VSRS Sodba II Ips 253/2018

Jedro

Tako po teži kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa kot po odločilnosti zavarovančevega ravnanja za nastanek škode, je tožnikov prispevek, ki je zgolj v tem, da je v trenutku, ko se je moral odločati instinktivno in tako rekoč v delcih sekunde, zavoljo neizkušenosti (ki je imela svoj vzrok tudi v dejstvu, da ni imel vozniškega dovoljenja) v hipu, ko ni bilo nobenega časa za razmislek, izbral neustrezen način reševanja, neprimerljivo manjši od zavarovančevega in zagotovo ne večji od 10%.

Na načelo zaupanja v cestnem prometu se lahko sklicuje tožnik, ki je v križišču vozil naravnost - in ne povzročitelj nesreče, ki je z grobo kršitvijo temeljnega pravila o varnosti prometa z zavijanjem v levo (z izsiljanjem prednosti) tožniku zaprl pot.

Tožnik ni upravičen do povračila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči za čas bivanja v bolnišnici in zdravilišču.

Bivanje v enoposteljni sobi v času rehabilitacijskega zdravljenja v zdravilišču v današnjih socialnih razmerah ne pomeni nadstandarda, do katerega oškodovanec ne bi bil upravičen, ampak pričakovan minimalen bivanjski standard. Če bi si moral tožnik hotelsko sobo deliti še z drugimi osebami, bi sodišče to okoliščino moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer kot nevšečnost v zvezi z zdravljenjem.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbeno spremenjena I. točka izreka prvostopenjske sodbe nadomesti z novo točko, ki se po spremembi glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 53.174,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od:

- 37.698,44 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila,

- 6.652,66 EUR za čas od 26. 5. 2017 dalje do plačila,

- 4.617,87 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila,

- 1.418,24 EUR za čas od 30. 6. 2014 dalje do plačila,

- 522,74 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila,

- 689,48 EUR za čas od 16. 7. 2011 dalje do plačila,

- 1.575,09 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Odločitvi nižjih sodišč

1. Sodišče prve stopnje je tožniku, ob upoštevanju njegovega 10 % prispevka k nastanku škode in pred-pravdnega plačila toženke, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 46.687,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo in odločilo še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Tožniku je prisodilo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in mu priznalo še premoženjsko škodo iz naslova izgube na dohodku zaradi bolniškega staleža v letih 2016 in 2017, tako da mu je skupaj prisodilo odškodnino v višini 53.444,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženkini pritožbi je ugodilo le glede teka zakonskih zamudnih obresti.

Revizijske navedbe

3. Revizijo je vložila toženka. Pravnomočno sodbo izpodbija po temelju in višini. Navaja, da je tožnik po prometno zelo obremenjeni A. cesti vozil tuje neregistrirano in tehnično neizpravno motorno kolo brez vozniškega dovoljenja. Tehnično izpravna vozila in pridobljeno vozniško dovoljenje sta dve osnovni zahtevi za varno udeležbo v cestnem prometu, zaradi katerih udeleženci cestnega prometa lahko utemeljeno pričakujejo, da bodo nasprotni udeleženci znali upravljati s prevoznimi sredstvi, da bodo poznali predpise in da bodo znali reagirati v nevarnih situacijah. Vsaka minimalno skrbna odrasla oseba se mora zavedati, da se ne sme vključiti v promet, če za upravljanje motornega vozila nima opravljenega ustreznega vozniškega dovoljenja in za upravljanje vozila ni usposobljena. Ker je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da je tožnik v nevarni situaciji napačno in prepozno reagiral, je odločitev nižjih sodišč o le 10 % prispevku tožnika k nastanku škode po prepričanju toženke materialnopravno zmotna. Znašati bi moral najmanj 50 %.

4. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo višini 61.500,00 EUR je po mnenju toženke bistveno previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem poškodb bi primerna odškodnina, ob upoštevanju 100 % temelja, znašala največ 12.000,00 EUR. Višje sodišče, ki je iz tega naslova tožniku prisodilo še dodatnih 6.000,00 EUR, višine prisojene odškodnine ni objektiviziralo glede na primerljive zadeve iz sodne prakse. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova strahu, ki po mnenju toženke ne bi smela preseči 3.000,00 EUR. Nadalje toženka izpostavlja, da tožnik še vedno lahko opravlja pridobitno delo, normalno hodi, skrbi zase, opravlja fizična opravila. Poleg tega so se po vstavitvi endoproteze, za katero sicer obstaja možnost, da jo bo treba zamenjati, toženčeve bolečine zmanjšale. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela preseči 17.000,00 EUR, kar toženka podkrepi z navedbo judikature.¹

5. Toženka izpodbija pravnomočno odločitev sodišča tudi glede prisojene odškodnine za nastalo premoženjsko škodo. Meni, da tožniku ne pripada odškodnina za tujo nego in pomoč v času bivanja v bolnišnici in zdravilišču. Tam je bil namreč deležen vse potrebne oskrbe s strani zdravstvenega in negovalnega osebja, zato pomoči družinskih članov ni potreboval. Za čas, ko mu je bila pomoč dejansko nudena, sodišče sicer lahko odškodnino prisodi po prostem preudarku na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar mora tudi v tem primeru svojo odločitev opreti na konkretno ugotovljena dejstva o količini in obsegu nudene pomoči. Ker so mu brezplačno pomagali družinski člani in je šlo le za enostavno pomoč v gospodinjstvu, s potekom zdravljenja pa je tožnik postajal vse bolj samostojen, je urna postavka v višini 5,00 EUR po mnenju toženke previsoka. Ne strinja se tudi z odločitvijo nižjih sodišč, ki sta tožniku potne stroške priznali v obliki kilometrine v višini 0,37 EUR za prevoženi km. Toženka meni, da bi bil tožnik upravičen le do povračila dejansko nastale škode (stroški goriva, mesečne vozovnice). Sodišče je tožniku tudi neupravičeno priznalo stroške za doplačilo enoposteljne sobe v zdravilišču. Izvedenec namreč ni ugotovil, da bi tožnik zaradi aktivnega hepatitisa C v sobi moral bivati sam.

6. Glede teka zakonskih zamudnih obresti je po mnenju toženke treba upoštevati, da sta sodišči odškodnino prisodili tudi za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik trpel po zaključku zdravljenja, predvsem v zvezi z operacijo v letu 2017. S plačilom te škode tožnik ni mogel biti v zamudi že 31. 8. 2010, zato v tem delu sodišče tudi ne bi smelo prisoditi zakonskih zamudnih obresti.

7. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je revizija v pretežnem delu le prepis pritožbe, zato se tudi sam sklicuje in povzema ugovore, ki jih je dal v odgovoru na pritožbo.

8. Revizija je delno utemeljena.

O višini tožnikovega prispevka k nastanku škode:

9. Dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode, je mogoče strniti v naslednje točke:

− dne 26. 11. 2008 se je okoli 11. ure dopoldne zgodila prometna nesreča v križišču A. in B. ceste v Ljubljani;

− vreme je bilo jasno, vidljivost dobra in cestišče suho;

− do nesreče je prišlo tako, da je zavarovanec tožene stranke, ki je vozil osebni avtomobil, pri zavijanju levo na podaljšek (tedaj) neimenovane ceste zaprl pot naravnost vozečemu tožniku;

− tožnik, ki je vozil neregistriran motor, ni imel vozniškega dovoljenja;

− tožnik je vozil v okviru dovoljene hitrosti, vendar se je na nastalo nevarno situacijo odzval s prestavljanjem v nižjo prestavo;

− če bi tožnik namesto prestavljanja v nižjo prestavo intenzivno zaviral, bi po mnenju izvedenca trčenje lahko preprečil.

