VSRS Sodba III Ips 20/2018

Jedro

Dejstvo, da je bila Pogodba najprej spremenjena s pisnim dodatkom in kasneje še ustno, na vprašanje enovitosti med tožečo stranko in družbo D., d.o.o. sklenjenega posla (pogodbe) ne vpliva. Sodišče druge stopnje je pogodbo "razčlenilo" zato, da je ugotovilo, v kakšnem obsegu je toženka pristopila k dolgu družbe D., d.o.o.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 3.320,84 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo za opravljene storitve po Pogodbi o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno stanovanjskega centra A. (v nadaljevanju Pogodba). Zavzelo je stališče, da je tožena stranka s konkludentnim ravnanjem (najmanj) prevzela dolg družbe D., d. o. o., ki je bila skleniteljica Pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 142/2015 z dne 25. 7. 2017 ugodilo reviziji tožene stranke, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da pri pravni kvalifikaciji ravnanja pravdnih strank (prevzem dolga, pristop k dolgu, prenos pogodbe, prevzem izpolnitve) upošteva njune trditve v postopku.

4. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju po pritožbeni obravnavi pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Tožeča stranka je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da „zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi“. Priglasila je tudi revizijske stroške.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Relevantna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje

8. Tožeča stranka in družba D., d. o. o. sta 23. 7. 2001 sklenili Pogodbo in dne 2. 12. 2005 še dodatek št. 1 k Pogodbi (v nadaljevanju Dodatek). Z Dodatkom je bilo dogovorjeno, da se projekt, predviden v Pogodbi, izvede v dveh fazah, ker Mestni svet Mestne občine Ljubljana ni sprejel potrebnih sprememb Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urejanja ŠP 1/3, ki bi omogočale izvedbo celotnega projekta.

9. Tožeča stranka je izvajala dogovorjena dela, račune pa je od leta 2006 do spornega računa plačevala tožena stranka (in ne D., d. o. o.). Računi so bili tudi izstavljeni na ime tožene stranke.

10. Odločitev, da se projekt ne bo izvajal fazno, je bila sprejeta v letu 2009, vsi računi, ki jih je tožena stranka plačevala, pa se nanašajo na obdobje do leta 2007.

11. V 4. členu (osnovne) Pogodbe je bilo določeno plačilo 15 % vrednosti del svetovalnega inženiringa v zvezi s spremembo PUP, dogovorjenega s (prvotno) Pogodbo (sporni del v tej zadevi), kar skupaj z DDV znaša vtoževanih238.820,60 EUR. Dela na PUP (šlo je za prostorske akte, sprejem katerih je bil potreben za izvedbo del po Pogodbi) naj bi se izvajala od leta 2001 do 2009.

12. Dodatek je obveznosti tožeče stranke in plačilo za njeno delo urejal drugače kot Pogodba.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe

13. Sodišče druge stopnje je upoštevaje izrecne navedbe tožeče stranke, da nikoli ni soglašala, da bi tožena stranka vstopila v razmerje ali prevzela dolg namesto D., d. o. o., presodilo, da niso izpolnjeni pogoji niti za prenos pogodbe (122. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) niti za prevzem dolga (427. člen OZ). OZ namreč tako za prenos pogodbe kot tudi za prevzem dolga kot bistven pogoj za spremembo dolžnika določa privolitev upnika (tožeče stranke).

14. Pravno naravo ravnanja tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje okvalificiralo kot (toženkin) pristop k dolgu družbe D., d. o. o.(432. člen OZ) in ne kot prevzem dolga kot to napačno povzame revidentka v3. točki revizije. Vprašanje, na katerega se je drugostopenjsko sodišče po opredelitvi pravne narave toženkinega ravnanja v ponovljenem sojenju osredotočilo, je bilo, ali je tožena stranka k dolgu družbe D., d.o.o. pristopila le glede del, opravljenih v skladu z Dodatkom ali tudi glede del, ki jih je tožnica opravila po (prvotni oziroma ponovno spremenjeni) Pogodbi. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je sodišče presodilo, da je toženka s konkludentnim ravnanjem, to je plačevanjem računov, pristopila le k dolgu, nastalem v zvezi z deli, opravljenimi po Dodatku (prva faza). Tega, da bi tožena stranka pristopila tudi k dolgu po (prvotni oziroma ponovno spremenjeni) Pogodbi, pa tožeči stranki, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspelo izkazati. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje presodilo, da tožena stranka za plačilo spornega računa ni pasivno legitimirana.

Revizijski preizkus izpodbijane sodbe

15. Revidentka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj se ne bi ukvarjalo z vprašanjem vsebine dejansko dogovorjenega, ampak je trditve ene oziroma druge stranke skušalo na vsak način subsumirati pod posamezne določbe OZ. To ne drži. Sodišče druge stopnje je ravno z namenom ugotavljanja dejanskega dogovora pravdnih strank oziroma njunega namena v zvezi s tožničinim izstavljanjem računov toženi stranki in toženkinim plačevanjem le-teh, opravilo glavno obravnavo. Upoštevajoč še ostale izvedene dokaze je ugotovljeno dejansko stanje nato pravilno subsumiralo pod abstrakten dejanski stan določbe 432. člena OZ o pristopu k dolgu.

