VSRS Sodba II Ips 21/2018

Jedro

Razlaga, po kateri je z iztekom desetletnega roka, za katerega je bila sklenjena Pogodba, ta pogodba prenehala ter da je ne glede na uspešnost izvajanja garancijske sheme potrebna sklenitev nove pogodbe, ni v nasprotju s pravili o razlagi pogodb. Prav tako ni v nasprotju z zahtevami razlage t.i. upravnih pogodb, med katere spada tudi obravnavana Pogodba.

Pravica do obravnavanja in do opredelitve do strankinih navedb ne pomeni, da mora sodišče strankinim navedbam vsebinsko slediti in jih sprejeti kot pravilne.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 9.967,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 1,529.390,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov tožnici.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo ter toženki naložilo še povračilo pritožbenih stroškov tožnice.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski in procesni okvir spora

5. Dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, je mogoče strniti v naslednje točke:

- Med Republiko Slovenijo, toženko in Komisijo Evropskih skupnosti je bila dne 15. 7. 2002 za obdobje desetih let sklenjena Pogodba o financiranju (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere je toženka prejela za izvajanje (upravljanje) garancijske sheme Zasavje denarna sredstva v višini 1.600.00,00 EUR, od tega 1.000.000,00 EUR iz Phare programa, 600.000,00 EUR pa je prispevala Republika Slovenija.

- Pogodba je v petem odstavku 12. člen določala, da se v primeru uspešnosti garancijske sheme Zasavje preostala sredstva še naprej uporabljena za isti namen.

- Na podlagi sporazuma z dne 13. 10. 2009 so bila sredstva Phare programa prenesena na Republiko Slovenijo.

- Toženka je v Pogodbi nastopala kot Regionalna razvojna agencija Zasavje, ki je tedaj že izvajala obstoječo Zasavsko garancijsko shemo.

- S pogodbo o prenosu terjatev z dne 28. 9. 2011, sklenjeno med Republiko Slovenijo in tožnico, je bila realizirana določba drugega odstavka 36. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Ur. l. RS št. 20/2011-46/2016, v nadaljevanju ZSRR-2). Z njo je bila terjatev do toženke iz naslova dolgoročne vloge v garancijski shemi Zasavje (torej terjatev iz Pogodbe) prenesena na tožnico.

- Toženka je bila vpisana v evidenco regionalnih razvojnih agencij.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala vračilo sredstev zaradi odpadle pravne podlage. Pogodba je namreč potekla, toženka pa se na nov razpis ni prijavila. Toženka je vztrajala, da ostaja v veljavi stara garancijska shema, saj je bila na datum izteka Pogodbe uspešna, zato naj bi se sredstva še naprej uporabljala za isti namen.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe

7. Tožnica je po presoji sodišča druge stopnje aktivno legitimirana, saj je bila terjatev iz Pogodbe dne 28. 9. 2011 prenešena nanjo. Na obstoj terjatve ne vpliva okoliščina, kateri zakon je uredil regijske garancijske sheme in kdaj je bila toženka organizirana kot regionalna razvojna agencija, niti okoliščina, da terjatev ob prenosu še ni zapadla. S potekom časa, za katerega je bila Pogodba sklenjena, je nastala obveznost toženke, da vrne prejeta sredstva. Določba petega odstavka 12. člena Pogodbe pomeni le, da morajo biti vložena sredstva še naprej uporabljena za isti namen, to je za nadaljnje izvrševanje ustreznih shem na področju Zasavja; ne pomeni pa, da je tožnica (ki je po prenosu terjatve nanjo nova lastnica tega premoženja) dolžna skleniti novo pogodbo o nadaljnji uporabi teh sredstev prav s toženko. Novi izvajalec mora biti izbran na javnem razpisu in ob upoštevanju določb ZSRR-2. Odsotnost toženkine privolitve k prenosu terjatve na veljavnost prenosa ni vplivala. Toženkin ugovor, da so sporna sredstva še v obtoku in da z njimi ne bo razpolagala do leta 2019, je neobrazložen in neizkazan.

