VSRS Sodba in sklep VIII Ips 171/2018

Jedro

Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja, je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, irelevantna. Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav bi na podlagi prisilnih zakonskih predpisov moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih ravnanj je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Namen je preprečiti delodajalcu, da delavca (kot šibkejšo pogodbeno stranko) prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko (ne pa formalno) naravo njunega razmerja sicer upravičen.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrže.

II. Revizija tožene stranke, vložena dne 6. 7. 2018, se v delu, ki se ne nanaša na vsebino sklepa o popravi sodbe sodišča druge stopnje z dne 5. 6. 2018, zavrže.

III. Reviziji tožene stranke z dne 5. 6. 2018 se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 28. 8. 2016 tožena stranka podala tožeči stranki.

IV. V preostalem se reviziji tožene stranke z dne 5. 6. 2018 in 6. 7. 2018 zavrneta.

V. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 257,03 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki od 1. 9. 2011 dalje v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, in sicer na delovnem mestu „specializirani novinar,“ da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 28. 8. 2016 tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita, zato ji delovno razmerje ni prenehalo 1. 9. 2011 oziroma ji je takrat nezakonito prenehalo in traja še naprej, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz njega izhajajo. Ugodilo je tožničinemu reintegracijskemu zahtevku in v pretežnem delu tudi njenemu reparacijskemu zahtevku, in sicer tako, da ji je med drugim priznalo tudi pravico do izplačila nadomestila plače od 1. 9. 2011 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo plače namesto plače ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače le do vrnitve nazaj na delo. Dne 5. 6. 2018 je na podlagi predloga tožnice izdalo sklep o popravi sodbe, saj je ugotovilo, da je v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje prišlo do očitne pisne pomote v zvezi z datumi in zneski pripadajočega nadomestila plače.

