VSRS Sodba II Ips 231/2018

Jedro

Konkretne okoliščine obravnavane zadeve niso takšne, da bi za varstvo tožničinih pravic zadoščalo že golo zanikanje navedb v objavljenem besedilu. Ker objavljeni prispevek temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, je njihovo zanikanje oziroma prikaz nasprotnih dejstev mogoč le ob enaki ravni konkretiziranih podatkov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njegove revizijske stroške v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je zahtevala objavo popravka na prispevek Vse skrivnosti grobarja E. Prvi del sage o A. A., (ne)posrednemu lastniku številnih družb, ki mrgolijo pod tlakovci okrog E.“, ki je bil objavljen dne 28. 8. 2017 v časopisu B. ter na spletnem portalu www....

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 610,69 EUR pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je v prvotnem sojenju pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedena odločitev je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 140/2018 z dne 9. 8. 2018 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je namreč presodilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je ugotavljalo, ali je bila vsebine določene povedi v popravku resnična, poleg tega je z zaključkom, da je bila ta poved obenem tudi nejasna, poseglo v pravico strank do izjave, saj se na njeno nejasnost nobena izmed strank ni sklicevala. Sicer pa zaradi nejasnosti posamezne povedi, ki sporočilnega jedra popravka ne zadeva, objave popravka ni dopustno zavrniti.

4. V ponovnem sojenju je pritožbeno sodišče ponovno zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o nadaljnjih stroških postopka.

5. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve enemu izmed nižjih sodišč v novo sojenje. Priglasila je revizijske stroške.

6. Revizija je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje ali zavrnitev in priglasil stroške revizijskega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavrnitev popravka utemeljena že zaradi neprimernosti drugega¹ odstavka, saj je v njem tožnica podala gola zanikanja v prispevku navedenih dejstev. Ker je prispevek temeljil na visoko konkretiziranih in preciznih podatkih, je zanikanje in prikaz nasprotnih dejstev mogoče le na enako konkretizirani ravni.

8. Nato je presojalo tudi preostalo vsebino popravka in ugotovilo, da tudi ta ni primerna. Objavljen članek je vseboval pojasnilo, da se ugotovitve nanašajo na posebni pregled revizijske družbe Ernst & Young, ki ga je naročila C. C. in je temeljil na pregledu 105 transakcij, še posebej pa je bilo izpostavljeno opozorilo revizijske hiše, da niso dobili vpogleda v vse računovodske evidence transakcij in da jim ni uspelo preveriti usklajenosti med računovodskimi evidencami in začetnim stanjem. Povprečen bralec je razumel, kdo in zakaj je poročilo naročil (C. C.), da je imela revizijska hiša omejen dostop do dokumentacije ter je posledično relativizirana stopnja zanesljivosti njenih zaključkov. Ker je poročilo vsebovalo ugotovitve o konkretnih poslih, bi tožnica, ki razpolaga s potrebno dokumentacijo, lahko z ustrezno vsebino popravka ovrgla posamične ugotovitve poročila. Tožnica zanika zgolj verodostojnost teh ugotovitev iz razlogov, ki so bili v članku že pojasnjeni, ne pa ugotovitev samih. Popravek ne vsebuje prikaza nasprotnih dejstev, ampak vsebinsko prazne navedbe na ravni golega zanikanja. Bralec iz popravka ne izve ničesar o tem, kakšni so verodostojni podatki, ki izhajajo iz dokumentacije, s katero Ernst & Young ni razpolagal. Če stranka oceni, da posamezni podatki pomenijo poslovno skrivnost in jih zato v popravku ne navede, s tem prevzame tveganje, da zapis ne bo izpolnjeval meril za objavo popravka.

9. Navedbe o neverodostojnosti izjav C. C. ne izpolnjujejo kriterija izpodbijanja ali bistvenega dopolnjevanja objavljenega besedila. Ni jasno, v zvezi s katerim objavljenim podatkom se vprašanje o njeni verodostojnosti sploh zastavlja. Vloga C. C. za vsebino celotnega članka ni bistvena kakor tudi ne njeno pojasnilo, zakaj je odstopila. V tem delu je popravek nedosleden, saj po eni strani navaja, da so ji bila odvzeta vsa pooblastila, da je bila razrešena in odpoklicana, nato pa, da je zato sama odstopila, kar je protislovno.