Povzetek revizijskih navedb

8. Skozi osrednji revizijski očitek, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena, da ni bilo odgovorjeno na pritožbene očitke in da naj bi bile revidentki zaradi tega kršene pravica do izjave, pravica do poštenega sojenja in do učinkovite pritožbe, revidentka nasprotuje sklepom pritožbenega sodišča:

- glede aktivne legitimacije tožnice (revizija trdi, da naj bi bila ta odvisna od „identifikacije“ konkretne terjatve, za katero pa naj bi ZSRR-2 ne bil uporabljiv, saj naj sploh ne bi šlo za regijsko garancijsko shemo);

- glede prenehanja veljavnosti Pogodbe (pritožbeno sodišče je ugotovilo drug datum prenehanja pogodbe kot sodišče prve stopnje, s čimer naj bi brez oprave glavne obravnave, torej v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, drugače ugotovilo dejansko stanje);

- glede dolžnosti vračila sredstev (ker se pritožbeno sodišče sklicuje na določbe ZSRR-2, je po mnenju revizije tudi tu bistvena narava konkretne terjatve; v vsakem primeru naj bi iz Pogodbe ne izhajala dolžnost vračila sredstev, temveč – nasprotno – njihova nadaljnja uporaba; revizija navaja še, da je bilo poseženo v upravičeno pravno pričakovanje toženke, da bo mogoče podaljšanje Pogodbe, ter da je bila kršena prepoved povratne veljave aktov);

- glede višine tožbenega zahtevka (revidentka navaja, da je lahko utemeljeno sklepala, da je svoje tozadevne ugovore zadosti substancirala, saj se prvostopenjsko sodišče z njimi ni ukvarjalo; v pritožbi se s tem ni bila dolžna ukvarjati, če pa je bilo pritožbeno sodišče drugačnega mnenja, bi ji moralo dati možnost izjave).

9. Tožnica v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in se zavzema za zavrnitev revizije.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Tožena stranka je svojo argumentacijo razčlenila na več sklopov. Najprej izpodbija stvarno legitimacijo tožeče stranke, zatem stališče pritožbenega sodišča glede prenehanja pogodbe, temu sledi nasprotovanje obveznosti vrniti prejeta sredstva tožeči stranki in končno oporeka še sami višini sredstev, ki jih mora vrniti. Tej členitvi v načelu sledi tudi revizijsko sodišče, ki svoja stališča in odgovore na revizijske očitke podaja po omenjenih tematskih sklopih.

O stvarni legitimaciji tožeče stranke

12. Pogodba je bila sicer sklenjena med Republiko Slovenijo, toženo stranko in Komisijo Evropskih skupnosti, vendar je za presojo stvarne legitimacije tožeče stranke odločilen prenos terjatev, do katerega je prišlo s pogodbo z dne 28. 9. 2011. Ta posel pomeni izvršitev določbe drugega odstavka 36. člena ZSRR-2, po kateri se terjatve Republike Slovenije do regionalnih razvojnih agencij iz naslova dolgoročnih vlog v regijskih garancijskih shemah v treh mesecih od njegove uveljavitve prenesejo na sklad kot povečanje namenskega premoženja sklada. S prenosom terjatve je na tožnico prešla tudi stvarna legitimacija, ki je tako po izteku časa, za katerega je bila sklenjena Pogodba, upravičena zahtevati vrnitev v upravljanje zaupanih denarnih sredstev. Toženka nasprotuje tožničini stvarni legitimaciji predvsem zato, ker meni, da v tem primeru sploh ne gre za terjatev do regionalne razvojne agencije iz naslova dolgoročne vloge v regijskih garancijskih shemah. Pri tem najprej spregleda, da je bila terjatev Republike Slovenije iz Pogodbe prenesena na tožečo stranko – in to z že omenjeno pogodbo o prenosu terjatev z dne 28. 9. 2011. Že to dejstvo samo po sebi zadošča za upravičenje tožeče stranke zahtevati vrnitev v upravljanje zaupanih sredstev. Za prenos terjatve namreč ni potrebna dolžnikova privolitev (prvi odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Kaj je pravna podlaga prenosa terjatve, se dolžnika ne tiče. Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je »bistveno [..] le-to, da je toženec prejel sredstva za izvajanje garancijske sheme Zasavje na podlagi Pogodbe o financiranju in da so ta sredstva bila prenesena na tožnika ter s tem postala del njegovega premoženja« (tč. 6 izpodbijane sodbe). Res je, da je pravna podlaga prenosa terjatve omenjena določba drugega odstavka 36. člena ZSRR-2. Vendar je za stvarno legitimacijo tožeče stranke odločilna pogodba o prenosu terjatev z dne 28. 9. 2009. Za vprašanje prenosa terjatve zato ni pomembno, ali je toženka, ki je bila vpisana v evidenco regionalnih razvojnih agencij, prilagodila svojo organiziranost določbam ZSRR-2. Če svoje organiziranosti ni prilagodila ZSRR-2, to ni ovira za prenos terjatev Republike Slovenije na tožnico in vsekakor tudi ne za obstoj toženkine obveznosti, da po prenehanju Pogodbe vrne v upravljanje zaupana ji denarna sredstva. Enako velja glede dejstva, da se je med trajanjem Pogodbe, ki je bila sklenjena za daljše časovno obdobje, namreč za deset let, spreminjala pravna ureditev spodbujanja skladnega regionalnega razvoja. Zato so brez pomena trditve toženke, da Garancijska shema Zasavje nima značilnosti regijske garancijske sheme, ker da so bile regijske garancijske sheme prvič zakonsko urejene šele z Zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja iz leta 2005 (ZSRR-1, Ur. l. RS, št. 93/2005). Tudi če bi imela tožena stranka prav, to ne bi izključevalo njene obveznosti vrniti zaupana denarna sredstva.¹