3. Tožena stranka je dne 5. 6. 2018, vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, dne 6. 7. 2018 pa zoper del te sodbe, ki je bil popravljen na podlagi sklepa o popravi z dne 5. 6. 2018. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter podaja predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Navaja, da je sodišče druge stopnje z izdajo sodbe, ki temelji na sklepu o popravi, poseglo v lastno pravnomočno sodbo. S popravnim sklepom naj bi odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje naj bi svojo sodbo z dne 14. 2. 2018 antidatiralo, saj ta v 32. točki obrazložitve vsebuje sklep o popravi z dne 5. 6. 2018. Iz izreka sodbe naj ne bi izhajal oblikovalni zahtevek, s katerim bi se ugotovilo, da je odpoved pogodbe z dne 28. 8. 2016 ne samo nezakonita ampak tudi razveljavljena. Tožnica razveljavitve odpovedi ni zahtevala. Tožnica naj bi vtoževala ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi z dne 1. 9. 2016; sodišče je ugotovilo nezakonitost ustne odpovedi z dne 28. 8. 2016, v resnici pa naj bi bila odpoved podana 15. 9. 2016. Zahtevek naj bi bil nesklepčen. Sodišče ne bi smelo raztegniti tožbenega zahtevka tudi na odpoved z dne 15. 9. 2016. Ker tožnica te odpovedi ni izpodbijala, je zamudila prekluzivni rok iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZDR-1). Sodišče druge stopnje naj bi samo po uradni dolžnosti mimo tožbenega zahtevka nadomestilo plače spremenilo v plačo. Tudi sicer naj bi bilo v zvezi s prisojenim nadomestilom plače zmotno uporabljeno materialno pravo. Nadomestilo plače naj bi pripadalo upravičeno odsotni osebi, medtem ko je tožnica po lastnih trditvah v spornem obdobju delala, zaradi česar naj bi šlo za temeljno nesklepčnost trditev in tožbenega zahtevka. Tožnica plače sploh ni vtoževala. V zvezi s tem naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi ravnalo pravilno, če bi tožnici za čas, ko je delala, prisodilo plačo, za čas, ko ni več prihajala na delo vse do reintegracije, pa nadomestilo plače. Obstajalo naj bi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, saj višina nadomestila, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje ustreza delovnemu mestu „novinar poročevalec,“ sodišče druge stopnje pa ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje v delu, kjer je to ugotovilo, da je tožnica od 1. 9. 2011 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu „specializirani novinar.“ Nadaljnja kršitev postopka naj bi bila podana, ker je sodišče pravno razmerje ugotovilo za nazaj. Sodišče naj bi zmotno uporabilo določbo 181. člena ZPP. Za nazaj naj bi bilo možno ugotoviti le elemente delovnega razmerja ne pa samega delovnega razmerja. V tem smislu naj bi odločalo tudi Vrhovno sodišče v zadevah, ki jih citira v reviziji. Ugotovitveni zahtevek naj bi bil po 200. členu ZDR-1 možen le v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja in disciplinske odgovornosti, ne pa tudi v primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Zato bi tožnica v skladu s 181. členom ZPP morala zatrditi in izkazati pravni interes, česar pa ni storila. Šlo naj bi za zlorabo procesnih pravil, saj naj bi sodišče pod pretvezo, da gre za odločanje o odpovedi podelilo še podlago za ugotovitveni zahtevek ex tunc. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nazaj naj bi bila nemoralna, sodišče pa naj bi s tem poseglo tudi v izvršilno vejo oblasti, v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Iz predložene odločbe inšpekcijskega organa o prekršku naj bi izhajalo, da je Inšpektorat Republike Slovenije pristojen za ugotavljanje elementov delovnega razmerja, ugotavljanje obstoja ali neobstoja delovnega razmerja pa naj bi bilo pridržano za sodišča. Sodišče naj bi v nasprotju s trditvami tožnice presodilo, da je razlog odpovedi prepoved inšpektorja za delo. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP, saj tožnica ni postavila oblikovalnega tožbenega zahtevka in izpodbijana odpoved v pravnem prometu ni bila razveljavljena. Odločalo naj bi stvarno nepristojno sodišče, ker gre za avtorsko razmerje. Tožnica je samozaposlena v kulturi, kar naj bi pomenilo, da je že v delovnem razmerju sama s seboj, zaradi česar ne more pridobiti delovnega razmerja tudi pri toženi stranki. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo Direktive Sveta 86/613/EGS,³ ki določa, da je samozaposlena oseba delavec. Ugotavljanje delovnega razmerja mimo pravil o enakopravnosti glede na isti dejanski in pravni položaj v primerjavi z delavci, ki sklepajo delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi naj bi kršilo pravila o konkurenčnem in nediskriminatornem notranjem trgu EU. Ureditev v Republiki Sloveniji, ki ne upošteva volje delodajalca, naj bi slovenske delodajalce postavljala v nekonkurenčni položaj. Tožena stranka je bila obravnavana kot poslovno nesposobna oseba, kljub temu, da ji poslovna sposobnost formalno nikoli ni bila odvzeta, saj sodišče njene volje ni upoštevalo, kar naj bi bilo protiustavno in v nasprotju z mednarodnim pravom. Odločitev sodišča naj bi predstavljala kršitev načela prepovedi prisilnega dela oziroma kršitev pogodbene svobode in gospodarske pobude. Tožena stranka naj bi izrazila zgolj voljo, da s tožnico sklene avtorsko pogodbo. Ugotavljanje delovnega razmerja za nazaj naj bi bilo nično že iz razloga, ker je obstajalo avtorsko razmerje, ki je bilo v celoti izpolnjeno. Sodišče naj bi se zmotno sklicevalo na Priporočila Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju MOD) št. 198, saj ta niso pravni predpis niti niso bila nikjer ustrezno javno objavljena. Odpoved avtorske pogodbe, ki jo je tožnici podala tožena stranka, naj bi imela vse sestavine odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s 87. členom ZDR-1, zaradi česar naj bi bila odpoved tudi ob predpostavki, da je šlo za delovno razmerje, zakonita. Sodišče naj se do številnih navedb tožene stranke ne bi opredelilo, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14., 15. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Delovno razmerje, kot ga je vzpostavilo sodišče naj bi bilo nezakonito, saj so kršene določbe o obvezni objavi prostega delovnega mesta in predhodnem zdravniškem pregledu delavca. Sodišče naj bi zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1, saj je tožena stranka zatrjevala in dokazala obstoj poslovnih razlogov, ker dela tožnice ne potrebuje, ter nezaupanje v tožnico zaradi njene žaljivosti oziroma izražanja negativnih vrednostnih sodb o toženi stranki. Sodišče naj se ne bi opredelilo do izpisa AJPES za tožnico in do M1/M2 obrazca. Tožnica naj bi prejemala prispevke s strani Ministrstva za kulturo, upoštevaje odločbe tega ministrstva. Gre za izključujoče razmerje glede na določbe petega odstavka 82. člena ZUJIK,⁴ upoštevaje tudi točko a) 2. člena Direktive Sveta 86/613/EGS.

