VSRS Sodba II Ips 197/2017

Jedro

Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske (in zunajzakonske) zveze, njuno skupno premoženje. V konkretnem primeru je bilo posojilo vrnjeno z delom prvega toženca v času trajanja zunajzakonske zveze, torej iz skupnega premoženja. Zato denarni vložek v družbo ni predstavljal posebnega premoženja prvega toženca, temveč skupno premoženje prvega toženca in tožnice.

Za uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju po sodni praksi Vrhovnega sodišča ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč zadostuje že ugovor.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženca morata tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 2.318,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo v točki I/a izreka navedene premičnine in poslovni delež gospodarske družbe A., d. o. o. (točka I/b izreka), in da je delež tožnice in prvega toženca na tem skupnem premoženju od vsakega do 1/2 (točka II izreka). Kar zahteva tožnica več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka IV izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanih delih (točka I/b in točka IV izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženca v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vztrajata, da je poslovni delež družbe A., d. o. o., (v celoti) posebno premoženje prvega toženca in da zato deleža tožnice in prvega toženca na njem nista enaka. Ne sprejemata stališča sodišča druge stopnje, da predstavljajo njune navedbe (da je bil del ustanovitvenega kapitala za družbo A., d. o. o., dan v stvarnih vložkih v obliki strojev, ki so bili prevzeti iz družbe B., d. o. o.) pritožbeno novoto, in v zvezi s tem zatrjujeta kršitev prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarjata, da sta že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je ustanovitveni kapital v celoti prispeval prvi toženec, in sicer polovico v strojih in polovico v denarju, ki mu ga je posodila njegova mati (pri čemer slednje posojilo oziroma obveznost bremeni izključno prvega toženca, primerjaj zadevo VS RS II Ips 731/2009). Opozarjata na poročilo o stvarnih vložkih z dne 21. 10. 1998, iz katerega je natančno razvidno, katere stroje je prvi toženec kot stvarni vložek vložil v družbo A., d. o. o., in ga je kot dokaz priložil pripravljalni vlogi. Poleg navedenega je tožnica v svojem zaslišanju stvarni vložek prvega toženca v družbo A., d. o. o., tudi priznala. V nadaljevanju trdita, da za uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč zadostuje že ugovor, ter v zvezi s tem zatrjujeta kršitev materialnega procesnega vodstva in načela enakega varstva pravic. Na koncu še trdita, da v letu 1997 zunajzakonska skupnost tožnice in prvega toženca še ni obstajala, in v zvezi s tem zatrjujeta kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje povsem brez obrazložitve zavrnilo njun dokazni predlog za zaslišanje (matere prvega toženca) C. C. Predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev oziroma zavrženje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej zadevi je sporno, ali celotni poslovni delež družbe A., d. o. o., sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Prvi toženec se namreč zavzema, da predstavlja celotni poslovni delež njegovo posebno premoženje oziroma da je njegov delež na njem večji od tožničinega, ker naj bi denarni in stvarni vložek (v obliki strojev) v ustanovitveni kapital družbe A., d. o. o., predstavljal njegovo posebno premoženje.

7. Zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizijska teza, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog tožencev za zaslišanje priče C. C., ne drži. Razlogi za njegovo zavrnitev so jasno navedeni v 3. točki prvostopenjske sodbe.

8. Tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Bistvena in nosilna značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbo sodišča druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

9. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da se je tožnica v septembru 1997 preselila iz Nizozemske nazaj v Slovenijo zaradi čustvene navezanosti na prvega toženca in z namenom skupnega življenja s prvim tožencem. Po vrnitvi tožnice v Slovenijo tožnica in prvi toženec res nekaj časa nista bivala na istem naslovu. Tožnica je zaradi težav pri prevozu v tedanjo službo in zaradi še neurejenega skupnega stanovanja, ki sta ga s prvim tožencem preurejala v pritličju nepremičnine drugega toženca, nekaj časa prenočevala tudi še pri svoji materi, vendar sta bila v vsem tem času ekonomsko (v letu 1997 sta kupila tudi skupni avtomobil R4) in čustveno povezana ter sta se za tak način življenja skupno odločila. Upoštevaje navedeno revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je zunajzakonska skupnost med tožnico in prvim tožencem obstajala že pred sklenitvijo zakonske zveze v letu 2001, in sicer od septembra 1997 naprej.

10. Glede družbe A., d. o. o., sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila ta ustanovljena 5. 11. 1998, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in da je polovico ustanovitvenega kapitala predstavljal denarni vložek, polovico pa stvarni vložek (stroji). Denar si je prvi toženec izposodil od svoje matere in ji ga vrnil tako, da ji je obnovil njeno stanovanje.

11. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske (in zunajzakonske) zveze, njuno skupno premoženje. To pomeni, da denarni vložek v družbo A., d. o. o., ni predstavljal posebnega premoženja prvega toženca (kot se neutemeljeno zavzemata revidenta), temveč je šlo za skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Posojilo je bilo namreč vrnjeno z delom prvega toženca v času trajanja zunajzakonske zveze, torej iz skupnega premoženja. Zato denarni vložek v družbo A., d. o. o., predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca (kot sta pravilno zaključili sodišči prve in druge stopnje).

12. Glede stvarnega vložka v ustanovitveni kapital družbe A., d. o. o., je najprej pritrditi revidentoma, da njune navedbe v pritožbi (da je bil stvarni vložek v družbo A., d. o. o., dan v obliki strojev, ki so bili prevzeti iz družbe B., d. o. o) ne predstavljajo nedovoljenih pritožbenih navedb¹ (kot je napačno sklepalo sodišče druge stopnje). Vendar je sodišče druge stopnje, čeprav je nepravilno štelo, da gre za pritožbeno novoto, vseeno pritrdilo² zaključku sodišča prve stopnje, da prvi toženec (teh) svojih trditev, da je za ustanovitev družbe namenil stvarni vložek oziroma stroje, ki so predstavljali njegovo posebno premoženje, v dokaznem postopku ni uspel izkazati. Zato zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Upoštevaje vse navedeno je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da celotni poslovni delež družbe A., d. o. o., sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca in da sta deleža tožnice in prvega toženca na njem enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

14. Na koncu velja revidentoma še odgovoriti, da za uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju po sodni praksi Vrhovnega sodišča ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč zadostuje že ugovor.³ Vendar to stališče na odločitev v konkretni zadevi ne vpliva, zato tudi zatrjevana kršitev materialnega procesnega vodstva in načela enakega varstva pravic v konkretnem postopku ni podana.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) .

16. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženca nosita stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo nista uspela, tožnici pa morata povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

-------------------------------
¹ Primerjaj list št. 38 sodnega spisa.
² Primerjaj 12. in 13. točko sodbe sodišča druge stopnje.
³ Primerjaj zadevo VS RS II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1675/2015
• VSL sklep II Cp 619/2015
• Sodba II Ips 306/2009