10. Poleg tega je bila tožnici dana možnost, da vpliva na vsebino objave, saj ji je bilo posredovanih 28 vprašanj glede obravnavane tematike. Čas 22 ur, ki ji je bil dan na razpolago za odgovor, je bil absolutno prekratek, vendar pa tožnica ne trdi, da bi pozneje posredovala kakšna pojasnila ali odgovore. Edino njeno pojasnilo, da „poročilo ne odraža resničnih dejstev, saj ne temelji na podlagi avtentičnih dokumentov, saj Ernst & Young nikoli ni imel dostopa do dokumentacije F., D. in drugih podjetij“, je bilo v celoti objavljeno in ne izven konteksta. Tako ne drži vsebina popravka, da „so bila v preostalem delu pojasnila podana, vendar niso bila upoštevana ali pa so bila predstavljena na zavajajoč način“, zato niso izpolnjeni pogoji za objavo petega odstavka popravka, posledično pa popravka kot celote.

11. Glede navedb, da je tožnica družba brez zaposlenih in poslovnih prostorov, pa tožnica v popravku navaja, v koliko državah je prisotna s proizvodi, koliko ima zaposlenih po svetu in kolikšen promet ustvari. Gre za pojasnjevanje nečesa, kar v članku ni bilo problematizirano, na tisto, kar je bilo problematizirano (da gre za družbo brez zaposlenih in poslovnih prostorov na Cipru), pa popravek ne odgovarja.

Odločitev sodišča druge stopnje

12. Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju pritrdilo presoji, da je članek navajal zelo konkretna dejstva glede spornega finančnega poslovanja tožnice s hčerinskimi in drugimi družbami z navedbo denarnih zneskov in lastniških povezav med temi družbami. S pritožbenimi navedbami, da bi bil popravek preobsežen, če bi želela odgovoriti na navedbe iz članka in bi predstavila finančne transakcije, tožnica posredno priznava, da vsebina popravka ne odgovarja na osrednje sporočilo članka in na posamezne odločilne vsebinske navedbe, kar potrjuje tudi njena navedba, da zaradi poslovne tajnosti ne želi razkriti teh informacij. Bistvo pravice do popravka je ravno zavarovanje osebnostnih pravic prizadete osebe na način, da se javnosti sporoči nasprotna dejstva, s katerimi opredeljeno spodbija oziroma dopolnjuje navedbe iz članka. Tožnica bi morala tako v popravku določno odgovoriti na navedbe glede posameznih (bistvenih) finančnih transakcij. Popravek je vsebinsko prazen, saj ne izpodbija ali popravlja nobene izmed bistvenih posamičnih trditev iz članka, ki temeljijo na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih.

13. Bistvena vsebina članka so sporne večmilijonske finančne transakcije med tožnico in družbami, od katerih so nekatere tudi lastniško povezane s tožnico oziroma njenim direktorjem. Konkretne navedbe iz članka tožnica le pavšalno zanika kot neresnične. Ne opredeli se do očitanih posamičnih netransparentnih finančnih transakcij in konkretizirano ne zanika, da družbe niso poravnale dolga do tožnice iz posojilnih pogodb ter da je največji dolžnik tožnice D. Popravek se ne opredeli niti do trditev o prirejenih oziroma antidatiranih bilancah. Glede poročila revizijske hiše ne navaja nasprotnih trditev in tudi bistveno ne dopolnjuje dejstev, ki so glede poročila navedena že v članku. Popravek se ne opredeli niti do navedb, da iz revizijskega poročila izhaja, da je v več transakcijah ista oseba podpisala pogodbe za obe pogodbeni stranki. V popravku je poudarjeno, da revizijska hiša v poročilu ne navaja, da bi tožnica poslovala v neskladju s predpisi, kar pa glede na v članku predstavljene številne sporne transakcije v ničemer ne dopolnjuje njegove vsebine. Glede na osrednje sporočilo članka niso odločilni razlogi, zaradi katerih je bila iz poslovne skupine tožnice „odstranjena“ C. C. Tožnica se v popravku ne opredeli glede trditev o izplačilih za administrativne stroške, menedžment in stroške prodaje, ki presegajo milijonske zneske, čeprav družba nima zaposlenih. Glede dividend iz popravka ne izhaja, ali je direktor tožnice predlagal njihovo izplačilo. Predvsem pa v popravku ni nobene vsebinske navedbe, da so ji konkretni dolžniki plačali posojila oziroma da zaradi milijonskih terjatev, ki jih ima iz naslova posojilnih pogodb, ni v likvidnostnih težavah. Zadoščalo bi že, da bi denimo navedla, katere družbe so ji posojilo vrnile, v kakšni višini in katerem časovnem obdobju.