10. Izhodišče presoje odškodninske odgovornosti je vprašanje vzročne zveze, vprašanje torej, katero ravnanje ima odločilno težo in katero je tisto, ki pomeni odločilen vzrok nastanka škode. Že na prvi pogled je to dejanje zavarovanca tožene stranke. S tem, ko je zavil levo, je zaprl pot naravnost vozečemu motoristu in vse, kar se je dogajalo od tega trenutka dalje, je treba zato pripisati zavarovancu. Skrajno nevarna situacija, ki jo je s svojim krivdnim ravnanjem v celoti in izključno povzročil voznik osebnega avtomobila, je od tožnika zahtevala hipen odziv. To, da se je v kritičnem trenutku, ko je bilo treba ukrepati v neizmerljivo kratkem času, odločil napačno, in po mnenju izvedenca, ki je imel za podajo svojega mnenja neprimerljivo več časa, neprimerno, je za nastanek škode drugotnega pomena. V takih trenutkih so odzivi ljudi različni ter bolj ali manj instinktivni. Res je, da se tisti z več izkušnjami odzovejo primerneje od manj izkušenih ali takih, ki nimajo vozniškega dovoljenja. Vendar je bistveno, da je nesrečo povzročil zavarovanec, da je njegova malomarnost velika in s tožnikovo neprimerljiva. Zato revizijsko sodišče zavrača revidentkino stališče, da je tožnikov prispevek k nastanku škode, večji od 10 %. Tako po teži kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa kot po odločilnosti zavarovančevega ravnanja za nastanek škode, je tožnikov prispevek, ki je zgolj v tem, da je v trenutku, ko se je moral odločati instinktivno in tako rekoč v delcih sekunde, zavoljo neizkušenosti (ki je imela svoj vzrok tudi v dejstvu, da ni imel vozniškega dovoljenja) v hipu, ko ni bilo nobenega časa za razmislek, izbral neustrezen način reševanja, neprimerljivo manjši od zavarovančevega in zagotovo ne večji od 10 %.² Neregistriranost tožnikovega motocikla, na kar se sklicuje revidentka, tu ni igrala nobene vloge, saj ta okoliščina ni bila v vzročni zvezi z nesrečo – kot ni za vprašanje vzročne zveze pomembno, ali so bile za motor plačane davščine ali cestnina. Celo če bi bil motor ukraden, taka okoliščina ne bi bila v vzročni zvezi s samo nesrečo.

11. Tožena stranka tudi napačno razume načelo zaupanja v cestnem prometu, po katerem se udeleženci prometa lahko zanesejo, da bodo drugi upoštevali temeljna pravila o varnosti prometa. Na to načelo se lahko utemeljeno sklicuje tožnik, ki je v križišču vozil naravnost – in ne povzročitelj nesreče, ki je z grobo kršitvijo temeljnega pravila o varnosti prometa z zavijanjem levo (z izsiljevanjem prednosti) tožniku zaprl pot. Posplošenje revidentkinega stališča bi pomenilo, da lahko vsak udeleženec prometa, kadarkoli se mu zazdi, krši tudi najbolj temeljna pravila z lahkotnim izgovorom, da zaupa v dobre reakcije in izurjenost udeležencev prometa, ki jih z grobim kršenjem pravil o varnosti prometa spravlja v nevarne in kočljive položaje, a verjame, da se bodo zaradi izkušenosti, spretnosti in izurjenosti iz teh položajev že nekako izvlekli in preprečili najhujše. O nerazumnosti take argumentacije ni treba tratiti besed. Revizijsko stališče, da je tožnikov prispevek k nastanku škode večji od 10 %, je torej neutemeljeno (drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

O višini nepremoženjske škode

12. Dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o višini prisojene nepremoženjske škode, je mogoče strniti v naslednje točke:

− ob prometni nesreči 26. 11. 2008 je bil tožnik star 29 let;

− tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo, in sicer zlom sklepne ponvice desnega kolčnega sklepa, zlom obeh vej desne sramnice, lažjo poškodbo prstov leve roke, odrgnine in manjšo rano na sprednji levi goleni in odrgnine na sprednji strani desne goleni, odlom in izpad starih plomb na zobu 11;

− tožnik je trpel stalne in občasne hude bolečine skupno 7 do 8 dni, bolečine srednje intenzitete vsaj še pol leta, občasno jih še vedno čuti, pretežno stalne bolečine lažje intenzitete pa preostali čas zdravljenja do konca avgusta 2018, zaradi poškodb na zobu je trpel 3 tedne blage telesne bolečine;

− ob menjavi desnega kolka v letu 2017 je trpel 2 dni hude bolečine, nato pa še 2 do 3 tedne srednje bolečine in prav tako 2 do 3 tedne lažje bolečine;

− tožnik je utrpel številne nevšečnosti med zdravljenjem: operacija v splošni anesteziji, 16-dnevna hospitalizacija v UKC, 14-dnevna boleča rehabilitacija v Zdravilišču Laško, odvisnost od negovalnega osebja in tuje pomoči do konca decembra 2009 (13 mesecev), večje količine infuzij in zdravil intervensko, sredstva proti strjevanju krvi, antibiotiki, analgetiki, boleča hoja z berglami do marca 2010 (16 mesecev), 13 rentgenskih slikanj, CT slikanje, 20 ambulantnih fizioterapij, številni pregledi pri zdravnikih, elektromiografija spodnjih okončin, še vedno občasna potreba po analgetikih;

