VSRS Sodba III Ips 84/2018

Jedro

Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je namen neodvisne bančne garancije, ki jo ureja 1087. člen ZOR, njena neodvisnost od temeljnega posla in da omogoča tudi neupravičeno izplačilo. Neupravičeno izplačilo se nato rešuje po pravilih vračanja iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR, ki določa, da upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Edino izjemo, v skladu s katero je mogoče preprečiti izplačilo na podlagi neodvisne bančne garancije, predstavlja le neupravičen poziv na plačilo (to je "unfair calling"), za kar gre takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo, ko torej svoje pravice zlorablja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške revizijskega postopka v znesku 2.550,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je bil predmet pritožbenega preizkusa in je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, prvi toženki prepovedalo unovčiti bančno garancijo št. 5 z dne 20. 7. 2011, ki jo je izdala druga toženka (II. točka izreka). Odločilo je še, da je prva toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 21.724,74 EUR (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka). Glede pritožbenih stroškov je odločilo tako, da prva toženka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožniku plačati pritožbene stroške v znesku 2.141,93 EUR (II. točka izreka).

3. Prva toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za prepoved unovčenja bančne garancije. Podredno temu je predlagala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe novele ZPP-E

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Vrednost spora izpodbijane sodbe znaša 1.675.000,00 EUR, kar presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.

Dejanski in pravni okvir spora

6. R., d. o. o. in prva toženka sta dne 7. 7. 2011 sklenila Pogodbo o sofinanciranju operacije "A." (v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju) in jo kasneje dopolnila s tremi aneksi.

7. V zvezi z navedeno pogodbo je druga toženka po tožnikovem nalogu na podlagi Pogodbe o izdaji storitvene garancije z dne 20. 7. 2011 v korist prve toženke izdala bančno garancijo na prvi poziv z garantiranim zneskom 1.675.000,00 EUR. Ta garancija je bila izdana za primer, da R., d. o. o. svoje pogodbene obveznosti ne bo izpolnil v dogovorjeni kvaliteti, količini in v rokih. Tožnik se je zavezal takšno garancijo pridobiti kot družbenik družbe R., d. o. o.

8. Pri izvajanju pogodbe o sofinanciranju so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so se zgodile v času izvajanja projekta pri delovanju Poslovne enote B., in sicer v povezavi z nepravilnim prikazom nakupa rabljene opreme kot nove. Zaradi teh nepravilnosti je bil sklenjen Aneks št. 3 z dne 23. 9. 2014. V 9. alineji 1. člena tega aneksa je bilo določeno:

"da v kolikor bodo v nadaljevanju s strani represivnih oz. drugih ustreznih organov ugotovljena in potrjena, še ministrstvu neznana dejstva, ki bodo utemeljevala ugotovitev resnih nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije, bo ministrstvo ukrepalo skladno z njihovimi priporočili in odstopilo od pogodbe ter od upravičenca zahtevalo izplačilo vseh že izplačanih sredstev".

9. Prva toženka je tožniku v obvestilu o odstopu z dne 20. 1. 2015 kot razlog za odstop navedla nepravilnosti v Poslovni enoti B. Pri tem se je sklicevala na elektronsko sporočilo z dne 6. 1. 2015, iz katerega izhaja, da je D. D. s policije poslal E. E. na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sporočilo, da so v zvezi s projektom R. in družbami C., d. d., Č., d. o. o. in R., d. o. o., 5. 12. 2014 na Okrožno državno tožilstvo Koper podali poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe, o čemer so 12. 12. 2014 tudi že obvestili Urad za kohezijsko politiko.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za prepoved unovčenja bančne garancije z utemeljitvijo, da pogoji za odstop od pogodbe o sofinanciranju niso bili izpolnjeni, ker prva toženka ni navedla nobenih novih dejstev, ki bi utemeljevala sankcijo odstopa od pogodbe o sofinanciranju v smislu Aneksa št. 3, ki ob njegovem sklepanju prvi toženki ne bi bila poznana.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje ter izpostavilo, da obvestilo o dopolnitvi ovadbe samo po sebi ni dejstvo, ki bi utemeljevalo ugotovitev resne nepravilnosti oziroma goljufije. Prav tako teh okoliščin ni mogoče ugotoviti na podlagi pisnega odstopa od pogodbe z dne 20. 1. 2015, saj tudi iz njega ne izhaja nič določnejšega v zvezi z domnevnimi novo ugotovljenimi dejstvi glede nepravilnosti.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je namen neodvisne bančne garancije, ki jo ureja 1087. člen ZOR, njena neodvisnost od temeljnega posla in da omogoča tudi neupravičeno izplačilo.¹ Neupravičeno izplačilo se nato rešuje po pravilih vračanja iz tretjega odstavka 1087. člena ZOR, ki določa, da upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. Edino izjemo, v skladu s katero je mogoče preprečiti izplačilo na podlagi neodvisne bančne garancije, predstavlja le neupravičen poziv na plačilo (to je „unfair calling“), za kar gre takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo, ko torej svoje pravice zlorablja.² Sodišči nižjih stopenj tožnikovega tožbenega zahtevka za prepoved unovčenja bančne garancije nista presojali z vidika zlorabe pravic iz bančne garancije, temveč sta presojali, ali je prva toženka utemeljeno odstopila od pogodbe o sofinanciranju. S tem pa sta razreševali že vprašanja, ki zadevajo temeljni posel oziroma pravno razmerje med pravdnima strankama. Ker pa revizijsko sodišče revizijo preizkusi zgolj v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), revidentka pa v svoji reviziji ne uveljavlja zmotne uporabe materialnega prava zaradi opisanega načina presoje tožbenega zahtevka, Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe s tega vidika ni preizkušalo.