Povzetek revizijskih navedb

14. Osrednja vsebina prispevka niso zgolj „večmilijonske finančne transakcije med tožnico in družbami, od katerih so nekatere tudi lastniško povezane s tožnico oziroma njenim direktorjem“, kot to zmotno in nepojasnjeno zaključi pritožbeno sodišče, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je posamezne navedbe iz prispevka ocenjevalo, kot da bi šlo za vrednostno nevtralno navajanje objektivnih podatkov o finančnem poslovanju tožnice. Čeprav je prispevek vseboval številčne podatke o finančnih transakcijah in lastniških strukturah družb, je bila osrednja sporočilnost ustvarjanje zgodbe o transakcijah sumljivega izvora, nezakonitih in koruptivnih poslih. Tožnici se očita, da naj bi bila zlorabljena za domnevno nezakonite posle, s tem ko naj bi odobrila več posojil družbam, povezanim s A. A., in na tak način financirala sporne odkupe drugih družb in različnih finančnih investicij. Povprečni bralec je tožnico dojel kot koruptivno družbo, slamnato podjetje, ki služi kot vzvod za financiranje naložb in investicij direktorja A. A. preko sumljivih, nezakonitih in potencialno kaznivih poslov. Že naslov, da gre za „skrivnosti grobarja E.“, ustvarja vtis, da gre za neetično, nemoralno, goljufivo in kriminalno združbo.

15. Glavni oziroma edini vir očitkov so revizijsko poročilo, navedbe nekdanje izvršne direktorice in anonimni viri. Prispevek pri bralcu vzbudi vtis, kot da gre za verodostojne podatke in poglobljeno raziskavo, vendar ti viri niso kredibilni. V popravku je tako pojasnjeno, da je poročilo Ernst & Young temeljilo na pregledu 105 transakcij po izboru C. C., tedanje glavne izvršne direktorice tožnice, ki je bila naročnica posebnega pregleda, da pregled poslovanja ni bil opravljen, računovodski in drugi podatki pa revizijski hiši niso bili posredovani. Ta je opozorila, da je bilo poročilo pripravljeno brez obveznega pregleda poslovanja, vpogleda v originalno dokumentacijo in drugih relevantnih računovodskih podatkov, zato ne jamči za verodostojnost podatkov. Poleg tega poročilo Ernst & Young ne navaja, da bi tožnica poslovala v nasprotju ali neskladju s predpisi, kot se to navaja v prispevku. Popravek je torej bralcu razkril, da je bilo revizijsko poročilo nepopolno in da gre tako za povsem pavšalne in neverodostojne očitke. Pojasnjeno je bilo, da C. C. ni verodostojen vir in da ne drži, da je s funkcije sama odstopila, s čimer se je ustvaril vtis, da naj bi odstopila zaradi sumljivih poslov; iz poslovne skupine je bila odstranjena že pred poldrugim letom, ker jo je upravni odbor iz krivdnih razlogov razrešil, zaradi prekoračitve pooblastil so ji bila odvzeta vsa pooblastila.

