VSRS Sodba II Ips 53/2018

Jedro

V premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe načeloma presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je (še) sporen v revizijskem postopku. Kadar pa delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti, se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi.

Predmet delitve skupnega premoženja je lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi oziroma zunajzakonski skupnosti potrošeno, če sta skupno premoženje (denarna sredstva na računu) partnerja porabila skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega.

Pri povračilu investicijskih vlaganj o dodajanju vrednosti blagu ali storitvi ni mogoče govoriti, ker sploh ne gre za potrošnjo. Končni potrošnik je dosežen že z opravljeno investicijo, vrednost investicije pa s potekom časa dejansko izgublja svojo vrednost (amortizacija). Sklepanje o upravičenosti do davka na dodano vrednost (DDV) je zato že po naravi stvari zgrešeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženki sami krijeta stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik zahteva ugotovitev obsega, določitev deležev in delitev skupnega premoženja. Med njim in prvo toženko je namreč obstajala zunajzakonska skupnost, v kateri sta ustvarila skupno premoženje. Trdil je, da v njuno skupno premoženje spadajo stroji in oprema v stanovanju, diamantni uhani prve toženke in osebni avto Toyota Auris, pa tudi vlaganja v stanovanje v zgornji etaži hiše, ki je v lasti obeh toženk. Vrednost spornega predmeta je v tožbi ocenil na 50.000,00 EUR, po spremembi tožbe pa na 45.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo premičnine, naštete v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, ter da je delež tožnika in prve toženke na teh stvareh enak. Zavrnilo je zahtevek, da v skupno premoženje spadajo tudi diamantni uhani, sistemske antene na strehi in osebni avto Toyota Auris. Toženkama je naložilo, da morata tožniku za vlaganja v nepremičnino solidarno plačati 1.686,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2014, zahtevek za povračilo 6.763,24 EUR iz naslova vlaganj pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 28.007,20 EUR z obrestmi iz naslova privarčevanih sredstev in zahtevek za ugotovitev tožnikovega deleža na skupnem premoženju nad 50 %. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga obširno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženkama, ki v odgovoru predlagata njeno zavrženje.

6. V revizijskem postopku je tožnik vložil še odgovor na odgovor na revizijo. Ker Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v revizijskem postopku predvideva le odgovor na revizijo, ne pa tudi nadaljnjih vlog strank v revizijskem postopku (glej 375. člen ZPP), se Vrhovno sodišče do navedb v odgovoru na odgovor na revizijo ne bo opredelilo.¹

Razlogi sodišč nižjih stopenj

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost tožnika in prve toženke trajala od oktobra 2003 do 10. 3. 2009 ter da v skupno premoženje tožnika in prve toženke spadajo premičnine, navedene v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da v skupno premoženje ne spadajo diamantni uhani, katerih obstoja in vrednosti tožnik ni dokazal, niti sistemska antena na strehi. Osebni avto Toyota Auris, ki je bil kupljen 25. 2. 2009, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti, za kupnino 13.000,00 EUR, ne spada v skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev, ker si je denar za kupnino prva toženka sposodila od očeta in druge toženke, delno pa je pridobila kredit. Bivšima zunajzakonskima partnerjema je priznalo enakovredna deleža na skupnem premoženju: ugotovilo je, da sta za dom in družino skrbela vzajemno in enakopravno, oba sta bila tudi zaposlena. Tožnik je imel nekoliko višje dohodke, vendar je bila tudi njegova osebna potrošnja večja.²

Glede vlaganj v nepremičnino toženk je v zvezi s postavitvijo nadstrešnice ugotovilo, da stoji na nepremičnini, ki pomeni skupni del etažnih lastnikov. Ob upoštevanju soglasja strank o njeni vrednosti in 1/3 deleža toženk kot etažnih lastnic je tožniku priznalo povračilo vlaganj zaradi izdelave nadstrešnice v višini 1.016,66 EUR. Preostali del zahtevka je zavrnilo, ker tožnik ni tožil tudi A. A., 2/3 solastnika skupnega dela. Glede vlaganj v stanovanje toženk je sledilo izvedencu gradbene stroke, da vsa zatrjevana vlaganja ne pomenijo investicijskih vlaganj, ki edina povečujejo vrednost premoženja, ampak je šlo med zatrjevanimi vlaganji tudi za redna vzdrževalna dela. Ugotovilo je, da se je na podlagi investicijskih vlaganj vrednost nepremičnine povečala za 1.340,19 EUR, kar upoštevaje polovični delež tožnika na skupnem premoženju, pomeni, da je zahtevek za povračilo vlaganj v stanovanje utemeljen v višini 670,10 EUR.