O prenehanju Pogodbe

13. Z iztekom desetletnega roka je pogodbeno razmerje prenehalo (63. člen OZ). To ima za posledico vrnitev denarnih sredstev, ki so bila na podlagi Pogodbe zaupana toženi stranki. Revidentka napačno razume določbo Pogodbe, po kateri je ta sklenjena za obdobje desetih let. Gre za rok, s katerega iztekom pogodbeno razmerje preneha. Stališče, ki ga ponovno izpostavlja revidentka, da je tu bistveno, ali ima Garancijska shema Zasavje značilnosti regijske garancijske sheme, je zato tudi v tem kontekstu nepomembno. Bistveno je namreč, kaj so se stranke dogovorile (kar je dejansko vprašanje) ter razlaga njihove volje (kar pa je pravno vprašanje). Razlaga, po kateri je z iztekom desetletnega roka, za katerega je bila sklenjena Pogodba, ta pogodba prenehala ter da je ne glede na uspešnost izvajanja garancijske sheme potrebna sklenitev nove pogodbe, ni v nasprotju s pravili o razlagi pogodb. Prav tako ni v nasprotju z zahtevami razlage t.i. upravnih pogodb, med katere spada tudi obravnavana Pogodba. Za te pogodbe je značilno, da vsebujejo naslednje elemente: i) sklene jo praviloma vsaj na eni strani pravna oseba javnega prava; ii) sklene se v javnem interesu, ki ima prevlado nad drugimi pogodbenimi interesi; iii) vsebuje pravne norme, ki so konsenzualne narave, pa tudi take, ki so oblastne narave; iv) pravna oseba javnega prava ima posebne pravice, ki so zlasti v možnosti enostransko spreminjati pogodbo, nalagati dodatne obveznosti drugi pogodbeni stranki in enostransko razdreti pogodbo tudi brez kršitev druge stranke; v) druga pogodbena stranka ima pravico do finančnega nadomestila zaradi teh ukrepov javnopravne strani, ne more pa teh ukrepov izpodbijati in zahtevati izpolnitve pogodbe.² Poleg tega, da mora biti vsaj ena pogodbena stranka oseba javnega prava, sta tu pomembna še dva alternativna kriterija: i) kriterij cilja, da je torej pogodba sklenjena v javnem interesu (za doseganje javnih ciljev) in ii) kriterij vsebine, da torej pogodba vsebuje določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in je v zasebnopravni pogodbi druga stran običajno ne bi sprejela.³

14. Uspešnost Garancijske sheme Zasavje tako za tožečo stranko ne more pomeniti dolžnosti sklenitve nove pogodbe z istim prevzemnikom naročila oziroma z isto regionalno razvojno agencijo, temveč le, da je treba preostali znesek sredstev nameniti za nadaljnje izvrševanje regijske sheme. V pogodbi, ki je bila sklenjena med Republiko Slovenijo, toženko in Komisijo Evropskih skupnosti (torej med tremi subjekti), je bila tako opredeljena tudi namenskost sredstev po izteku pogodbenega razmerja. Vprašanje, s kom bo sklenjena nova pogodba, kdo bo (novi ali novi/stari) izvajalec regijske finančne sheme, je zato stvar razpisa in izbire najugodnejšega ponudnika.

