VSRS Sodba III Ips 34/2018

Jedro

V obravnavanem primeru se tožnica ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. Stečajni upravitelj lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika.

V obravnavani zadevi je pomembno, da gre za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku.

Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi in drugi toženki povrniti njune stroške revizijskega postopka, vsaki po 4.653,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zaradi neutemeljeno vložene tožbe v višini 464.021,75 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženk z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. do IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnica nosi svoje stroške postopka, medtem ko je prvi toženki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi pritožbi tožnice in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje, spis pa dodeli drugemu sodniku. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Prva in druga toženka sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Priglasili sta stroške revizijskega postopka.

Uporaba ZPP(-E)

5. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 10. 3. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Pravni in dejanski okvir spora

6. V revizijskem postopku je še vedno sporno, ali in na kakšni podlagi prva toženka kot stečajna upraviteljica odškodninsko odgovarja tožnici zaradi vložitve neuspešne tožbe zaradi izpodbijanja pravnih dejanj oddelitve gospodarske družbe v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožnica povračilo škode solidarno terja tudi od druge toženke iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti, ki ga je pri njej imela sklenjenega prva toženka. Od tretje toženke pa uveljavlja povračilo škode iz naslova odgovornosti države za ravnanje svojih organov oziroma nosilcev javnega pooblastila.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- Prva toženka je kot stečajna upraviteljica v stečajnem postopku zoper stečajno dolžnico P. d. o. o. - v stečaju, vložila izpodbojno tožbo zoper tožnico, ki je bila hkrati upnica v stečajnem postopku. Hkrati s tožbo je vložila predlog za vpis zaznambe izbrisne tožbe na nepremičninah tožnice po 245. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Novi Gorici dovolilo zaznambo izbrisne tožbe.

- Pred pravdo je prva toženka o vprašanjih, ali je oddelitev družbe izpodbojno dejanje po določbah ZFPPIPP in ali je bila družba oddeljena v izpodbojnem obdobju, pridobila več pravnih mnenj, sodna praksa pa ni obstajala. Iz večine pravnih mnenj je izhajalo, da oddelitev gospodarske družbe ni izpodbojno dejanje po določbah ZFPPIPP.

- V sporu je obsežno in argumentirano, tudi s sklicevanjem na pravno teorijo in tujo sodno prakso, predstavila pravne in dejanske razloge za vložitev tožbe. Vložila je obsežno tožbo in štiri pripravljalne vloge, nato pritožbo in revizijo na Vrhovno sodišče.

- V vlogah je navedla in v sporu izkazala, kakšna je bila vrednost oddeljenega premoženja in kakšno je bilo oškodovanje stečajne mase.

- Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, prav tako sta bili zavrnjeni pritožba in revizija. So pa sodišča odločitev argumentirala deloma različno.

- Višje sodišče v Kopru je v sodbi in sklepu Cpg 72/2011 z dne 16. 9. 2011 glede vprašanja obdobja izpodbojnosti pritrdilo pritožbi prve toženke.

- Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 127/2011 z dne 17. 7. 2012 vsebuje obrazloženo pravno argumentacijo in ne zavrnitve zahtevka iz očitno neutemeljenega razloga. Vrhovno sodišče je tehtalo med dvema pravno zavarovanima dobrinama – na eni strani posledicami ugoditve zahtevku za izpodbijanje oddelitve za novo nastalo družbo, na katero je bilo oddeljeno premoženje preneseno, na drugi strani dejstvom, da nekateri stečajni upniki ne bodo poplačani v celoti, nekateri pa sploh ne. Izreklo se je, da bi načeloma lahko bilo izpodbojno tudi pravno dejanje sprejema načrta o delitvi z ustanovitvijo nove družbe, vendar je po tehtanju dalo prednost obstanku novoustanovljene družbe.

- Tožnica zaradi zaznamb izbrisne tožbe nepremičnin ni mogla prodati in posledično pravočasno poplačati kreditnih obveznosti do bank. Zato je morala bankam iz naslova obresti plačati 464.021,75 EUR.

- Prva toženka je imela pri drugi toženki sklenjeno zavarovalno polico za zavarovanje poklicne odgovornosti, kot to predvideva določba 5. točke drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP.

O neutemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišč nižjih stopenj, da odškodninska odgovornost toženk ni podana.

