VSRS Sodba II Ips 197/2018

Jedro

Zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti in zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, je Vrhovno sodišče izhajalo iz doslej že zavzetih stališč o veljavnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v CHF kot tuji valuti.

Bistvo sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Gre za materialnopravna izhodišča, ki jih je treba upoštevati tudi za presojo konkretne zadeve, upoštevajoč pač v tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine.

Dejanske okoliščine, v katerih je bila sklenjena kreditna pogodba, sta tako dolžni navesti stranki; posledice opustitve te dolžnosti nosi stranka, na kateri je dokazno breme za določeno dejstvo. Tožnica zatrjuje negativno dejstvo (da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena), kar nakazuje, da dokazno breme nosi tožena stranka; potem, ko je ta dokazala, da je bila pojasnilna dolžnost vendarle v določeni meri opravljena, je procesno dokazno breme prešlo na tožnico. V tem smislu je treba razumeti presojo sodišča druge stopnje, ko je na podlagi navedenega in ob odsotnosti konkretnejših pojasnil tožnice, katere relevantne okoliščine so ji bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bila opozorjena, zaključilo, da je bila tožnica ustrezno in zadostno poučena o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero, ter seznanjena z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo znatnega zvišanja vrednosti njene pogodbene obveznosti v domači valuti. Takšen zaključek nadalje vodi v sklep, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in da je zato pogodbeni pogoj (valutna klavzula v CHF) jasen in razumljiv, kar nadalje izključuje presojo njegove nepoštenosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.821.62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožnica kot kreditojemalka in A. A. kot solidarni porok oziroma zastavitelj sta s toženko 28. 2. 2005 v obliki notarskega zapisa SV 1364/05 sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu z valutno klavzulo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve. Kredit je ob sklenitvi pogodbe znašal tolarsko protivrednost 61.885,00 CHF, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije.

2. Kasneje je vrednost švicarskega franka (CHF) v primerjavi z vrednostjo EUR¹ precej narasla, kar je pomenilo, da se je kreditna obremenitev za tožnico povečala, saj je morala za odplačilo mesečne anuitete, določene v protivrednosti CHF, porabiti večjo količino EUR.

3. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da sta pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena v obliki notarskega zapisa, nična in da je toženka dolžna tožnici izstaviti izbrisno pobotnico za izbris zastavne pravice za znesek 61.885,00 CHF pri nepremičnini ..., posamezni del št. 14 v stavbi 3272, k. o. ... (ID ...). Tožnica je trdila, da je pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom, ker gre za oderuški pogodbi in ker toženka pri sklepanju pogodb ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in ni seznanila kreditojemalke in porokinje z valutnimi tveganji, ki jih s tako pogodbo prevzemata nase.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

5. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijta stroške pritožbenega postopka.

6. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP²) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Dejanski okvir spora

8. Tožnica (kot kreditojemalka) je s pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo z dne 28. 7. 2005 pridobila tolarski gotovinski kredit z valutno klavzulo po srednjem tečaju Banke Slovenije v višini 61,885,00 CHF. Rok vračila kredita je bil 20 let (240 mesečnih anuitet). Kredit je bil zavarovan s solidarnim poroštvom A. A. in s hipoteko na njenih nepremičninah. Tožnica (in tudi A. A.) je že pet mesecev pred tem prav tako v obliki notarskega zapisa sklenila posojilno pogodbo z valutno klavzulo s fizično osebo kot posojilodajalko, pogodbo s toženko pa je nato sklenila zaradi poplačila kredita po prejšnji pogodbi. V 20. členu s toženko sklenjene kreditne pogodbe je določeno, da kreditojemalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 (dvanajst) mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), v času trajanja te pogodbe in izjavlja, da ta riziko izrecno prevzema.

9. Do 2008 se je tečajno razmerje gibalo v korist tožnice. Znano je, da je do apreciacije CHF začelo zlagoma prihajati leta 2008, ukrep švicarske centralne banke, ki je razveljavil minimalni menjalni tečaj med CHF in EUR, pa je bil sprejet leta 2015.