15. V ospredju je torej varovanje javnega interesa. Ta ima absolutno prednost pred zasebnim interesom izvajalca garancijske sheme. Povsem pravilno in logično ter v skladu s prej opisanimi značilnostmi upravne pogodbe je zato stališče pritožbenega sodišča, ko pravi, da mora »po prenehanju pogodbe […] tožnik upoštevati veljavne predpise (ZSRR-2 v konkretnem primeru, za področje regijskih finančnih shem), kar med drugim pomeni, da mora tožnik izbrati izvajalca regijske finančne sheme na javnem razpisu (tretji odstavek 10. člena ZSRR-2)« (tč. 8 izpodbijane sodbe).

O dolžnosti vrniti prejeta denarna sredstva

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je Pogodba prenehala že leta 2012, z iztekom roka, za katerega je bila sklenjena. Revidentka zmotno meni, da je s tem poseglo v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je namreč zgolj uporabilo (razložilo – kolikor povsem jasna določba o desetletnem trajanju pogodbe sploh zahteva razlago) pogodbeno določbo, da pogodbeno razmerje traja 10 let, ter določbo 62. člena OZ o računanju časa. Gre torej za uporabo prava in ne za ugotavljanje dejanskega stanja. Dejansko stanje pomeni namreč ugotovitev, kaj so se stranke dogovorile (v obravnavanem primeru je to dogovor, da je Pogodba sklenjena za dobo desetih let), medtem ko je razlaga in uporaba dogovorjenih pogodbenih določb pravno vprašanje. Razen tega je razlika med sklepom sodišča prve stopnje, da naj bi dolžnost vrnitve denarnih sredstev nastala 1. 1. 2013 in ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je ta dolžnost nastala že 15. 7. 2012, za odločitev o zahtevku nebistvena. Tožeči stranki so namreč zamudne obresti dosojene od 13. 12. 2013.

17. Neutemeljen je tudi revidentkin očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njenih »obširnih trditev, da prenehanje Pogodbe o sofinanciranju ne povzroči dolžnosti vračila prejetih sredstev«. Pravica do obravnavanja in do opredelitve do strankinih navedb namreč ne pomeni, da mora sodišče strankinim navedbam vsebinsko slediti in jih sprejeti kot pravilne. Zakaj je pritožbeno sodišče pravna naziranja tožene stranke zavrnilo, in zakaj mora tožena stranka po prenehanju Pogodbe vrniti v upravljanje zaupana denarna sredstva, je pritožbeno sodišče zadostno pojasnilo v tč. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

O višini zahtevka

18. Revidentka navaja, da se sodišče prve stopnje z ugovori glede višine ni ukvarjalo ter da je zato utemeljeno sklepala, da so ti njeni ugovori »dovolj prepričljivi oziroma substancirani«. S takim očitkom ne more uspeti. Zahtevku je namreč sodišče prve stopnje v celoti, torej tudi po višini, ugodilo. Trditve, da je kljub temu »utemeljeno sklepala, da so bili njeni ugovori glede višine zahtevka dovolj prepričljivi oziroma substancirani«, ne vzdržijo razumne presoje. Vprašanje, kako je lahko toženka ob ugoditvi zahtevku tudi po višini utemeljeno sklepala, da so njeni povsem pavšalni ugovori zoper višino zahtevka (na pavšalnost njenih ugovorov je opozarjala tudi toženica – gl. 11. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) dovolj prepričljivi ter da zato od nje »ni mogoče zahtevati, da bi v pritožbenem postopku izražala svoja pravna naziranja glede substanciranosti ugovora višine vtoževanega zahtevka«, je lahko samo retorično.

O kršitvi ustavnih procesnih jamstev

19. Kot rdečo nit celotne revizije revidentka uveljavlja kršitve ustavnih procesnih jamstev, pri čemer se obširno sklicuje na ustavnosodno presojo ter povzema jedra nekaterih nosilnih odločb Ustavnega sodišča. Revizijsko sodišče, ki se tu ne bo posebej ukvarjalo s pavšalnimi očitki o neobrazloženosti in arbitrarnosti odločitve pritožbenega sodišča, bo kratko odgovorilo le še na preostale očitke, s katerimi revidentka določno, jasno in konkretno (a pravno povsem zgrešeno) obrazloži svoj pogled na zatrjevane kršitve.