− ob menjavi desnega kolka za umetnega v letu 2017 je utrpel naslednje nevšečnosti: operacija v splošni anesteziji, mesec in pol hospitalizacije, 14 dni rehabilitacije v zdravilišču, hoja z berglami (8 tednov), jemanje analgetikov, antibiotikov, transfuzija krvi, infuzije, antitrombotične injekcije v podkožje, prevezovanje rane, odstranitev šivov, kontrolni pregledi, rentgensko slikanje, fizioterapija;

− tožnik je utrpel hud primarni strah, ki je trajal do prvega pregleda v UKC, nato pa se je postopoma umiril. Sekundarni hud strah za izid zdravljenja je trajal prvih 7 dni zdravljenja, nato pa še pol leta strah srednje intenzitete;

− zaradi posledic škodnega dogodka ima tožnik eno nogo za 2 cm krajšo, pri hoji rahlo šepa, gibljivost desnega kolka v primerjavi z levim je zmanjšana, nesposoben je za kakršnokoli težje fizično delo, manj zmožen je tudi za dolgotrajne lažje fizične aktivnosti stoje ali med hojo, izrazito manj zmožen je za večino športnih in družabnih aktivnosti, brez bolečin lahko hodi ali stoji 2 do 3 ure po ravnem terenu, sposoben je samo za lažje fizično delo, ki ga mora opravljati izmenično sede ali stoje.

13. Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

14. S pravnomočno sodbo je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ob upoštevanju 100 % temelja, v višini 61.500,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 30.000,00 EUR, za strah v višini 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 25.000,00 EUR in za skaženost v višini 2.500,00 EUR. Skupni odmerjeni znesek 61.500,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 59 takratnih povprečnih neto plač.³

15. S tem, ko je sodišče druge stopnje dosodilo odškodnino v teh zneskih, je po mnenju toženke odstopilo od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Bistvo revizijske kritike je torej usmerjeno v opustitev uporabe načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine glede na materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Pri tem ne gre spregledati, da toženka pravnomočni sodbi le na splošno očita, da je prisojena odškodnina previsoka, pove sicer, koliko bi po njenem mnenju znašala primerna odškodnina, ne navede pa judikature, ki bi njeno stališče podpirala.⁴ Takšen očitek, brez navedb judikature, ki bi ga podpirali, Vrhovnemu sodišču ne omogoča argumentiranega odgovora na izpodbijane odmere višine odškodnine. Kljub temu je Vrhovno sodišče preverilo, ali v obravnavanem primeru prisojena odškodnina po višini ustreza podobnim primerom in ali je pravilno umeščena med laže in težje primere. Za primerjavo je pregledalo primere, ki spadajo v IX. poškodbeno skupino (poškodbe okolčja in stegnenice) v povezavi s IV. skupino po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb (hudi primeri). Odškodnine iz te skupine se prisojajo nekje v razponu od 40⁵ do 60 povprečnih neto plač ali tudi več⁶, odvisno o teže poškodb, poteka zdravljenja, trajnih posledic in drugih relevantnih okoliščin, ki vplivajo na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina v višini 59 povprečnih neto sicer spada med višje odškodnine, ki se prisojajo v primerljivih zadevah, vendar se še nahaja znotraj razpona prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah. Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina po višini ustreza podobnim⁷ primerom iz sodne prakse in je tudi ustrezno umeščena med lažje in težje primere.

16. Očitek, da naj bi bila tožniku prisojena previsoka odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je toženka podkrepila tudi z navajanjem judikature, ki naj bi potrdila odstop od ustaljene sodne prakse. Na te očitke je odgovorilo že pritožbeno sodišče in pojasnilo, da ne gre za primerljive zadeve, saj so oškodovanci utrpeli blažje oziroma hujše zmanjšanje življenjskih aktivnosti in temu ustrezno prejeli tudi nižjo oziroma višjo odškodnino. Vrhovno sodišče le dodaja, da toženka trajnim posledicam, ki jih je v posledici prometne nesreče utrpel tožnik, daje premajhno težo in v tem delu nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Ne gre namreč spregledati bistvene okoliščine, ki vpliva na odmero odškodnine iz te postavke, in sicer, da je izvedenec predvideval, da se bo tožnikovo stanje desnega kolka s potekom časa slabšalo, da se mu bo razvila popoškodbena artroza kolka, zaradi katere bo v roku 10 let potrebna menjava kolka z umetnim. Ta prognoza se ni le uresničila, ampak se je tožnikovo zdravstveno stanje slabšalo hitreje, kot je predvidel izvedenec, tako da so tožniku morali kolk zamenjati pred potekom 10 let.

