičeno zanesel na to, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo. Z zavrženjem zahteve zaradi nastopa procesnih okoliščin, na katere obdolženec ni vplival oziroma ni zanje odgovoren, bi bil obdolženec zaradi kompleksnosti zadeve in časovnih zamikov sodnega odločanja prikrajšan pri uveljavitvi svojih procesnih pravic, saj sta osemdnevna roka za vložitev zahteve zoper oba sklepa zunajobravnavnega senata že potekla. Stališče vrhovnega državnega tožilca o upoštevanju pravnomočnosti sodne odločbe bi v konkretnem primeru dejansko pomenila zanikanje obdolženčeve pravice do izrednega pravnega sredstva, zato se je glede na izjemnost tega primera Vrhovno sodišče odločilo za njeno vsebinsko obravnavo.

20. Zatrjevanega dvoma o nepristranskosti preiskovalnega sodnika zagovorniki ne substancirajo, niti ne obrazložijo, v čem se kaže kršitev zaradi Letnega razporeda Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Okrožnega sodišča v Kopru. Pristojnost drugostopenjskega odločanja o pritožbah zagovornikov zoper sklepe preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora je bila sicer pravilno upoštevana na podlagi III. točke Letnega razporeda Okrožnega sodišča v Kopru. Ta skladno s 40.a členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (ZS-J, Ur. l. RS št. 33/2011) določa izključno pristojnost specializiranega oddelka za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj. S celotnega območja Višjega sodišča v Kopru je v zadevah zunajobravnavnega senata zato pristojno okrožno sodišče na sedežu tega sodišča, t.j. Okrožno sodišče v Kopru, zato je bil zunajobravnavni senat tega sodišča pristojen za reševanje pritožb zoper sklepe o odreditvi pripora.

21. V nadaljevanju zahteve zagovorniki izpodbijajo konkretni opis očitanega dejanja, saj da je absurdno zatrjevanje o spravljanju prostitutk v podrejen položaj z zaračunavanjem vstopnine in istočasnim kaznovanjem prostitutk s prepovedjo njihovega vstopa v klub in prepovedjo prostitucije. S takimi trditvami zagovorniki selektivno in iztrgano iz konteksta citirajo konkretni opis dejanja. Razumljiv in določno opisan je očitek o zlorabi prostitucije na način, da naj bi tudi D. Š. organiziral, usmerjal in nadzoroval dejavnost prostitucije, ki jo je na prefinjen način skrival s prikazovanjem legitimne in zakonite dejavnosti Spa & Wellness, s pridihom erotičnih vsebin. Gre za vsebinsko enak očitek, kot se nanaša na obdolženega J. K., zato se Vrhovno sodišče sklicuje na 12. točko te obrazložitve.

22. Tudi ponovitveno nevarnost zagovorniki neutemeljeno izpodbijajo z uveljavljanjem kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da niso podane subjektivne okoliščine. Te so obširno obrazložene na straneh 268 – 273 sklepa preiskovalnega sodnika in v 23. točki sklepa zunajobravnavnega senata, obdolženca pa predstavljajo kot koristoljubno osebo, ki naj bi z izvrševanjem kaznivega dejanja pokazala tudi vztrajnost in trdovratnost. Na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov ni mogoče spregledati, da naj bi obdolženec izvrševal kaznivo dejanje navkljub zavedanju o protipravnosti ravnanj in o slabem socialnem položaju prostitutk, kar kaže na njegovo osebnostno strukturo, ki ni prilagojena splošnim družbeno moralnim (in zakonitim) normam.

23. Zagovorniki neutemeljeno očitajo, da se sodišče ni konkretizirano opredelilo do vprašanja, s čim naj bi bila varnost ljudi, konkretno zdravje in življenje prostitutk, neposredno ogrožena. Obdolžencu se očita zloraba prostitucije – kaznivo dejanje spada pod skupino kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zato po smislu ni treba dodatno opredeljevanje, na kakšen način je oziroma bi bila s storitvijo teh kaznivih dejanj ogrožena varnost oziroma zdravje ljudi, konkretno obdolžencu podrejenih in revnih deklet. Ustavna odločba Up 71/99 in Up 116/99, ki jo citirajo zagovorniki, se nanaša na kaznivo dejanje davčne zatajitve, zato ni jasno, v čem je vsebinska povezava z očitanim dejanjem zlorabe prostitucije in v čem podpira argument, da očitano kaznivo dejanje ne ogroža varnosti ljudi – predvsem zdravja prostitutk.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolžene V. T.

