VSRS Sklep II Ips 315/2017

Jedro

Tožnik zahteva plačilo odškodnine, ker mu je policija zasegla vozilo ter ga slabo leto zato ni mogel uporabljati. Vhrovno sodišče je presojalo, ali je bil poseg v tožnikovo premoženje (ne)sorazmeren, in s tem protipraven ter ali tožniku pripada odškodnina za golo nezmožnost uporabe.

Ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.

Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

DOSEDANJI POTEK POSTOPKA

Izhodišče pravde

1. Tožnik v tej pravdi od države zahteva plačilo odškodnine. Škoda naj bi mu nastala, ker mu je policija 21. 4. 2008 zasegla vozilo, katerega nabavna vrednost je znašala 33.000,00 EUR. Tožnik naj bi nemudoma po zasegu poslal dopis s predlogom za vrnitev zaseženega avtomobila. S policije je prejel odgovor, da potekajo aktivnosti v zvezi z mednarodnim sodelovanjem. Vozilo je bilo namreč evidentirano kot ukradeno v Schengenskem informacijskem sistemu. Tožena stranka je nato tudi v pravdi trdila, da je imela zakonsko podlago za zaseg avtomobila v določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Kljub temu, da je bilo vozilo ukradeno, pa je tožnik postal njegov lastnik kot dobroverni kupec na podlagi 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Vozilo je bilo tožniku vrnjeno 16. 2. 2009. V tem času vozila ni mogel uporabljati. Poleg tega naj bi vrednost vozila v času od zasega do vračila znatno padla. Premoženjsko škodo je na ta način tožnik tudi izračunal oziroma jo ocenil na 17.344,00 EUR. Hkrati je tudi trdil, da znaša povprečna vrednost mesečnega najema vozila istega ali primerljivega razreda 1.912,42 EUR.

Odločitev nižjih sodišč

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V razlogih se je opredelilo do vprašanja protipravnosti in do vprašanja škode. Presodilo je, da noben od navedenih dveh elementov odškodninskega dejanskega stanu ni podan. Protipravnost ne zato, ker naj bi imela tožena stranka podlago za zaseg v nacionalni zakonodaji (v določbah 148., 164. in 220. člena ZKP). Poleg tega je sodišče ugotovilo in obrazložilo, da je v času prisilne hrambe policija vse potrebne ukrepe izvrševala kontinuirano.

4. Glede škode pa je presodilo, da abstraktna odškodnina za neuporabo (razen v primerih, ki jih predvideva zakon) v našem pravnem redu ni pravno priznana premoženjska škoda. Glede na numerus clausus oblik pravno priznane nepremoženjske škode pa naj tudi ne bi šlo za pravno priznano nepremoženjsko škodo.

5. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje ter pojasnilo, da je bil avtomobil tožnika predmet, ki bi utegnil biti dokaz v kazenskem postopku in da je bila „podana nevarnost odlašanja“. Vozilo bi bilo kot dokaz potrebno pri ugotavljanju pristnosti identifikacijskih oznak - številke motorja in šasije; ali identitete vozila (če bi bile te oznake na vozilu uničene). Po presoji sodišča druge stopnje vozila ne more nadomestiti listina (npr. zapisnik o ogledu).

Sklep o dopustitvi revizije

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 41/2017 z dne 18. 5. 2017 dopustilo tožnikovo revizijo glede sledečih pravnih vprašanj:

− Ali je bilo spoštovano načelo sorazmernosti med potrebami kazenskega postopka in lastninsko pravico tožnika, ki se kažejo skozi trajanja zasega vozila?

− Ali je konkretna škoda izkazana tudi v višini zmanjšane vrednosti vozila zaradi časa, ki je potekel med odvzemom in vrnitvijo vozila?

Navedbe strank v revizijskem postopku

7. Tožnik vlaga dopuščeno revizijo. Uvodoma pojasnjuje, da mora poseg v človekove pravice temeljiti na legitimnem, stvarno upravičenem cilju ter da je treba vselej oceniti še, ali je ta poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave RS), ki prepoveduje prekomerni posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (Splošno načelo sorazmernosti). Tožnik utemeljuje, da v obravnavani zadevi poseg tožene stranke v premoženjsko sfero tožnika ne prestane strogega testa sorazmernosti. Vztraja pri stališču, da potrebe kazenskega postopka niso terjale tako dolge hrambe vozila. Tožena stranka trdi, da osebno vozilo po naravi stvari ne more predstavljati dokaza v kazenskem postopku. Relevantna dejstva so zabeležena v policijskem zapisniku, ki mora vsebovati opis predmeta, pa tudi „podatke“, ki so pomembni za ugotovitev istovetnosti posameznih predmetov (opis, mere in velikost predmetov ali sledov, označbe na predmetih in drugo) oziroma se napravijo slikovni posnetki, kar je treba navesti v zapisniku, čigar priloge so fotografije (tretji odstavek 80. člena ZKP).