16. Popravek v zaključnem delu pojasni, da je poslovanje tožnice legitimno in da domnevno sporno finančno poslovanje med lastniško povezanimi družbami ni nič neobičajnega in se ne razlikuje od poslovanja drugih slovenskih ali tujih družb. Sporni prispevek je iz množice kompleksnega poslovanja izpostavil nekaj domnevno problematičnih posamičnih transakcij. Neutemeljeno je stališče, da je navajal „konkretna dejstva“, zato bi morala tožnica javnosti predstaviti širšo sliko in celotno ozadje poslovanja. V presoji tožnice je, do katerih bistvenih očitkov iz sporočila prispevka se bo opredelila. Če bi želela odgovoriti na zaključke iz prispevka, ki so pavšalni, parcialni in pomanjkljivi, bi morala pojasniti finančno delovanje vseh povezanih družb v skupini. To ni namen popravka, saj ta ni namenjen dokazovanju (ne)resničnosti posameznih izjav, temveč pomeni le nasprotno stališče prizadete stranke. Za odgovor na vprašanja novinarke je imela tožnica na voljo le 22 ur časa, v katerem ni bilo mogoče pričakovati, da bo podala kratke in jedrnate odgovore ter obenem pojasnila kompleksno prepletenost in finančno poslovanje povezanih družb. Ni se bila dolžna braniti z elaboratom poslovanja in nekakšnim javnim revizijskim poročilom. Poleg tega na pavšalne očitke ni mogla na kratko vsebinsko odgovoriti, ne da bi pri tem presegla dolžino popravka in razkrila poslovne skrivnosti. Osrednje sporočilo prispevka je bilo mnenje oziroma vrednostna ocena avtorjev, da je tožnica koruptivna družba, vpletena v nezakonite posle. Zoper takšne očitke se ne da braniti drugače kot z njihovim zanikanjem. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 36/2011 zavzelo stališče, da standardu popravka ustreza tudi kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih, ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika. Tožnica sicer v popravku navedb ni golo zanikala, pa tudi če bi jih, bi bilo to v okoliščinah konkretnega primera povsem dovolj.

17. Poleg tega je bila tožničina pravica do izjave kršena, saj pred sodiščem prve stopnje ni bila presojana sporočilnost vsebine prispevka, kot ta izhaja iz 9. in 10. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, kot tudi ne, ali je objava podatkov zaupne narave dopustna. Toženec navedb v zvezi s temi vprašanji ni niti zatrjeval niti dokazoval. Stališče v izpodbijani sodbi, da naj bi javni interes obstajal že zato, ker tožnica posluje z družbami iz finančno spornih okolij, ni utemeljeno niti ni bilo predmet presoje pred nižjim sodiščem. Tožnica je zasebna družba in se njeno poslovanje ne dotika niti enega področja, ki bi bilo pomembno za razpravo v javnem interesu. Finančno poslovanje zasebnih družb ni javno, poslovanje tožnice zato ni stvar javne razprave.

Povzetek navedb toženca iz odgovora na revizijo

18. Toženec je v odgovoru na revizijo pritrdil presoji nižjih sodišč in predlagal zavrnitev revizije. Vsebina popravka ni bila ustrezna, saj je šlo za golo zanikanje navedb v prispevku. Revizija se pretežno ukvarja z deli in sporočilnostjo prispevka, ki se je nanašal na gospoda A. A., kar ni predmet tega postopka. Tožnica zatrjevane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z ničemer ne utemelji. Navedbe o tem, kako naj bi povprečen bralec dojel sporni prispevek, pa so revizijske novote.

19. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da je članek navajal zelo konkretna dejstva glede spornega finančnega poslovanja tožnice. Povprečni bralec je bistveno sporočilo zlahka razbral. Tožnica v popravku navedb, da je služila kot nekakšen vzvod za sporne finančne transakcije, vsebinsko ne zanika niti ne ponudi novih informacij, na podlagi katerih bi se bralec lahko objektivno odločil, kaj je res. Tudi revizijske navedbe, da pri pisanju niso bili uporabljeni verodostojni viri, ne držijo, saj se novinarja sklicujeta tudi na vsa finančna poročila tožnice, ki so na voljo v ciprskem registru. Višje sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj niso odločilni razlogi, zaradi katerih je bila C. C. „odstranjena“ iz poslovne skupine. Od tožnice ni zahtevalo, da bi obširno pojasnjevala finančne transakcije, temveč je navedlo, da bi zadoščalo pojasnilo, katere družbe so ji posojilo vrnile, v kolikšni višini in kdaj. Bistvo pravice do objave popravka je, da prizadeti v njem navaja oziroma prikazuje druga in nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi spodbija oziroma bistveno dopolnjuje konkretne navedbe v objavljenem prispevku. Obravnavani popravek teh meril ne izpolnjuje.