24. Kot je mogoče razbrati iz uvodnih zagovorničinih navedb, ta izpodbija obstoj utemeljenega suma, ne da bi z vidika prvega odstavka 420. člena ZKP navedla razlog izpodbijanja in konkretizirala kršitev zakonitosti. Zatrjevanje te kršitve je materialnopravno neizčrpano, saj pregled zagovorničine pritožbe pokaže, da ni oporekala obstoju utemeljenega suma, v zahtevi pa tudi ne navaja, da kršitve v tej smeri ni mogla uveljavljati s pritožbo. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka po petem odstavku 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče tega očitka ni obravnavalo.

25. Zagovornica ponovitveno nevarnost izpodbija s trditvami, da je bila obdolženka samo delavka v družbi C. in ravnala izključno po navodilih nadrejenih. Sama brez izkušenj ne bi mogla na prostosti znova vzpostaviti in voditi takšne organizacije, kot se je odvijala v klubu M. Obdolženka tudi ni bila lastniško ali profitno kakorkoli udeležena v družbi C., od katere je prejemala samo redno mesečno plačo za delo in položaj, ki je bil primerljiv z ostalimi receptorkami. Ne gre spregledati niti obdolženkine nekaznovanosti in odsotnost drugih kazenskih postopkov, ki bi tekli zoper njo. Z vsemi predstavljenimi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve zakonitosti, temveč ponuja lastno oceno okoliščin na strani obdolženke in minimalizira njeno vlogo, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišči nižjih stopenj sta ponovitveno nevarnost obdolženke utemeljevali z več objektivnimi (razvejano in utečeno izvrševanje kaznivega dejanja, vloga obdolženke pri internetni rezervaciji in sprejemu deklet, njeni pogosti kontakti z obema vodjema združbe, njeno skrivanje prave dejavnosti z določanjem natančnih navodil ravnanja preostalim receptorkam in varnostnikom, njen popoln nadzor nad številom prostitutk in gostov v klubu, njena siceršnja vloga operativnega vodje kluba) in subjektivnimi okoliščinami (vztrajnost in previdnost pri izvrševanju kaznivega dejanja, kljub zavedanju, da je pod nadzorom organov pregona in različnih inšpekcijskih služb, njena koristoljubnost in izvrševanje kaznivega dejanja zaradi preživljanja). Zagovorničin očitek, da naj bi ta priporni razlog v izpodbijanem sklepu izkazovala samo teža kaznivega dejanja, zato ne drži.

26. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta obrazložila tudi, v čem se kaže neogibnost pripora za varnost ljudi, konkretno deklet, ki so v klubu ponujale spolne storitve. Takšna utemeljitev implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev odreditev milejšega omejevalnega ukrepa, kot je na primer hišni pripor. Sodišču ob odreditvi pripora zato ni treba posebej utemeljevati razlogov, zakaj se ni odločilo za odreditev hišnega pripora. Če razlogov o tem v izpodbijanem sklepu ni, pravila logične razlage po metodi argumentum a contrario kažejo na neutemeljeno zatrjevanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega M. S.