8. Konkreten kazenski postopek, zaradi katerega je bilo tožniku lastno vozilo odvzeto, mu sploh ni znan, saj tožena stranka o tem tožnika ni nikoli obvestila. A ne glede na to opozarja, da zasega ni mogoče utemeljiti s hipotetičnim špekuliranjem, kakor se zaseg in hrambo skuša utemeljiti v izpodbijani sodbi. Ker je bil tožnik lastnik vozila, tudi ni bilo razlogov, da bi bilo zaseženo vozilo hranjeno iz razloga, da se policiji prepreči prepovedana izročitev vozila napačni osebi. Zaseg, kakršen je bil opravljen, predstavlja po stališču revidenta neprimerno sredstvo za uresničitev potreb kazenskega postopka.

9. Dalje trdi, da je utrpela škodo, ki ustreza razliki v vrednosti vozila ob odvzemu in ob vrnitvi. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo vozilo po tarifi Eurotax v času zasega ocenjeno na 27.444,00 EUR ter da je tožnik vozilo kasneje prodal za 10.100,00 EUR. Ker tožnik vozila nedopustno dolgo ni mogel uporabljati, je vozilo izgubilo svojo vrednost. Izgubljanje vrednosti vozila skozi čas je splošno znano dejstvo.

10. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške za odgovor na revizijo. Tožena stranka v odgovoru trdi, da škoda ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Pri tem se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve. Vozilo bi namreč v vsakem primeru izgubilo na vrednosti. Glede vračila vozila, ki je bilo ukradeno, pa tožena stranka ponuja ilustracijo s primerom, ko bi tuji organi zasegli vozilo in ga morda pridobitelju lastninske pravice po 64. členu SPZ, tudi ne bi vrnili. Hkrati trdi, da škoda sploh ni izkazana, kajti iz zatrjevanega dejanskega stanja ne izhaja, da bi imel tožnik v času zasega in v času trajanja zasega namen vozilo prodati.

PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA

11. Revizija je utemeljena.

Glede načela sorazmernosti med potrebami kazenskega postopka in lastninsko pravico tožnika ter s tem vprašanja protipravnosti ravnanja policije

12. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. S citiranim prvim odstavkom 26. člena Ustave je že na ustavni (torej normativno najmočnejši) ravni zajamčena pravica do odškodnine (tudi) za škodo, ki jo povzroči država. A pogoj za neposredno uporabo (prim. prvi odstavek 15. člena Ustave) navedene ustavnopravne podlage je, da je ravnanje protipravno¹,².

13. Nižji sodišči sta presodili, da pogoj protipravnosti v obravnavani zadevi ni izpolnjen že zato, ker naj bi imela država zakonsko podlago za zaseg vozila. Takšno stališče bi lahko izhajalo tudi iz nekaterih predhodnih odločb Vrhovnega sodišča (npr. Sodba II Ips 24/2008 z dne 20. 1. 2011, kjer je bilo izrečeno, da zakonito postopanje organov ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico.³, ⁴)

14. Ustavnopravno takšna razlaga - če bi zadoščalo že, da je podana zakonska podlaga za poseg v ustavno pravico - ne bi bila vzdržna. Tako kot ni bila ustavno vzdržna razlaga Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 622/2000 z dne 30. 8. 2001, kjer je bilo sprejeto stališče, da zaseženje in odvzem predmetov v zvezi s prekrškom sama po sebi nista protipravna, češ da sta predvidena v 37. in 152. členu tedanjega Zakona o prekrških. Ustavno sodišče je z odločbo Up-508/01 z dne 8. 4. 2004 ugotovilo, da takšna razlaga ustavno nedopustno posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato je odločbe rednih sodišč razveljavilo. V odločbi (9. točka) je poudarilo, da „odločitev o zasegu predmetov v zvezi s prekrškom nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino.“ ter kasneje še: „Vprašanje, ali je v konkretnem primeru carinski organ kot shranjevalec zaseženega avtomobila ravnal z zadostno skrbnostjo, je torej treba obravnavati predvsem s stališča spoštovanja pritožnikove ustavno varovane lastninske pravice (...)“

