<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 62515/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2019:XI.IPS.62515.2018
Evidenčna številka:VS00022553
Datum odločbe:01.04.2019
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - zakonski znaki - pridobitev protipravne premoženjske koristi

Jedro

Obdolženci naj bi vplivali na spolno obnašanje prostitutk, ki naj ne bi bilo prostovoljno in naj ne bi izviralo iz njihove avtonomne odločitve. Z nudenjem in opravljanjem spolnih storitev naj bi se okoristili in na tak način sodelovali pri izkoriščanju prostitucije. V tem pa je bistvo očitka, kajti ne glede na spolno samoodločbo osebe, druga oseba od tega ne sme dobiti plačila, druge premoženjske koristi oziroma po dogovoru ali obljubi računati nanjo. Osebe se torej ne sme spravljati v spolni stik z drugo osebo (in tako vplivati na njeno spolno obnašanje), če se od tega pričakuje oziroma dejansko pridobi korist.

Zunajobravnavni senat, ko odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni dolžan kontradiktorno presojati dokazov in se opredeljevati glede njihove verodostojnosti, ampak mora argumentirano zavzeti stališče glede relevantnih navedb pritožbe.

Protipravna premoženjska korist ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 25. 1. 2019 zoper obdolženega J. K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovil je, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 4. 2. 2019 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. člena Ustave RS. Zagovorniki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma, ker ni podano kaznivo dejanje, niti ni dovolj dokazov in podatkov o tem, da naj bi ga storil obdolženec. Izpodbijani sklep ne ponuja tehtnih razlogov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zunajobravnavni senat pa se do vsebinsko bistvenih pritožbenih navedb ni opredelil. Zagovorniki oporekajo tudi neogibni potrebnosti pripora in navajajo okoliščine, ki naj bi utemeljevale izrek milejšega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi, pripor odpravi in obdolženca izpusti na prostost.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep ima potrebne in konkretne razloge o obstoju utemeljenega suma, tako glede vsebine dokaznega gradiva kot tudi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Z navedbami, da vsebina dokaznega gradiva ne zadostuje za utemeljen sum, zagovorniki ponujajo lastno dokazno oceno. Opis očitanega kaznivega dejanja je konkretiziran do te mere, da je jasno razviden očitek v izkoriščanju deklet na način, da so se ta vdala prostituciji iz ekonomske stiske in bila predmet razpolaganja, obdolženci pa so z njimi razpolagali zaradi lastnega okoriščanja. Tudi razlogi o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti so natančno in izčrpno obrazloženi, predstavljene okoliščine pa omogočajo tudi zaključek o neogibnosti pripora. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, da se o njem izjavijo, pri čemer zagovorniki vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zagovorniki uvodoma pravilno citirajo (ustavno)sodno presojo utemeljenega suma v priporni fazi, ki je razdeljena na dva dela. Sodišče mora pri odreditvi pripora najprej ugotoviti, ali je dejanje, kot je opisano v sklepu o odreditvi pripora, sploh kaznivo dejanje, in če je odgovor pritrdilen, mora nadalje pretehtati, ali zbrani dokazi in podatki zadostujejo za obstoj utemeljenega suma. V konkretni zadevi zagovorniki zatrjujejo, da dejanje, kot se očita obdolženemu J. K., zaradi nekonkretiziranih zakonskih znakov sploh ni kaznivo dejanje, prav tako pa po njihovem mnenju iz zbranih dokazov ne izhaja, da naj bi kaznivo dejanje storil obdolženec in gre zato za nedopustne domneve policije in tožilstva. Po presoji Vrhovnega sodišča očitka zahteve, s katerima vložniki izpodbijajo obstoj temeljnega pogoja za odreditev pripora, nista utemeljena.