O višini premoženjske škode

17. Za toženko je sporna višina urne postavke kot tudi obseg tuje pomoči, ki so jo tožniku nudili družinski člani. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu (brezplačno) nudijo družinski člani. V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, zato v reviziji izpostavljena okoliščina, da so tožniku brezplačno pomoč nudili družinski člani, ne vpliva na obstoj ali višino odškodnine iz tega naslova. V starejši sodni praksi se je za tujo pomoč priznavala urna postavka v višini od 4,00 EUR⁸ do 6,00 EUR⁹, v zadnjem času pa se je ustalila pri 5,00 EUR. Tudi ob upoštevanju starejše sodne prakse, se torej revizijski očitek o neprimerni višini priznane urne postavke izkaže za neutemeljenega.

18. Utemeljeno pa toženka opozarja, da tožnik ni upravičen do povračila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči za čas bivanja v bolnišnici in zdravilišču. V tem času je bil tožnik deležen vse potrebne strokovne pomoči tam zaposlenega zdravstvenega in negovalnega osebja. Pomoči družinskih članov v času bivanja v teh ustanovah ni potreboval. Ker v času bivanja v omenjenih ustanovah škoda iz tega naslova po temelju ni nastala, prav tako ne prepriča argument višjega sodišča, da je tožnik kakšen dan potreboval več pomoči, kakšen dan pa manj.

19. Nižji sodišči sta tožniku priznali odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči v višini 6.235,00 EUR oziroma ob upoštevanju 10 % tožnikovega prispevka k nastanku škode v višini 5.611,50 EUR. Od tega zneska je Vrhovno sodišče odštelo priznano odškodnino za tujo pomoč za 30 dni, kolikor je tožnik skupno bival v zdravstveni ustanovi in zdravilišču.¹⁰ Za ta čas sta sodišči tožniku neupravičeno priznali odškodnino v višini 300,00 EUR oziroma v višini 270,00 EUR ob upoštevanju njegovega 10 % prispevka. Za ta znesek je Vrhovno sodišče zmanjšalo skupno pravnomočno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, tako da po spremembi znaša 53.174,52 EUR. Za 270,00 EUR pa je znižan tudi znesek 4.887,87 EUR, v katerem je zajeta premoženjska škoda iz tega naslova in od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.

20. Toženka se nadalje zavzema, da bi se tožniku priznal le dejansko izkazan strošek porabljenega goriva ali strošek mesečne vozovnice za javni promet. Ta revizijski očitek, naperjen v višino priznane škode za stroške prevoza, je neutemeljen. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. V novejši sodni praksi višjih sodišče je bilo sprejeto enotno stališče, ki priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Takšno stališče sodne prakse je po presoji Vrhovnega sodišča skladno z načelom, da je oškodovanec upravičen do popolne odškodnine in pooblastilom sodišča, da višino odškodnine določi po prostem preudarku, kadar bi bilo njeno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami (prvi odstavek 216. člena ZPP).

21. Nadalje se toženka zavzema za odpravo prisojene odškodnine v zvezi s povračilom strokov za doplačilo za samostojno sobo v zdravilišču. Pri presoji tega vprašanja niti ni bistveno, ali ima tožnik aktivni hepatitis C. V primerih napotitve na zdravljenje v zdravilišče, ko torej oškodovanec ne preživlja počitnic v krogu svoje družine ali prijateljev, bivanje v enoposteljni sobi ne pomeni nadstandarda, do katerega oškodovanec ne bi bil upravičen, ampak pričakovan minimalen bivanjski standard. Če bi si moral tožnik hotelsko sobo deliti še z drugimi osebami, bi sodišče to okoliščino moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, in sicer kot nevšečnost v zvezi z zdravljenjem. Ker sta nižji sodišči tožniku priznali odškodnino v okviru nastale premoženjske škode, Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, kakšna bi bila primerna satisfakcija za nelagodje, ki bi ga povzročilo bivanje v majhni hotelski sobi z neznancem.