Nosilni razlogi za odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta tako ugotovitveni kot dajatveni tožbeni zahtevek neutemeljena, ker bi morala v sporu kot nujna sospornica nastopati tudi A. A., v nadaljevanju obrazložitve pa je nato zahtevek za ugotovitev ničnosti obravnavalo tudi po vsebini. Presodilo je, da sta Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK³) dopuščala uporabo valutne klavzule. Ni šlo za oderuško pogodbo, saj tožnica ni izkazala niti objektivnega niti subjektivnega elementa. Pet mesecev prej sklenjena kreditna pogodba je bila v obliki notarskega zapisa sklenjena pri istem notarju, ki je tožnico enako poučil o vsebini posla, pravnih posledicah ter znanih in običajnih tveganjih pri sklenitvi pogodbe. Tožnica torej ob sklepanju druge pogodbe ni bila neizkušena in je vedela, kaj pomeni posojilna pogodba z valutno klavzulo in kakšna so bila tveganja, povezana z njo.

11. Sodišče druge stopnje je razlogom o zgrešeni legitimaciji pritrdilo glede zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in izstavitve izbrisne pobotnice, ne pa tudi glede zahtevka za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Obrazložitev sodišče nadalje osredotoči na zatrjevano opustitev pojasnilne dolžnosti banke. Uvodoma poudari pomen pojasnilne dolžnosti in zahtevo, da so pogodbeni pogoji napisani v jasnem in razumljivem jeziku, kar pomeni, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Sklicujoč se na zadevo Sodišča Evropske unije C-186/16 Andriciuc in drugi proti Banca Romaneasca SA (v nadaljevanju: zadeva Andriciuc) zaključi, da ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj o vezanosti vrednosti izpolnitve na tujo valuto razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, temveč je tudi sposoben oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti. V obravnavanem primeru opozorilo na valutno tveganje vsebuje že 20. člen kreditne pogodbe. Iz tega besedila sicer ni razvidno, kaj natančno je toženka v zvezi s prevzetim tveganjem pojasnila tožnici, vendar slednja ni prerekala navedb, da so ji bili pred sklenitvijo pogodbe enakovredno predstavljeni vsi krediti skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi ter da ji je bilo besedilo pogodbe prebrano in razloženo, zlasti v smislu tveganj ter možnosti spremembe višine mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja. Glede na predhodno sklenitev istovrstne pogodbe in ob odsotnosti konkretnejših pojasnil tožnice, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bila opozorjena, zaključi, da je bila tožnica ustrezno in zadostno poučena o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero, ter seznanjena z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo znatnega zvišanja vrednosti njene pogodbene obveznosti v domači valuti. Sodišče druge stopnje še pritrdi razlogom o neobstoju objektivnega elementa (ob sklenitvi pogodbe ni bilo očitnega nesorazmerja oziroma neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank) in subjektivnega elementa oderuštva (tožnica niti ni navedla konkretnih dejstev, ki bi omogočala sklep, da je toženka izkoristila tožničino stisko, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost).