6. Bistven očitek zagovornikov je, da v opisu ni dovolj konkretiziran zakonski znak izkoriščanja in da zato ni jasno, s kakšnimi izvršitvenimi ravnanji naj bi obdolženi J. K. izkoriščal dekleta, ki so prostovoljno prišla v klub in soglašala z vnaprej postavljenimi pravili. Po oceni Vrhovnega sodišča je zakonski znak izkoriščanja v opisu konkretiziran v zadostni meri z obdolženčevimi izvršitvenimi ravnanji, kot so prikrivanje prave dejavnosti prostitucije, določanje pogojev prostituiranja (zahteva obdolžencev, da prostitutke vsak dan ob vstopu v klub plačajo vstopnino, ki naj bi dejansko pomenila del zaslužka od njihovega opravljanja spolnih storitev, vnaprejšnja določitev pogojev nudenja spolnih storitev, cene zanje in določanje vrst spolnih storitev), vzpostavitev odnosa podrejenosti in poslušnosti ter izkoriščanje slabega gmotnega položaja deklet. Ob tem je treba upoštevati tudi posebej opisano vlogo obdolženca v hudodelski združbi, ki je pojasnjena na 5. strani sklepa preiskovalnega sodnika. Obdolžencu se namreč nadalje očita, da naj bi, skupaj z D. Š., kot solastnik družbe C. priskrbel sredstva za odprtje kluba M., s čimer naj bi dal na razpolago prostore, v katerih se je pod fiktivno prijavljeno dejavnostjo nudenja Spa in Welness storitev izvajala prostitucija. Nadzor nad poslovanjem in delovanjem kluba naj bi K. in Š. opravljala preko direktorice kluba V. T., ki naj bi ji K. in Š. dajala navodila, o delovanju kluba pa naj bi ju T. redno obveščala. Vloga obdolženih K. in Š. navzven naj ne bi bila razvidna, za kar naj bi poskrbela tudi s spreminjanjem lastništva nad družbo C., ki sta jo že pred inkriminiranim obdobjem izmenjaje obvladovala, tak modus operandi pa naj bi obdržala tudi po odprtju kluba.

7. Iz predstavljenega opisa je razvidno, da naj bi obdolženci, s tem pa tudi J. K., za različne oblike sodelovanja pri nudenju spolnih storitev deklet dobili plačilo, ki naj bi bilo vnaprej pogojevano in določeno, dekleta pa naj bi na takšne pogoje pristala zaradi lastne ekonomske stiske in se v prostitucijo vdala, s čimer je v zadostni meri razviden način obdolženčevega okoriščanja.1 Iz izpodbijanega pripornega sklepa je za to fazo postopka v zadostni meri opredeljena in pojasnjena vloga obdolženega J. K. in njegov prispevek k izkoriščanju prostitucije, zato nasprotne trditve vložnikov niso utemeljene.

8. Enako velja tudi za utemeljevanje pravno odločilnih dejstev, ki kažejo na zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Zagovorniki namreč na več mestih zahteve poudarjajo, da so dekleta prišla v Novo Gorico prostovoljno v vlogi turistk, da so bila pri svojih odločitvah avtonomna, da jim nihče ni jemal zaslužka in da je plačilo vstopnine predstavljajo njihov edini strošek, ki so ga morala plačati za luksuzne dobrine in storitve v klubu. S takimi navedbami zagovorniki ocenjujejo in izpodbijajo pravno odločilna dejstva, ki naj bi kazala na izkoriščanje prostitucije, in na stopnji potrebnega dokaznega standarda za to fazo postopka temeljijo na zbranih dokazih in podatkih, kar pa bo šele predmet razčiščevanja v nadaljnjem dokaznem postopku. Tudi iz sodne prakse, ki jo citirajo zagovorniki, ne izhaja, da bi predstavljal zakonski znak izkoriščanja lex incerta, temveč ravno nasprotno; dosedanja sodna praksa pod pojem izkoriščanja prostitucije vključuje vsa izvršitvena ravnanja, ki se obdolžencu očitajo v izpodbijanem sklepu.2