20. Pri presoji bistvene sporočilnosti popravka je višje sodišče sledilo navodilom Vrhovnega sodišča, sicer pa je to vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Višje sodišče je v 9. in 10. točki obrazložitve povzelo navedbe v članku, ki so bile del trditvene podlage obeh strank. Toženec je ves čas navajal, da gre v popravku za golo zanikanje, da niso podana nasprotna dejstva in da popravek v ničemer ne pripomore k razjasnitvi zadeve. Tožnica je sama trdila, da je zasebna družba, zato za seznanitev z njenim poslovanjem ni podan javni interes. V reviziji torej uveljavlja kršitev pravice do izjave v zvezi z lastnimi navedbami. Sicer pa je njeno stališče zmotno, saj ima javnost interes biti obveščena o družbah oziroma njihovih lastnikih, ki poslujejo netransparentno preko off shore podjetij oziroma podjetij v državah, ki so umeščene na seznam davčnih oaz. Družbe se lahko morebitnemu poslovanju s takšno družbo izognejo oziroma o tem sprejmejo vsaj informirano odločitev. Nenazadnje pa zaključek pritožbenega sodišča v 11. točki obrazložitve ni bistven za odločitev, temveč gre le za odgovor na navedbe tožnice. Dodati velja le, da morajo vse družbe, tudi zasebne, finančne podatke javno razkriti.

O dovoljenosti revizije

21. Toženec je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje, ne da bi svoj predlog utemeljil. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v postopkih za objavo popravka revizija po četrtem odstavku 39. člena Zakona o medijih (ZMed) dovoljena ter da dovoljena ostaja tudi po uveljavitve novele ZPP-E.²

Odločitev o reviziji

22. Revizija ni utemeljena.

23. Pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, je zagotovljena že na ustavni ravni (40. člen Ustave). Pravica omogoča tistemu, ki je bil z objavo določenega prispevka prizadet v svojih pravicah ali interesih, da se na enakovrednem mestu odzove na objavljene informacije in tako sodeluje v javni razpravi, ki ga neposredno zadeva. Po svoji naravi popravek objavljenega obvestila nujno posega v prav tako ustavno varovani svobodo izražanja in svobodno gospodarsko pobudo (39. in 74. člen Ustave), v okviru katerih je izdajateljem medijev in odgovornim urednikom zagotovljena ustrezna avtonomija. Kadar si je v nasprotju več enakovrednih ustavnih pravic, je treba v vsakem primeru skrbno pretehtati, kateri izmed pravic v koliziji je treba nuditi pravno varstvo. Pri iskanju ustreznega ravnotežja je treba izhajati iz namena, ki ga posamezna pravica zasleduje. Pravica do popravka je v prvi vrsti namenjena varovanju osebnostnih pravic, saj z omogočanjem predstavitve pogleda prizadete osebe tej omogoča varstvo časti, ugleda, dobrega imena in dostojanstva. Hkrati pa varuje tudi pravico javnosti do celovite in nepristranske obveščenosti.

24. V skladu s 26. členom ZMed lahko oseba, ki je bila z objavo prizadeta v svojih pravicah ali pravnih interesih, v zahtevi za objavo popravka zanika oziroma popravi zatrjevane napačne ali neresnične navedbe v objavljenem besedilu (popravek v ožjem smislu), obenem pa lahko popravek zajema navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). Pravica do popravka ne pomeni neomejene pravice dostopa do medija. Ker gre za varovanje načela audiatur et altera pars, tj. za dialog med objavljenim prispevkom in popravkom, ki je namenjen javnosti, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. Na načelni ravni ni mogoče izključiti, da bi v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje vsebine novinarskega sporočila, vendarle pa v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka ne bo uresničen.³

25. Ključni razlog nižjih sodišč za zavrnitev objave popravka je bil v ugotovitvi, da je ta vsebinsko prazen in da ne izpodbija ali popravlja nobene izmed bistvenih navedb v članku. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da konkretne okoliščine obravnavane zadeve niso takšne, da bi za varstvo tožničinih pravic zadoščalo že golo zanikanje navedb v objavljenem besedilu. Ker objavljeni prispevek temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, je njihovo zanikanje oziroma prikaz nasprotnih dejstev mogoč le ob enaki ravni konkretiziranih podatkov. Tudi dodatna pojasnila, na katera tožnica opozarja v reviziji, niso bila takšna, da bi k vsebinski osvetlitvi zadeve bistveno prispevala.