4. Tožena stranka podaja tudi predlog za postavitev predhodnega vprašanja na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije in predlaga, da revizijsko sodišče v skladu s 113a. členom Zakona o sodiščih⁵ (v nadaljevanju ZS) prekine postopek in sproži postopek predhodnega odločanja pred SEU. Sprašuje, ali se lahko člen 2(a) Direktive Sveta 86/613/EGS razlaga na način, da lahko oseba, ki ima status samozaposlene osebe po nacionalnem pravu in je vpisana v z zakonom določen register, opravlja pridobitno dejavnost na trgu in to dejavnost dejansko izvaja, za isto obdobje pri drugi fizični ali pravni osebi in za isti obseg pridobi delovno razmerje ex tunc za polni delovni čas v bruto vrednosti, upoštevaje, da je ta oseba za isto obdobje že ex lege pridobila delovno razmerje z vpisom v register in upoštevaje, da ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta, da se ni prijavila na razpis za prosto delovno mesto in ni opravila zdravniškega pregleda. V kolikor bi bil odgovor na navedeno vprašanje pozitiven, bi moralo SEU odgovoriti še na vprašanja, ali se člen 2(a) Direktive Sveta 86/613/EGS razlaga za vse statuse samozaposlenih oseb, ne glede na posebne ureditve teh statusov v nacionalni zakonodaji; kdaj se lahko navedeni člen direktive razlaga tako, da samozaposlena oseba ne more pridobiti delovnega razmerja za nazaj; ali se volja delodajalca pri tem upošteva in kaj se zgodi z že izkoriščenimi pravicami te osebe.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tudi tožnica, v kateri navaja, da je sodišče druge stopnje v I. točki izreka sodbe navedlo napačne zneske in datume.

6. Tožnica je vložila odgovor na revizijo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

7. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo tožeče stranke in predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

8. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizija tožnice je nedovoljena.

10. Tožnica v reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz enakih razlogov, iz katerih je sodišču druge stopnje predlagala izdajo popravnega sklepa. Sodišče druge stopnje je njenemu predlogu ugodilo in ugotovilo, da je v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje prišlo do očitne pisne pomote v zvezi z datumi in zneski pripadajočega nadomestila plače, zato je izdalo popravni sklep, s katerim je te napake odpravilo. Glede na navedeno tožnica za vložitev revizije nima (več) pravnega interesa, zato je revizijsko sodišče njeno revizijo zavrglo.

11. Revizija tožene stranke z dne 5. 6. 2018 je delno utemeljena in delno neutemeljena, revizija tožene stranke z dne 6. 7. 2018 pa je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

12. Revizijsko sodišče je revizijo tožene stranke, vloženo dne 6. 7. 2018, upoštevalo le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o popravi sodbe sodišča druge stopnje z dne 5. 6. 2018, saj je v preostalem delu revizija prepozna in kot taka nedovoljena. Na podlagi tretjega odstavka 328. člena ZPP teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen popravljeni prepis sodbe, zato je revizija z dne 6. 7. 2018 pravočasna le v delu, ki se nanaša na popravljen del sodbe, sicer pa je prepozna. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