9. Iz navedb zagovornikov je mogoče razbrati, da ne oporekajo dejstvu, da se je v klubu dejansko izvajala prostitucija, zavračajo pa ugotovitev, da se je obdolženec pri tem okoriščal in dekleta spravljal v podrejen položaj. Pri tem se zagovorniki sklicujejo na spolno samoodločbo prostitutk, saj da so dekleta prostovoljno in zaradi lastnega interesa zahajala v klub in se prostituirala. Po njihovem mnenju ni mogoče govoriti o obdolženčevem posegu v spolno avtonomijo deklet. V zvezi s temi navedbami je treba poudariti, da je bistvo očitka v tem, da naj bi se obdolženci, torej tudi J. K., zavedali na eni strani svojega položaja in na drugi strani podrejenega položaja deklet, ki naj bi se zaradi preživljanja sebe in svojih družin prostituirala pod vnaprej določenimi pogoji. Tako iz konkretnega opisa kot tudi obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika (od 12. do 15. strani) izhaja, da naj bi obdolženci na tak način vplivali na spolno obnašanje prostitutk, ki naj ne bi bilo prostovoljno in naj ne bi izviralo iz njihove avtonomne odločitve. Z nudenjem in opravljanjem spolnih storitev naj bi se okoristili in na tak način sodelovali pri izkoriščanju prostitucije. V tem pa je bistvo očitka, kajti ne glede na spolno samoodločbo osebe, druga oseba od tega ne sme dobiti plačila, druge premoženjske koristi oziroma po dogovoru ali obljubi računati nanjo. Osebe se torej ne sme spravljati s spolni stik z drugo osebo (in tako vplivati na njeno spolno obnašanje), če se od tega pričakuje oziroma dejansko pridobi korist.3

10. Na več mestih zahteve zagovorniki napačno prikazujejo očitke obdolženemu K. oziroma se od njih odmikajo s trditvami, ki nimajo podlage v izpodbijanem sklepu. Obdolženemu J. K. se namreč ne očita, da je bil v neposrednem stiku z dekleti in jih silil v prostitucijo, jim v primeru kršitev strogih pravil nadzora in pogojev opravljanja spolnih storitev prepovedoval vstop v klub, jim nudil prostore za prostitucijo, jim kupoval spolne pripomočke in oblačila za tematske večere (na primer Oktoberfest, Halloween, Silvestrovo) oziroma oglaševal dejavnost kluba. Z večino ostalih navedb pa zagovorniki v okviru izpodbijanja utemeljenega suma z vidika odsotnosti zakonskih znakov podajajo zagovor, ki bo šele predmet presoje v nadaljnjem postopku. Tako trdijo, da obdolženec ni vplival na odločitev prostitutk, da ni imel od tega nobene premoženjske koristi, da se ni beležilo število moških strank posamezne prostitutke, da te niso bile nadzirane in jim niso bili omejeni nikakršni stiki izven kluba, da prostitutke niso bile nadzorovane niti v klubu, da je njihovo plačilo vstopnine predstavljalo kupnino za storitve Spa in Wellness in da ni bil natančno ugotovljen ekonomski položaj deklet, zaradi česar po mnenju zagovornikov ni mogoče sklepati na njihovo vsesplošno šibko socialno stanje. Zatrjevanje teh razbremenilnih dejstev bo predmet razčiščevanja v nadaljnjem postopku, medtem ko v fazi odrejanja pripora zadošča ugotovitev, da doslej zbrani dokazi in podatki utemeljujejo sum storitve očitanega kaznivega dejanja.

11. Zagovorniki trdijo, da se do posamičnih pritožbenih navedb zunajobravnavni senat ni opredelil, s čimer zatrjujejo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Po njihovem mnenju je zunajobravnavni senat napačno opredelil okoliščine, ki naj bi kazale na izkoriščanje deklet in pri tem spregledal, da so ta vstopala v klub na lastno željo. Zagovorniki tudi ne sprejemajo zaključkov zunajobravnavnega senata, da je vstopnina predstavljala le navidezno plačilo Spa in Wellness storitev, v resnici pa je šlo za del zaslužka deklet od opravljanja spolnih storitev, ki so bile časovno, cenovno in vrstno vnaprej določene. S takimi navedbami pa zagovorniki nesubstancirano uveljavljajo kršitev zakonitosti in podajajo nestrinjanje s stališčem zunajobravnavnega senata. Senat, ko odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni dolžan kontradiktorno presojati dokaze in se opredeljevati glede njihove verodostojnosti, ampak mora argumentirano zavzeti stališče glede relevantnih navedb pritožbe. Na te pa je v zvezi z obstojem utemeljenega suma zunajobravnavni senat razumno odgovoril v 5. in 6. točki obrazložitve sklepa.

12. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zagovorniki to kršitev pripisujejo sklepu zunajobravnavnega senata, češ da je o pogojih opravljanja spolnih storitev sklepal v nasprotju z ugotovitvami tajnega delavca in izpovedbami treh romunskih državljank E. O., D. P. in D. I. Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovorniki selektivno povzemajo izpovedbe omenjenih treh deklet, saj iz njihovih izjav izhaja, da sprva niso vedele za resnično dejavnost prostitucije, a so bile primorane še isti dan po prihodu v klub pristati na vnaprej pripravljene pogoje nudenja spolnih storitev, o katerih se same niso mogle pogajati. Navedeno je pojasnil tudi preiskovalni sodnik na straneh 15 – 17, zunajobravnavni senat pa je njegovim zaključkom pritrdil v 8. točki obrazložitve sklepa, zato zatrjevana protispisnost ni podana.

13. Drži navedba vložnikov, da protipravna premoženjska korist ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar to napačno pravno stališče zunajobravnavnega senata v ničemer ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zahteva pa nima prav, ko trdi, da zunajobravnavni senat ni pojasnil, na kakšen način je prišel do izračuna višine protipravne premoženjske koristi. V konkretnem primeru je njena višina natančno obrazložena na 33. strani sklepa preiskovalnega sodnika, izračun in pojasnilo k temu pa je sprejel tudi zunajobravnavni senat v 6. točki obrazložitve sklepa. Zagovorniki zato neutemeljeno očitajo pravno zmotne in nepojasnjene zaključke zunajobravnavnega senata.

14. Drugi del izpodbijanja utemeljenega suma zagovorniki utemeljujejo s pomanjkanjem dokazov, ki bi obdolženega J. K. povezovali z očitanim kaznivim dejanjem. Iz njihovih navedb je predvsem razvidno, da izpodbijajo očitek na podlagi lastne ocene predvsem tistih dokazov, ki se nanašajo na lastniško strukturo gospodarskih družb, izdelave hudodelskega načrta in medsebojnih povezav med obdolženimi K., Š. in T. S podajanjem lastne dokazne ocene se zagovorniki odmikajo od bistva te faze postopka, namenjene zbiranju dokazov in podatkov, ki so pomembni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, ne pa njihovi kontradiktorni presoji. Zagovorniki sicer priznavajo, da je sodišče korektno povzelo dokaze, ki se nanašajo na lastništvo medsebojno povezanih gospodarskih družb C. in A., s poudarjanjem, da obdolženi J. K. ni bil lastnik ali direktor C. v kritičnem času, pa spregledajo, da takšna navedba ni pravno relevantna, saj izvršitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni odvisna od lastništva prostorov, kjer se prostitucija izvaja.

15. Neutemeljena je tudi navedba zagovornikov, da ne obstajajo dokazi, ki naj bi kazali na izdelavo hudodelskega načrta pred inkriminiranim obdobjem, torej pred odprtjem kluba M. dne 1. 8. 2014. Preiskovalni sodnik je posamezne listinske dokaze, iz katerih izhaja lastniška aktivnost gospodarskih družb in priprave na zagon kluba, utemeljil na straneh 9, 22 in 25. V tem delu je obširno pojasnjeno, da je bil obdolženi J. K. tik pred začetkom delovanja kluba edini lastnik družbe P., ki je imela v lasti nepremičnino, na kateri se je nahajal klub, ta družba pa je že poleti pred odprtjem kluba dne 1. 8. 2014 poslovno sodelovala z družbo H., od katere je sprva najela prostore kluba in H. plačevala mesečno najemnino, nato pa je v letu 2016 klub od H. odkupila in postala 100 % lastnik celotnega objekta, ter do dne 29. 11. 2017 družbi H. nakazala skupno 842.244,93 evrov. Tako je bil najprej realiziran najem prostorov, njihova obnova, nato pa še dejanski nakup, kar vse sovpada z obdobjem, ko naj bi izvajali hudodelski načrt s ciljem izkoriščanja prostitucije.