Glede sredstev na varčevalnem računu sina prve toženke (v nadaljevanju tudi račun Toli) je ugotovilo, da gre za preživnine, ki jih je prva toženka prejemala za svojega sina B., ter za druga denarna sredstva oziroma transakcije z njimi. Tožnik dogovora med njim in prvo toženko, da so ta sredstva njuni prihranki, sin prve toženke pa naj bi bil financiran iz skupnega premoženja pravdnih strank, ni dokazal. Na podlagi predloženih izpiskov je namreč sodišče ugotovilo, da so se sredstva na tem računu porabljala sproti. Znesek na računu v višini 13.000,00 EUR, prejet iz naslova kupnine za VW Passat, je bil izplačan tožniku, čeprav gre za skupno premoženje pravdnih strank.³ Kot dodatni argument je navedlo, da tudi če bi dogovor, kakršen naj bi glede kritja stroškov za sina prve toženke (v nadaljevanju tudi B.) obstajal, preživnina vselej pomeni namenski dohodek, ki ne more spremeniti svojega značaja. Če je tožnik prispeval h kritju stroškov za otroka, ki ni njegov, ima kvečjemu verzijski zahtevek, tega pa glede na trditveno podlago ne uveljavlja. Na podlagi analize računa Toli je zaključilo, da sredstva na njem ne pomenijo skupnega premoženja pravdnih strank, prav tako pa privarčevana sredstva niso izkazana na drugih računih.

8. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je glede privarčevanih sredstev ključno, koliko prihrankov skupnega premoženja sta imela tožnik in prva toženka ob razpadu njune zunajzakonske skupnosti, kar bi moral trditi in dokazati tožnik. To zanj ni bilo prehudo dokazno breme, saj je bil pooblaščen za razpolaganje s sredstvi tako na računu prve toženke kot njenega sina.⁴ Obstoj transakcij z denarnimi sredstvi na računu Toli ni dokaz o obstoju dogovora o varčevanju preživninskih sredstev; takšen dogovor, tudi če bi bil sklenjen, ni veljaven. Trditev, da je z dvigi denarja v letu 2009 prva toženka želela skriti skupno premoženje, je pritožbena novota, ki je tožnik ni opravičil. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da osebno vozilo Toyota Auris pomeni skupno premoženje. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje skladno z metodo iz 8. člena ZPP ocenilo izpovedi prič, da je bilo vozilo financirano iz denarja, ki sta ga prvi toženki posodila oče in sestra, delno pa iz kredita. Pritrdilo je dejanskim in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede nadstrešnice, za katero je bilo ugotovljeno, da stoji na nepremičnini, ki pomeni skupni del, zato imajo od obogatitve korist vsi etažni lastniki. Ker pasivna legitimacija glede zahtevka za povračilo vlaganj v tem delu ni bila ustrezna, je bil del zahtevka pravilno zavrnjen. Tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, je ocenilo kot pravilen. Poudarilo je, da ni bistveno le to, kolikšen je dohodek partnerjev, ampak tudi, koliko dohodka partnerja namenita za ustvarjanje, vzdrževanje in ohranitev skupnega premoženja. V obravnavanem primeru je bil pri obeh partnerjih izkazan ostanek osebnega dohodka, ki ni bil porabljen za skupne potrebe, zato zatrjevan višji dohodek tožnika ni reLevanten. Glede prelivanja denarnih sredstev med računi je pojasnilo, da gre za zahtevna strokovna vprašanja, ki bi jih lahko rešil le izvedenec finančne stroke, a je tožnik ta dokazni predlog umaknil. Vložka posebnega premoženja v višini 15.000,00 EUR, ki naj bi ga tožniku dala njegova mama, v skupno premoženje ne izkazujejo niti ugotovljena (manjša) vlaganja niti dejstvo, da mu je mama ta denar res izročila; dvom v resničnost tega dejstva so vzbudile tudi tožnikove spreminjajoče trditve. Potrdilo je tudi odločitev sodišča prve stopnje o diamantnih uhanih in obsegu vlaganj.

Presoja dovoljenosti revizije

9. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E), zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

10. Respondentki menita, da revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR. V odgovoru na revizijo ugovarjata, da je, upoštevaje prvotno določeno vrednost spora 50.000,00 EUR, del, v katerem je bil postopek ustavljen (I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter delno ugoditev zahtevku (brez vrednosti premičnega premoženja), sporna le še vrednost 38.867,44 EUR.

11. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Tožnik je po spremenjeni tožbi, v kateri je vrednost spornega predmeta ocenil na 45.000,00 EUR, zahteval: (1.) da se ugotovi, da v skupno premoženje spadajo naštete premičnine; (2.) da mu morata prva in druga toženka iz naslova vlaganj v njuno nepremičnino glede na njegov 65 % delež na skupnem premoženju nerazdelno plačati 8.450,00 EUR; in (3.) da mu mora prva toženka iz naslova privarčevanih sredstev plačati 28.007,20 EUR. Zahtevek za povračilo vlaganj ter zahtevek za ugotovitev obsega in delitve skupnega premoženja imata sicer različno dejansko in pravno podlago, vendar je tožnik že v tožbi navedel, da zahteva plačilo vrednosti vlaganj, ki so predmet skupnega premoženja, zato z denarnim zahtevkom predlaga tudi delitev skupnega premoženja. Ob takšni trditveni podlagi se vrednost spornega predmeta ugotavlja s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP).

12. Ker je tožnik v pravdi delno uspel, respodnetki ugovarjata, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga. Njun očitek ni utemeljen. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki temelji na pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji Vrhovnega sodišča 12. 12. 2002, se v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sicer načeloma res presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je (še) sporen v revizijskem postopku, torej v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta.⁵ Kadar pa v takšnih primerih delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti (v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež v ugotovitvenem zahtevku pomenijo diamantni uhani in osebno vozilo Toyota Auris), se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi⁶ oziroma spremembi tožbe.⁷ Revizija tožnika je zato dovoljena.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija ni utemeljena.

14. Revident v obširni reviziji, ki jo razdeli na devet sklopov (s podsklopi), graja izpodbijano sodbo po posameznih področjih oziroma pravnih institutih. Zaradi obsežnosti revizije in učinkovite zagotovitve tožnikove pravice do poštenega sojenja bo strukturi revizije sledilo tudi revizijsko sodišče pri odgovarjanju na zatrjevanje očitke, tako da bo zaradi večje jasnosti v okviru vsakega sklopa revizijskih očitkov najprej povzelo jedro revizijske kritike, ki ji sledi odgovor sodišča.

15. Pred obravnavo posameznih vprašanj Vrhovno sodišče glede na vsebino revizije uvodoma poudarja, da je najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enotno sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh in na ta način krepi predvidljivost pravnih norm, torej pravno varnost.⁸ Zaradi tako pomembne vloge, ki jo v sistemu sodne veje oblasti zagotavlja Vrhovno sodišče, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar izključuje tudi presojo dokazne ocene sodišč nižjih stopenj.

16. Revident sodiščema nižjih stopenj na več mestih očita kršitev dokazne ocene in s tem 8. člena ZPP. Ta sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argument dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Sledita primerjava posameznih dokazov med seboj, ko se dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost trditve o dejstvu, združijo v celoto, in ocena celotnega procesnega dogajanja (npr. navedb strank in njihove konsistentnosti ter nespornosti posameznih dejstev).⁹ Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP;¹⁰ ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.¹¹ Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak, kako je bila ugotovljena. Pomembno je spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno. Pravilnost metode 8. člena ZPP je izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična¹² ter logično vzdržna, razumna in dosledna; če je torej taka, da izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno.¹³

Glede privarčevanih skupnih sredstev v višini 31.088,00 EUR in dogovora o varčevanju na računu Toli

