VSRS Sklep Dsp 4/2019

Jedro

Iz sklepa o razveljavitvi ni razvidno, da bi pritožbeno sodišče opravilo presojo med pravico do pritožbe in pravico do sojenja v razumnem roku. Prav tako nižjemu sodišču ni dalo napotkov, katera dejanja, ki so zaradi napačne materialno pravne presoje izostala, naj v ponovljenem postopku izvede. Glede na okoliščine primera, ki ne zahteva obsežnejšega ugotavljanja dejstev, lahko navedeno pomanjkljivost odpravi sodišče druge stopnje z dopolnitvijo postopka ter odloči v zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2016 nezakonita in se razveljavi; da se pogodba o zaposlitvi z dne 31. 8. 2016 razveže in da delovno razmerje tožniku pri tožencu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2013 ni prenehalo, temveč traja tudi od 1. 9. 2016 do 1. 7. 2017, in sicer do 30. 4. 2017 po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „vodja gozdnega obrata“, od 1. 5. 2017 dalje pa po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „referent za gojenje in pridobivanje lesa“. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni za čas od 1. 9. 2016 do 1. 7. 2018 obračunati razliko med plačilom za delo po razvezani pogodbi z dne 31. 8. 2016 in plačilom, ki bi ga tožnik prejel po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 5. 2013, v višini 10.946,77 EUR bruto ter od navedenega zneska plačati ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku obračunati razliko odpravnine v znesku 16.327,40 EUR in po odvodu morebitnih davkov tožniku izplačati ustrezni znesek, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je toženec dolžan v roku 8 dni za tožnika obračunati denarno povračilo v višini 58.116,06 EUR in odškodnino za pretrpljene duševne bolečine v višini 3.500,00 EUR. Sklenilo je še, da toženec sam krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, in sicer v točki I/5 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v odpravnini in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da po spremembi tožbenega zahtevka, s katerim tožnik ne zahteva več ugotovitve neustreznosti delovnega mesta „referent za mehanizacijo in zavarovanje“, ponujenega s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2016, ni več treba presojati ustreznosti tega delovnega mesta, ker neustreznost ponujene zaposlitve ne vpliva na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zavzelo je stališče, da je tožnik s spremenjenim zahtevkom zahteval plačilo razlike v odpravnini po šestem odstavku 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki mu pripada, če sprejeto delovno mesto ne bi bilo ustrezno. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Tožnik je v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje vložil pritožbo. Prepričan je, da pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage za razveljavitev. Opozarja, da gre za spor v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ki se obravnava kot prednosten, odločitev v tej zadevi pa je že drugič razveljavljena. Zato se zastavlja vprašanje, ali je zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Meni, da ne in da zgolj navedba predpisov o razveljavitvi ni dovolj; pritožbeno sodišče bi moralo svojo odločitev, da samo ne more odločiti o zadevi, jasno in vsebinsko prepričljivo utemeljiti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče v skladu s 357.a členom ZPP presoja, ali bi sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo odpravilo kršitve postopka ter bi lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali opravilo novo sojenje.

6. Sodišče druge stopnje je v razlogih za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje povzelo zakonsko določbo in navedlo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in zaradi tega ni ugotavljalo relevantnih dejstev. Navedlo je, „da pritožbeno sodišče zadeve ni moglo rešiti samo, saj bi s tem pravno relativna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe.“

7. Skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP, na katerega se pri razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišče prve stopnje sklicuje pritožbeno sodišče, mora to sodišče oceniti, ali glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka in odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. ZPP v 354. in 355. členu kot pravilo sicer določa dokončno odločitev pritožbenega sodišča in le izjemoma razveljavitev odločitev sodišča nižje stopnje in vračanje zadeve v novo sojenje. Pri tem je pomembna presoja, ali bi lahko kršitev odpravilo samo glede na ustavni pomen pravice do pritožbe in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sklep pritožbenega sodišča opisani zahtevi ne zadosti. Iz njega ni razvidno, da bi pritožbeno sodišče opravilo presojo med navedenima ustavnima pravicama, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Prav tako nižjemu sodišču ni dalo napotkov, katera dejanja, ki so zaradi napačne materialno pravne presoje izostala, naj v ponovljenem postopku izvede.

9. Tožnik uveljavlja kot podlago za priznanje odpravnine neustreznost ponujene zaposlitve zaradi oddaljenosti kraja bivanja od kraja opravljanja dela. Tudi sicer vprašanje te (ne)ustreznosti ne zahteva izvedbe obsežnega ugotavljanja dejstev, torej odgovor nanj ne onemogoča odprave s strani pritožbenega sodišča. Glede na okoliščine primera lahko navedeno pomanjkljivost odpravi sodišče druge stopnje z dopolnitvijo postopka ter odloči v zadevi. To bi pomenilo tudi realizacijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še zlasti ker sta sodišči o zadevi odločali že dvakrat.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s petim odstavkom 357. a člena ZPP pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrača v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 568/2018
• VDSS sklep Psp 277/2011
• VDSS sklep Psp 427/2011