20. Revidentka graja odločitev pritožbenega sodišča, češ da je »spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja 'neupravičene obogatitve'«. Da je ta očitek neutemeljen, ni treba posebej pojasnjevati. Pritožbeno sodišče namreč lahko pravno razmerje pravno opredeli tudi drugače kot sodišče prve stopnje. Sprememba pravne opredelitve pravnega razmerja, ki ob tem niti ne narekuje drugačne odločitve o zahtevku, ne pomeni spremembe dejanskega stanja, še najmanj take, ki bi zahtevala obravnavo ali celo razveljavitev sodbe prve stopnje. Pogodba o financiranju, ki so jo sklenili Republika Slovenija, tožena stranka in Komisija Evropskih skupnosti dne 15. 7. 2002, po svoji vsebini ustreza pogodbi o naročilu. Obveznost prevzemnika naročila vrniti naročitelju denar, ki ga je v zvezi z naročilom prejel od naročitelja (in za katerega revidentka ne zatrjuje, da bi kdajkoli postal del njenega premoženja), je zato ena od samoumevnih prevzemnikovih obveznosti (prim. 771 in 773. člen OZ). Ko pogodba preneha, mora prevzemnik naročitelju vrniti vsa njegova denarna sredstva, s katerimi razpolaga.

21. Pritožbeno sodišče se sicer res ni podrobno ukvarjalo s primerjavo ureditev regionalnih razvojnih agencij in regijskih garancijskih shem po Zakonu o skladnem regionalnem razvoju (Ur. l. RS št. 60/99), ZSRR-1 in ZSRR-2 ter s pogledi tožene stranke na ta vprašanja, med drugim, da Garancijska shema Zasavje nima značilnosti regijske garancijske sheme. Vendar je jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj to ni pomembno. Za pritožbeno sodišče je bila namreč odločilna Pogodba in iztek njenega trajanja – kar ima za posledico obveznost tožene stranke vrniti zaupana sredstva. Zato je logično in zadostno pojasnilo, da »za 'identifikacijo' terjatev iz drugega odstavka 36. člen ZSRR-2 ni pomembno, kdaj so bile regijske garancijske sheme prvič predmet normativne ureditve« (tč. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je tudi dovolj jasno povedalo, da »[d]oločba petega odstavka 12. člena Pogodbe o financiranju […] pomeni le to, da morajo biti vložena sredstva […] v primeru uspešnosti garancijske sheme Zasavje še naprej uporabljena za isti namen (za nadaljnje izvrševanje ustreznih shem na področju Zasavja), ne pa tudi, da je tožnik (kot lastnik tega premoženja) dolžan skleniti novo pogodbo o nadaljnji uporabi teh sredstev za garancijsko shemo Zasavje s tožencem kot dosedanjim izvajalcem garancijske sheme Zasavje« (8. tč. izpodbijane sodbe). Povedalo je tudi, da »[ž]e iz narave stvari same izhaja, da je regijsko garancijsko shemo v smislu drugega odstavka 36. člena ZSRR-2 predstavljala tudi garancijska shema Zasavje, za katere delovanje je republika Slovenija na podlagi Pogodbe o financiranju […] zagotovila sredstva v obliki dolgoročne vloge« (tč. 7 izpodbijane sodbe). Revidentki je v zvezi z njenimi očitki o kršitvi dolžnosti do opredelitve treba pojasniti, da zahteva do opredelitve do strankinih pravnih pogledov in naziranj ne pomeni dolžnosti sodišča, da strankina naziranja sprejme kot pravilna.⁴ Mora pa povedati, zakaj meni, da določeno vprašanje, ki ga stranka podrobneje razčlenjuje, po razumni presoji sodišča za odločitev ni bistveno. To dolžnost je pritožbeno sodišče izpolnilo.

Odločitev o reviziji

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

23. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

24. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 9.967,40 EUR (8.150,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 1.797,40 EUR za 22% DDV).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v tč. 7 obrazložitve tudi prepričljivo pove, da »[ž]e iz narave stvari same izhaja, da je regijsko garancijsko shemo v smislu drugega odstavka 36. člena ZSRR-2 predstavljala tudi garancijska shema Zasavje, za katere delovanje je republika Slovenija na podlagi Pogodbe o financiranju […] zagotovila sredstva v obliki dolgoročne vloge«.
² Gl. R. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, letnik 2000, št. 2, str. 150.
³ Prav tam, str. 151.
⁴ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71: »Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.« Dolžnost opredelitve se torej nanaša samo na navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena. Katere so te navedbe, je odvisno od kvalifikacije pravnega razmerja. Prim. tudi sklep št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999, OdlUS VIII, 134, kjer je (v jedru) med drugim rečeno, da se sodišče »ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne ter do tistih, ki so očitno neutemeljene.« To stališče je Ustavno sodišče ponovilo v številnih kasnejših odločbah.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 694/2004
• VSC sklep Cp 217/2015
• sklep U 2196/2004