<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 276/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.276.2017
Evidenčna številka:VS00018556
Datum odločbe:06.12.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 245/2017
Datum odločbe II.stopnje:25.05.2017
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
Institut:razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - z razlastitvijo povezani stroški - bodoča škoda - vzročna zveza - pravica do zasebne lastnine

Jedro

Postopek razlastitve ali razlastitev sama, na delovanje lokala nista vplivala. Četudi družba A. d. n. o. tožeči stranki ni plačevala najemnin in ji od odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2010 (ko so bila dela že zdavnaj končana) ni izplačevala osebnih dohodkov, regresa in plačanega dopusta pa ji ni zagotovila vse od leta 1998, torej to ni posledica razlastitve (ali razlastitvenega postopka).

Funkcija odškodnine za razlastitev je omogočiti prizadetemu, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Nikakor pa njen namen ni v pokrivanju vse sedanje in bodoče škode, ki jo prizadeti utrpi in ki s samim posegom niti ni povezana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožena stranka je v postopku razlastitve tožnici odvzela nepremičnino parc. št. 254/30 k. o. ..., v zameno pa ji je plačala 6.044,77 EUR (s strani nepravdnega sodišča prisojene) odškodnine. Tožnica v tem sporu od nje zahteva še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki naj bi ji nastala zaradi razlastitve. Gre za plačilo neplačanih najemnin, izpada osebnega dohodka, neplačanih regresov in ne-izkoriščenih letnih dopustov, v skupni višini 242.036,12 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju njen tožbeni zahtevek, kot tudi zahtevka drugega toženca (soproga tožnice) in tretje toženke (pravne osebe v lasti obeh drugih tožnikov) zavrnilo. Višje sodišče je pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Pritožbi (tedaj še prve) tožnice pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi z odločitvijo o njenem tožbenem zahtevku, razveljavilo.

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice ponovno zavrnilo, višje sodišče pa je tokrat njegovo sodbo potrdilo.

4. Tožeča stranka zoper takšno odločitev pravočasno vlaga še revizijo. Višjemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Povzetek revizijskih navedb

6. Revidentka navaja, da je v predmetni zadevi sporno, ali je zaradi razlastitvenega postopka, poleg že izplačane vrednosti odvzetega zemljišča, upravičena še do povračila druge materialne škode. Ta naj bi ji nastala zaradi neplačanih najemnin družbe A. d. n. o., izpada osebnega dohodka, neplačanega regresa in neizkoriščenega letnega dopusta. Upravičenje do njene povrnitve pa naj bi izhajalo iz 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), 26. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) in 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Vse naštete določbe naj bi višje sodišče ob svojem drugem odločanju o zadevi uporabilo napačno in v nasprotju s stališči, ki jih je zavzelo ob prvem odločanju.

7. Nadalje navaja, da naj bi zaradi razlastitvenega postopka ostala brez zaposlitve in brez dovoza do stanovanjske hiše v kateri živi in v kateri je tudi sedež njene družbe - prvotne tretje toženke. Celotna njena družina naj bi zato ostala brez dohodka, ki ga je družba pred tem ustvarjala in ki bi ga, glede na mnenje z njene strani postavljenega izvedenca, ustvarjala tudi v prihodnje, če razlastitveni postopek ne bi bil sprožen. Tožena stranka naj bi jo torej z razlastitvenim postopkom finančno popolnoma onemogočila, s čimer je kršila njeno pravico do premoženja, med drugim določeno v 1. členu protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 41. členu EKČP. Sodišči prve in druge stopnje naj tega sploh ne bi upoštevali. Nasprotno pa naj bi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že večkrat sprejelo stališče, da razlaščencem pripada odškodnina v višini polne tržne cene zemljišča v trenutku odvzema posesti in še dodatna odškodnina za izgubo priložnosti, ki se določi po prosti presoji. Enako naj bi odločilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 874/2009.

8. Ker je tožena stranka tožnici plačala le odškodnino v vrednosti odvzetega zemljišča, slednja meni, da ji je, glede na okoliščine primera („popolno finančno onemogočenje“), ob tehtanju njenega in javnega interesa, naloženo preveliko breme. Takšno stališče naj bi potrjevala tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 146/2014.

O utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

10. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožeči stranki z razlastitvijo odvzeta nepremičnina, ki je predstavljala dovoz do njenega lokala in hkrati parkirišče za njegove stranke. Ker je bil ta del nepremičnine tekom postopka gradnje avtoceste razkopan (s čimer naj bi bila omejena, ne pa onemogočena, tako dovoz kot parkiranje), naj bi se promet lokala zmanjšal. To naj bi povzročilo, da tožeča stranka, ki je bila lastnica lokala in stavbe v kateri se je ta nahajal, hkrati pa je bila v njem tudi zaposlena, ni prejemala ne najemnin za prostor, ne regresov in plačanih letnih dopustov, leta 2010 pa ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato od tedaj ni prejemala niti plač. To naj bi po njenem mnenju predstavljalo škodo zaradi razlastitve, ki ji jo je dolžna povrniti tožena stranka.

11. Pravno podlago za takšen zahtevek dajeta ZUreP-1 (ki je veljal v obdobju, ko je prišlo do razlastitve) in ZSZ (ki je veljal ob uvedbi razlastitvenega postopka). Ureditev v obeh zakonih je smiselno enaka, le da je v ZUreP-1 odškodnina opredeljena nekoliko natančneje. Tako je v prvem odstavku 105. člena ZUreP-1 določeno, da lastniku za razlaščeno nepremičnino pripada ustrezna odškodnina (oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina), v drugem odstavku pa, da ta odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta zato presojali, ali škoda, ki jo zatrjuje tožnica, lahko predstavlja t. i. „stranske stroške povezane z razlastitvijo“, v smislu 105. člena ZUreP-1. Odločili sta, da ne.

13. Ključen argument za to, je ugotovitev, da ne dela, ki so se izvajala na spornem (odvzetem) dovozu, ne sama razlastitev tožnice, nista bila vzrok za izpad dohodka lokala ter njegovo ne-plačevanje najemnin (ki naj bi trajalo vse od leta 1998, ko je tožnica z družbo A. d. n. o. sklenila najemno pogodbo, do leta 2012), plač (v letih 2010 do 2013) in drugih dohodkov iz delovnega razmerja tožnice (v letih 1998 do 2013). Nižji sodišči sta namreč ugotovili tudi, da:

− lokal ne leži na razlaščenem zemljišču, ampak to predstavlja le dovoz do njega,

− so se dela na dovozu izvajala od leta 1996 do leta 2000,

− je lokal ves ta čas obratoval (in obratuje še danes - t.j. v času odločanja sodišča prve stopnje),

− je bila najemna pogodba, s katero je družba A. d. n. o. od tožnice najela prostor, v katerem se nahaja lokal, sklenjena leta 1998,

− je lokal dobiček ustvaril le v letu 1998, torej ko so se dela že izvajala, z izgubo pa je posloval tudi po letu 2000, ko so bila dela zaključena ter

− da se (kljub delom in razlastitvi) za dostop do lokala ves čas (tudi v trenutku odločanja sodišča prve stopnje) uporablja sporni dovoz.

14. Iz tega sta izpeljali, da postopek razlastitve ali razlastitev sama, na delovanje lokala nista vplivala. Četudi družba A. d. n. o. tožeči stranki ni plačevala najemnin in ji od odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2010 (ko so bila dela že zdavnaj končana) ni izplačevala osebnih dohodkov, regresa in plačanega dopusta pa ji ni zagotovila vse od leta 1998, torej to ni posledica razlastitve (ali razlastitvenega postopka). Revidentkino ponavljanje trditev, da naj bi (zaradi razlastitve) cela njena družina ostala brez dohodkov in brez dovoza do stanovanjske hiše v kateri živi(jo) in v kateri je tudi sedež družbe A. d. n. o., ter da naj bi ji bilo zato, ob tehtanju njenega in javnega interesa, naloženo preveliko breme, zaradi prepovedi odpiranja dejanskih vprašanj v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP) ni upoštevno.