14. 9. alineja 1. člena Aneksa št. 3 omogoča odstop od pogodbe o sofinanciranju, če obstajajo dejstva, (i) ki utemeljujejo resne nepravilnosti oziroma goljufijo pri izvajanju operacije in (ii) ki v času sklepanja Aneksa št. 3 še niso bila poznana. Revidentka (prva toženka) bi morala dokazati ta dva pogoja, da bi bil utemeljen njen odstop od pogodbe in posledična unovčitev bančne garancije.

15. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišč nižjih stopenj, da je elektronsko obvestilo z dne 6. 1. 2015 "prazno obvestilo", ki ne izpolnjuje pravkar naštetih pogojev po 9. alineji 1. člena Aneksa št. 3. Iz tega obvestila namreč izhajata le dve dejstvi. Prvo dejstvo je, da je bila dana dopolnitev kazenske ovadbe. Drugo pa, da je bil o tem (tj. o dopolnitvi ovadbe) obveščen Urad za kohezijsko politiko. Novo dejstvo pa mora glede na vsebino navedenega določila Aneksa št. 3 biti takšne "kvalitete", da utemeljuje resno nepravilnost oziroma goljufijo pri izvajanju operacije. Niti gola okoliščina o dopolnitvi ovadbe niti obvestitev navedenega urada pa nista dejstvi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o resni nepravilnosti ali goljufiji pri izvajanju operacije. Dejstva, ki utemeljujejo obstoj resne nepravilnosti ali goljufije, so namreč lahko le tiste informacije, ki se nanašajo na sofinanciranje operacije oziroma na izvajanje projekta. Prav glede teh dejstev pa je revidentka v teku dosedanjega postopka nosila trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP). Ker dopis z dne 6. 1. 2015 ni pravno relevantno dejstvo, ki bi utemeljevalo odstopno upravičenje, tudi ni utemeljen revizijski očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi bilo ukvarjalo z okoliščino, da ta dopis revidentki ob sklepanju Aneksa št. 3 dne 23. 9. 2014 že glede na datumsko sosledje ni mogel biti poznan.

16. Dejstva, ki jih je v utemeljitev obstoja resne nepravilnosti oziroma goljufije ponudila revidentka v postopku pred nižjimi sodišči, pa se ne nanašajo na izvajanje projekta, temveč na postopke pred slovenskimi državnimi organi. Slednje pa ni tisto, kar bi revidentki dajalo upravičenja v smislu 9. alineje 1. člena Aneksa št. 3. Do drugačnih zaključkov ne more voditi splošno sklicevanje na Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in Zakon o državnem tožilstvu (ZDT), češ da nobena od strank nima dostopa do vsebine poročila, s čimer je mišljena dopolnitev ovadbe. Ker posplošeno sklicevanje na zakonodajo ne predstavlja konkretiziranih revizijskih razlogov, revizijsko sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi zgolj v mejah takih razlogov, revidentkinih očitkov v tem delu ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitve, da novih dejstev ne vsebuje niti dopis o odstopu od pogodbe z dne 20. 1. 2015, presodilo, da je revidentkin odstop od pogodbe neutemeljen. Revidentka sodišču druge stopnje ne očita kršitev pravice do izjave (1. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se do vsebine tega dopisa ni opredelilo določneje. Ker je predmet revizijskega preizkusa le sodba, izdana na drugi stopnji (prim. prvi odstavek 367. člena in 371. člen ZPP), se revizijskemu sodišču tudi ni treba opredeliti do celotne vsebine tega dopisa, ki ga revidentka povzema v reviziji.

18. Revidentkine navedbe pa so materialnopravno zmotne tudi v tistem delu, ko navaja, da že razlogi za sum goljufije zadoščajo za odstop od pogodbe. Zgolj obstoj suma še ne daje odstopnega upravičenja glede na uvodoma citirano besedilo 9. alineje 1. člena Aneksa št. 3. Pa tudi sicer medsebojno obveščanje državnih organov, ki je bilo obravnavano, niso tiste okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj takšnega suma.

19. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člen ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

20. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP (II. točka izreka). Prva toženka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Tožnik je upravičen do 4.500 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 55 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) in 22 % DDV znaša 2.550,71 EUR.

-------------------------------
¹ V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, str. 1245-1246 in 1257.
² Gl. sodbo VS RS III Ips 138/2014 z dne 22. 4. 2016. Podobno M. Juhart, P. Grilc, M. Ilešič in I. Strnad, Zavarovanje in utrditev obveznosti, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1995, str. 71.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cpg 228/2018
• VSC Sklep Cpg 30/2019
• VSRS Sodba III Ips 29/2017