10. Najprej je Vrhovno sodišče presojalo, na podlagi katerih določb stečajni upravitelj (potencialno) odgovarja za škodo, kakršna naj bi nastala v obravnavani zadevi. ZFPPIPP v prvem odstavku 102. člena določa, da je upravitelj upnikom odgovoren za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti. V obravnavani zadevi pa gre za to, da škoda, ki jo uveljavlja tožnica, izhaja iz vložene izpodbojne tožbe po določbah ZFPPIPP in ni odvisna od vsebine njene terjatve, ki jo je prijavila v stečajnem postopku. V takem primeru se tožnica po stališču Vrhovnega sodišča ne šteje za upnico, ampak za tretjo osebo. To pomeni, da odškodninskega zahtevka v obravnavani zadevi ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan 102. člena ZFPPIPP. Stečajni upravitelj pa lahko v takem primeru po presoji Vrhovega sodišča za vtoževano škodo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, torej po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).¹

11. Stališče, ki ga zagovarjata prva in druga toženka, da bi lahko za škodo, ki jo zagreši stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika tretji osebi, po 148. členu OZ² odgovarjala le pravna oseba in ne kar njena zakonita zastopnica, po mnenju Vrhovnega sodišča ni pravilno. Treba je namreč upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za družbo, ki je v stečaju. Uporaba pravil iz 148. člena OZ bi v tem primeru pripeljala do izvotlitve odškodninske odgovornosti tistega, ki je kot poseben organ zastopal družbo v stečajnem postopku.

12. Ker lahko stečajna upraviteljica za škodo, kakršna naj bi nastala v obravnavani zadevi, odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, je tudi jasno, da njena odgovornost ni objektivna, kot trdi tožnica. S tem so neutemeljene revizijske trditve, da je dokazno breme o izpolnjevanju predpostavk odškodninske odgovornosti na prvi toženki in ne na tožnici.

13. Tako je Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali so podane predpostavke za vtoževano odškodnino (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja), predvsem ali je stečajna upraviteljica ravnala protipravno. Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbi VS RS II Ips 542/2008 z dne 15. 4. 2010 in II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013) je odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. V takem primeru torej lahko gre za nedopustno ravnanje kot enega od elementov odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ. Sicer pa vlaganje tožb pomeni le uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS zaradi obrambe svojih pravic.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča že dejstva, navedena v 6. točki obrazložitve te sodbe, zadostujejo za sklep, da izpodbojna tožba zaradi oddelitve družbe ni bila očitno neutemeljena oziroma vložena zaradi zlorabe procesnih pravic, kot sta pravilno odločili sodišči nižjih stopenj. Stečajna upraviteljica je z vložitvijo izpodbojne tožbe le varovala interese stečajnih upnikov s ciljem povečanja stečajne mase ter posledično skrbela za enakomerno in hitro poplačilo upniških terjatev, kar je njena dolžnost v stečajnem postopku. Pri tem se Vrhovno sodišče strinja s tem, kar sta poudarili že sodišči nižjih stopenj, da vložitev tožbe, katere uspeh ni že vnaprej zagotovljen, ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Ustava v 23. členu vsakomur omogoča, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tožničino sklepanje, da bi moral biti uspeh pravde že pred vložitvijo tožbe jasen, pa bi pomenilo očiten poseg v to pravico. Posledično tudi ni mogoče od strank zahtevati, da tožbe ne vložijo, če predpravdna mnenja pravne stroke kažejo na neutemeljenost tožbe, ali da tožbo, ki glede na ta mnenja ni utemeljena, umaknejo. To še posebej velja v primerih, ko jasnih zakonskih določb in sodbe prakse o nekem vprašanju ni.