Povzetek bistvenih navedb strank v revizijskem postopku

12. Tožnica v reviziji trdi, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, saj skuša sodišče najprej prikazati, da je toženka povsem adekvatno postopala in izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in svojo oceno oprlo na 20. člen pogodbe, istočasno pa navedlo, da iz tega besedila ni razvidno, kaj natančno je toženka v zvezi s prevzetim tveganjem pojasnila, pri čemer se je sodišče zadovoljilo s tem, da tožnica tega ni prerekala, čeprav je ves čas zatrjevala kršitev pojasnilne dolžnosti. Opozarja na zadeve Andriciuc, C-26/13 (Árpád Kásler, Hajnalka Káslerné Rábai proti OTP Jelzálogbank Zrt, v nadaljevanju: zadeva Kásler) in C-284/16⁴, ki poleg še nekaterih odločb slovenskih sodišč⁵ potrjujejo nujnost in upravičenost sprejetja zakona o konverziji CHF kreditov. Trdi, da se sodišče ni opredelilo in ni uporabilo do določb ZPotK, ki določa ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev do potrošnika in neposredno uporabo zakona v primeru, če so določila kreditne pogodbe nejasna ali nepopolna. Sodišče prve stopnje se tudi ni posebej ukvarjalo s tem, da kredit v tuji valuti sam zase ne predstavlja tipskega (oziroma s strani podjetja vnaprej pripravljenega) pogoja, ampak gre za posamičen dogovor (o glavnem predmetu pogodbe). Zaradi neustreznega postopanja (opustitve) podjetja pa je lahko nedovoljen tudi dogovor (pogoj), ki se nanaša oziroma je povezan z glavnim predmetom (torej bistvenim elementom) pogodbe. V zadevah Andriciuc in Kásler je Sodišče Evropske unije poudarilo, da jasnost pogodbenega pogoja o glavni stvari (kot predpostavke njegove dopustnosti) ne zajema le njegove slovnične razumljivosti, ampak se razteza tudi na pojasnilo okoliščin (delovanja in mehanizma), ki potrošniku omogočajo oceno ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo. Zahteva po določenosti pogodbenega pogoja v jasnem (razumljivem) jeziku predpostavlja, da morajo pri kreditnih pogodbah finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev in morajo vsebovati (vsaj to), kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče (in povečanje tujih obrestnih mer). Finančna ustanova je dolžna navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posla v tuji valuti. Zahteva po posredovanju potrebnih informacij pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Gre torej za obveznosti finančne ustanove, katerih izpolnitev ne more biti odvisna od zainteresiranosti („sodelovanja“) nasprotne stranke (posojilojemalca), ne od okoliščine, ali je bila ta sama „iniciator“ za sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo oziroma v tuji valuti. Opustitev tovrstnih dolžnosti je bil glavni očitek tožnice toženi stranki. Tožnica je toženki očitala, da ju ni seznanila s „kapitalnimi tveganji“ kredita z valutno klavzulo v CHF (s čimer naj bi kršila svojo pojasnilno dolžnost) oziroma da naj bi ji (čeprav je razpolagala z informacijami, da ni tako) zagotavljala, da gre za varen kredit. Kljub temu da je bila toženka ob sklenitvi pogodbe seznanjena z (realno) možnostjo pomembne spremembe tečaja (povečanja vrednosti CHF) in posledičnega občutnega povečanja finančnega bremena tožnice, je ob sklepanju pogodbe ni opozorila na način, ki ga je Sodišče Evropske unije izpostavilo v zadevi Andriciuc. Posredovati bi ji morala informacije, ki bi ji omogočale konkretno razumeti, kaj naj bi pogodbeno določilo pomenilo za višino njene mesečne in siceršnje (celotne) obveznosti do toženke. Takšnih konkretiziranih informacij tožnica ni prejela. Opustitev te pojasnjevalne dolžnosti sama po sebi pomeni, da sta pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu in sporazum o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini nedovoljena in iz tega razloga nična. Zaradi te opustitve oziroma njenega nezadostnega informiranja tožnice pojasnjevanje sodišč, da je bil ob podpisu pogodbe seznanjena z vsemi riziki, ki jih je nase tudi prevzela, dosegajo prag očitne arbitrarnosti. Ti pomisleki bi odpadli zgolj v primeru, ko bi toženka svoji pojasnilni dolžnosti v celoti zadostila. Okoliščina, da je bila na podlagi ničnih dogovorov za zavarovanje toženkine terjatve vknjižena hipoteka, vodi k zaključku o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev neveljavnosti in izbris te pravice.