17. Tožnik ugovarja ugotovitvi sodišča druge stopnje, da do pritožbe ni trdil, da bi si tožnica privarčevana sredstva v višini 31.088,00 EUR neupravičeno prilastila. Trditve, da so bila sredstva nakazana na njen račun in da je bil denarni tok enosmeren, v povezavi z zahtevkom za njihovo izplačilo jasno kažejo, da tožnik šteje, da si je prva toženka ta sredstva neupravičeno prilastila. Obstoj skupnih prihrankov med drugim v višini 31.088,00 EUR je tožnik zatrjeval od vložitve tožbe dalje, dokazal pa jih je s transakcijami na račun prve toženke. Kaj se je s sredstvi dogajalo, zaradi nedostopnosti vira informacij ni mogel ugotoviti, zato se je dokazno breme prevalilo na prvo toženko, ki pa ni niti trdila niti dokazala, da bi bila sredstva porabljena ali vrnjena tožniku. Sodišči sta zato s tem v zvezi kršili razpravno načelo (7. člen, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP), saj izpoved prve toženke ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Tožnik je bil za dvig z računov prve toženke in njenega sina pooblaščen le do razpada skupnosti, zato so očitki, da bi transakcije na teh računih mogel in moral dokazati, neutemeljeni - dokazno breme sploh ni bilo na njem, ti dokazi pa so mu bili v času vložitve tožbe (leta 2014) nedosegljivi. Sprejeta dokazna ocena o usodi teh sredstev je življenjsko gledano malo verjetna, zato uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Zaključek, da bi obstoj in usodo teh sredstev moral zatrjevati in dokazovati tožnik, pomeni tudi popolno zanikanje načela enakosti orožij, zlasti v primerih informacijske asimetrije.¹⁴ Tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da sredstva na računu sina prve toženke ne morejo biti skupni prihranki, je materialnopravno zmotno, ker temelji na predpostavki, da so sredstva iz naslova preživnine species. Denar je generična stvar - s prvo toženko sta njenega sina financirala iz skupnih sredstev, preživnina pa je na računu ostala kot varčevanje partnerjev, zato dejansko ni šlo za prisvajanje preživnine; na to je opozoril že v pritožbi, a se pritožbeno sodišče do njegovih očitkov ni izreklo, zato ga je prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo.¹⁵ Graja dejanski zaključek, da dogovor o varčevanju na računu Toli ni dokazan in v zvezi s tem sodišču očita kršitev metode iz 8. člena ZPP in nezadostno obrazloženost sodbe.¹⁶

18. Predmet delitve skupnega premoženja je lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi oziroma zunajzakonski skupnosti potrošeno, če sta skupno premoženje (denarna sredstva na računu) partnerja porabila skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega. Izjema je le primer, ko je poraba skupnih sredstev posledica nedovoljenega razpolaganja enega od zakoncev s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR).¹⁷

19. Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi bil neveljaven dogovor tožnika in prve toženke o varčevanju preživnine na računu Toli, ker je preživnina strogo namenski dohodek preživninskega upravičenca, je bil le pomožni razlog sodišč nižjih stopenj, zato se Vrhovno sodišče do njega ne opredeljuje. Pravilen je namreč nosilni argument sodišč nižjih stopenj za zavrnitev zahtevka iz naslova privarčevanih sredstev, da obstoja privarčevanih sredstev na računu Toli tožnik ni dokazal. Analiza prometa na računu Toli je v dokaznem postopku pokazala okvirno enakovreden prenos sredstev v dobro in breme imetnika računa. Promet na računu Toli sta sodišči v skladu s predloženimi izpiski obravnavali analitično za vsako posamezno leto. Ugotovili sta, da so bili v spornem obdobju poleg prilivov preživnine izkazani tudi pogosti pologi in dvigi gotovine (z neugotovljeno identifikacijo osebe) ter prenosi med računi, ki niso niti tožnikovi niti toženkini. Trditev tožnika, da so bila privarčevana sredstva prenakazana na račun prve toženke, dokazni postopek torej ni potrdil. Prva toženka je namreč trdila, da je tožnik tako prek njenega računa kot prek računa Toli posloval z vrednostnimi papirji in delnicami, tožnik pa niti v revizijskem postopku ne zanika, da je bil preko klika pooblaščen za poslovanje z računoma prve toženke in njenega sina, prek katerih se je (kot je priznal) izogibal plačilu davka na obresti.¹⁸ Ob takšnih trditvah zato o kršitvi razpravnega načela (7. člen ZPP) in o nedovoljenem dopolnjevanju navedb z dokazi ni mogoče govoriti.¹⁹ Drži sicer, da sodišči celotnega poslovanja na računu Toli nista mogli analizirati in razložiti, saj sta v skladu z razpravnim načelom vezani na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, vendar pa ob ugotovitvi, da je s sredstvi na računu Toli in računu prve toženke poleg nje upravljal in posloval tudi tožnik, upoštevaje metodo iz 8. člena ZPP, nista mogli zaključiti, da so bila sredstva, ki naj bi po trditvah tožnika pomenila skupno premoženje, s strani prve toženke neupravičeno porabljena. Uporabljen dokazni standard je zato ustrezen. Tožnik, na katerem je bilo breme dokazovanja, namreč neupravičene prilastitve privarčevanih skupnih sredstev s strani prve toženke ni dokazal, ker ni dokazal niti njihovega obstoja.