15. Nič drugače ni niti v obravnavani zadevi. Na dlani je, da je predstavljal zaseg tožnikovega avtomobila s strani policije - za potrebe (pred)kazenskega postopka - poseg v njegovo premoženje ter s tem v njegovo ustavno (33. člen Ustave) in konvencijsko (1. člena Protokola št. 1 k EKČP) pravico. Ker posega država ni zagrešila legislativno, s samim zakonom, marveč šele z njegovo razlago, se je treba vprašati, ali bi takšna razlaga (takšno pravno stališče), če bi bilo „zapisano v obliki abstraktne zakonske določbe“ prestalo test ustavnosti (t. i. Schummanova formula).⁵ Ker gre za poseg v pravico do lastnine (33. člen Ustave), je potrebno opraviti ustavnopravno vrednotenje posega z uporabo strogega testa sorazmernosti. Ker pa je zaseg premoženja v sodnih postopkih povezan z nadzorom nad uporabo premoženja v smislu drugega odstavka 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) mora vrednotenje hkrati zadostiti tudi merilom EKČP (ti se sicer, bolj ali manj, prekrivajo)⁶,⁷. Obravnavani zaseg avtomobila ter njegovo trajanje bi bilo lahko ustavnopravno in konvencijsko dopustno le,⁸:

− če ima podlago v zakonu;

− če je zakonski cilj stvarno upravičen in so sredstva pravno dopustna;

− če so izbrana sredstva „primerna, tj., smiselna (razumna), uporabna in možna“⁹;

− če so ta sredstva potrebna oziroma nujna ter

− ustrezajo sorazmernosti v ožjem pomenu besede (torej, če je vzpostavljeno sorazmerje med posegom v pravico na eni in ustavnopravno koristjo na drugi strani).

16. Nižji sodišči sta zahtevano zakonsko predpisanost prepoznali v pravilih ZKP, predvsem v prvem odstavku njegovega 220. člena: „Predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, se zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba.“¹⁰

17. Poseg bi bil v konkretnem primeru dopusten, če bi obstajal ustavnopravno nujen razlog (cilj) za tak poseg in tega ustavno dopustnega cilja ne bi bilo mogoče doseči drugače (brez posega v ustavno pravico) oziroma vsaj z blažjim posegom.

18. Pritožbeno sodišče kot ustavno dopusten razlog navaja uspeh kazenskega postopka, ker naj bi tožnikovo vozilo služilo kot dokaz v njem, sodišče prve stopnje pa ustavno dopustnega in nujnega razloga izrecno ne navede, marveč na podlagi teka dogajanja predvsem sklene, da policija ni odlašala, temveč se je postopek „odvijal kontinuirano in ni trajal nerazumno dolgo“ (17. točka sodbe sodišča prve stopnje).

19. Razlogi sodišča prve stopnje po prepričanju Vrhovnega sodišča posega v tožnikovo ustavno pravico ne upravičujejo. Konkretizacija v sodbi pritožbenega sodišča pa navidez ustreza sorazmernosti v širšem pomenu, medtem ko o tehtanju sorazmernosti v ožjem pomenu besede (glej zadnjo alinejo v 15. točki tega sklepa) nima razlogov. A ne glede na to je neprepričljiva že obrazložitev glede nujnosti trajanja zasega tožnikovega avtomobila (kot sestavini testa sorazmernosti v širšem pomenu). Ni namreč videti razumnega razloga, da bi moral biti avtomobil v policijski hrambi za potrebe dokaznega postopka, ko pa je vendar mogoče vse potrebne identifikacijske podatke o vozilu evidentirati v uradnem zapisniku (80. členu ZKP) ter po potrebi napraviti skice, fotografije in podobno ter jih priložiti k zapisniku. Ni videti smiselnega razloga, da bi moral biti avtomobil ob kvalitetno zavarovanem dokazu še naprej v policijski hrambi. Ali povedano drugače: ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo v tožnikovo lastninsko pravico poseženo dlje časa, kakor da se napravi za dokazni postopek ustrezno kvaliteten zapisnik.

20. Razlogi nižjih sodišč, ki utemeljujejo izostanek protipravnosti ter s tem odpad odškodninske podlage po 26. členu Ustave, so torej materialnopravno napačni.