13. Toženka v odgovoru na revizijo uvodoma opozarja, da skuša tožnica svoje revizijske navedbe s sklicevanjem na Direktivo sveta 93/13/EGS in dve zadevi Sodišča Evropske unije postaviti v okvir dopustnega revizijskega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Iz tožbenih trditev tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi tožnica v zvezi s konkretno pogodbo postavila trditve o nepoštenih pogodbenih pogojih; ni podala trditev, kateri konkretni pogodbeni pogoji v konkretni kreditni pogodbi naj bi bili nepošteni, zakaj naj bi bili nepošteni in na kateri podlagi. Večina odločitev, na katere se tožnica sklicuje v svoji reviziji, je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje znana. Z navajanjem, kakšni pogodbeni pogoji v kreditnih pogodbah naj bi bili nepošteni, tožnica dejansko uveljavlja revizijski razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in glede tega navaja nova dejstva in nove okoliščine, ne uveljavlja pa zatrjevanega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Nedovoljene novote, ki jih v okviru revizijskih razlogov navaja tožnica, so npr. navedbe, da kredit v tuji valuti ne predstavlja tipskega pogoja, ampak gre za posamičen dogovor, o jasnosti pogodbenega pogoja o glavni stvari ipd. Vsega tega namreč ni najti med njenimi dosedanjimi trditvami. Ne pove tudi, kako so ugotovitve Sodišča Evropske unije v sprejetih odločitvah povezane s konkretno pogodbo oziroma njenimi konkretnimi določili in ostaja na nivoju splošnih in pavšalnih navedb. Tudi očitek, da naj je toženka ne bi seznanila z „valutnimi tveganji“, je dejansko graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka je že v odgovoru na tožbo podala jasne trditve kako, na kakšne načine in v kakšnem obsegu je izpolnila svojo seznanitveno dolžnost, trdila je, da je bila tožnica seznanjena z valutnimi tveganji, tečaji valut, z možnostjo spremembe njenih obveznosti zaradi spremembe tečaja ipd. in za to ponudila dokaze. Tožnica takih trditev ni prerekala, zato je višje sodišče pravilno ugotovilo, da se štejejo za ugotovljene. Sicer pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo z upoštevanjem slovenske zakonodaje (OZ, ZVPot, ZPotK, ZBan), Direktive 93/13/EGS in odločitve Sodišča Evropske unije v zadevah C-186/16 in C-26/13 in zaključili, da so krediti z valutno klavzulo na podlagi OZ, ZVPot in ZPotK dopustni, dovoljeni in zakoniti. Glede na novejšo prakso Vrhovnega sodišča⁶ pa nadalje toženka še pojasnjuje, da:

- sklenitev kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne nasprotuje prisilnim predpisom;

- je podlaga kreditne pogodbe pridobitev posojila (causa credendi), ki ni nedopustna;

- gre pri kreditnih pogodbah z valutno klavzulo za aleatorne pogodbe, zato ni mogoče uspeti z zahtevkom, da je že ob sklenitvi pomenila za banko izključno dobiček, za kreditojemalca pa izgubo; tako tudi ni izkazano, da bi bilo med dajatvami ene in druge stranke že ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje;

- kreditna pogodba ne predstavlja izvedenega finančnega instrumenta;

- zahtev ZpotK-1 in ZpotK-2, ki sta začela veljati po sklenitvi kreditne pogodbe, ni mogoče uporabiti za pred njuno uveljavitvijo sklenjene pogodbe;

- je morebitno ničnost kreditne pogodbe dovoljeno ugotavljati le, če bi bila ugotovljena (pa ni bila) nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule);

- se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja opravi šele, če bi bilo ugotovljeno, da tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, v konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je bila ustrezno izpolnjena in torej presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja sploh ni dovoljena;

- tudi če bi pojasnilna dolžnost toženke ne bila ustrezno izpolnjena (pa je bila), pa dobra vera tožene stranke v do sedaj izvedenem postopku ni bila prerekana, ampak celo izkazana z načinom in vsebino predstavitve tveganj tožnici; z izjavami prič in enakovrednim prevzemanjem tveganj pa je bilo dokazano, da ni obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank.

