VSRS Sklep VIII Ips 165/2018

Jedro

Delodajalec krši določbo 55. člena ZDR-1, če (razen v izrecno navedenih primerih) sklene več zaporednih pogodbo o zaposlitvi za določen čas za isto delo za obdobje, daljše od dveh let. Ta določba pa delodajalca ne omejuje, da v primeru, če pride do začasno povečanega obsega dela (ali če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, kar je navajala tožena stranka), sklene eno ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo z več delavci. Začasno povečan obseg dela namreč sam po sebi ne pomeni, da delodajalec za določeno delo potrebuje le enega delavca, temveč lahko začasno povečane potrebe po delu zahtevajo zaposlovanje večjega števila delavcev na istih ali različnih delih. Sklepanje teh pogodb o zaposlitvi za določen čas torej samo po sebi še ne pomeni kršitve drugega odstavka 55. člena ZDR-1. Če delodajalec v postopku dokaže, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavca, v zvezi s katerimi ta uveljavlja transformacijo tudi glede na zaposlovanje drugih delavcev, niso bile sklenjene z namenom zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, do transformacije ne pride.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v ugodilnem delu I. točke izreka (glede denarnega povračila v višini 8.665,00 EUR bruto), v delu II. točke izreka, v katerem je bila v celoti zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjen nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, in v III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa se razveljavi v II.a, III.a, IV točki izreka, razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo denarnega povračila v višini 10.884,26 EUR, in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 7. 2014, odredbe z dne 21. 7. 2014 in šestih pogodb o zaposlitvi za določen čas. S sodbo je ugotovilo, da se šteje, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 7. 2016 pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 26. 9. 2016. Nadalje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017 in mu za to obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo, zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožnik prejel za primer brezposelnosti. Zavrnilo je del njegovega tožbenega zahtevka za višjo plačo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 31. 8. 2017 in za reintegracijo. Prisodilo mu je denarno povračilo v protivrednosti tožnikovih petih bruto plač (5.415,35 EUR), višji zahtevek iz tega naslova še za plačilo 14.079,91 EUR (protivrednost njegovih trinajstih bruto plač) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in znesek denarnega povračila zvišalo na 8.665,00 EUR, v preostalem pa tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje o tem, da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, o priznanju pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017 in o prisojenem denarnem povračilu v protivrednosti tožnikovih osmih bruto plač, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, zato sta storili bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je tožena stranka grajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči druge in prve stopnje sta v zvezi s transformacijo delovnega razmerja tožnika zmotno uporabili drugi odstavek 55. člena ZDR-1 in 56. člen ZDR-1. Ugotovili sta, da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je tožena stranka že v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 za isto delo zaposlovala delavce za določen čas. Zgolj dejstvo, da je imela tožena stranka v danem obdobju sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas, še ne more biti razlog za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene med tožnikom in toženo stranko. Tožena stranka teh delavcev ni mogla zaposliti za nedoločen čas. To delo je bilo vezano na izvedbo projekta, zato potreba po sklepanju pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas ni obstajala. Delavci so bili seznanjeni z začasnostjo svojih zaposlitev. Obseg njihovega dela je bil vezan izključno na projekt. Neživljenjsko in v nasprotju s svobodno gospodarsko pobudo bi bilo, če bi tožena stranka z njimi sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Protispisna sta zaključka sodišč druge in prve stopnje, da je tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 zaposlovala delavce za določen čas za opravljanje istega dela, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas tudi s tožnikom. Priča K. je zares izpovedala, da je tožena stranka v navedenem obdobju na delovnem mestu trezorec zaposlovala delavce za določen čas, vendar to ne pomeni, da so ti delavci opravljali isto delo. Tožnik je to delo opravljal le v omejenem obsegu, zato ni podlage za ugotovitev, da je šlo za isto delo. Sodišči sploh nista ugotavljali, kakšno delo je opravil tožnik in kakšno delo so na delovnem mestu trezorec opravljali drugi delavci. Zaključki glede navedenega so protispisni, v odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izvedenih dokazih in med samimi izvedenimi dokazi. Napačno je tudi stališče, da s sklenitvijo zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto dokumentarec ni prenehala veljati njegova predzadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za delovno mesto trezorec. S sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas sta stranki izrazili voljo, da je predzadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati (tako tudi sodba VDSS Pdp 519/2013). Denarno povračilo je tožniku prisojeno v previsokem znesku, v tem delu pa sta sodbi tudi neobrazloženi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Neutemeljena je revizijska navedba o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišči prve in druge stopnje ne bi upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP bi namreč kvečjemu lahko pomenilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ne pa bistveno kršitev, ki jo v reviziji uveljavlja tožena stranka.