26. Tožnica skuša v reviziji po eni strani utemeljiti, da konkretnejših pojasnil glede na vsebino objavljenega članka niti ni bila dolžna dati, po drugi strani pa meni, da je popravek bistveno dopolnil navedbe iz prispevka. Vrhovno sodišče ne sledi revizijski graji, da naj bi bilo osrednje sporočilo prispevka v nepojasnjeni vrednostni oceni avtorjev, da je tožnica koruptivna družba, vpletena v nezakonite posle. Revidentka že sama ugotavlja, da je zgodba o transakcijah sumljivega izvora temeljila na številčnih podatkih o finančnih transakcijah in lastniških strukturah družb, ki so bile v transakcije vpletene. Pritožbeno sodišče je tako pravilno presodilo, da je bila osrednja vsebina prispevka poročanje o konkretnih večmilijonskih posojilih med tožnico in družbami, od katerih so nekatere tudi lastniško povezane s tožnico oziroma njenim direktorjem. Temeljil je na podrobnem opisu, kako naj bi se denar iz družb v davčnih oazah pretakal preko tožnice v družbe, lastniško povezane z njenim direktorjem, ter da tožnici večmilijonska posojila nikdar niso bila povrnjena. Do konkretnih očitkov o danih in nepoplačanih posojilih se tožnica v popravku ne opredeli, temveč jih le pavšalno zanika. Popravek bi morala sestaviti tako, da bi povprečnemu bralcu nudil vpogled v poročano tematiko in mu omogočal, da si sam ustvari čimbolj objektivno predstavo o zadevi. Tega namena s pavšalnim zanikanjem, sklicevanjem na legitimnost in običajnost tovrstnega poslovanja ter preusmerjanjem pozornosti na druga vprašanja, o katerih v članku ni bilo govora (tj. o uspešnosti poslovanja, prisotnosti na številnih tujih trgih in podobno), ni mogoče doseči. Revidentka ne more uspeti niti z argumentom, da ji je pridržana izbira, do katerih bistvenih očitkov iz članka se bo opredelila. Popravek mora biti vsebinski, sporočilna moč konkretnega popravka pa temu strandardu ni zadostila.

27. Tožnica nadalje zmotno meni, da bi zadoščalo golo zanikanje in da ni bila dolžna pojasniti finančnega delovanja vseh povezanih družb v skupini že zato, ker popravek ni namenjen dokazovanju (ne)resničnosti posameznih izjav, temveč le predstavitvi stališča nasprotne stranke. Čeprav slednje drži, to ne pomeni, da stranki ni treba podati konkretnih navedb, s katerimi bi ovrgla trditve iz objavljenega prispevka. Iz popravka mora biti jasno razvidno, katere objavljene navedbe prizadeta oseba zanika in s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovan popravek namreč lahko služi obrambi pravic prizadetega, javnosti pa omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Pavšalen popravek ni v skladu z namenom, zaradi katerega je pravica do popravka ustavno varovana, zato ob tehtanju s pravico nasprotne strani do svobode izražanja in avtonomne uredniške politike nujno pretehta slednja. Razlaga, za kakršno se zavzema tožnica, bi pomenila le formalnopravno izvrševanje pravice do objave popravka in bi povsem izvotlila ustavno varovane pravice nasprotne stranke.

28. Popravek z navedbami o tem, kolikšno število transakcij in iz katerega časovnega obdobja so bile v poročilu revizijske hiše zajete, ter da je bila C. C. „ekskluzivna“ naročnica pregleda kot tudi s poudarjanjem, da revizijska hiša ni imela vpogleda v vse transakcije in da niso mogli preveriti usklajenosti med računovodskimi evidencami in začetnim stanjem, bralcu ni nudil nikakršnih novih informacij. Vsa ta pojasnila, ki naj bi bralcu po mnenju tožnice razkrila omejeno verodostojnost ugotovitev v poročilu revizijske hiše, so bila namreč vsebovana že v objavljenem članku, pri čemer je bilo v članku vsebovano tudi pojasnilo zakonitega zastopnika tožnice, da „poročilo ne odraža resničnih dejstev, saj ni narejeno na podlagi avtentičnih dokumentov,“ ter da družba Ernst & Young „nikoli ni imela dostopa do dokumentacije F., D. ali drugih podjetij“. Z ugotovitvami poročila o posojilih, ki naj tožnici ne bi bila povrnjena, pa se popravek ne sooči. Tudi dostavek, da revizijska hiša ni ugotovila nezakonitega poslovanja tožnice, ni bistven, saj to v članku ni bilo izrecno zatrjevano. Obširne navedbe v popravku o tem, ali je C. C. s položaja direktorice odstopila ali bila razrešena, se ravno tako ne dotikajo bistvene sporočilnosti prispevka in so obrobnega pomena.

