VSRS Sodba II Ips 233/2018

Jedro

V primeru odškodnine zaradi razlastitve je eden od zakonskih pogojev za povračilo škode to, da je oškodovanec v času razlastitve lastnik odvzetih zemljišč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožena stranka je v postopku razlastitve prvi tožnici odvzela nepremičnino parc. št. 254/30 k. o. ... in ji v zameno plačala 6.044,77 EUR (s strani nepravdnega sodišča prisojene) odškodnine. Prva tožnica v predmetnem postopku od nje zahteva še plačilo odškodnine zaradi neplačanih najemnin, izpada osebnega dohodka, neplačanih regresov in neizkoriščenih letnih dopustov, kar naj bi bilo posledica razlastitve. Tretja tožnica (družba v lasti prve tožnice in drugega tožnika) na isti podlagi zahteva plačilo odškodnine zaradi slab(š)ega poslovanja, drugi tožnik (soprog prve tožnice) pa zato, ker se (ravno iz tega razloga) pri tretji tožnici ni mogel zaposliti.

2. Sodišče prve stopnje je ob prvem odločanju vse tožbene zahtevke zavrnilo.

3. Višje sodišče je nato zavrnilo pritožbi drugega tožnika in tretje tožnice, ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Pritožbi prve tožnice pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi z odločitvijo o njenem tožbenem zahtevku, razveljavilo.

4. Drugi tožnik in tretja tožnica zoper odločitev o njunih tožbenih zahtevkih pravočasno vlagata dovoljeno revizijo. Višjemu sodišču očitata zmotno uporabo materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagata, da odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo (tudi v tem delu) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Povzetek revizijskih navedb

6. Revidenta izpodbijata stališče višjega sodišča, da jima odškodnina zaradi razlastitvenega postopka ne more pripadati, ker nista bila lastnika odvzetega zemljišča in s tem razlastitvena zavezanca. Zatrjujeta, da se drugi tožnik prav zaradi uvedbe razlastitvenega postopka ni mogel zaposliti pri tretji tožnici, s čimer mu je nastala škoda zaradi „nesklenitve delovnega razmerja“ od leta 1998 do 2013. Tretji tožnici pa je škoda nastala zato, ker ni dosegala poslovnih rezultatov, kakršne bi po predvidevanjih v poslovnem načrtu dosegala, če bi lahko normalno poslovala. Ob tem se sklicujeta na 26. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 131. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki naj bi jima dajala pravico do odškodnine. Menita, da jima je z odločitvijo, da za povrnitev škode nista aktivno legitimirana, sodišče to ustavno pravico odvzelo. Čeprav je bil razlastitveni postopek izveden zakonito, sta tako prepričana, da jima je škodo treba povrniti, saj sta z razlaščenko družinsko in poslovno povezana, s sprejeto odločitvijo pa je prizadeto njuno premoženjsko stanje.

O utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice zavrnilo z argumentom, da je do odškodnine zaradi razlastitve (v smislu prvega odstavka 105. člena (v času razlastitve veljavnega) Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP‑1) in 24. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ki je veljal v času, ko je bil začet razlastitveni postopek - v nadaljevanju ZSZ)) lahko upravičen le lastnik zemljišča, ki je predmet razlastitve. Ker drugi tožnik in tretja tožnica to nista, naj za zahtevek, kot ga postavljata (torej za plačilo odškodnine zaradi razlastitve prve tožnice), ne bi bila aktivno legitimirana.

9. Takšno materialnopravno izhodišče je pravilno, stališče revidentov, da je z njim poseženo v njuno pravico do povračila škode iz 26. člena URS in 131. člena OZ, pa je napačno. Ne eno ne drugo namreč ne daje pravice do brezpogojnega povračila prav vsake nastale škode. Za to morajo biti (vedno) izpolnjeni določeni pogoji. Po 26. členu ustave mora biti tako škoda povzročena v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil in s protipravnim ravnanjem osebe ali organa, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po določbah OZ morajo biti za povračilo škodo izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti - nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med enimi in drugim ter krivda odškodninskega zavezanca. V primeru odškodnine zaradi razlastitve¹ pa je eden od zakonskih pogojev za povračilo škode to, da je oškodovanec v času razlastitve lastnik odvzetih zemljišč.² Ker revidenta v konkretni zadevi nesporno nista nikoli bila lastnika odvzetega dovoza, torej do povračila škode po tej pravni podlagi ne moreta biti upravičena.

10. To pa je edina pravna podlaga na kateri so tožniki v postopku na prvi stopnji utemeljevali odškodninsko odgovornost tožene stranke. Njene odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava ali na podlagi 26. člena URS, niso zatrjevali (in v zvezi s tem niso podali relevantnih trditev), zato je nižji sodišči nista mogli presojati. Revizijski argument, da naj bi jima s tem kršili pravico do povračila škode, tako ne more biti utemeljen. Vrhovno sodišče pa ob tem dodaja, da revidenta celo izrecno navajata, da je bil postopek razlastitve (ki naj bi sicer predstavljal temelj za odškodninsko odgovornost toženke) izveden zakonito. Toženki torej protipravnega ravnanja (ki je ena od predpostavk splošne odškodninske odgovornosti in odškodninske odgovornosti po 26. členu URS) sploh ne očitata. Že na prvi pogled je torej očitno, da njun tožbeni zahtevek ne bi mogel biti utemeljen niti na teh pravnih podlagah.

11. Iz povedanega izhaja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo, vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev stroškov, kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tako v ožjem smislu, za izplačilo škode v vrednosti odvzetega zemljišča, kot v širšem smislu, s katerim so zajeti tudi stranski stroški povezani z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostalih nepremičnin.
² Glej prvi odstavek 105. člena ZUreP-1 in 24. člen ZSZ.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 276/2017
• VSL sodba I Cp 751/2005
• UPRS sodba I U 501/2014