13. Revizijske navedbe tožene stranke v zvezi s popravnim sklepom sodišča druge stopnje so neutemeljene. Na podlagi 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje storilo ravno to – odpravilo je očitne pisne pomote v številkah. Glede na to, da zakon sodišču izrecno omogoča odpravo očitnih pomot na opisan način, ne gre za nedovoljen oziroma nezakonit poseg v pravnomočno odločbo. Sodišče druge stopnje s popravnim sklepom prav tako tudi ni odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila, saj so popravljeni datumi in zneski v izreku sodbe sodišča druge stopnje enaki kot v izreku sodbe sodišča prve stopnje, zaradi česar se položaj tožene stranke ni v ničemer poslabšal. Očitek, da je sodišče druge stopnje antidatiralo svojo sodbo, je glede na jasne zakonske določbe v celoti zgrešen. Izdaja popravnega sklepa ne pomeni ponovne izdaje sodne odločbe oziroma ponovnega vsebinskega odločanja, ampak le odpravo očitnih pisnih pomot v njej. Popravni sklep pa se po naravi stvari lahko izda le kasneje kot sama sodna odločba. Tožena stranka tudi zgrešeno navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje glede na zneske, ki jih je pomotoma zapisalo in ustrezajo plači za delovno mesto „novinar poročevalec“ spremeniti sodbo sodišča tudi v tem, da bi tožnici priznalo delovno razmerje na tem delovnem mestu namesto na delovnem mestu „specializirani novinar.“ Sodišče druge stopnje je sprva pomotoma zapisalo zneske nadomestila, ki res ne ustrezajo plači delovnega mesta specializirani novinar, vendar pa je pomoto kasneje ustrezno odpravilo, zato ni zatrjevanega nasprotja v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

14. Tožena stranka na več mestih zatrjuje, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in navedlo ustrezno pravno podlago, za katero pa tožena stranka tudi sicer zmotno meni, da je v neskladju z Ustavo RS in mednarodnimi akti.

15. Tožena stranka zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ter da zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Ta očitek ni utemeljen. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke zavrnilo, saj za odločitev ni bilo potrebno strokovno znanje finančne stroke, predlagane poizvedbe pa so se nanašale na pravno nepomembna dejstva. Razloge za svojo odločitev je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica, ki je imela status samozaposlene osebe v kulturi, na podlagi avtorske pogodbe, sklenjene s toženo stranko, opravljala delo specializiranega novinarja v polnem delovnem času 40 ur tedensko. Delo je opravljala kontinuirano in nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke ter v njenih delovnih prostorih z uporabo njenih delovnih sredstev. Pri toženi stranki je morala vnaprej usklajevati termin dopusta, njena odsotnost z dela pa je bila plačana. Tožena stranka je tožnici odpovedala avtorsko pogodbo, na podlagi katere sta s tožnico sodelovali, in sicer z elektronskim sporočilom z dne 28. 8. 2016 in nato še pisno dne 15. 9. 2016, in sicer z datumom 1. 9. 2016.

17. Na podlagi 18. člena ZDR-1 se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je tako zakonsko predviden, podana pa je tudi pravna podlaga za postavitev ustreznega ugotovitvenega zahtevka v smislu prvega odstavka 181. člena ZPP.

18. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je ugotovitev delovnega razmerja za nazaj nična že zato, ker je bila med strankama sklenjena avtorska pogodba, ki je bila tudi v celoti realizirana. Zakon jasno prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja (13. člen ZDR-1). V tovrstnih primerih civilna pogodba dejansko predstavlja navidezno pogodbo, ki že na podlagi splošnih pravil civilnega prava nima pravnega učinka med strankama oziroma velja, da kadar navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (50. člen Obligacijskega zakonika⁶ - OZ). V 18. členu ZDR-1 vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali.

19. Neutemeljen je tudi očitek, da v konkretnem primeru odpoved avtorske pogodbe oziroma delovnega razmerja ni bila razveljavljena, zaradi česar še vedno učinkuje. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče,⁷ da zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o obstoju delovnega razmerja. Če sodišče ugotovi, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje, ne pa civilnopravno razmerje, ki sta ga stranki sicer formalno sklenili, potem odpoved tega razmerja, enako kot tudi civilnopravno razmerje sámo, nima več nobenega pravnega učinka.

20. Izpodbijanje in razveljavitev (ugotovitev nezakonitosti) odpovedi fiktivnega civilnopravnega razmerja kot nezakonite odpovedi delovnega razmerja, ki pred sodbo sploh ni obstajalo kot takšno, v tem primeru ni utemeljeno. Takšna odločitev ne upošteva časovnega dejavnika razmerja, tega da ni mogoče mešati zakonitega prenehanja civilnega razmerja in delovnega razmerja (oziroma razlogov za prenehanje takšnega razmerja), predstavlja pa tudi mešanje spora o obstoju delovnega razmerja s sporom o njegovem prenehanju, čeprav to kot delovno razmerje sploh ni prenehalo.