29. Tožnica skuša pavšalno vsebino popravka utemeljiti tudi z navedbami, da ga drugače ni bilo mogoče oblikovati, saj bi bil v primeru izdatnega pojasnjevanja o finančnih transakcijah družb v skupini preobsežen. Takšni graji Vrhovno sodišče ne sledi. Tožnica bi lahko vsebinskemu zanikanju navedb v prispevku zadostila že s kratkim pojasnilom, ali so bila večmilijonska posojila res dana oziroma ali so bila vrnjena. Pavšalne graje ni mogoče upravičiti niti z navedbami, da konkretnejše pojasnilo zaradi varovanja poslovne skrivnosti ni bilo mogoče. Če stranka določenih podatkov ne želi razkriti, tvega, da popravek zaradi vsebinske praznosti ne bo izpolnjeval meril za objavo. Brezpredmetne so tudi navedbe, da za odgovor na vprašanja novinarke, ki so ji bila posredovana pred objavo prispevka, ni imela dovolj časa. Popravek je namenjen ravno temu, da stranka javnosti ponudi popravo netočnih podatkov oziroma dodatna pojasnila, ki v članku niso bila predstavljena in ki jih zaradi morebitne časovne stiske pred objavo članka ni mogla posredovati.

30. Nazadnje pa so neutemeljeni tudi očitki o zagrešenih procesnih kršitvah. Uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba sodišča druge stopnje vsebuje jasne razloge o osrednji vsebini prispevka. Tožničina pravica do izjave s tem, ko je pritožbeno sodišče presojalo sporočilnost prispevka, ni bila kršena. V sodni praksi se je izoblikovalo merilo, da se mora popravek nanašati na bistveno in ne obrobno vsebino objave, zato mora sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava presoditi, ali gre za odgovor na bistveno ali obrobno vsebino prispevka.⁴ Tožnica se ne more sklicevati, da naj bi ji bila pravica do izjave kršena, ker je pritožbeno sodišče odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da finančno poslovanje zasebnih družb ni javno in zato toženec o tem sploh ne bi smel poročati. Glede vsebinske presoje pritožbenega sodišča o obstoju javnega interesa pa Vrhovno sodišče dodaja, da v popravku ni bilo vsebovano pojasnilo, da medijska hiša zaradi pomanjkanja javnega interesa o tožnici ne bi smela poročati. Nadaljnja razprava o (ne)obstoju javnega interesa tako ni potrebna, saj za presojo pravice do objave popravka vprašanje, ali je medij sploh smel poročati o obravnavani temi, ni odločilno.

Odločitev o reviziji

31. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

32. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške, ki jih je imel s sestavo odgovora na revizijo. Tožencu je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 18 OT v višini 450,00 točk ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 2 % oziroma 9 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 210,68 EUR oziroma povečano za 22 % DDV 257,03 EUR. Priglašenih nagrad za konferenco s stranko, prejem in pregled odločbe Vrhovnega sodišča in obvestilo stranki o tej odločbi Vrhovno sodišče tožencu ni priznalo, saj ocenjuje, da so ta opravila že vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. Priznani znesek mora tožnica tožencu povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

33. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je pomotoma zapisalo, da gre za prvi odstavek popravka.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II DoR 50/2018 z dne 8. 3. 2018.
³ Primerjaj denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 212/2017 z dne 26. 10. 2017, II Ips 209/2017 z dne 14. 9. 2017, II Ips 204/2017 z dne 13. 7. 2017, II Ips 85/2015 z dne 28. 1. 2016 in druge.
⁴ Primerjaj denimo odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 265/2016 z dne 20. 4. 2017 in II Ips 194/2016 z dne 15. 9. 2016.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 212/2017
• VSRS Sklep II Ips 140/2018
• VSRS Sodba II Ips 265/2016