Presoja utemeljenosti revizije

14. Revizija ni utemeljena.

15. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti, tudi v tistem delu, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in dajatvenega zahtevka za izstavitev izbrisne pobotnice. V tem obsegu tožnica ni uspela zaradi napačne stvarne legitimacije, teh razlogov pa v reviziji vsebinsko ne napada. Vrhovno sodišče zato nadaljnjo obrazložitev v skladu s prej citiranim zakonskim določilom prvega odstavka 371. člena ZPP omejuje le na presojo pravilnosti odločitve o ničnosti kreditne pogodbe.

16. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Med prepisom besedila 20. člena kreditne pogodbe in zapisom, da iz tega ni razvidno, kaj natančno je tožena stranka v zvezi s prevzetim tveganjem tožnici pojasnila, ni nasprotja, v nadaljnjem zapisu, da tožnica ni prerekala navedb, da so ji bili pred sklenitvijo pogodbe enakovredno predstavljeni vsi krediti skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi ter da ji je bilo besedilo pogodbe prebrano in razloženo, zlasti v smislu tveganj ter možnosti spremembe višine mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja, pa tudi nobenih nejasnosti.

17. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o kreditu z valutno klavzulo in ne pogodbe o kreditu v tuji valuti, kot ves čas trdi tožnica. To glede na čas sklepanja pogodbe v letu 2005 ni neobičajno, saj tedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (v nadaljevanju ZDP) ni dopuščal povsem prostega poslovanja v tujih plačilnih sredstvih med rezidenti,⁷ je pa izrecno določal, da je dovoljena uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne osnove v pogodbah med rezidenti, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar (tretji odstavek 18. člena ZDP). Sklepanje kreditnih pogodb, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, je predvideval tudi ZPotK (9. točka 7. člena), OZ pa je na splošno dopuščal dogovore o valutni klavzuli (372. člen OZ). V obravnavani kreditni pogodbi je torej vrednost CHF zgolj vrednostna osnova, ki naj bi zagotavljala ohranitev enake vrednosti dajatev v času nastanka in v času izpolnitve, torej v daljšem časovnem obdobju. Namen valutne klavzule in namen sklenitve posla v tuji valuti je torej v bistvenem enak, ker pa s tem postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute, gre v tem delu za aleatorno pogodbo. Kljub temu pa posel ni nedopusten, saj je avtonomiji pogodbenih strank prepuščeno, ali in za kakšno vrednostno osnovo se bosta dogovorili. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno presodili, da je pravni posel (pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF) dopusten.

18. Zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti in zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, je Vrhovno sodišče ob nadaljnji presoji spora izhajalo iz doslej že zavzetih stališč o veljavnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v CHF kot tuji valuti.⁸ Ker je bila obravnavana kreditna pogodba vendarle sklenjena z valutno klavzulo, pa znova opozarja na svoje stališče iz 14. točke obrazložitve sklepa II Ips 201/2017⁹, da bi bilo ravnanje toženke, če bi za preračun anuitet res uporabljala lasten prodajni tečaj tuje valute, lahko opredeljeno kot nepošteno; vendar tudi takšno ravnanje ne bi pomenilo ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč bi tožniki lahko zahtevali le, da se pri preračunu uporabi srednji tečaj Banke Slovenije in povrnitev morebitne škode, ki bi jim nastala zaradi uporabe nepoštenega tečaja v preteklosti. V tu obravnavani kreditni pogodbi je bil tako za določitev višine odobrenega gotovinskega kredita kot za vračilo kredita v mesečnih anuitetah določen enak tečaj (srednji tečaj Banke Slovenije), torej do asimetrije izpolnitve zaradi v pogodbi določenega tečaja CHF ni moglo priti.

19. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo namen pojasnilne dolžnosti banke. Ne glede na to da ni izrecno citiralo določila 21. člena ZPotK, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika in da se določbe zakona neposredno uporabljajo tudi v primeru, če so določila kreditne pogodbe nejasna ali nepopolna, to ne pomeni, da spornega pravnega razmerja ni presojalo tudi na tej materialnopravni podlagi, saj je bila ničnost pogodbe predmet tožbenega zahtevka. Ker je v času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK glede kreditne pogodbe, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, vseboval le skopo določbo o (nujni) vsebini takšne pogodbe, pojasnilno dolžnost pa opredeljeval le na načelni ravni (prvi odstavek 6. člena ZPotK), je izhajalo tudi iz stališč, ki jih je Sodišče Evropske unije zavzelo v zadevi Andriciuc. Tem stališčem je v svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče in izhodišča za presojo podalo v že omenjenem sklepu II Ips 201/2017. Ta se v bistvenem ujemajo s stališči sodišča druge stopnje in ne nazadnje tudi same revizije, ki se v veliki meri sklicuje ravno na zadevo Andriciuc.Toženka nima prav, da tožnica s povzemanjem razlogov iz te zadeve navaja nova dejstva, ki jih doslej v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Bistvo sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Gre za materialnopravna izhodišča, ki jih je treba upoštevati tudi za presojo konkretne zadeve, upoštevajoč pač v tej zadevi ugotovljene dejanske okoliščine. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju zgolj v kratkem pojasnjuje njihovo bistvo.¹⁰

20. ZVPot je v 22. členu določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V nasprotnem se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar zagotovo predstavlja tudi dogovor o valuti vračila kredita oziroma glede na že naveden enak namen in enake učinke za potrošnika tudi dogovor o vezanosti višine kredita in njegovega vračila na vrednost tuje valute. V skladu z načelom lojalne razlage evropske Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), določbe katere so bile implementirane v ZVPot, je treba skleniti, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno.¹¹ Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru slednje je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

21. Enako kot v doslej obravnavanih zadevah glede dogovora o vrnitvi kredita v tuji valuti Vrhovno sodišče tudi dogovor o valutni klavzuli presoja kot „glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen“, saj je šlo za s strani banke vnaprej pripravljeno pogodbo in četudi so bili, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, tožnici enakovredno predstavljeni vsi krediti skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi, je imela zgolj možnost izbire med že vnaprej pripravljenimi možnimi pogoji. Predpostavka presoje nepoštenosti takšnega pogoja je njegova nejasnost in nerazumljivost. Toženka v odgovoru na revizijo tako utemeljeno opozarja, da se presoja nepoštenosti pogoja opravi šele, če je predhodno ugotovljeno, da pogodbeni pogoj ni jasen in razumljiv. Jasnost in razumljivost pogodbenih pogojev pa ne pomeni, razumljivost le formalno in slovnično, ampak mora potrošnik pogoj razumeti glede njegovega dejanskega obsega tako, da je povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute (ki pomeni vrednostno osnovo njegove obveznosti), ampak je tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Zato je jasnost in razumljivost pogoja povezana s korektno izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti banke. Navedene kriterije iz zadeve Andriciuc, povzema tudi revizija, vendar pa je vprašanje, ali je bil potrošnik pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in sposobnosti ocene skupnega stroška kredita, treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.