27. Zagovorniki sprva uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil konkretni opis nedoločen, pomanjkljiv pa naj bi bil tudi v delu, v katerem je navedeno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje na škodo več romunskih državljank. V konkretnem opisu niso identificirane vse prostitutke, zagovorniki pa tak očitek pripisujejo golemu sodniškemu strinjanju s tožilskim pripornim predlogom, brez ustrezne navedbe in presoje dokazov. Iz njihovih trditev je razvidno, da problematizirajo število romunskih deklet, s katerimi naj bi obdolženec trgoval, kot tudi njihovo identifikacijo ter zaslužek (premoženjsko korist), ki naj bi ga obdolženec prejel. Z izpostavljenimi dejstvi zagovorniki neutemeljeno očitajo, da opis ni dovolj določen, saj je iz opisa razvidno, da naj bi obdolženec na območje Nove Gorice v kritičnem obdobju prepeljal in nastanil več romunskih deklet, od katerih sta bili po doslej znanih podatkih identificirani dve; njegova bivša in sedanja zakonska partnerka, ti dve pa naj bi ponudil naprej in prepustil klubu M., v katerem sta morali pod vnaprej določenimi pogoji opravljati spolne storitve in neugotovljen del zaslužka od tega izročati obdolžencu. Dodatno se obdolženemu S. očita tudi novačenje novih deklet iz Romunije ter dogovarjanje z V. T. v zvezi z njihovim opravljanjem spolnih storitev v klubu. Za sklepčnost konkretnega opisa zato ni bistvenega pomena konkretizacija števila romunskih državljank, s katerimi naj bi obdolženec trgoval, in znesek protipravne premoženjske koristi. Gre za okoliščine, ki se bodo naknadno presojale med dokaznim postopkom, medtem ko je v fazi odreditve pripora obdolženčevo izvršitveno ravnanje v opisu dejanja zadosti konkretizirano. V zvezi s problematiko določnosti opisa in na podlagi predhodno citiranega konkretnega opisa Vrhovno sodišče tudi ne sprejema očitka zagovornikov, češ da niso podani zakonski znaki, kako naj bi obdolženec lahko izkoriščal svoji bivšo in sedanjo ženo. Njegova izvršitvena ravnanja, ki opisujejo, kako naj bi obe ženi pripeljal v Slovenijo, ju nastanil na območju obeh Goric, nato pa ponudil in prepustil klubu M. v izvajanje prostitucije, od tega pa naj bi se sam okoriščal, kažejo na neutemeljenost zagovornikovih očitkov.

28. Ne drži niti navedba zagovornikov, da je v izpodbijanem sklepu izostala sodna presoja utemeljenega suma z vidika presoje dokazov. Preiskovalni sodnik je presojo dokazov, ki do stopnje utemeljenega suma obremenjujejo obdolženega S., opravil na straneh 233 – 249 sklepa. Ob tem je presojal posamezne dokaze, posebej tudi v zvezi z očitkom, da je bilo teh deklet, ki naj bi jih S. pridobival za prostitucijo v klubu, še več, ne samo njegova žena A. S. Navedeno po navedbah preiskovalnega sodnika izhaja iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 7. 8. 2018 (S. izjava: „imam dekleta v klubu“ - 237. stran sklepa preiskovalnega sodnika), dveh poročil o tajnem delovanju z dne 14. 8. 2018 (S. izjava, da "lahko tajnemu delavcu takoj priskrbi dekleta" – 242. stran sklepa preiskovalnega sodnika) in telefonskih prisluhov A.-1, št. 1328 (S. telefonski poziv prijatelju, da mu „zrihta še več punc“ - stran 246. sklepa preiskovalnega sodnika).

29. Zavrniti je treba tudi očitek, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb v zvezi s konkretizacijo opisa kaznivega dejanja, s čimer po vsebini uveljavljajo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je namreč uvodoma v 18. točki obrazložitve sklepa odgovoril, da so očitki obdolžencu povsem artikulirani in podkrepljeni z zadostnim številom dokazov in na tak način zavrnil pritožbene navedbe kot neutemeljene.

30. V zvezi z očitkom, da v spisu ni nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je obdolženec svojo bivšo in sedanjo ženo ponudil in prepustil klubu M., da tam ponujata spolne storitve, zagovorniki v luči zbranih dokazov izpodbijajo obstoj utemeljenega suma. Zatrjevanje te kršitve ne izpolnjuje procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo, kot jo določa peti odstavek 420. člena ZKP. Pregled pritožbe zagovornikov pokaže, da omenjene kršitve zakonitosti v njej niso uveljavljali, v zahtevi pa tudi ne navajajo, da kršitve niso mogli uveljavljati s pritožbo. Na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP je zato uveljavljanje te kršitve materialnopravno neizčrpano in je Vrhovno sodišče ni presojalo.

31. Dejstvo, da se prostitutke lahko svobodno gibljejo po Evropi in na svojih potovanjih ponujajo spolne storitve, obdolženega S. v ničemer ne razbremenjuje očitka, da je revna dekleta iz vzhodnih predelov Romunije novačil v Slovenijo in prejemal korist od njihovega prostituiranja, kot to skušajo prikazati zagovorniki. Enako velja tudi za igranje pokra in iger na srečo; gre za izpostavljanje dejstev, ki so z vidika obstoja utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi nerelevantna.