21. Zato je revizijsko sodišče reviziji glede tega delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 28. 8. 2016 tožena stranka podala tožeči stranki. Navedena odločitev v ničemer ne vpliva na zakonitost ostalih odločitev sodišč.

22. Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, v nasprotju s prepričanjem tožene stranke, irelevantna. Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav bi na podlagi prisilnih zakonskih predpisov moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih ravnanj je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Namen je preprečiti delodajalcu, da delavca (kot šibkejšo pogodbeno stranko) prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko (ne pa formalno) naravo njunega razmerja sicer upravičen. Zakonska ureditev glede tega je povsem jasna in skladna z mednarodno in ustavno ureditvijo in očitki tožene stranke v zvezi s tem predstavljajo nasprotovanje temeljnim institutom delovnega prava.

23. Ne drži revizijska navedba tožene stranke, da je za nazaj možno ugotoviti le elemente delovnega razmerja, ne pa samega delovnega razmerja. Prav tako so glede na 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁸ (v nadaljevanju ZDSS) in 18. člena ZDR-1 nesmiselne trditve, da sodišče za ugotavljanje elementov delovnega razmerja ni pristojno oziroma gre pri tem za poseg v izvršilno vejo oblasti. Jasno je, da je sodišče pristojno odločati o sporu o obstoju delovnega razmerja, tega pa lahko ugotovi le z ugotovitvijo elementov delovnega razmerja. Ko so elementi delovnega razmerja izkazani, se na podlagi zakonske domneve ugotovi, da obstaja tudi delovno razmerje, kar po naravi stvari pomeni tudi za nazaj. Ne drži, da iz judikatov Vrhovnega sodišča, ki jih tožena stranka citira v reviziji (VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011, VIII Ips 67/2006 z dne 5. 12. 2006, VIII Ips 155/2001 z dne 26. 3. 2002) izhaja, da je ugotavljanje pravnih razmerij za nazaj nezakonito. Iz citiranih odločb ne izhaja nič takega oziroma izhaja ravno nasprotno. Ugotavljanje delovnega razmerja za nazaj ni nemoralno, kot zatrjuje tožena stranki, pač pa je nemoralno odrekanje delovnih in socialnih pravic delavcu pod pretvezo, da gre za civilnopravno razmerje.

24. Sodišče je tožnici za nazaj priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če bi tožena stranka ravnala zakonito in s tožnico tudi formalno sklenila pogodbo o zaposlitvi, vključno z nadomestili plače v višini razlike med plačo, ki bi ji sicer pripadala in plačilom, ki ga je prejela na podlagi avtorskih pogodb. Pri vtoževanih zneskih gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Znesek tožničinega prikrajšanja tako ni plača, zato je izraz nadomestilo ustrezen. Sodišče druge stopnje pri tem ni kršilo določb pravdnega postopka, kot mu neutemeljeno očita tožena stranka, saj na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Kakšna je pravna narava vtoževane reparacije, pa je materialnopravno vprašanje. Odločitev ni v škodo tožene stranke, saj drugačna opredelitev pravne narave vtoževanega zneska ne vpliva na višino in obseg njenih obveznosti.

25. Očitek, da se sodišče v obrazložitvi ne bi smelo sklicevati na Priporočila MOD 198, ker niso pravni vir in ne pravni akt, ne drži. Navedena priporočila sicer niso zavezujoča, vendar lahko služijo kot pripomoček pri ustrezni razlagi in razumevanju formalnih pravnih virov.

26. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s predlogom za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Sodišče druge stopnje se je do teh navedb opredelilo in soglašalo z zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da odnosi med strankama niso porušeni do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja v prihodnje ne bi bilo več mogoče. Pri svoji presoji se je oprlo tudi na izpovedi prič T. P. in G. B., ki sta izpovedala, da sta z delom tožnice zadovoljna in bi z njo v prihodnosti še lahko sodelovala in pa na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, B. P. Zgolj dejstvo, da je tožnica vložila predmetno tožbo, ne predstavlja razloga, zaradi katerega delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče nadaljevati, kot pravilno ugotavljata tudi sodišči prve in druge stopnje. Sodišče tudi ni ugotovilo, da tožena stranka za tožnico nima prostega delovnega mesta, pri čemer se je oprlo na izpoved priče N. F., da bodo delovno mesto za tožnico, če bo treba, pač našli v drugi redakciji, če dela zanjo v kulturni redakciji ne bo. Pa tudi če bi bil ta razlog izkazan, to samo po sebi še ne bi pomenilo avtomatične sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pri odločanju o sodni razvezi namreč tehta okoliščine in interese obeh strank (torej ne samo delodajalca). V konkretnem primeru je pretehtalo, da je med strankama nadaljevanje delovnega razmerja možno.

