VSRS Sodba in sklep II Ips 347/2017

Jedro

Sodišče je v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP. Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.

Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe ali sklepa o ustavitvi. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o stroških postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnici morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 4.628,68 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnici sta bili lastnici stanovanja, ki ga je na dražbi v izvršilnem postopku kupil toženec. Zatrjevali sta, da ju je toženec prisilil, da zapustita stanovanje, še preden je potekel rok za izpraznitev stanovanja. Zato niti nista imeli možnosti, da bi iz stanovanja odnesli svoje osebne stvari, opremo, dragocenosti in dokumentacijo. S tožbenim zahtevkom zahtevata nadomestilo vrednosti njunih premičnin. Druga tožnica pa zahteva tudi plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu ter zaradi posega v njene osebnostne pravice.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, da jima je toženec dolžan plačati 450.000,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek druge tožnice, da ji je toženec dolžan plačati 7.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2008 dalje. Sodišče je tožbena zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da je v primeru pravnomočne oprostilne kazenske sodbe zastaranje z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku pretrgano zgolj ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti take sodbe oziroma od odločitve o napotitvi s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo (367. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker tožnici odškodninske tožbe nista vložili pravočasno oziroma v roku iz navedene določbe, do pretrganja zastaranja ni prišlo, zato je uveljavljana odškodninska terjatev zastarala.

Bistvo navedb v revizijskem postopku

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnici vlagata revizijo. Najprej izpodbijata stroškovno odločitev, saj se ne strinjata s tem, da morata tožencu povrniti nesorazmerno visoke pravdne stroške, čeprav je njegova pooblaščenka sodišču posredovala zgolj opravičila za izostanke z naroka, ni pa vložila nobene obrazložene vloge. V nadaljevanju navajata, da iz listin v spisu nedvomno izhaja, da jima je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil toženec. Menita, da bi sodišče moralo najprej ugotoviti obstoj kaznivega dejanja, saj je od te ugotovitve odvisna dolžina zastaralnega roka. Že iz utemeljitve sodbe v kazenskem postopku pa izhaja, da ima ravnanje toženca vse znake kaznivega dejanja samovolje po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V obravnavanem primeru bi bil zato zastaralni rok 6 let od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 90. člena KZ-1). Tožnici sta tožbo vložili znotraj tega roka oziroma celo znotraj splošnega petletnega zastaralnega roka. Menita, da je napačno stališče sodišč, da zastaralni rok v času kazenskega postopka ni bil pretrgan, ker je bil toženec pravnomočno oproščen. Zastaralni roki so začeli po pravnomočno končanem kazenskem postopku znova teči, zato je vložena tožba pravočasna. To potrjujejo tudi stališča sodne prakse (sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 in II Ips 539/2004), od katere izpodbijana sodba brez logične utemeljitve odstopa. Menita, da se nižji sodišči neutemeljeno sklicujeta na 367. člen OZ, saj bi morali uporabiti 352. in 353. člen OZ. Če pa je sodišče menilo, da je tožbeni zahtevek zastaran, pa bi moralo o tem odločiti v okviru procesnega vodstva brez razpisovanja in prelaganja narokov, da ne bi tožnicam nastali nepotrebni stroški. V nadaljevanju navajata, da jima tožbe v obravnavanem primeru ne bi bilo treba vložiti, če bi pristojni organi ravnali v skladu z zakonom in svojimi pristojnostmi ter bi jima bilo njuno premoženje vrnjeno. Ker pristojni organi niso opravili svojih nalog, so jima bile kršene ustavne človekove pravice in temeljne svoboščine. Tekom postopka pa sta tožnici izvedeli, da je toženec njune premičnine odsvojil, in s tem samo še bolj obogatel na njun račun. Tožnici sta ostali brez stanovanja in sredstev za preživetje, zato si pravnega varstva z vlaganjem tožb niti nista mogli zagotoviti. Z odločitvijo sodišč v tej zadevi pa jima je nastala le še večja in nepopravljiva škoda. Izgubili sta zaupanje v pravno državo in vladavino prava.