20. Revident sodiščema nižjih stopenj neutemeljeno očita tudi, da od prve toženke nista zahtevali predložitve bančnega poslovanja v celotnem obdobju zunajzakonske skupnosti. Tožnik, na katerem je bilo breme dokazovanja obstoja in neupravičene porabe sredstev skupnega premoženja, namreč svojega poslovanja z vrednostnimi papirji in posojanjem denarja, kar bi lahko pripomoglo k razjasnitvi denarnih tokov na računih prve toženke in njenega sina, s katerima je dokazano upravljal, v pravdnem postopku ni bil pripravljen razkriti. Prav to je poslabšalo njegov položaj. S takšno procesno držo je nase prevzel tveganje, da bodo njegove trditve ostale nedokazane, zato bremena dokazovanja ne more prevaliti na nasprotno stranko niti se ne more sklicevati na previsok dokazni standard.

O vprašanju, ali vozilo Toyota Auris spada v skupno premoženje

21. Revident je prepričan, da bi morali sodišči nižjih stopenj strožje presojati (ne)prepričljivost trditev prve toženke o gotovinskem financiranju vozila Toyota Auris, ki je bil kupljen še pred razpadom njune zunajzakonske skupnosti. Prva toženka je namreč v času nakupa vozila razpolagala s prejeto kupnino od prodanega Passata, torej je imela zadostna sredstva za nakup vozila. Prejeto kupnino od Passata je tožniku nakazala več kot leto po prejemu, neupravičeno zadrževanje denarja pa nedvomno pomeni razpolaganje z njim. Izpovedi prič glede posojila so neskladne, njihove prepričljivosti pa ne more ocenjevati sodišče druge stopnje, ker ti dokazi niso bili izvedeni pred njim.²⁰ Sodišču druge stopnje v tem delu očita vsebinsko prazno in šablonsko obrazložitev. Posojilno razmerje ni izkazano z listinami. Sodišče se tudi ni opredelilo do okoliščine, da so posojilno razmerje potrdile priče, ki so v sorodstvenem razmerju s prvo toženko. Logično je, da bi bilo nakazilo kupnine izvršeno preko banke, ne gotovinsko.

22. Povzeti revizijski očitki niso utemeljeni in v pretežnem delu pomenijo ponavljanje pritožbenih očitkov, ne da bi se revident soočil z razlogi v izpodbijani sodbi. Kot mu je bilo pojasnjeno že v 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe, izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene na revizijski stopnji ni dovoljeno. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila kupnina za Passat izročena tožniku,²¹ kdaj se je to zgodilo, pa za odločitev o tem, ali Toyota Auris spada v skupno premoženje, ni pravno reLevantno. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, namreč izhaja, da si je prva toženka vozilo kupila z denarjem, ki sta ji ga posodila oče in sestra, delno pa iz sredstev kredita.²²

O povračilu vlaganj v zvezi z nadstrešnico

23. Revident meni, da je zmotna tudi odločitev glede povračila vlaganj v zvezi z nadstrešnico. Razlaga pogodbe je pravno vprašanje, iz izpovedi A. A. pa po njegovem izhaja, da s toženkama ni imel skupnega parkirišča, kar nenazadnje potrjujejo tudi fotografije v spisu, kjer je jasno vidno, da je parkirišče toženk ločeno (ograjeno) od preostalega parkirišča.

24. Upoštevaje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, tj. vsebino Pogodbe z dne 10. 5. 1999, lokacijo nadstrešnice, lastništvo nepremičnine, na kateri nadstrešnica stoji, in stanje strešne konstrukcije na dan razpada zunajzakonske skupnosti, je tudi odločitev o povračilu vlaganj v zvezi z nadstrešnico pravilna. Že sodišče druge stopnje je tožniku pojasnilo, da je zemljišče, na katerem stoji, glede na stanje zemljiške knjige ob razpadu skupnosti in vsebino pogodbe z dne 10. 5. 1999, pomenilo skupni del nepremičnine v etažni lastnini toženk in njunega očeta.²³ Takšno pogodbeno določilo je jasno in ne potrebuje razlage (in claris not fit interptetatio), dogovor o delitvi parkirnih mest na nepremičnini pa na njen pravni status nima vpliva. Ker sta bili torej s tožbo zajeti le toženki, ne pa tudi njun oče kot etažni lastnik z 2/3 solastniškim deležem na skupnem delu, je odločitev o (le delni) povrnitvi vlaganj v zvezi z nadstrešnico materialnopravno pravilna.