Glede vštevanja pred pravdnih izplačil odškodnine

22. Pri vštevanju pred pravdo opravljenih izplačil je treba razlikovati med nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kar sta nižji sodišči tudi storili. Nepremoženjska škoda zapade v plačilo ob zaključku zdravljenja. Pred tem pa dolžnik še ne more biti v izpolnitveni zamudi. Zato tudi zakonske zamudne obresti še ne morejo začeti teči. V obravnavanem primeru je toženka nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo plačala 26. 6. 2009, torej še preden je prišla v izpolnitveno zamudo. Zakonske zamudne obresti do dneva pred-pravdnega plačila še niso začele teči, zato jih sodišče tudi ni moglo poračunati. Povedano pa ne velja za premoženjsko škodo. Toženka je dne 15. 7. 2011 izplačala nesporni del odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izpada dohodka. Prvostopenjsko sodišče je tožniku priznalo odškodnino iz tega naslova za obdobje od 26. 11. 2008 do 14. 4. 2009, takrat pa je ta škoda tudi že zapadla v plačilo. Toženka je bila torej v času, ko je plačala nesporni del odškodnine zaradi izpada dohodka, že v zamudi. Zakonske zamudne obresti so takrat že tekle. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilo, ko je skladno z 288. členom OZ v delno plačilo najprej vračunalo obresti in šele nato glavnico. Ker gre za dispozitivno normo materialnega prava, bi stranki lahko dogovorili tudi drugačen način poračunavanja. Vendar slednjega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala.

Glede teka zakonskih zamudnih obresti

23. Nazadnje toženka utemeljeno graja odločitev nižjih sodišč glede teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je pravilno štelo, da je toženka v izpolnitveno zamudo za nepremoženjsko škodo prišla šele z zaključkom zdravljenja, kar je bilo v obravnavanem primeru 31. 8. 2010. Od tega dne dalje je zato sodišču druge stopnje tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti. Strinjati pa se je mogoče s toženko, da ne gre spregledati specifične okoliščine primera, namreč, da je tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka nekaj let po zaključku zdravljenja prestal dodatno operacijo, s katero so mu desni kolk zamenjali z umetnim. Izvedenec medicinske stroke je takšno operacijo predvidel že v času sojenja, do nje pa je dejansko prišlo v letu 2017, to je še v času teka tega postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v 34. in 35. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe posebej ugotavljalo obseg telesnih in duševnih ter strahu za to dodatno, novo nastalo škodo. Vendar te ločnice nato ni naredilo pri prisojanju zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki po pravnomočni sodbi tečejo od 31. 8. 2010 dalje.¹¹ Na tem mestu je treba izpostaviti, da je tožniku prisojena enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka, kar bi praviloma vodilo tudi v enoten začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Vendar je Vrhovno sodišče upoštevalo specifične okoliščine primera, ki so v tem, da je tožniku po zaključku zdravljenja, vendar še v času trajanja pravdnega postopka na prvi stopnji, nastala nova škoda. Tožniku je torej škoda nastala v dveh različnih, med seboj ločenih časovnih obdobjih, ko je med eno in drugo škodo preteklo skoraj 7 let. To pa narekuje ločeno prisojanje zakonskih zamudnih obresti. Vrhovo sodišče zato pritrjuje toženki, da v zvezi s škodo, ki je tožniku nastala z operacijo v letu 2017, toženka ni mogla biti v zamudi že 31. 8. 2010.

24. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg in intenziteto telesnih in duševnih bolečin ter strahu posebej za škodo v zvezi z drugo operacijo v letu 2017. Vrhovno sodišče je zato, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev iz 34. in 35. točke obrazložitve sodbe prve stopnje, ocenilo, da od skupne prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, na škodo v zvezi z drugo operacijo v letu 2017 odpade 15 % delež skupno prisojene odškodnine. Zdravljenje tožnika po drugi operaciji pa se je ustalilo 26. 5. 2017, ko je tožnik sam navajal izboljšanje stanja. Zato od tega dne dalje za ta del škode tečejo zakonske zamudne obresti. V skladu s temi izhodišči je Vrhovno sodišče spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožniku je bila, ob upoštevanju njegovega prispevka k nastanku škode in toženkinega pred-pravdnega plačila, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 44.351,10 EUR. Delež v višini 15 % od tega zneska znaša 6.652,66 EUR. Glede na pojasnjeno stališče zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo v višini 37.698,44 EUR tečejo od 31. 8. 2010 dalje do plačila, od zneska 6.652,66 EUR pa od 26. 5. 2017 dalje do plačila.