5. Toženec je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA

6. Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljeni reviziji zoper sklep o stroških

7. Odločitev o stroških postopka je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni takšen sklep, revizija v delu, s katerim tožnici izpodbijata odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato na podlagi pooblastila iz 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v tem obsegu zavrglo.

O neutemeljeni reviziji zoper izpodbijano sodbo

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 16664/2010 z dne 4. 11. 2011 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje z dne 16. 5. 2012 pravnomočno oproščen storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja samovoljnosti (prvi in drugi odstavek 313. člena Kazenskega zakonika). Tožnici sta bili s premoženjskopravnim zahtevkom napoteni na pravdo.

9. Očitek, da bi moralo pravdno sodišče samo ugotoviti obstoj kaznivega dejanja, kar bi tožnicam dalo podlago za daljši zastaralni rok, je neutemeljen. Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi II Ips 149/2015 z dne 11. 11. 2016 ponovno potrdilo že staro stališče iz leta 1982¹, da je sodišče v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.² Takšno razlago narekuje v Ustavi RS varovana domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS), ki ni vezana le na kazenski postopek.

10. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da ni utemeljeno sklicevanje na drugačno stališče v zadevi II Ips 196/2011, v kateri je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona obtožni predlog zavržen in so bile torej dejanske okoliščine povsem drugačne od dejanskih okoliščin v obravnavanem primeru. V obrazložitvi navedene zadeve se je sicer Vrhovno sodišče res dotaknilo tudi vprašanja vezanosti na oprostilno sodbo in zapisalo, da je pri odločitvi treba upoštevati, iz kakšnega razloga je bila izdana oprostilna sodba in da pravdno sodišče na oprostilno sodbo ni vezano, če je bila izdana zaradi pomanjkanja dokazov. Vendar pa je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 196/2011 te razloge navedlo le obiter dictum, zato ni mogoče šteti, da je s to odločbo Vrhovno sodišče spremenilo sodno prakso.

11. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da sta nižji sodišči materialnopravno zmotno presodili, da so tožbeni zahtevki tožnic že zastarani. Vrhovno sodišče je namreč že v več odločbah³ tudi nedvoumno pojasnilo⁴, da ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka⁵, kar je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek torej ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka.

12. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Stališče, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z izdajo obsodilne sodbe zoper povzročitelja škode. Ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega izida kazenskega postopka - na primer z izdajo oprostilne ali zavrnilne sodbe. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.^6,7

13. Materialnopravni sklep, da so tožbeni zahtevki tožnic zastarani, in s tem pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo spremeniti niti revizijske navedbe, da bi sodišče o tem moralo odločiti že v okviru predhodnega preizkusa tožbe brez razpisa in izvedbe naroka za glavno obravnavo. Ugovor, da pristojni organi niso opravili svojih nalog, pa je v razmerju do toženca irelevanten tako po subjektivni kot po objektivni plati ter bi bil lahko naslovljen kvečjemu na državo.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:

14. Uveljavljani revizijski razlogi tožnic po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njuno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženčeve stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 4.628,68 EUR (pripada mu nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 3.794,00 EUR), povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %)). Tožnici sta dolžni plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba II Ips 30/82 in pravno mnenje, sprejeto na njeni podlagi z dne 22. 4. 1982: Poročilo VSS 1/82, str. 24.
² Glej tudi: Wedam Lukič, Dragica v Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, str. 29 in naslednje.
³ Primerjaj sklep II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006, ki mu sledita tudi nižji sodišči, zato so neutemeljene revizijske navedbe tožnic, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z navedeno odločbo, ter sodbo II Ips 584/1995 z dne 9. 10. 1997 in sodbo II Ips 14/1994 z dne 11. 5. 1995.
⁴ Ob sklicevanju na vsebinsko enake določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).
⁵ Drugi odstavek 377. člena ZOR, sedaj drugi odstavek 353. člena OZ.
⁶ Drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZOR, sedaj drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 367. člena OZ.
⁷ Glej tudi: Wedam Lukič, Dragica v Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, str. 29 in naslednje.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 251/97
• Sodba II Ips 14/94
• Sklep II Ips 539/2004