O deležih na skupnem premoženju

25. Revident meni, da je delež na skupnem premoženju tožnika in prve toženke zmotno določen, ker sta zunajzakonska partnerja enako skrbela za otroka in delala v gospodinjstvu. Višji dohodki tožnika se morajo zato v skladu z ustaljeno sodno prakso²⁴ nedvomno izraziti v višjem deležu na skupnem premoženju. Višji delež tožnika pa utemeljuje tudi njegov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, ki ga je izkazal na posreden način.²⁵ Na podlagi listin v spisu je izkazal, da je pred nastankom zunajzakonske skupnosti na svojih računih razpolagal z velikimi vsotami denarja, po razpadu pa je imel le še 3.981,00 EUR. Prva toženka ni niti trdila niti ni predložila dokazov o morebitnem nasprotnem denarnem toku nakazanih ji denarnih sredstev, kar utemeljuje dokazno presojo z nižjim dokaznim standardom. Potrebe po imenovanju izvedenca finančne stroke pri preveritvi osnovnega bančnega poslovanja ni. V zvezi z neupoštevanjem izpovedbe njegove mame D. D. sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev načela neposrednosti. S takšnim postopanjem je bila okrnjena tudi njegova pravica do pravnega sredstva.

26. Ugotovitvi, da je bila tožnikova plača višja od plače prve toženke in da sta oba partnerja vzajemno in enakovredno skrbela za vsakodnevne potrebe družine (tako glede otroka prve toženke kot tudi ob stikih in počitnicah glede dveh otrok tožnika), bi glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča lahko utemeljevali materialnopravni sklep, da je delež tožnika na skupnem premoženju višji.²⁶ Vendar pa v okviru revizijske graje revident povsem zanemari druge dejanske ugotovitve, ki potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve o deležih na skupnem premoženju, to so: da sta oba partnerja imela dohodke, ki so omogočali udoben življenjski standard družine in da sta oba imela ostanek dohodka, ki ni bil porabljen za vsakodnevno preživljanje družine, ter zlasti, da je imel tožnik dva otroka, ki jima je iz lastnih dohodkov plačeval preživnino, in da je imel ob sicer višjih prihodkih tudi višjo osebno potrošnjo.²⁷ Tako pojasnjen skop vseh reLevantnih dejanskih ugotovitev tudi po presoji revizijskega sodišča vodi do sklepa, da sta deleža tožnika in prve toženke na skupnem premoženju enaka.

27. V zvezi z vprašanjem višjega deleža na skupnem premoženju tožnik ni uspel dokazati, da je pred začetkom zunajzakonske skupnosti na svojem bančnem računu razpolagal z večjimi vsotami denarja kot ob razpadu skupnosti, kar naj bi posredno kazalo na njegov vložek iz posebnega v skupno premoženje. Tega namreč v postopku izvedeni neposredni dokazi niso potrdili (izkazana so nizka vlaganja, denarni tokovi na bančnih računih tožnika pa so pestri, v veliki meri pogojeni s trgovanjem z vrednostnimi papirji), zato so očitki o arbitrarni dokazni oceni, ki krši metodo iz 8. člena ZPP, neutemeljeni. Tožniku je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da točnega zneska premoženja, s katerim je ob vstopu v zunajzakonsko skupnost razpolagal, sploh ni dokazal niti ni podal analize prehodov denarnih sredstev na svojih računih, prav tako pa ni podrobneje pojasnil poslovanja z vrednostnimi papirji, posojanjem denarja ter prelivanjem denarja med računi, s čimer naj bi (kot je izpovedal) sredstva skrival, da se izogne plačilu davka na obresti. Umaknil je tudi dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, ki bi kot strokovnjak lahko pregledal tožnikovo dinamično finančno poslovanje. Ob takšnem procesnem dejanskem stanju in ob izkazanem dejstvu, da se zatrjevani vložek posebnega premoženja ni prelil v skupno premoženje, je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je nedokazana temeljna teza tožnika, da se mora njegovo posebno premoženje, ki ga na njegovem računu več ni, izraziti bodisi v nepremičnini, v katero sta vlagala s prvo toženko, bodisi na računih prve toženke in njenega sina. Posledično je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo pritožbeni očitek o kršitvi enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

28. Povedano velja tudi glede zatrjevanega vložka 15.000,00 EUR, ki naj bi ga tožniku izročila njegova mama in naj bi bil prenesen v skupno premoženje tožnika in prve toženke. Pojasnilo pritožbenega sodišča, da je bila trditev tožnika in presoja verodostojnosti izpovedbe njegove mame s strani sodišča prve stopnje ocenjena celokupno, ne pomeni kršitve načela neposrednosti, ampak presojo, ali je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ovrednotilo v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP.