25. Ker je toženka uspela le s sorazmerno majhnim delom revizije, Vrhovno sodišče v stroškovni del odločitve pravnomočne sodbe ni posegalo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. člena ZPP).

26. Toženka je z revizijo uspela le v neznatnem delu, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklicuje se na zadeve Vrhovnega sodišča: VIII Ips 409/2009, II Ips 28/2006, II Ips 484/2007, II Ips 659/2008 in II Ips 199/2013.
² Tu se ponuja primerjava z zadevo II Ips 128/2013, kjer se je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 23. 4. 2015 srečalo s podobnim življenjskim dogodkom. Zavarovanka tožene stranke je motoristu, ki je bil brez vozniškega dovoljenja, z zavijanjem levo zaprla pot. Vendar je za razliko od obravnavanega primera motorist vozil prehitro in brez prižganih luči. Vrhovno sodišče je takrat ugotovilo, da je »[g]lede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov toženkine zavarovanke (izsiljevanje prednosti) in tožnika (neprimerna reakcija na nevarno prometno situacijo, prekoračena hitrost in neprižgani žarometi) ob upoštevanju stopnje nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil, […] sodišče pravilno porazdelilo delež odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika, 70 % za toženkino zavarovanko)« (tč. 13. obrazložitve sodbe).
³ Povprečna neto plača v juliju 2017 je znašala 1.039,55 EUR.
⁴ Revidentka je navedla le tri odškodninske zadeve, v katerih naj bi oškodovanci utrpeli precej hujše trajne posledice kot tožnik, prisojena pa jim je bila nižja odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
⁵ V zadevi II Ips 53/2012 je oškodovanec utrpel zlom gležnja, stegnenice, nadlahtnice in ključnice, prisojena pa mu je bila odškodnina v višini 43 povprečnih neto plač. V zadevi II Dor 105/2011 je oškodovanec utrpel zlom stegnenice, golenice in dveh dlančnic. Revizija ni bila dopuščena, ker ni bil izkazan odstop od sodne prakse, prisojena pa je bila odškodnina v višini 46 povprečnih neto plač.
⁶ V zadevi II Ips 170/2011 (evidenčna št. VS002513) je oškodovanec utrpel zdrobljen zlom črevnice, izpah kolka, zdrobljen zlom kolčne ponvice in zlom sramne kosti, prisojena pa je bila odškodnina v višini 63,5 povprečnih neto plač. V zadevi II Ips 908/2008 je oškodovanec utrpel prelom ponvice kolka, zvin vratne hrbtenice, pok zunanjega gležnja, prisojenih pa je bilo 62 povprečnih neto plač.
⁷ V zadevi II Ips 53/2011 je oškodovanec utrpel zlom stegnenice, zlom velikega troharta in obeh kosti leve goleni, prisojenih pa je bilo 59 povprečnih neto plač. V zadevi II Ips 579/2004, ki je po dejanski plati z obravnavano zadevo zelo primerljiva, je bilo oškodovancu prisojena malenkost nižja odškodnina v primerjavi z obravnavano (56 povprečnih mesečnih neto plač), vendar je treba upoštevati, da je bil tam oškodovanec star 54 let, tožnik pa je bil v času škodnega dogodka star 29 let.
⁸ Glej npr. odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1224/2016 in II Cp 4086/2011.
⁹ Glej npr. odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani: II Cp 1506/2016 in II Cp 2261/2016.
¹⁰ V zvezi z drugo operacijo v letu 2017 sta nižji sodišči tožniku pravilno priznali tujo pomoč šele od prihoda v domačo oskrbo dalje (61. točka obrazložitve).
¹¹ Višje sodišče je sicer na pritožbeni očitek, da del škode 31. 8. 2010 še ni nastala, odgovorilo, da je sodišče prve stopnje to ustrezno upoštevalo. S takim stališčem pa se ni mogoče strinjati, saj je sodišče prve stopnje različne časovne intervale upoštevalo le pri teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 969/2015
• VSRS Sklep II DoR 412/2017
• Sodba II Ips 26/2009