16. Nadalje ni utemeljen revizijski očitek o zmotni materialnopravni presoji, ker naj sodišče druge stopnje Pogodbe z vsemi spremembami ne bi štelo kot enovit posel. Iz sodbe drugostopenjskega sodišča gotovo ne izhaja, da je šlo v tem primeru za več pogodb. Samo dejstvo, da je bila Pogodba najprej spremenjena s pisnim Dodatkom in kasneje še ustno, na vprašanje enovitosti med tožečo stranko in družbo D., d. o. o. sklenjenega posla (pogodbe) ne vpliva. Sodišče druge stopnje je pogodbo „razčlenilo“ zato, da je ugotovilo, v kakšnem obsegu je toženka pristopila k dolgu družbe D., d. o. o.

17. Nadalje ni utemeljen revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi bilo sodišče protispisno in v nasprotju z lastnimi ugotovitvami (da se „večina“ plačanih računov nanaša na dela po Dodatku) zaključilo, da so se „vsi“ računi, ki jih je tožena stranka plačala, nanašali na 1. fazo, kot je bila dogovorjena v Dodatku. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da se večina plačanih računov izrecno nanaša na „1. fazo“ (to je na prvo fazo po Dodatku ali na projekt pridobitve gradbenega dovoljenja, ki je tudi del 1. faze). To pa ne pomeni, da tudi v ostalih do leta 2007 plačanih računih, v katerih ni izrecno zapisano, da se nanašajo na 1. fazo, niso bila zaračunana dela, opravljena v zvezi s 1. fazo. Sicer pa sodi vprašanje, kaj je zajeto v plačanih računih, kot tudi vprašanje obsega in oprave del, zajetih v vtoževanem računu, v ugotavljanje dejanskega stanja, kar po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog, zato Vrhovno sodišče revizijskih trditev s tem v zvezi ni upoštevalo.

18. Revidentka se v točki 3 revizije sklicuje na trditve, ki jih je v zvezi s pasivno legitimacijo toženke podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob tem navede, da toženka ni prerekala trditev (točka 1. dopolnitve tožbe), da je (tožena stranka) „prevzela položaj investitorja“, kar bi skupaj s plačevanjem tožničinih računov predstavljalo podlago za njeno pasivno legitimacijo. To ne drži. Tožena stranka je tožničine trditve prerekala (že) v prvi pripravljalni vlogi z dne18. 2. 2003 (list. št. 75-77). Nadalje se revidentka neutemeljeno sklicuje na trditve o lastniški in upravljalski povezavi toženke z družbo D., d. o. o. ter trditve o tem, da naj bi bila toženka ustanovljena za namen „vodenja in dokončanja“ projekta izgradnje nakupovalnega centra. Tudi če te njene trditve držijo, to a priori ne pomeni, da toženka odgovarja za obveznosti družbe D., d. o. o. po pogodbi. Ostale tožničine trditve, da je tožena stranka vse izstavljene račune plačala, da družba D., d. o. o. odgovarja poleg toženke, da je v razmerje s tožečo stranko poleg pogodbenice D., d. o. o. s svojim ravnanjem vstopila tožena stranka pa ustrezajo pravni kvalifikaciji pristopa k dolgu.

19. Revidentka sodišču druge stopnje očita še, da se je ukvarjalo z vprašanjem privolitve upnika, da v razmerje namesto prvotnega dolžnika vstopi nov dolžnik. Tudi ta njen očitek ni utemeljen. Na primer iz njene pripravljalne vloge z dne12. 3. 2013 izhaja, da „tožeča stranka namreč z nobenim svojim ravnanjem ni potrdila, da je prvotni dolžnik prešel iz zaveze“.

20. Na koncu pa ni utemeljeno niti revidentkino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 139/2015 z dne 25. 7. 2017. Sodišče v vsakem postopku posebej sodi na podlagi v tem istem postopku podanih trditev in izvedenih dokazov. Sklicevanje na „bistveno podobne trditve pravdnih strank“ v tem postopku in postopku III Ips 139/2015, v katerem je sodišče odločilo, da je prišlo do prenosa pogodbe z družbe D., d. o. o. na toženo stranko, pravilnosti presoje drugostopenjskega sodišča ne omaje.

Odločitev o reviziji

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške(II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka.

23. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 3.320,84 EUR (2.702,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter598,84 EUR za 22% DDV).

Datum zadnje spremembe:

14.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III Ips 142/2015
• VSK Sodba I Cpg 70/2018
• VSK Sodba Cpg 141/2017