22. V zvezi s konkretnim primerom zato Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče pri odločanju vezano na s strani strank ponujeno trditveno in dokazno podlago in izven pooblastil, ki mu jih nudi materialno procesno vodstvo, ne more samo vplivati na obseg v obliki dejstev in dokazov ponujenega procesnega gradiva. Dejanske okoliščine, v katerih je bila sklenjena kreditna pogodba, sta tako dolžni navesti stranki; posledice opustitve te dolžnosti nosi stranka, na kateri je dokazno breme za določeno dejstvo. Tožnica zatrjuje negativno dejstvo (da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena), kar nakazuje, da dokazno breme (v skladu s pravilom, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje, in ne tisti, ki zanika) nosi tožena stranka; potem, ko je ta dokazala, da je bila pojasnilna dolžnost vendarle v določeni meri opravljena (z enakovredno predstavitvijo vseh kreditov skupaj z njihovimi prednostmi in slabostmi, z zapisom v 20. členu kreditne pogodbe, ki ji je bil skupaj s celotnim besedilom pogodbe prebran in razložen, zlasti v smeri tveganj, ter možnosti spremembe višine mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja, s poukom s strani notarja, ob prejšnjem sklepanju istovrstne pogodbe), je procesno dokazno breme prešlo na tožnico. V tem smislu je treba razumeti presojo sodišča druge stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je na podlagi navedenega in ob odsotnosti konkretnejših pojasnil tožnice, katere relevantne okoliščine (poleg možnosti sklenitve zavarovanja) so ji bile zamolčane ter kako se je realiziralo tveganje, na katerega naj ne bi bila opozorjena, zaključilo, da je bila tožnica ustrezno in zadostno poučena o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero, ter seznanjena z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo znatnega zvišanja vrednosti njene pogodbene obveznosti v domači valuti. Takšen zaključek nadalje vodi v sklep, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in da je zato pogodbeni pogoj (valutna klavzula v CHF) jasen in razumljiv, kar nadalje izključuje presojo njegove nepoštenosti. Tožnica ne zatrjuje kakšnih nepravilnosti dokaznega postopka, ampak z revizijo navedeni zaključek izpodbija z materialnopravnimi razlogi iz obrazložitve odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi Andiciuc. Kot opozarja toženka v odgovoru na revizijo, pri tem niti ne pojasni, kako so stališča v sprejetih odločitvah Sodišča Evropske unije povezana s konkretno odločitvijo, zaradi česar ostajajo na nivoju splošnih, pavšalnih navedb.¹² Pritrditi je treba navedbam toženke, da njene navedbe v določeni meri pomenijo tudi navajanje novot (npr. da je toženka razpolagala z določenimi /nekonkretiziranimi/ informacijami glede tveganja spremembe tečaja), kar v revizijskem postopku ne more biti upoštevano.

23. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP). Zato jo je zavrnilo.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti njene revizijske stroške, ki jih sestavljajo stroški odgovora na revizijo, materialni stroški in DDV.

-------------------------------
¹ V času odplačevanja kredita je euro s 1. 1. 2007 zamenjal tolar kot plačilno sredstvo v RS.
² Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
³ V času sklenitve pogodbe je veljal ZPotK, Uradni list RS, št. 70/2000.
⁴ Povezave med to zadevo Slowakische Republik proti Achmea BV in tu obravnavano ni videti.
⁵ Navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1030/2015. V zadevi je bila vložena revizija, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo ugodeno zahtevku tožnikov, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (sklep II Ips 137/2018).
⁶ Pri tem opozarja na zadevo II Ips 201/2017.
⁷ Prim. 18. in 34. člena ZDP.
⁸ Gre za zadeve II Ips 141/2017, II Ips 201/2017, II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018.
⁹ In poudarjeno tudi v zadevi II Ips 195/2018.
¹⁰ Na način, kot je to že zapisalo v 43. točki obrazložitve sodbe II Ips 195/2018 in 20. točki sklepa II Ips 137/2018.
¹¹ V skladu z drugim odstavkom 4. člena Direktive 93/13/EGS je ocena nedovoljenosti spornega pogodbenega pogoja dopustna le v primeru, če pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku.
¹² Zlasti tudi zato, ker se dani kredit nanaša na drugo časovno obdobje, ko so bile valutna razmerja še povsem drugačna.

Datum zadnje spremembe:

23.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1426/2019
• VSL Sklep II Cp 130/2022
• VSRS Sklep II DoR 439/2021