7. Tožena stranka revizijski očitek o kršitvi 8. člena ZPP sicer utemeljuje s svojimi pritožbenimi navedbami v tej zadevi, pri čemer tega očitka v reviziji konkretno ne obrazloži. Revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je samostojno pravno sredstvo, zato morajo biti revizijski razlogi v njej obrazloženi, saj v nasprotnem primeru preizkus utemeljenosti teh razlogov ni mogoč. Ker se tožena stranka v reviziji v zvezi z očitkom o kršitvi načela vestne in skrbne presoje dokazov le sklicuje na svoje pritožbene navedbe in jih v reviziji ne obrazloži, teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati.

8. Tudi s sklicevanjem na protispisnost zaključka sodišč prve in druge stopnje, ki naj bi bila v ugotovitvi, da je tožena stranka v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 zaposlovala za določen čas delavce na delovnem mestu trezorec, tožena stranka nasprotuje dejanskemu stanju, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje ugotovili v dokaznem postopku. Iz njunih ugotovitev, temelječih tudi na izpovedbi priče A. K. (ki je bila tožniku nadrejena delavka v času, ko je tožnik opravljal dela trezorca), namreč izhaja, da je tožnik tudi v času veljavnosti odredbe z dne 21. 7. 2014 (v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014) opravljal dela trezorca in da je tožena stranka v tem obdobju zaposlovala delavce za določen čas za opravljanje dela na tem delovnem mestu (zaradi potreb po začasnem delu). Dejanski zaključek sodišč, da je tožena stranka tudi v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 za določen čas zaposlovala druge delavce za opravljanje istega dela, kot ga je opravljal tožnik, torej ne temelji na protispisnem povzemanju dokaznega gradiva, kot to želi prikazati tožena stranka v reviziji, temveč na dokazni oceni izvedenih dokazov. Zato je tudi ta revizijski očitek neutemeljen.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik na podlagi odredbe z dne 21. 7. 2014 (A4) v obdobju od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 (že v času odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) opravljal delo na delovnem mestu trezorec in da je tožena stranka tudi v tem obdobju na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlovala delavce za opravljanje istega dela. Tožnik je po izteku odpovednega roka sklenil s toženo stranko več pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto trezorec iz razloga začasno povečanega obsega dela, pri čemer je to delo po pogodbah o zaposlitvi za določen čas opravljal v obdobju od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016. Ker je tožena stranka za opravljanje istega dela (dela na delovnem mestu trezorec) tudi z drugimi delavci sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, to po zaključku sodišč druge in prve stopnje pomeni, da je obdobje trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas tožnika in drugih delavcev na delovnem mestu trezorec (že od 30. 7. 2014 do 30. 9. 2016) preseglo dveletno neprekinjeno obdobje trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ga določa drugi odstavek 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1).

11. Drugi odstavek 55. člena ZDR-1 med drugim določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete, šeste in štirinajste alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Po tretjem odstavku 55. člena ZDR-1 se za isto delo po drugem odstavku 55. člena ZDR-1 šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas.

12. Namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe drugega odstavka 55. člena ZDR-1 je bil v preprečevanju zlorab verižnega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo (Poročevalec Državnega zbora z dne 19. 10. 2012; stran 126). Veriženje sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pomeni, da delodajalec z enim delavcem (ali z več delavci) zaporedoma sklene več pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo. Delodajalec torej krši to določbo, če (razen v izrecno navedenih primerih) sklene več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo za obdobje, daljše od dveh let. Ta določba pa delodajalca ne omejuje, da v primeru, če pride do začasno povečanega obsega dela (ali če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, kar je navajala tožena stranka), sklene eno ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo z več delavci. Začasno povečan obseg dela namreč sam po sebi ne pomeni, da delodajalec za določeno delo potrebuje le enega delavca, temveč lahko začasno povečane potrebe po delu zahtevajo zaposlovanje večjega števila delavcev na istih ali različnih delovnih mestih. Sklepanje teh pogodb o zaposlitvi za določen čas torej samo po sebi še ne pomeni kršitve drugega odstavka 55. člena ZDR-1. Če delodajalec v postopku dokaže, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavca, v zvezi s katerimi ta uveljavlja transformacijo tudi glede na zaposlovanje drugih delavcev, niso bile sklenjene z namenom zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, do transformacije ne pride.

13. Glede na te ugotovitve sta sodišči druge in prve stopnje vsaj preuranjeno zaključili, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 7. 2016, ki jo je tožnik sklenil za delovno mesto trezorec (pogodba o zaposlitvi za obdobje od 1. 8. 2016 do 30. 9. 2016), sklenjena v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1 že zato, ker je tožena stranka imela v času, ko je tožnik opravljal dela delovnega mesta trezorec po odredbi z dne 21. 7. 2014, sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi z drugimi delavci. Posledično sta na podlagi 56. člena ZDR-1 zmotno šteli, da je tožnik že iz tega razloga s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

14. Neutemeljen pa je revizijski očitek, da sodišči druge in prve stopnje sploh nista ugotavljali, kakšno delo je opravljal tožnik in kakšno delo so opravljali drugi delavci, ki so bili na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposleni na delovnem mestu trezorec. Sodišči sta to ugotavljali, pri čemer je sodišče druge stopnje tudi navedlo, da je „tožnik opravljal delo trezorca, čeprav morda ne vseh del po opisu, ta dela pa so opravljali tudi drugi delavci.“ Za pravilno presojo pa ni bistveno, ali je tožnik opravljal prav vsa dela delovnega mesta trezorec (ostali delavci pa tudi nekatera druga iz opisa tega delovnega mesta oziroma še več opravil tega delovnega mesta), saj zadošča že ugotovitev, da je opravljal prav naloge tega in ne drugega delovnega mesta.

15. Ker je bil v reviziji uveljavljeni razlog zmotno uporabljenega materialnega prava utemeljen, vendar je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje kot izhaja iz izreka tega sklepa.

16. V ponovnem postopku pa revizijsko sodišče izrecno opozarja tudi na vsaj preuranjeno in vsaj zato tudi sporno stališče sodišč druge in prve stopnje, da se obdobje, ko je tožnik opravljal delo trezorca po odredbi z dne 21. 7. 2014 (glede katere sicer ni ugotovljena nezakonitost), ne more šteti v dveletno obdobje iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1, ker je to delo opravljal v času, ko je njegova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas še veljala in ko naj bi tožena stranka uporabila institut pisne odreditve začasnega opravljanja drugega dela iz tretjega odstavka 33. člena ZDR-1. Za odločitev o tem, ali se tudi delo po odredbi z dne 21. 7. 2014 všteva v obdobje dveh let iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1, so namreč lahko pomembni dejanski razlogi oziroma okoliščine (glede katerih med strankama obstaja nasprotje), zaradi katerih je prišlo do izdaje te odredbe in presoja o tem, ali na tak način odreditve dela dejansko ni prišlo do zlorabe ali vsaj tega, da bi bilo treba (glede na dejanske razloge te odredbe) tudi to obdobje šteti v celotno obdobje zaposlitve tožnika na istem delovnem mestu. To naj sodišče ugotavlja v ponovnem postopku in se do tega izrecno ponovno opredeli.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 517/2018
• VDSS Sodba Pdp 7/2018
• VDSS Sodba in sklep Pdp 33/2022