27. Revizijsko sodišče se v zvezi z revizijskimi očitki, do katerih se ni izrecno opredelilo (npr. glede prisilnega dela, stvarne nepristojnosti sodišča, kršitve pogodbene svobode ter gospodarske pobude, glede neugotavljanja plačila davkov in prispevkov, glede tega, da ima odpoved avtorske pogodbe naravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi itd.), v izogib ponavljanja, sklicuje na obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je na enake pritožbene navedbe tožene stranke pravilno in izčrpno odgovorilo.

28. Na revizijski očitek neupoštevanja Direktive Sveta 86/613/EGS revizijsko sodišče odgovarja v okviru odgovora na predlog za postavitev predhodnega vprašanja SEU.

29. Zakon o sodiščih v drugem odstavku 113a. člena določa, da kadar je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU, je Vrhovno sodišče dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU. Sodišče ni dolžno ugoditi predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja, kadar gre za nerelevantno vprašanje, kadar je SEU že podalo razlago spornega vprašanja, ali pa kadar je pravilna razlaga EU prava tako očitna, da v pravilnost te razlage ne more biti nobenega dvoma.

30. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja je neutemeljen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vprašanja tožene stranke irelevantna, zato v skladu s 113a. členom ZS, odločitev v konkretni zadevi ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava EU.

31. Direktiva 86/613/EGS ne ureja vprašanj, ki jih zastavlja tožena stranka. Ureja namreč enako obravnavo samozaposlenih moških in žensk oziroma prepoved diskriminacije na podlagi spola, ki s predmetom tega spora nima nobene zveze. Pojem „samozaposleni delavec“ v smislu te direktive ni enak pojmu delavca v delovnem razmerju. Res je, da je SEU že večkrat poudarilo, da je pojem delavca oziroma delovnega razmerja avtonomen pojem prava EU, ne glede na morebitne različne nacionalne opredelitve, vendar pa je delovno razmerje (v nasprotju s stališči tožene stranke) opredelilo kot trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca in kjer ena oseba nekaj časa za drugo osebo in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere kot protidajatev prejema plačilo.⁹ Ta opredelitev je smiselno enaka definiciji delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1. Tožena stranka zmotno meni, da je delavec lahko v delovnem razmerju s samim seboj. To že pojmovno ni mogoče, saj ni možno govoriti o tem, da je delavec v odvisnem razmerju s samim seboj. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje velja tudi, da se formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta, zaradi česar ni ovir za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

32. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke z dne 5. 6. 2018 na podlagi 380. člena ZPP delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v delu, v katerem je prepozna, je revizijo z dne 6. 7. 2018 v skladu s 374. členom ZPP zavrglo, v preostalem pa je reviziji z dne 5. 6. 2018 in 6. 7. 2018 v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeni. Revizijo tožnice je na podlagi 374. člena ZPP zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

33. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. Tožena stranka je sicer delno uspela z revizijo, vendar pa zavrnitev zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi civilnopravne pogodbe ne vpliva na uspeh v sporu o obstoju delovnega razmerja. Na podlagi Odvetniške tarife¹⁰ je tožena stranka dolžna tožnici povrniti priglašene stroške revizijskega postopka v višini 257,03 EUR, kar vključuje povrnitev stroškov odgovora na revizijo - 450 točk, materialne stroški v višini 2% in 22% DDV).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
³ Direktiva Sveta 86/613/EGS z dne 11. decembra 1986 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom.
⁴ Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 77/7 in nadaljnji).
⁵ Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji.
⁶ Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.
⁷ Glej npr. Sklep VSRS VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016.
⁸ Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.
⁹ Zadeva C-47/14 z dne 10. 9. 2015, zadeva C-66/85 z dne 3. 7. 1986, zadeva C-116/06 z dne 20. 9. 2007.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe:

29.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 120/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 77/2018
• VDSS sodba Pdp 687/2015