VSRS Sodba II Ips 230/2017

Jedro

Razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema tožnica, torej da bi bila dedinja ali obdarjenka (toženka) prvotnega obdarjenca, ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter tudi 1. členu prvega protokola k EKČP.

Ustanova nujnega deleža sama po sebi posega v svobodo testiranja (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine (67. člen Ustave).

Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža je ta poseg še hujši. Posega namreč tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta tudi določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za kakršno se zavzema revidentka, pa je razširjujoča razlaga, ki bi napravila še korak dlje pri poseganju v zasebno lastnino zaradi varstva interesov nujnih dedičev. Posegla bi še v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja (tretje osebe) in to celo mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD, s tem pa tudi (vsaj v delu, kjer je šlo za pravnoposlovni prenos) v varnost pravnega prometa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica zoper toženko kot pravno naslednico obdarjenca uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, da darilni pogodbi, ki sta jih 22. 9. 1994 in 18. 2. 2003 sklenila pokojna darovalka A. A. in pokojni obdarjenec B. B., proti tožnici nimata pravnega učinka glede solastniških deležev do 1/8 in do 1/4 pri nepremičnini s parc. št. 1024, k. o. ..., in da je toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižni dovolili, s katerima dovoljuje vknjižbo lastninske pravice pri navedeni nepremičnini v korist tožnice do 1/8 in do 1/4.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da se toženka kot univerzalna pravna naslednica obdarjenca ne bi mogla izogniti vrnitvi daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Vendar pa se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča (in abstracto), vendar pa je umrl pred zapustnico, šteje za tretjo osebo, saj ob zapustničini smrti ni bil pozvan k dedovanju. Ker sporni darili nista bili podarjeni v zadnjem letu zapustničinega življenja, se ne prištejeta k vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež (peti odstavek 28. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).

Bistvo navedb v revizijskem postopku

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sporno pravno vprašanje v tej zadevi, ali je obdarjenec, ki je hkrati zakoniti dedič in je umrl pred zapustnikom, zgolj zaradi svoje smrti ni dedič in concreto v smislu četrtega odstavka 28. člena ZD, tudi če bi dedoval, če bi preživel zapustnico. Meni, da je stališče sodišča druge stopnje napačno. Obdarjenec, zapustničin sin, ni druga oseba v smislu načelnega pravnega mnenja VS RS z dne 26. 12. 1989, po katerem se za druge osebe iz petega odstavka 28. člena ZD štejejo osebe, ki spadajo v krog zakonitih dedičev, kadar v konkretnem primeru niso poklicane k dedovanju. Zakoniti dedič in concreto je tisti, ki bi bil v konkretnem primeru po zakonitem dedovanju upravičen dedovati. Upoštevati je treba, da je v četrtem odstavku 28. člena ZD uporabljen pogojni naklon. Nasprotuje stališču, da je obdarjenec, zgolj zato ker je umrl pred zapustnico, postal druga oseba iz petega odstavka 28. člena ZD. Uvrstitev določene osebe v kategorijo iz četrtega ali petega odstavka 28. člena ZD je odvisna od tega, ali je kaj dedičev bližnjega dednega reda ali ne (četrti odstavek 10. člena ZD), in ne od tega, ali je ta določena oseba umrla pred zapustnikom ali pa je v času dedovanja še živa. Ni odločilno, ali je obdarjenec dejansko dedoval po zapustnici, ampak ali bi dedoval po njej, če bi jo preživel. V zvezi z navedenim je tožnica podala navedbe že v IX.3 in IX.5 točki tretje pripravljalne vloge, vendar se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo, zato uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

5. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožnica je vložila tudi odgovor na odgovor na revizijo, vendar ZPP v revizijskem postopku predvideva samo revizijo in odgovor na revizijo, ne pa tudi nadaljnjih vlog strank v revizijskem postopku (primerjaj 375. člen ZPP), zato se Vrhovno sodišče do navedb v odgovoru na odgovor na revizijo ne bo opredeljevalo.¹ Vrhovno sodišče lahko upošteva zgolj dopolnitev revizije, ki pa mora biti vložena v enakem roku kot to velja za revizijo, torej v 30-dnevnem roku od vročitve sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP).²

Presoja Vrhovnega sodišča

7. Revizija ni utemeljena.

8. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- tožnica je hči pokojne A. A. (v nadaljevanju zapustnica), ki je umrla 23. 12. 2012;

- sin pokojne zapustnice, brat tožnice in toženkin mož B. B. je umrl 22. 9. 2011, to je pred pokojno zapustnico;

- da je zapustnica svojemu sinu B. B. (v nadaljevanju obdarjenec), ki je umrl pred njo, z darilnima pogodbama z dne 22. 9. 1994 in dne 18. 2. 2003 že za časa življenja podarila celotno nepremičnino s parc. št. 1024, k. o. ...;

- da sodišče ni opravilo zapuščinske obravnave po pokojni A. A., ker pokojna ni zapustila premoženja; da bi bila sicer po njej na podlagi vstopne pravice upravičena dedovati sinova B. B. in tožnica;

- da je pokojni B. B. toženki eno polovico sporne nepremičnine podaril z darilno pogodbo z dne 8. 7. 2004;

- da je toženka drugo polovico sporne nepremičnine kot edina dedinja podedovala po pokojem možu B. B., saj sta se njegova sinova dedovanju odpovedala.

9. Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali četrti odstavek 28. člena ZD predstavlja podlago za zahtevek, naj toženka:

(a) ki ni zapustničina zakonita dedinja niti prek vstopne pravice,

(b) je pa tako singularna kot univerzalna naslednica po zapustničinem prej umrlem sinu (obdarjencu),

zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnice vrne premoženje, ki ga je delno prejela kot darilo delno pa ga je dedovala (oboje po zapustničinem sinu, svojemu možu)?

10. Četrti odstavek 28. člena ZD določa, da se vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, ugotovi tako, da se vrednosti čiste zapuščine (izračunane po drugem in tretjem odstavku 28. člena ZD) doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Peti odstavek navedene določbe pa določa, da se temu doda tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril.

11. Doslej se je v teoriji in sodni praksi že izpostavilo vprašanje prištevanja daril danih zakonitim dedičem ali drugim osebam k čisti vrednosti zapuščine. Zvezni zakon o dedovanju iz leta 1965³ je bil namreč nejasen, ker je govoril o „zakonitih dedičih“⁴. Tako je bilo v praksi sporno, ali gre za zakonite dediče in concreto ali pa morda za zakonite dediče in abstracto, torej za vse osebe, ki spadajo v krog zakonitih dedičev. V sodni praksi Vrhovnih sodišč nekdanjih republik in sodni praksi Vrhovnega sodišča Jugoslavije so bila zavzeta različna stališča. Finžgar je podpiral stališče Vrhovnega sodišča Slovenije v sodbi z dne 25. 3. 1966, Pž 130/66, da je pod zakonitimi dediči razumeti tiste, ki bi v konkretnem primeru dedovali po zakonu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da za tako rešitev govori pristavek, da se čisti vrednosti zapuščine doda tudi vrednost daril danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Te določbe kot tudi določbe šestega odstavka 33. člena Zveznega zakona o dedovanju, da se ne upošteva vrednost daril, ki se po samem zakonu ne vračunajo dediču v njegov dedni delež, so namreč v zvezi z določbami, vsebovanimi v poglavju, ki govorijo o vračunavanju daril in volil v dedni delež. Do vračunavanja daril in volil v dedni delež pa lahko pride le na zahtevo dediča, ki je po zakonu poklican k dedovanju. Upoštevati je tudi treba, da zakon razlikuje med zakonitimi dediči in tistimi, ki niso zakoniti dediči, zaradi tega da bi se mogla upoštevati pri računanju nujnega deleža tudi darila, ki jih je treba vračunati pri zakonitem dedovanju in ki po teh določilih ne morejo iti na škodo nujnih dedičev.⁵

12. Sčasoma se je v teoriji izoblikovalo stališče, ki ga podpira tudi novejša teorija na podlagi ZD, da je vrednosti čiste zapuščine treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadar koli in na kateri koli način naklonil osebam, ki bi prišle po zakonitem dedovanju v poštev kot dediči, t.j. osebam, ki bi v konkretnem primeru dedovale, če ne bi bilo oporoke.⁶ Tudi Vrhovno sodišče Slovenije je na občni seji dne 26. 12. 1989 zavzelo načelno pravno mnenje, da se za druge osebe iz petega odstavka 28. člena ZD štejejo tudi osebe, ki spadajo v krog zakonitih dedičev iz 10. člena ZD, kadar v konkretnem primeru niso poklicane k dedovanju. Darila tem osebam, dana v času pred zadnjim letom zapustnikovega življenja, se zato ne vračajo in ne vračunavajo pri vrednosti zapuščine.

13. V obravnavanem primeru tožnica zahteva vrnitev daril, ki so bila dana zapustničinemu sinu, ki je umrl pred zapustnico. Slednji pa je za časa življenja polovico nepremičnine podaril toženki, drugo polovico nepremičnine pa je toženka po njem podedovala. Toženka torej ni bila niti zapustničina obdarjenka niti njena dedinja in concreto, zato je pravilo iz četrtega odstavka 28. člena ZD neposredno ne zadeva.

14. V obravnavanem primeru se torej ob razlagi določbe 28. člena ZD odpira vprašanje, s katerim se Vrhovno sodišče doslej še ni ukvarjalo, in sicer, ali se dedič, ki umre pred zapustnikom, šteje za zakonitega dediča in concreto v smislu četrtega odstavka 28. člena ZD ali gre za drugo osebo po petem odstavku 28. člena ZD.⁷ Ker od mrtve osebe ni mogoče zahtevati vračila darila, je vprašanje neločljivo povezano z vprašanjem, ali je mogoče vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahtevati tudi od univerzalnega in/ali singularnega naslednika takšnega, prej umrlega dediča. Ta vprašanja je zato Vrhovno sodišče obravnavalo skupaj.