15. Neutemeljeni so tudi njeni očitki, da naj bi ji bila s sprejeto odločitvijo kršena pravica do premoženja, urejena v 1. členu protokola št. 1 k EKČP in 41. členu EKČP. Tako pravila konvencijskega prava kot Ustava RS razlastitev v določenih primerih dopuščajo. Lastninska pravica na nepremičnini se tako lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.1 V obravnavanem primeru je zakonsko podlago za odvzem najprej določal ZSZ, kasneje pa ZUreP-1. Da je bila razlastitev izvedena zakonito, trdi celo revidentka sama. Z njo ji torej pravica „do premoženja“ (pravilno do varstva zasebne lastnine) ni mogla biti kršena oziroma (pravilneje) je bilo vanjo poseženo na ustavno dopusten način (69. člen Ustave). Prav tako ji, glede na že obrazloženo, ta ni bila kršena z določitvijo višine odškodnine, v vrednosti odvzetega zemljišča. Pavšalna trditev, da naj bi ESČP že večkrat sprejelo stališče, da razlaščencem poleg odškodnine v višini polne tržne cene zemljišča v trenutku odvzema posesti pripada še dodatna odškodnina za izgubo priložnosti, ki se določi po prosti presoji, tega ne more spremeniti. Primerno odškodnino zaradi izgube zemljišča je namreč tožeča stranka nesporno prejela. Ker okoliščine, zaradi katerih meni, da bi bila upravičena še do dodatne odškodnine,2 niso posledica izvedene razlastitve, do nje ne more biti upravičena.

16. Odločitev v konkretni zadevi nadalje ne nasprotuje niti odločitvi VSRS v sklepu II Ips 874/2009, kjer je sodišče presojalo pravico do odškodnine razlaščenca, ki mu je bila nepremičnina dejansko odvzeta še pred izvedbo razlastitvenega postopka (do katere je prišlo 20 let pozneje). Ukvarjalo se je z vprašanjem, kako določiti pravično odškodnino v ožjem smislu (torej odškodnino za samo odvzeto zemljišče), s poudarkom na tem, od kdaj v takem primeru tečejo zakonske zamudne obresti. Vprašanje, ali je razlaščenec upravičen tudi do stranskih stroškov, povezanih z razlastitvijo (v smeri kot te zatrjuje tožeča stranka v konkretnem primeru), se ni odprlo.

17. Tudi odločba II Ips 146/2014 izpodbijani odločitvi v ničemer ne nasprotuje. Nasprotno. Stališča zavzeta v eni in drugi zadevi so povsem skladna. Iz obeh namreč izhaja, da je funkcija odškodnine za razlastitev v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta. Nikakor pa njen namen ni v pokrivanju vse sedanje in bodoče škode, ki jo prizadeti utrpi in ki, kar je bistveno, s samim posegom sploh ni povezana. Tako je sicer res, da upravičencu, ob odškodnini v višini vrednosti odvzetega zemljišča, lahko pripada še odškodnina za t. i. „stranske učinke“ razlastitve, a so to lahko le stroški, ki so neposredno povezani z razlastitvijo. Tožeča stranka bi tako v konkretnem primeru (poleg odškodnine v vrednosti odvzetega zemljišča) morda lahko bila upravičena do povračila škode, ki bi jo imela s tem, da bi si uredila nov dovoz do lokala. Nikakor pa ne more biti upravičena do povračila škode, ki naj bi ji nastala zaradi slabega poslovanja lokala (ki, kot ji bilo ugotovljeno, ni bilo posledica razlastitve ali dejstva, da so se na dovozu opravljala gradbena dela).

18. Iz povedanega izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo, vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

-------------------------------
1 Glej 69. člen URS in 1. člen Protokola k EKČP
2 Pa naj jo imenuje odškodnina za izgubo priložnosti ali odškodnina zaradi neplačanih najemnin in osebnih dohodkov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 105, 105/1
Zakon o stavbnih zemljiščih (1997) - ZSZ - člen 26

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0Njkw