O diamantnih uhanih

29. Revident glede oblikovanja dokazne ocene v zvezi z diamantnimi uhani neutemeljeno kritizira uporabljeni dokazni standard. V zvezi z obstojem in vrednostjo diamantnih uhanov namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil prav nobenega dokaza (npr. fotografije). Od prve toženke tudi ni zahteval, naj sporne uhane predloži sodišču, čeprav mu zakon to možnost daje (227. člen ZPP). V zvezi z obstojem in vrednostjo diamantnih uhanov sta si v postopku nasproti stali le (neprepričljivi) izpovedi tožnika in prve toženke, zato se sodišče ni moglo zanesljivo opredeliti o (ne)dokazanosti tega pomembnega dejstva. Sklep o njihovem neobstoju je zato sprejelo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), pri čemer je bilo dokazno breme na tožniku. Kršitev pravil pravdnega postopka zato ni podana.

O investicijskih vlaganjih

30. Revident meni, da je odločitev sodišča, da se kot povečanje vrednosti nepremičnine upošteva le 50 % vrednosti investicijskih vlaganj, neobrazložena. Sklicevanje na mnenje izvedenca namreč ne zadošča, ker tudi to ni obrazloženo skladno z 253. členom ZPP. Dokazna ocena je zato v tem delu arbitrarna in iracionalna, ter tožniku ne omogoča vsebinske kontrole nad izvedenim dokazom. Pri povečanju vrednosti nepremičnine bi moralo sodišče upoštevati tudi 22 % DDV.

31. Ti očitki, pa naj merijo na kršitev 8. člena ZPP ali na kršitev glede sestave odločbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), so očitno neutemeljeni. Sodišče prve stopnje se je namreč pri oblikovanju dokazne ocene obširno in natančno opredelilo do vseh zatrjevanih vlaganj (glej 27. do 39. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Navedlo je razloge, zakaj posamezno vlaganje šteje kot investicijsko vlaganje oziroma redno vzdrževalno delo, in dokazno oceno oblikovalo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP, tako da je pri njenem oblikovanju upoštevalo strokovni izvid in mnenje izvedenca kot tudi druge izvedene dokaze (fotografije, računi, izpovedi prič).

32. Neutemeljen je tudi očitek revidenta, da bi sodišče pri zahtevku za povračilo vlaganj tožniku moralo priznati 22 % DDV, saj za takšno sklepanje ni materialnopravne podlage. Davek na dodano vrednost (DDV) se namreč uvršča med davke na potrošnjo: gre za vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, ki se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske verige do končnega potrošnika tako, da se v vsaki fazi blaga in storitve obdavči le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa. DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga ali storitev oziroma od transakcij, ki se po DDV zakonodaji obravnavajo kot dobave blaga ali storitev (razen od nekaterih, točno določenih transakcij, ki so oproščene plačila DDV). Pri povračilu investicijskih vlaganj na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika oziroma Obligacijskega zakonika o dodajanju vrednosti blagu ali storitvi ni mogoče govoriti, ker sploh ne gre za potrošnjo. Končni potrošnik je namreč dosežen že z opravljeno investicijo, vrednost investicije pa s potekom časa dejansko izgublja svojo vrednost (amortizacija). Sklepanje o upravičenosti do davka na dodano vrednost je zato že po naravi stvari zgrešeno.

Dodatno o domnevno neenakem obravnavanju strank

33. Končno so neutemeljeni tudi očitki revidenta o neenaki obravnavi pravdnih strank pred sodišči nižjih stopenj (tudi) zato, ker mu je bila zaradi sodne prepovedi vstopa na toženkino zemljišče onemogočena prisotnost na ogledu z izvedencem. Sodno odločbo o prepovedi vstopa tožnika na zemljišče toženk je sodišče prve stopnje utemeljeno spoštovalo, s tem pa ni poseglo v pravico tožnika do sodelovanja v postopku. Revident celo sam navaja, da je bil na ogledu sicer prisoten njegov pooblaščenec, čigar skrb je spoštovanje in varovanje pravic pooblastitelja pri opravi procesnih dejanj. Pravica do izjave v postopku mu s spoštovanjem sodne odločbe o prepovedi ni bila kršena; tožnik je namreč imel v skladu z določbami pravdnega postopka naknadno možnost graje ugotovitev, ki so izhajale iz izvida in mnenja izvedenca, zato njegova pravica do učinkovitega sodelovanja v postopku ni bila v ničemer okrnjena.

34. Kritika odločitve sodišča prve stopnje glede zaključka in ponovne otvoritve dokazovanja je pavšalna, zato se revizijsko sodišče do nje ne opredeljuje.

Odločitev o reviziji

35. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) – I. točka izreka.