32. S predhodno navedenimi dejstvi zagovorniki izpodbijajo tudi presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ob tem še navajajo, da dekleta v resnici niso bile žrtve, temveč svobodne pri odločanju o svoji dejavnosti, prav tako obdolženega S. niso poznale in niso bile z njim v nobenem razmerju, klub M. pa je sedaj zaprt, zato ni mogoče, da bi obdolženec na prostosti lahko kaznivo dejanje ponovil. S predstavljenimi navedbami zagovorniki ne sprejemajo dejanske ocene sodišča, na podlagi katere je utemeljevalo ponovitveno nevarnost, in tako pod videzom kršitve zakonitosti uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

33. Iz navedb zagovornikov je mogoče razbrati uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da so nepreverljivi, nelogični in dokazno nepodprti razlogi sodišča o neogibnosti pripora. S takšnimi navedbami zagovorniki oporekajo stališču sodišča in se na (pre)splošni ravni sklicujejo na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretizirali in substancirali razloge, ki po njihovem mnenju kažejo na neutemeljen zaključek sodišča o neogibnosti pripora. Tako nekonkretiziranega uveljavljanja kršitve zato Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

34. Trditev zagovornikov, da v času vložitve njihove zahteve preiskovalni sodnik še ni izdal sklepa o uvedbi preiskave, je točna. Vendar pa to procesno dejstvo ne omogoča zaključka, kot ga ponujajo zagovorniki, da sodišče očitno ne postopa hitro, ker zadeve ne ocenjuje kot nujne. Vse zadeve, v katerih je zoper obdolženca odrejen pripor ali mu je drugače omejena prostost, se štejejo kot nujne zadeve (1. točka drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih), sodišče pa jih mora obravnavati prednostno. To pomeni, da prednostno odloča o vlogah strank, med drugim tudi o tožilski zahtevi za preiskavo. Pogoj za njeno uvedbo je izkazanost utemeljenega suma, zato ta dokazni standard predstavlja temeljno predpostavko za odreditev pripora in uvedbo preiskave. Pri odločanju o predlogu za odreditev pripora sodišče presodi, ali iz dokazov in podatkov, na katere se v predlogu sklicuje tožilec, izhaja utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da preiskava še ni uvedena, ne pomeni, da je presoja o utemeljenosti suma umanjkala tudi v pravnomočnem sklepu o odreditvi (ali podaljšanju) pripora. Tudi sicer obseg dokazov in zapletenost konkretne zadeve ter dosedanje odločanje preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata o vlogah strank, kažejo na upoštevanje pravice obrambe do odločanja sodišča v razumnem roku, zato je temu nasprotno stališče zagovornikov o počasnem postopanju sodišča neutemeljeno.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega A. D.

35. Zagovornik zahtevo vsebinsko razdeli v dva sklopa, v katerih najprej uveljavlja kršitve kazenskega zakona, nato pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kot je mogoče razbrati iz njegovih navedb, v okviru kršitve kazenskega zakona sprva na splošno izpodbija utemeljenost suma storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, ker naj ne bi bilo dokazov, ki bi sum utemeljevali. Tega očitka Vrhovno sodišče ne sprejema, ker so za obe očitani kaznivi dejanji našteti dokazi in podatki z vidika utemeljenosti suma celovito presojani na straneh 249 – 256 sklepa preiskovalnega sodnika (za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi) in na straneh 262 – 264 sklepa (za kaznivo dejanje prepovedanih drog). Na 249. in 250. strani sklepa je preiskovalni sodnik povzel dokaz (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z izvajanjem prikritega ukrepa tajnega delovanja z dne 5. 9. 2018), iz katerega izhaja, kako naj bi obdolženi A. D. tajnemu delavcu izrecno povedal, da se v Novi Gorici nahaja le zato, ker se njegovo dekle prostituira v klubu M. Tako ne drži navedba zagovornika, da ne obstaja niti en dokaz, ki bi kazal na to, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na škodo svoje partnerke. Tudi na 251. in 252. strani sklepa je preiskovalni sodnik podal vsebino dokazov, iz katerih izhaja, da naj bi obdolženec govoril o novačenju prostitutk, zelo natančno poznal postopek njihove registracije v klubu (vključno s predhodnimi rezervacijami po internetu), v stikih pa naj bi bil tudi z direktorico kluba V. T.

36. Zagovornik neutemeljeno izpodbija opis kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kot izhaja iz kazenske ovadbe in tožilskega predloga za odreditev pripora, ker se z vloženim pravnim sredstvom preverja zakonitost izpodbijanega sklepa o priporu, torej tudi očitanega opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz te sodne odločbe, ne pa iz tožilskih oziroma policijskih aktov.