15. Zgoraj obrazloženo je bistveno za odločitev Vrhovnega sodišča, ki s tem zavrača vrsto neutemeljenih in nerelevantnih obsežnih revizijskih navedb, s katerimi tožnica na določenih mestih uveljavlja tudi nedovoljen revizijski razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tako Vrhovno sodišče zavrača trditve, ki se nanašajo na neupoštevanje predpravdnih pravnih mnenj in to, četudi je katerega od mnenj prva toženka naročila sama in naj bi to mnenje kazalo na njen neuspeh v pravdi. Kar se tiče jasnosti zakonskih določb, je v tretjem odstavku 635. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) res določeno, da po vpisu delitve v register morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo na pravne posledice delitve, v prvem odstavku 636. člena ZGD-1 pa odgovornost oddeljenih družb. Vendar pa je šlo pri vprašanju izpodbojnosti oddelitve kljub tem določbam za celovito pravno in dejansko presojo, ki je od sodišč terjala tehtanje med pravicami različnih subjektov, kar je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 127/2011 z dne 17. 7. 2012. Prav tako je prva toženka v vlogah navedla in izkazala, kakšna je bila vrednost oddeljenega premoženja in kakšno je bilo oškodovanje stečajne mase, poleg tega pa to tudi, glede na druga ugotovljena dejstva, niti ni bistveno za presojo. Dejstvo, da so bile nepremičnine obremenjene s hipotekami, prav tako ni ključno, saj bi se z vrnitvami nepremičnin v stečajno maso nedvomno lahko varovalo interese upnikov, ne glede na obremenitev nepremičnin v času vložitve tožbe. Glede revizijskih trditev, da je imela prva toženka dolžnost zmanjšati škodo tožnice in sprejeti alternativno zavarovanje ter izbrisati zaznambo spora, pa je bistveno, da je stečajna upraviteljica ravnala, kot ji je nalagal zakon. Zaznamba nepremičnin je v primerih vložitve izpodbojne tožbe iz 275. člena ZFPPIPP zakonsko predvidena v 245. členu³ ZZK-1. Če se temu ukrepu stečajna upraviteljica v zameno za sporazum, ki je zanjo in za upnike dodaten riziko, ni odrekla, to ne more pomeniti njenega protipravnega ravnanja.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pa prav tako niso izkazane očitane bistvene kršitve določb postopka. Sodišči nižjih stopenj sta, ne glede na to, da je sodišče druge stopnje svoje ugotovitve strnilo v posamezna poglavja, naredili celovito presojo vsakega dokaza posebej in nato vseh skupaj ter podali jasno in logično obrazložitev odločitve. Če sodišči nižjih stopenj nista odgovorili na kakšen stavek v obsežnih vlogah tožnice (npr. da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da iz sodne prakse ne izhaja, da je oddelitev izpodbojna), je to zato, ker sta odgovorili na navedbe, ki so relevantne za odločitev, ne pa na tiste, ki so nelogične, ponavljajoče se in pavšalne. Enako velja za opredelitev do cenitve, ki jo je opravil g. T. in očitek izostanka obrazložitve za trditve na (med drugim) 28. strani revizije. Drugi toženki glede na vse okoliščine obravnavane zadeve pred vložitvijo tožbe (za namen presoje utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi vložene tožbe) niti ni bilo treba opraviti dokončne cenitve vrednosti nepremičnin. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nasprotja obrazložitve z listinami v spisu, ki bi bile relevantne za presojo odškodninskega zahtevka. Prav tako sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati predlaganih prič in druge toženke, kot je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po drugem odstavku 213. člena ZPP sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Listinski dokazi pa so v obravnavani zadevi zadostovali za sprejetje odločitve.

17. Tožnica povračilo škode uveljavlja tudi od druge in tretje toženke. Druga toženka je zavarovalnica, pri kateri ima stečajna upraviteljica sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti. Zavarovalna polica za zavarovanje poklicne odgovornosti je namenjena kritju poklicne odgovornosti, ki jo kot specialni zakon zahteva ZFPPIPP v 102. členu. Ta določa, da je upravitelj upnikom odgovoren za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo svojih obveznosti v stečajnem postopku. Zato to zavarovanje ne krije odgovornosti stečajne upraviteljice zoper subjekte, ki od nje uveljavljajo povračilo škode, ki ne izvira iz stečajnega postopka. Poleg tega njena odgovornost ni podana tudi, ker ni protipravnosti ravnanja prve toženke, ki je v vsakem primeru pogoj za kritje po tem zavarovanju.

18. Odgovornost tretje toženke tožnica utemeljuje na prvem odstavku 26. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim dejanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker prva toženka ni ravnala protipravno, tudi država za njeno ravnanje ne more biti odgovorna. Do drugih ugotovitev v zvezi z odgovornostjo druge in tretje toženke se zato Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeljevati.

19. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna prvi in drugi toženki, ki sta vložili obrazložen odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v znesku 3.794,00 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj je torej vsaki priznalo po 4.653,08 EUR EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
¹ Enako: dr. Mile Dolenc, Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje, Pravni letopis, 2013, str. 215.
² V prvem odstavku 148. člena OZ je določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
³ Ta člen v prvem odstavku določa, da se vložitev izbrisne tožbe zaznamuje v zemljiški knjigi.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 672/2017
• Sodba III Ips 19/2005
• VSRS Sklep II DoR 252/2016