16. Na podlagi podatkov spisa in obrazložitve izpodbijanega sklepa je protispisna tudi nadaljnja navedba zagovornikov, češ da ni dokazov in podatkov, ki bi kazali na nadrejenost obdolženega J. K. nad V. T. Predvsem telefonski prisluhi in poročila o tajnem delovanju kažejo na to, da naj bi bil v stikih s T. tudi J. K., in ji, predvsem preko soobdolženega D. Š., dajal navodila ter jo o vsem obveščal. Razlogi o tem so razumni in jasno podani predvsem na 75., 76., 80., 81. in 82. strani sklepa preiskovalnega sodnika.

17. S trditvami, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do telefonskih prisluhov, ki naj ne bi kazali na vodilno vlogo obdolženega K., zagovorniki nakazujejo na kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki se jo v zahtevi za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja pod pogojem, da skladno s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP vložniki zatrjujejo in izkažejo tudi vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe. Ne samo, da temu pogoju zagovorniki v zahtevi niso zadostili, temveč je njihovo uveljavljanje kršitve neutemeljeno, saj je iz sklepa zunajobravnavnega senata razvidno, da se je strinjal z oceno preiskovalnega sodnika o utemeljenem sumu glede hudodelskega načrta in medsebojnih povezavah obdolžencev, tudi med K. in T. V preostalem delu zahteve pa zagovorniki izpeljujejo predvsem lastno dokazno oceno posameznih telefonskih prisluhov, s čimer skušajo izpodbiti vlogo obdolženega K., kar pa ne spada v okvir dopustnega izpodbijanja sodne odločbe s tem izrednim pravnim sredstvom.

18. V drugem delu zahteve zagovorniki izpodbijajo ugotovljeno ponovitveno nevarnost obdolženega J. K., v zvezi s katero uvodoma neutemeljeno očitajo zunajobravnavnemu senatu, da ne loči med subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami, ki so podlaga za odreditev pripora iz tega pripornega razloga. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhajajo tako objektivne (veliko število vpletenih deklet – najmanj 413, daljše inkriminirano obdobje – štiri leta in pol, spreminjanje lastništva povezanih gospodarskih družb med K. in Š.) kot subjektivne okoliščine (trdovratnost, brezbrižnost in koristoljubnost obdolžencev). Za obdolženega J. K. iz izpodbijanega sklepa izhaja ocena, da naj bi vedel za pravo dejavnost kluba, ki ni bila v nudenju Spa in Wellness storitev, temveč v izkoriščanju prostitucije deklet. Na obdolženčevo zavedanje protipravnosti lastnih ravnanj naj bi kazala njegova izjemna previdnost in skrivanje delovanja hudodelske združbe pred različnimi državnimi organi (policijo in različnimi vrstami inšpektoratov) in mediji, kar izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov. Obdolženi K. se naj ne bi po telefonu z nikomer pogovarjal o prostituciji oziroma je vsakršna namigovanja o tem zanikal, soobdolženemu Š. pa istočasno dajal natančna navodila v zvezi s prikrivanjem prave dejavnosti pred mediji in državnimi organi. Na K. vztrajnost kaže tudi dejstvo, da naj bi kljub zavedanju možnosti, da ga nadzirajo državni organi, z različnimi mehanizmi (natančnimi navodili ostalim članom združbe, s spreminjanjem lastništva, z uporabo vibra kot avtomatične kriptirane komunikacije in z osebnimi srečanji) prilagajal celotno delovanje in dejavnost združbe ter se na tak način izmikal nadzoru in onemogočal razkritje kaznivega dejanja, pri tem pa zasledoval čim večji zaslužek. Prav tako je pri utemeljitvi ponovitvene nevarnosti sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da naj bi K., skupaj s Š., v prihodnje načrtoval gradnjo igralnic, hotelov in restavracij drugod po Sloveniji, skupaj pa naj bi nameravala z nakupi zemljišč na območju Vrtojbe ob italijanski meji zagnati še več nočnih klubov. Na K. védenje o zlorabi prostitucije kot pravi dejavnosti kluba M. kaže tudi dejstvo, da naj bi se, skupaj s soobdolženim Š., umaknil v ozadje dejavnosti in klub vodil preko V. T. ter ji dajal navodila v zvezi s poslovanjem in delovanjem kluba, Š. pa pojasnil, da naj se ga v javnosti ne omenja kot lastnika kluba. Presoji v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da navedene objektivne in subjektivne okoliščine utemeljujejo zaključek o konkretni in realni nevarnosti, da bi obdolženi K., če bi ostal na prostosti, z izvrševanjem kaznivega dejanja nadaljeval in se s tem še naprej okoriščal, ni mogoče odrekati razumnosti.