Odločitev o stroških

36. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

37. Glede na vsebino odgovora na revizijo Vrhovno sodišče ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni. Toženki se v odgovoru na revizijo z utemeljenostjo revizije sploh nista ukvarjali, ker sta menili, da ni dovoljena. S takšno vsebino odgovora nista vplivali na svoj pravni položaj, zato stroški te vloge niso bili potrebni (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 62/2016 z dne 19. 7. 2016.
² V 25. točki obrazložitve (str. 16) je zapisalo: „Dejstvo je, da je bila tožnikova plača le višja, vendar je k temu ob bok treba postaviti še dejstvo, da je bila potrošnja tožnika večja in da je bila le ta skozi celotno časovno obdobje (2003 do 2008) povezana tudi s prometom z vrednostnimi papirji, delnicami, plačili v vzajemni sklad, nakazili na borzo, [...]““
³ Vozilo je bilo kupljeno iz sredstev nacionalne stanovanjske varčevalne sheme. Pogodba o varčevanju je bila sklenjena 1. 4. 2003 za obdobje petih let, oktobra 2003 pa je že obstajala zunajzakonska skupnost tožnika in prve toženke. Ker je torej tožnik večino obdobja varčevanja v shemo vplačeval sredstva plače, ki pomeni skupno premoženje, vozilo ni posebno premoženje tožnika, ampak skupno premoženje tožnika in prve toženke.
⁴ Obravnavano zadevo primerja z zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2015 z dne 10. 3. 2016.
⁵ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 294/2015 z dne 13. 7. 2017, II Ips 120/2012 z dne 18. 10. 2012, II Ips 217/2011 z dne 14. 7. 2017, II Ips 380/2010 z dne 13. 10. 2011, II Ips 17/2009 z dne 14. 7. 2017 idr.
⁶ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 255/2017 z dne 15. 2. 2018 in II Ips 590/2008 z dne 11. 6. 2009.
⁷ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 177/99 z dne 10. 11. 1999.
⁸ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, kjer je Ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je vsebina 127. člena Ustave RS ter kaj je smisel in namen sistema dopuščene revizije.
⁹ Primerjaj J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 91-92.
¹⁰ Ta kršitev se kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, običajno kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
¹¹ J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 95-96.
¹² Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003.
¹³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 21/2016 z dne 15. 3. 2018.
¹⁴ Opozarja na neupoštevanje stališč Ustavnega sodišča iz odločb Up-220/05 z dne 29. 3. 2007 in Up-39/95 z dne 16. 1. 1997.
¹⁵ Opozarja na neupoštevanje stališč Ustavnega sodišča iz odločb Up 305/15 z dne 27. 10. 2016, Up-902/09 z dne 20. 1. 2011 in Up-1356/11 z dne 24. 4. 2014.
¹⁶ Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-6/15 z dne 6. 10. 2016.
¹⁷ Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2015 z dne 10. 3. 2016.
¹⁸ Da je preko Toli računa tožnik urejal tudi lastne posle evidentno kaže tudi dejstvo, da je na izpisku prometa izrecno zabeleženo tudi "vračilo varščine C. C.".
¹⁹ Prva toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala nakazilu 31.088,00 EUR v februarju 2006 na njen račun in v dokaz predložila bančni izpisek (glej 5. točko), trdila pa je tudi, da je bil za poslovanje na njenem računu pooblaščen tožnik, ki je preko njenega računa trgoval z vrednostnimi papirji in iz tega naslova prenašal (prelival) denarna sredstva med različnimi računi.
²⁰ Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-309/04 z dne 11. 10. 2006.
²¹ Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila kupnina iz računa toženke v juliju 2009 nakazana na račun Toli, kasneje pa nakazana tožniku (41. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).
²² Revident je v povezavi z nakupom Toyote Auris trdil, da je bilo vozilo, ki je bilo kupljeno še pred razpadom zunajzakonske skupnosti, financirano iz skupnih (privarčevanih) sredstev, ni pa trdil, da bi šlo za skupni kredit oziroma da bi bil denar posojen obema zunajzakonskima partnerjema (še več: obstoju posojilnega razmerja med prvo toženko ter njenim očetom in sestro je ugovarjal).
²³ V II. točki Pogodbe z dne 10. 5. 1999 je jasno zapisano, da tlakovani del dvorišča pred vhodom, dovoz v garažo in dostop v hišo ostane v solasti in skupni uporabi vseh pogodbenih strank.
²⁴ Opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 41/2012 z dne 16. 6. 2012.
²⁵ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2008 z dne 3. 6. 2010.
²⁶ Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS 427/2010 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 41/2012 z dne 14. 6. 2012.
²⁷ Glej sprotno opombo št. 2.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep II Ips 225/2017
• Sodba III Ips 81/2005
• Sodba II Ips 329/2006