VSRS Sklep II DoR 312/2018

Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

I. Predlog prvega tožnika se zavrne.

II. Predlog druge tožnice se šteje za umaknjen.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima: prva toženka solidarno s sedmim tožencem plača 228.434,33 EUR s pripadki (IV.1 točka izreka), druga toženka solidarno s sedmim tožencem plača 76.144,78 EUR s pripadki (IV.2 točka izreka), tretji toženec solidarno s sedmim tožencem plača 76.144,78 EUR s pripadki (IV.3 točka izreka), četrti toženec solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.4 točka izreka), peti toženec solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.5 točka izreka) in šesta toženka solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.6 točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da tožencem povrnejo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od V. do X. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika. Predlagata dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali so subjektivne okoliščine na strani oškodovanca (stiska, težko premoženjsko stanje, nezadostna izkušenost, lahkomiselnost, odvisnost) v členu prvega odstavka 119. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) jasno in določno naštete, ali gre za okoliščine, ki so naštete primeroma in elementi oderuške pogodbe obstajajo tudi, ko so podane kakšne druge okoliščine na strani oškodovancev, zaradi katerih so domnevni oškodovanci v neenakopravnem položaju z drugo stranjo? 2) Ali pravni standard nezadostna izkušenost iz člena prvega odstavka 119. člena OZ označuje osebne lastnosti oškodovanca, ali je le-ta podan tudi v primeru drugih, sicer objektivnih okoliščin na strani oškodovanca, kot so neznanje jezika, nepoznavanje prava in podobno? 3) Kdaj se aktivira predpogodbena dolžnost informiranja ene pogodbene stranke in kakšna mora biti stopnja jasnosti in oblika predpogodbenih razkritij v povezavi z načelom lastne odgovornosti za skrbno ravnanje druge pogodbene stranke? 4) Ali je za veljavnost poravnave skladno z 1058. členom OZ nujno, da med strankami poravnave obstaja materialno pravno razmerje, ali bo poravnava veljavno sklenjena tudi, če med strankami poravnave obstaja le procesno pravno razmerje, stranke pa so zaradi napačne razlage prava zmotno prepričane, da obstaja tudi materialno pravno razmerje? 5) Ali je primerno uporabiti 1058. člen OZ, v kolikor so stranke poravnavo sklenile tudi iz drugih razlogov (kavz) kot pa le odprava negotovosti? 6) Ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS), da sodišče obravnava enako pravno situacijo (dedovanje po pok. A. A.) pri stališču tožnika kot v celoti predvidljivo in preprosto, na drugi strani pa je ta ista pravna situacija za tožence zelo zapletena? Navajata, da predlog vlaga v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek zoper četrtega, petega in šestega toženca ter solidarno z njimi sedmega toženca. Tožnika sta dediščino po svojem pok. stricu A. A. pričakovala. Glede prvega vprašanja navajata, da sta nižji sodišči v nasprotju s prvim odstavkom 119. člena OZ materialnopravno napačno presodili, da je za izpolnitev subjektivnega elementa oderuške pogodbe dovolj, da sta stranki v neenakopravnem položaju, saj je pravni standard nezadostne izkušenosti razširilo na objektivne zunanje okoliščine: neznanje slovenskega jezika, nepoznavanje prava, omejene možnosti seznaniti se z vsebino slovenskega prava in tuje državljanstvo. Pri tožencih je glede njihovih osebnih lastnosti ugotovilo le, da so bili poslovno in življenjsko izkušeni. Sodišči bi tudi morali subjektivne okoliščine ugotavljati pri vsaki posamezni pogodbeni stranki in ne na sploh. Glede drugega vprašanja uveljavljata, da iz dosedanje sodne prakse jasno izhaja, da življenjsko in poslovno izkušene osebe, ki niso v nikakršni osebni, premoženjski ali kakšni drugi stiski in so bile poleg tega deležne pravnih nasvetov odvetnikov ter so imele dovolj časa za sprejem odločitve in branje sporazuma, ne morejo uspešno zatrjevati obstoja nezadostne izkušenosti samo zato, ker naj ne bi poznale slovenskega prava oziroma se z njim naj ne bi mogle seznaniti. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 286/2013 in II Ips 578/99. Glede tretjega vprašanja navajata, da je že samo besedilo Dednega dogovora razkrivalo vse potrebne informacije, dogovor je bil preveden v češčino, toženci pa so tudi imeli dovolj časa, da bi se o njegovi vsebini informirali. Zato je napačna odločitev nižjih sodišč, da naj bi tožnika imela predpogodbeno dolžnost informiranja. Čeprav so bile pravdne stranke v razmerju svaštva, to ni odločilno, saj se osebe pred zapuščinskim postopkom niso poznale in niso bile družinsko povezane. V zvezi z drugim in tretjim vprašanjem uveljavljata tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. ter 23. člena URS. Glede četrtega vprašanja navajata, da je sodišče napačno uporabilo 1058. člen OZ, ker je izhajalo iz trenutka ex post namesto ex ante. V trenutku sklepanja dednega dogovora sklep o dedovanju še ni bil izdan, v teku pa je bil zapuščinski postopek (katerega stranke so bile vse stranke dednega dogovora in odločitev zapuščinskega sodišča ni bila predvidljiva oziroma je bila vsaj negotova), zato takrat še ni bilo znano, kdo bo dedič in je bil dedni dogovor sklenjen z namenom odprave te negotovosti. Med strankami dogovora je tako obstajalo vsaj procesno pravno razmerje. Glede petega vprašanja opozarjata, da so pravdne stranke dedni dogovor sklenile, ker so želele razdeliti zapustnikovo premoženje, ob tem pa so želele tudi spoštovati zapustnikovo poslednjo voljo, pritožbeno sodišče pa je to napačno in protispisno (čeprav je bilo zapisano v dogovoru) spregledalo in presodilo nasprotno - da ga niso sklenile zaradi želje po spoštovanju zapustnikove poslednje volje. Glede šestega vprašanja navajata, da je sodišče neenako obravnavalo tožnika in tožence. Po eni strani je namreč presodilo, da naj bi bila odločitev zapuščinskega sodišča za tožnika (pa tudi nasploh) v celoti predvidljiva in gotova že v trenutku sklepanja dednega dogovora in da sta tožnika zavajala tožence, po drugi strani pa zanika obstoj vsakršne možnosti, da so bili toženci seznanjeni s slovenskim pravom oziroma da so sploh imeli objektivno možnost seznanitve z njim, čeprav jih v podpis dednega dogovora ni nihče silil in so imeli dovolj časa za razmislek ter so bili deležni pravne pomoči oziroma svetovanja odvetnikov. Uveljavlja kršitev po 14., 22. in 23. členu URS in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.