Glede obstoja pravno priznane premoženjske škode

21. Drugo dopuščeno revizijsko vprašanje pomeni v resnici načelno pravno presojo, ali dejstvo, da lastnik vozila tega nezanemarljiv čas zaradi zasega in hrambe na policiji ne more uporabljati, že samo po sebi ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode. Kajti, če je odgovor pritrdilen, je na dlani, da je takšna škoda tudi pravno priznana. Premoženjska škoda, drugače kot nepremoženjska škoda, namreč ne potrebuje specifične oblike, da bi bila pravno priznana, zato se tudi ne sprašujemo o obstoju pravno priznane premoženjske škode, marveč zgolj o tem, ali neko dejansko stanje ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode ali ne. Vprašanje, ali je neka škoda v zvezi z neuporabo premoženja premoženjska škoda, se zdi na prvi pogled izumetničeno, a izumetničeno je v prav tolikšni meri, kot je umeten pojem premoženja kot tak. Ker je pojem premoženja ekonomski in pravni pojem, je na dlani, da gre za človeško abstrakcijo, ustvarjeno za potrebe delovanja družbenih (pravnih in ekonomskih) odnosov. Značilna prvina te abstrakcije je pojem amortizacije. Amortizacija v luči pravila o škodi (132. člen OZ) pomeni zmanjšanje vrednosti premoženja. Drži sicer, da bi se to zgodilo tudi brez zasega, vendar pa bi imel njen lastnik to zmanjšanje prelil (transformiral) v ekonomsko korist, ki jo vozilo praviloma nudi¹¹.

22. Da gre res za škodo najbolj nazorno prikaže skrajen primer. Posameznik kupi avto za 20.000 EUR. V dvajsetih letih njegova vrednost zaradi poteka časa pade na vrednost, ki se približuje ničli. Predpostavimo, da mu ga policija zaseže takoj na začetku ter mu ga vrne po 20-ih letih. Bi bil upravičen do povrnitve škode ali ne? Če je odgovor pritrdilen, potem ne more biti nič drugače, če je izguba vrednosti le delna.

23. Takšno stališče ni tuje slovenski pravni literaturi že več desetletij, praksa pa zanj ni imela vselej pravega posluha¹². Škrinjar¹³ tako zapiše, da se v času neuporabe amortizacija ne ustavi, ampak teče v breme oškodovančevega premoženja, zaradi česar predstavlja tako izračunana amortizacija ekvivalent za odmero odškodnine. Škoda je ekonomski pojem in neuporaba lastne stvari predstavlja ekonomsko prikrajšanje.¹⁴ Ker je poseg v lastninsko pravico poseg v premoženje, se za abstraktno odškodnino za nemožnost uporabe zavzema tudi Možina.¹⁵ V nadaljevanju stališče utemelji tudi z načelom pravičnosti.

24. Sodišče prve stopnje je bilo z argumenti iz navedene literature seznanjeno, saj jo je celo citiralo. A je vendarle presodilo drugače, češ da se pri abstraktni škodi ta „fizično ne odrazi v manjku premoženja ali preprečitvi njegovega povečanja“ (24. točka obrazložitve).

25. Iz razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v 21. točki te odločbe ter zato, ker je škoda že sama po sebi abstrakten, ne pa fizičen (oziroma stvaren) pojem je takšna razlaga pravila iz 132. člena OZ po presoji Vrhovnega sodišča napačna.

Odločitev Vrhovnega sodišča

26. Nižji sodišči sta tako po presoji Vrhovnega sodišča napačno uporabili materialno pravo tako glede vprašanja protipravnosti kot nujne prvine odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave kot glede priznavanja škode za golo nemožnost uporabe vozila (132. člen OZ). Ker iz teh razlogov nista reševali nadaljnjih vprašanj, ki so relevantna za presojo obstoja odškodninske odgovornosti, predvsem pa za presojo višine nastale premoženjske škode, je podan položaj po drugem odstavku 380. člena Zakona o pravdnem postopku. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da reviziji ugodi, obe sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