37. V zvezi s konkretnim opisom kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog pa navedbe zagovornika niso strukturirane tako, da bi se jih dalo presojati. Iz opisa tega kaznivega dejanja sicer določno izhaja, da je obdolženec dne 19. 5. 2018 na območju Nove Gorice naprodaj ponujal kokain, ki ga je hranil na še neugotovljeni lokaciji, tako da ta posplošeno zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

38. V sklopu bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik najprej uveljavlja protispisnost po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo v izpodbijanem sklepu o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ter med samimi temi listinami. Gre za nekonkretizirano uveljavljanje kršitve, ker zagovornik niti ne obrazloži, v katerem delu izpodbijanega sklepa se kaže protispisnost, niti ne obrazloži, v čem naj bi sodišče napačno povzelo vsebino posameznih listin. Z abstraktnim prepisom procesne kršitve zagovornik neutemeljeno pričakuje vsebinsko presojo in opredelitev Vrhovnega sodišča. Z uveljavljanjem te kršitve zagovornik zaide v protislovje, saj v tem delu zahteve zatrjuje nasprotja med vsebino listin in povzemanjem njihove vsebine v izpodbijani odločbi, medtem ko pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona trdi, da dokazov, ki bi utemeljevali obstoj potrebnega dokaznega standarda, sploh ni.

39. Zagovornik po vsebini očita pomanjkanje razlogov o obdolženčevi begosumnosti v sklepu zunajobravnavnega senata. Iz zagovornikove pritožbe je razvidno, da pripornega razloga begosumnosti ni izpodbijal, kar je pravilno ugotovil tudi zunajobravnavni senat v 27. točki obrazložitve sklepa. Spodbijal je le neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi, do česar se je z zavrnitvijo očitka zunajobravnavni senat opredelil v 30. točki obrazložitve sklepa.

40. Po zagovornikovem stališču je sklep zunajobravnavnega senata obremenjen s kršitvijo po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi zunajobravnavni senat prekoračil tožilčev očitek in obdolženca identificiral kot člana hudodelske združbe. Pri presoji utemeljenosti te navedbe je treba izhajati iz celovite presoje, tako sodnega spisa, kot tudi navedb, s katerimi je zunajobravnavni senat odgovarjal na pritožbeni očitek, češ da ni podana protipravna premoženjska korist. V 15. točki sklepa je zunajobravnavni senat odgovoril, da premoženjska korist ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Pri tem ni v ničemer dodajal očitka, da naj bi bil tudi A. D. član hudodelske združbe. Čeprav zunajobravnavni senat omenja posamezne člane združbe, je iz konteksta jasno razvidno, da se je njegov odgovor nanašal na vprašanje obstoja protipravne premoženjske koristi, predhodno pa je v isti, 17., točki jasno zapisal, v čem so konkretni očitki za obdolženega A. D., ki pa naj bi bil po znanih dokazih v kontaktu tudi s člani hudodelske združbe (predvsem V. T.). Da te stike med D. in T. potrjujejo dokazi, navsezadnje izhaja iz 238. in 251. strani sklepa preiskovalnega sodnika (S. in D. edina v kontaktu s T.) in iz 252. strani sklepa (A. D. bo poklical V. T., če tajni delavec ne bo mogel uspešno vključiti svojega dekleta v dejavnost prostitucije v klubu M.). Uveljavljanje te kršitve, po kateri naj bi zunajobravnavni senat širil očitke za obdolženega A. D., je zato neutemeljeno.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega R. S.

41. Podobno kot zagovornik obdolženega A. D. tudi zagovornik R. S. zatrjuje, da je zunajobravnavni senat protispisno širil očitek obdolženemu R. S., da naj bi imel kontakt z V. T., da naj bi poznal sistem rezervacij deklet v klubu M. in da naj bi za namene prostitucije v klubu novačil dekleta iz Romunije. Utemeljitev zunajobravnavnega senata je treba brati celovito in v kontekstu pritožbenih trditev, s katerimi je zagovornik izpodbijal opis glede načina, na katerega naj bi R. S. izkoriščal in spravljal v podrejen položaj svojo ženo. Zunajobravnavni senat je te navedbe zavrnil in odgovoril, da je opis dovolj konkretiziran in podkrepljen z zadostnim številom dokazov, ki do stopnje utemeljenega suma obremenjujejo obdolženca. Kot smiselno izhaja iz celotne 18. točke sklepa, je zunajobravnavni senat odgovarjal tudi na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega M. S., na tak način pa vsebinsko presojal uvodoma predstavljene očitke, ki povezujejo obdolžena S. in D. Da bi s tem širil očitke tudi na obdolženega R. S., iz obrazložitve ni razvidno. S tem v zvezi pa tudi ni mogoče razbrati, katero kršitev zakonitosti zagovornik sploh uveljavlja. Iz njegovih navedb je sicer razvidno, da oporeka predvsem delovanju sodstva po računalniški metodi copy-paste, s čimer ostaja na ravni komentarja, ne uveljavlja pa nobene kršitve zakona.