15. Obdarjenec, ki je bil zapustničin sin, bi po njej dedoval, če bi jo preživel in bi bil v tem primeru zakoniti dedič in concreto. Omenjeno načelno pravno mnenje razvrsti dediče iz četrtega in petega odstavka 28. člena ZD glede na to, ali je kaj dedičev bližnjega dednega reda ali ne (četrti odstavek 10. člena ZD). Glede na dobesedno vsebino zgoraj povzetih stališč teorije in načelnega pravnega mnenja je nujni dedič in concreto torej tisti, ki dejansko sodeluje v zapuščinskem postopku oziroma ki bi dejansko sodeloval, če bi zapuščinski postopek sploh tekel. Vendar pa navedena stališča najbrž niso predvidevala ali se nanašala na okoliščino, ko obdarjenec umre pred zapustnikom. Gre torej za specifične konkretne okoliščine, ki jih abstraktno stališče načelnega pravnega mnenja nujno ne zajema (predvideva).

16. Razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema tožnica, torej da bi bila dedinja⁸ ali obdarjenka (toženka) prvotnega obdarjenca, ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, po presoji Vrhovnega sodišča nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter tudi 1. členu prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP).

17. Ustanova nujnega deleža namreč že sama po sebi posega v svobodo testiranja⁹ (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine (67. člen Ustave).

18. Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža je ta poseg še hujši. Posega namreč tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer sta tudi določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD. Razlaga, za kakršno se zavzema revidentka, pa je razširjujoča razlaga, ki bi napravila še korak dlje pri poseganju v zasebno lastnino zaradi varstva interesov nujnih dedičev. Posegla bi še v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja (tretje osebe) in to celo mimo časovne omejitve iz petega odstavka 28. člena ZD, s tem pa tudi (vsaj v delu, kjer je šlo za pravnoposlovni prenos) v varnost pravnega prometa.

19. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje, potem ko je spremenilo svoje materialnopravno naziranje, ni opredelilo do tožničinih navedb v pripravljalnih vlogah. Glede na njene revizijske navedbe ne gre za trditve o dejstvih, ampak za njeno materialnopravno stališče. Sodišče druge stopnje je svoje materialnopravno razlago spornih določb ustrezno obrazložilo. Zgolj to, da ni sledilo tožnici, pa ne pomeni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Uveljavljani revizijski razlogi tožnice po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

21. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženkine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 1.578,68 EUR (pripada ji nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 1.274,00 EUR), materialni stroški (tar. št. 6002; 20,00 EUR), oboje skupaj povečano za davek na dodano vrednost (tar. št. 6007; 22 %)). Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Če tožnica v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude dalje dolžna toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

-----------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 62/2016 z dne 19. 7. 2016 in sklep VIII Ips 48/2015 z dne 17.5.2016.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2013 z dne 10.7.2014.
³ Ur. l. SFRJ, št. 42/65 - prečiščeno besedilo.
⁴ Zvezni zakon o dedovanju je v četrtem in petem odstavku 33. člena določal, da se pri obračunavanju nujnega deleža in razpoložljivega dela k čisti vrednosti zapuščine doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal kakšnemu zakonitemu dediču, če pa gre za druge osebe, ki niso zakoniti dediči, pa se doda le vrednost daril, ki jih jim je zapustnik dal v zadnjem letu svojega življenja.
⁵ Povzeto po: dr. Alojzij Finžgar v: Nekaj spornih vprašanj dednega prava, Pravnik 1973/10-12, na straneh od 390 do 391.
⁶ Povzeto po: Karel Zupančič v: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 59, ki se sklicuje na stališča dr. Alojzija Finžgarja v: Nekaj spornih vprašanj dednega prava, Pravnik 1973/10-12, na straneh od 390 do 391.
⁷ Sodna praksa Višjih sodišč je sicer enotna, da je tak dedič, ki umre pred zapustnikom, druga oseba iz petega odstavka 28. člena ZD: VSL sklep I Cp 409/2016 in VSL sodba I Cp 149/2013.
⁸ Pri tem pa toženka niti ni dedinja svojega moža na podlagi vstopne pravice, saj dedni delež dediča, ki umre pred zapustnikom, na podlagi vstopne pravice dedujejo njegovi potomci (12. člen ZD). Zakonita dediča in concreto bi bila v obravnavanem primeru torej obdarjenčeva sinova. Vendar pa onadva darila nista prejela, prav tako po svojem očetu nista dedovala, ker sta se dedovanju odpovedala, tako da niti onadva ne bi bila zavezana za vrnitev darila.
⁹ Več: K. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev A, FDEŠ, Ljubljana 2011, str. 472 – 480.

Datum zadnje spremembe:

16.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 921/2022
• VSL Sodba II Cp 1328/2023
• VSL Sodba I Cp 1116/2022