4. Predlog prvega tožnika ni utemeljen, predlog druge tožnice pa se šteje za umaknjen.

5. Vrhovno sodišče je pri pri presoji predloga za dopustitev revizije uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe novele. Sodišče prve stopnje pa je odločbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

Glede umika predloga

6. Po prvem in drugem odstavku 105. a člena ZPP mora biti ob vložitvi predloga za dopustitev revizije plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori na posledice neplačila. Posledica neplačila sodne takse je določena v tretjem odstavku istega člena zakona: če sodna taksa v roku ni plačana in niso podani pogoji za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je vloga umaknjena.

7. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče vsakemu od predlagateljev naložilo plačilo sodne takse za predlog za dopustitev revizije v znesku 241,50 EUR v petnajstih dneh od vročitve plačilnega naloga (opr. št. II DoR 312/2018 z dne 5. 9. 2018) ter ju opozorilo na posledice neplačila takse. Poučilo ju je tudi, da lahko zoper nalog vložita ugovor le iz omejenih razlogov. Predlagateljeva pooblaščenca sta plačilni nalog oba prejela 6. 9. 2018. Po izteku tega roka je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je tožnik plačal sodno takso v znesku 241,50 EUR 10. 9. 2018, tožnica pa sodne takse v petnajstdnevnem roku ni plačala, zato jo je Vrhovno sodišče z dopisom (opr. št. II DoR 312/2018 z dne 8. 10. 2018) seznanilo o njenem neplačilu in ji dalo možnost, da se v roku osmih dni o tem izjavi ter jo ob tem opozorilo, da naknadno plačilo sodne takse (po izteku roka iz plačilnega naloga ali po prejemu tega dopisa) ne more več vplivati na nastop posledic iz tretjega odstavka 105. a člena ZPP. Tožnica je nato z vlogo z dne 22. 10. 2018 odgovorila, da je v skladu z dogovorom takso za predlog dopustitev revizije plačal tožnik 10. 9. 2018 v celoti, tožnik pa je z vlogo z dne 25. 10. 2018 navedel, da je v skladu z dogovorom s tožnico 10. 9. 2018 plačal takso za predlog za dopustitev revizije v znesku 241,50 EUR ter dodal, da sodišče niti njemu niti njegovemu pooblaščencu ni vročilo naloga za plačilo takse.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je nalog za plačilo sodne takse vročilo vsakemu od predlagateljev (kot je to razvidno iz vročilnic, pripetih k plačilnima nalogoma na list. št. 39 – 44), torej tako tožniku kot tožnici, ter da je tožnik plačal samo sodno takso po svojem plačilnem nalogu (II DoR 312/208-4 z dne 5. 9 2018), ne pa tudi sodne takse po plačilnem nalogu druge tožnice. Tožnica sodne takse, kot je tudi sama priznala v dopisu z dne 22. 10. 2018, ni plačala, prav tako zoper plačilni nalog ni vložila ugovora.

9. Ker torej sodna taksa za tožničin predlog za dopustitev revizije ni bila plačana v petnajstdnevnem roku, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 105. a člena ZPP štelo, da je tožnica predlog za dopustitev revizije umaknila.

Glede zavrnitve predloga

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožnikovem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato njegov predlog zavrnilo (367.c člen ZPP). Tožnik, ki s predlogom ni uspel, sam krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 184/2018-7
• VSRS Sklep II DoR 77/2022
• VSRS Sklep II DoR 14/2023