42. Zagovornik neutemeljeno očita, da zakonski znaki očitanega dejanja niso konkretizirani. Iz konkretnega opisa izhaja, da je med 30. 8. 2018 in 23. 1. 2019 obdolženec na območje Nove Gorice za namen izkoriščanja prostitucije prepeljal in nastanil romunsko državljanko, svojo partnerko C. G., ter jo ponudil in prepustil, da je v klubu M. nudila spolne storitve pod vnaprej določenimi pogoji, pri tem pa ji jemal neugotovljen del zaslužka od opravljenih spolnih storitev, po navodilih in usmeritvah soobdolženega A. D.pa je del zaslužka preko svoje partnerke in C. D. jemal tudi drugim prostitutkam. Za to fazo postopka je predstavljen opis dejanja dovolj konkretiziran in ni potrebna natančna identifikacija ostalih deklet, ki naj bi jim obdolženec jemal del zaslužka, kot tudi ne natančna opredelitev višine odvzetega zaslužka in kraj obdolženčevega prejemanja zaslužka.

43. Merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora, je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) podalo v zadevi Neumeister proti Avstriji. ESČP je dne 27. 6. 1968 presojalo, ali so bile pritožniku Neumeistru v postopku pred avstrijskimi organi kršene konvencijske pravice glede trajanja pripora in sojenja, svoje zaključke pa je podalo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. ESČP je poudarilo, da je razumno dolžino trajanja pripora ocenjevalo v luči zapletenosti obravnavane zadeve, števila obdolžencev, skupnega obravnavanja vseh obdolžencev brez izločitev postopka za posamezne obdolžence, dejstva, da je zadevo vodil en (preiskovalni) sodnik, števila zagovornikov in pravice obrambe, da se seznani s celotnim gradivom (za primerjavo: v citirani zadevi je bilo do konca glavne obravnave 23 zvezkov po 500 strani, v obravnavani priporni zadevi pa se pred uvedbo preiskave v spisu nahaja čez 7.000 listovnih številk). Zagovornik v zahtevi očitno spregleda, da so merila iz citirane zadeve, ki z obravnavano glede na sosledje procesnih dejanj sploh ni primerljiva, v celoti upoštevana tudi v tej zadevi. Nedvomno so podane okoliščine, ki kažejo na obsežno kazensko zadevo, z mnogo udeleženci postopka, kompleksno dokazno podlago in, navsezadnje, težo kaznivega dejanja z visoko predpisanimi kaznimi zapora. Očitek o nerazumno dolgem trajanju odrejenega pripora je glede na predstavljene okoliščine očitno neutemeljen.

44. Zagovornik v zahtevi vztraja pri pritožbeni navedbi in se zavzema za uporabo instituta evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP), pri tem pa prezre, da v konkretni zadevi pogoji za njegovo uporabo niso izpolnjeni. Po deseti točki 8. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije je ENPP predviden v situaciji, ko ga izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala zahtevano osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ukrepa ali drugega ukrepa kazenske narave. Glede na to, da je bila obdolženemu R. S. odvzeta prostost v Sloveniji s strani domačih pravosodnih organov, uporaba ENPP-ja ne pride v poštev, kar je pravilno odgovoril že zunajobravnavani senat v 28. točki obrazložitve. V čem bi takšna odločitev zunajobravnavnega senata bila nezakonita, pa zagovornik v zahtevi ne obrazloži, zato tudi s to navedbo ne more uspeti.

C.

45. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

46. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
1 Tako tudi v: dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, Maribor (2017), strani 305 – 308.
2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 31278/2010 z dne 9. 10. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/3, 423, 423/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5NTM4