19. V tem kontekstu je tudi neutemeljeno uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da v izpodbijanem sklepu niso podane niti subjektivne okoliščine. Iz sklepa preiskovalnega sodnika je namreč razviden pridobitni motiv obdolženca (stran 268), njegova angažiranost k storitvi kaznivega dejanja (stran 269), njegova trdovratnost in vztrajnost (stran 271), ter previdnost in prikrivanje prave dejavnosti (strani 271 in 273). Vsemu naštetemu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v 7. točki obrazložitve sklepa.

20. V preostalem delu zagovorniki izpodbijajo obdolženčevo ponovitveno nevarnost s trditvami, da pri očitani dejavnosti prostitucije ni šlo za lahek in hiter zaslužek, da obdolženec te koristi zaradi lastnega odličnega gmotnega stanja ni potreboval, da ima obdolženec več gospodarskih družb v lasti in veliko premoženja, kar pomeni, da mu dejavnost iz prostitucije ni predstavljala vira zaslužka. Zagovorniki zatrjujejo odsotnost kakršnegakoli podrejenega in neposrednega odnosa deklet do obdolženca, zanikajo oceno o obdolženčevi trdovratnosti in vztrajnosti, ter izpodbijajo oceno sodišča o obdolženčevem namenu, da je nameraval v prihodnosti s soobdolženim Š. kupiti nova zemljišča in odpreti podobne klube po Sloveniji. S predstavljenimi trditvami zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakonitosti, temveč pod njenim videzom po vsebini uveljavljajo razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s temi navedbami zagovorniki tudi uveljavljajo nesubstancirano in protispisno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, češ da se zunajobravnavni senat do njih ni opredelil, kar pa ne drži. Zunajobravnavni senat je namreč v celoti sprejel oceno preiskovalnega sodnika o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in razloge, na katerih temelji taka presoja, obširno podal v 7. točki obrazložitve sklepa.

21. Kot je mogoče razbrati iz zadnjega dela zahteve, zagovorniki uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da v izpodbijanem sklepu ni relevantnih razlogov o neogibni potrebnosti pripora oziroma da ti ne prepričajo. Njihovo zatrjevanje omenjene kršitve zakonitosti je neutemeljeno, saj sta preiskovalni sodnik na 273. strani obrazložitve sklepa, zunajobravnavni senat pa v 8. točki obrazložitve sklepa podala razumljivo in vsebinsko konsistentno oceno o neogibnosti pripora. Zagovorniki nasprotujejo oceni sodišča o obdolženčevem statusu, položaju in možnosti ponovitve kaznivega dejanja, s čimer ponovno nedovoljeno segajo na polje dejanske presoje, pri tem pa ne konkretizirajo, v čem se kaže nezakonitost odrejenega pripora z vidika njegove neogibne potrebnosti.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
1 Tako tudi v: dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, Maribor (2017), strani 305 – 308.
2 Podobno tudi v: dr. Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana (2019), strani 1076 – 1078. Dr. Katja Filipčič obrazlaga pojem izkoriščanja prostitucije, ki ga lahko predstavljajo različna izvršitvena ravnanja, kot na primer poseg v ekonomsko svobodo prostituirane osebe, poseg v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja (omejevanje njene prostosti, določanje strank, načina, kraja in cene opravljanja spolnih storitev), koristoljubnost storilca (nadzor in beleženje strank ter določanje cene in višine zaslužka), nadzor nad prostituirano osebo (storilec ve in preverja njeno gibanje in komunikacijo) ter navsezadnje izkoriščanje denarne stiske in slabih življenjskih razmer prostituirane osebe.
3 Dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, Maribor (2017), stran 305.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 175, 175, 175/1, 175/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5NDUw