-------------------------------
¹ Prim. Sodbo VS RS II Ips 522/2005 z dne 14. 11. 2007: „Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda.“
² Pogoj protipravnosti ravnanja, ki mora biti izpolnjen za neposredno uporabo 26. člena Ustave, pa seveda ne pomeni, da zakonodajalec v določenih primerih ne sme ali da v posameznih primerih ni celo dolžan priznati blažjih zakonskih pogojev za odškodninsko odgovornost države. Tipičen primer uzakonja ZKP za oškodovanca, ki je bil po nedolžnem v priporu (542. člen ZKP). Tu zahteve po protipravnosti ravnanja ni, saj bi bilo nevzdržno, da bi moral riziko izgube svobode nazadnje trpeti nedolžno priprti ne pa država.
³ Šlo je za zaseg avtomobila na podlagi Carinskega zakona. Iz obrazložitve (11. točka) izhajajo ugotovitve, da je bil zaseg zakonit, prav tako tudi celoten carinski oziroma upravni postopek v zvezi z odvzemom vozila.
⁴ Drugačno stališče od tega, ki ga Vrhovno sodišče podaja v obravnavani zadevi, je podano tudi v Sodbi in sklepu VS RS II Ips 750/2007 dne 26. 8. 2010. tam je navedeno, da „ustavna pravica do zasebne lastnine v ZKP ni tako močno varovana in ne omogoča odškodnine vselej, ko ni prišlo do obsodbe, saj je namen kazenskega postopka prav v tem, da se ugotovi, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali ne.“ Okoliščine konkretnega primera iz odločbe niso podrobneje razvidne, je pa kot odločilno (točka 11) navedeno, da revident ne „navaja, da bi kdaj predlagal vrnitev zaseženega vozila ali da bi ugovarjal temu, da je potreben v kazenskem postopku kot dokaz.“
⁵ Glej: F. Testen v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije (ur. L. Šturm), 2010, str. 1103 ter S. Nerad v: Komentar Ustave Republike Slovenije – dopolnitev A (ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 1448.
⁶ O vrednotenju v luči 1. Protokola k EKČP glej tudi Sodbo in sklep VS RS iz kasnejšega, tj., zadnjega obdobja II Ips 42/2016 z dne 11. 1. 2018.
⁷ O konvencijsko skladni razlagi 220. člena ZKP in concreto glej tudi Sodbo ESČP: B. M. K. Lojistik Tasimacilik Ticakaret Limited Sirketi proti Sloveniji (42079/12) z dne 17. 1. 2017. Šlo je za zaseg tovornjaka, ki je bil uporabljen za prevoz prepovedanih drog. Za zaseg predmeta, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje (instrumentum sceleris), je bila sicer podana zakonska podlaga, a njena razlaga je bila v danem primeru konvencijsko neskladna. Tudi v obravnavani zadevi, ko je stvar celo predmet kaznivega dejanja (objectum sceleris), je takšna podlaga podana. Potreba po konvencijsko skladni razlagi te zakonske podlage pa podobna.
⁸ Glej: L. Šturm v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije (ur. L. Šturm), 2010, str. 55, 56.
⁹ Ibidem.
¹⁰ Takšno pooblastilo je s 148. členom povsem izrecno pa s 164. členom ZKP dano tudi policiji v predkazenskem postopku, vendar pod pogojem, da bi „bilo nevarno odlašati“.
¹¹ Naredimo primerjavo z denarjem, ki ga ima nekdo na začetku meseca ter ga običajno porabi za storitve in potrošne dobrine. Če mu ga na začetku meseca nekdo ukrade, bo na koncu meseca brez njega: tako kot bi bil, če bi ga potrošil, kakor to stori običajno. Najbrž ne more biti resnega argumenta proti tezi, da tatvina v tem primeru ustreza pojmu civilnega delikta in da je nastala tudi škoda. Razlika v primerjavi z amortizacijo je le v tem, da v prvem primeru škoda nastane (se pokaže) že na začetku amortizacijskega obdobja, v drugem primeru pa šele na njegovem koncu. Retorično vprašanje je, ali to predstavlja stvarno utemeljen razlog za različno obravnavo obeh položajev.
¹² Glej npr. naslednje razloge v Sodbi VS II Ips 413/2004 z dne 12. 1. 2006: „ To pomeni, da je škoda (zmanjšanje tožnikovega premoženja) nastala zaradi odvzema in prodaje vozila in ne zaradi nepravilnosti pri hrambi (in s tem povezane zmanjšane vrednosti vozila). Med tem, ko je bilo zaseženo, se je sicer njegova vrednost zmanjšala. Vendar se je zaseg nadaljeval s carinskim nadzorstvom, temu pa je sledil odvzem in prodaja. Zmanjšanje vrednosti med zasegom se zato ni odrazilo v tožnikovi premoženjski sferi. Vozilo je namreč izgubil že z dnem, ko mu ga je policija zasegla - torej 10.11.1996. Ta izguba pa ni bila protipravna.“
¹³ M. Škrinjar, Odškodnina za neuporabo stvari, Pravnik 4-6/1981, str. 180.
¹⁴ J. Zobec, Neuporaba osebnega avtomobila kot navadna škoda, Pravosodni bilten, 3-4/1996, str. 5-13.
¹⁵ D, Možina, Odškodnina za nemožnost uporabe stvari, zlasti motornih vozil, Pravni letopis 2010, str. 129-138; glej predvsem strani 133-135.

Datum zadnje spremembe:

01.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1227/2021
• Sodba II Ips 413/2004
• VSRS Sodba II Ips 342/2015